S podpisom schengenskega sporazuma, dne 14. junija 1985, so se države Belgija, Francija, Nemčija, Luksemburg in Nizozemska dogovorile, da postopoma odpravijo nadzor na svojih notranjih mejah in uvedejo prosto gibanje za vse državljane držav podpisnic, druge države članice Evropske unije (EU) in določene države zunaj EU.
Schengenska konvencija ta sporazum nadomešča in določa ureditve ter zaščitne ukrepe pri vzpostavitvi območja brez nadzora na notranjih mejah. 19. junija 1990 jo je podpisalo istih pet držav, veljati pa je začel leta 1995. Sporazum in konvencija skupaj s povezanimi sporazumi in pravili skupaj tvorita schengenski pravni red, ki je bil leta 1999 vključen v okvir EU in je postal zakonodaja EU. Z Lizbonsko pogodbo je „območje ... brez notranjih meja, v katerem je zagotovljen prosti pretok oseb“, cilj EU.
Danes je 27 evropskih držav, vključno s 23 od 27 držav članic in štirimi državami Evropskega združenja za prosto trgovino – Islandijo, Lihtenštajnom, Norveško in Švico – del schengenskega območja.
S 1. januarjem 2023 so bile odpravljene kontrole oseb na notranjih kopenskih in morskih mejah med Hrvaško in drugimi državami schengenskega območja in schengenski pravni red se v celoti uporablja za Hrvaško (Sklep Sveta (2022/2451). Kontrole na notranjih zračnih mejah bodo odpravljene 26. marca 2023, saj mora to sovpadati z datumi poletnega/zimskega voznega reda Mednarodnega združenja letalskih prevoznikov.
Od 31. marca 2024 se za Bolgarijo in Romunijo v celoti uporabljajo določbe schengenskega pravnega reda, kontrole na notranjih zračnih in morskih mejah pa so bile odpravljene. Svet Evropske unije naj bi pozneje soglasno sprejel odločitev o odpravi kontrol ljudi na notranjih kopenskih mejah z Grčijo, Madžarsko ter med Bolgarijo in Romunijo.
Ciper bo v skladu z aktom o pristopu kmalu del schengenskega območja. Irska je edina država članica, ki ni del schengenskega območja. Čeprav je udeležena v policijskem sodelovanju in pravosodnem sodelovanju v kazenskih zadevah v okviru schengenskega območja, ni del območja brez nadzora na notranjih mejah in je obdržala nadzor na mejah s schengenskimi državami.
Štiri države Evropskega združenja za prosto trgovino so prav tako povezane s schengenskim pravnim redom s svojimi schengenskimi pridružitvenimi sporazumi z EU in so torej tudi del schengenskega območja.
Države kandidatke za pristop EU morajo v času svojega pristopa sprejeti schengenski pravni red v celoti. Vendar se mejni nadzor na notranjih mejah odpravi šele (s soglasnim sklepom Sveta) po oceni, ki:
GLEJ TUDI: