Uradni list C 302/2009

12.12.2009

Uradni list Evropske unije

C 302/3

Sklepi Sveta in predstavnikov vlad držav članic, ki so se sestali v okviru Sveta, z dne 26. novembra 2009 o izoblikovanju vloge izobraževanja v brezhibno delujočem trikotniku znanja

2009/C 302/03

Svet in predstavniki vlad držav članic, ki so se sestali v okviru Sveta –

OB SKLICEVANJU NA:

—	temeljne vrednote prenovljene lizbonske strategije, v kateri sta rast in zaposlovanje ključni sredstvi za uspešno, pravično in okoljsko trajno prihodnost Evrope, in na ključno vlogo trikotnika znanja v tem procesu,

—

zagotovilo Evropskega sveta, ki je v Bruslju zasedal 8. in 9. marca 2007, da „pri spodbujanju rasti in ustvarjanju delovnih mest igrata glavno vlogo izobraževanje in usposabljanje, ki sta tudi predpogoja za dobro delujoč trikotnik znanja (izobraževanje – raziskave – inovacije)“, ter na poziv Evropskega sveta, ki je v Bruslju zasedal 19. in 20. marca 2009, k hitremu sprejetju konkretnih ukrepov za „spodbuditev partnerstva med gospodarstvom, raziskavami, izobraževanjem in usposabljanjem“ ter „zagotovitev in izboljšanje kakovosti naložb v raziskave, znanje in izobraževanje“ –

ZAVEDAJOČ SE, DA:

—	bo imel dolgotrajni upad gospodarstva hude posledice na svetovno gospodarstvo in da bi bilo treba prenovljeno lizbonsko strategijo – s posebnim poudarkom na trikotniku znanja – dosledno uporabiti kot podlago za učinkovito in trajno oživitev v vsej Evropski uniji,

—	morajo vsi trije sestavni deli trikotnika znanja delovati brezhibno in popolnoma vzajemno, da bi se Evropska unija lahko ustrezno odzvala na dolgoročne izzive konkurenčnega svetovnega gospodarstva, podnebnih sprememb in starajočega se prebivalstva,

—

je bistvena naloga izobraževanja zagotoviti razvoj posameznikov, da bi lahko tako v celoti razvili svoj talent v moderni družbi in da bi imeli izobraževalni zavodi na vseh ravneh torej zelo raznolike naloge in odgovornosti. Vendar pa je treba še naprej razvijati specifično funkcijo izobraževanja kot podlage trikotnika znanja;

MENIJO, DA BI DODATNO VKLJUČEVANJE IZOBRAŽEVANJA, RAZISKAV IN INOVACIJ V BREZHIBNO DELUJOČ TRIKOTNIK ZNANJA:

izboljšalo inovacijsko sposobnost Evrope ter razvoj kreativnega in z znanjem podprtega gospodarstva in družbe, in sicer:

—	z jasno izboljšano in nenehno razvijajočo se bazo znanja na univerzah (1) in v raziskovalnih središčih, ki bi se v gospodarstvu in družbi na splošno lahko hitro pretvorila v inovativne izdelke, storitve, pristope in metode,

—

s spodbujanjem ustvarjalnega, inovativnega in podjetniškega načina razmišljanja med učenci, pripravniki, študenti, učitelji in raziskovalci, ki bi prek izobraževanja in poklicnega usposabljanja, skupaj z bolj dinamičnim evropskim trgom dela in bolj kvalificirano delovno silo, podprli postopno krepitev podjetniške kulture;

prispevalo k jasnemu napredku:

—	pri uresničevanju cilja pobude Nova znanja in spretnosti za nova delovna mesta, da bi izboljšali možnost zaposlitve državljanov EU na spreminjajočem se trgu dela,

—	pri izvajanju načrta modernizacije univerz (2);

SE ZAVEDAJO NASLEDNJIH SPECIFIČNIH TEŽAV ŠOLSTVA:

—	treba je premostiti kulturno vrzel med izobraževanjem – v smislu poučevanja, učenja in prenosa socialno-kulturnih vrednot – ter raziskavami in inovacijami na komercialnem področju,

—	potrebna je bolj inovativna in podjetna kultura na univerzitetnem področju,

—	treba je izboljšati komunikacijo in mobilnost med poučevanjem in raziskavami na eni strani in poslovnim svetom in gospodarstvom na splošno na drugi in spodbujati mobilnost in izmenjavo idej med različnimi akademskimi področji in raziskovalnimi panogami,

—

potrebna je dodatna reforma načinov upravljanja in struktur financiranja univerz, kar bi dopuščalo večjo avtonomnost in odgovornost, da bi spodbudili raznovrstnejši tok prihodkov in učinkovitejše sodelovanje s poslovnim svetom in bi univerze ustrezno opremili, da bi sodelovale v trikotniku znanja na svetovni ravni;

MENIJO, DA BI MORALA BITI NASLEDNJA SPLOŠNA NAČELA PODLAGA UKREPOM ZA REŠEVANJE TEH SPECIFIČNIH TEŽAV:

—	koncept trikotnika znanja je povezan s potrebo po izboljšanju učinka naložb v tri oblike dejavnosti, tj. izobraževanje, raziskave in inovacije, s sistematičnim in nenehnim medsebojnim povezovanjem,

—	dosledna vključitev trikotnika znanja zahteva večjo usklajenost pri opredeljevanju politik in sodelovanju med področji izobraževanja, raziskav in inovacij tako na evropski kot nacionalni ravni,

—

da bi izobraževanje izpolnilo svojo vlogo v trikotniku znanja, je treba v izobraževanju upoštevati cilje in izsledke raziskav in inovacij; poučevanje in učenje bosta tako temeljila na zanesljivi raziskovalni podlagi, okolje, v katerem potekata tako učenje kot poučevanje, z večjim vključevanjem kreativnega mišljenja ter inovativnega odnosa in pristopa pa se bo lahko dodatno razvilo in izboljšalo,

—

univerze je treba ozavestiti, da imajo poleg zagotavljanja tradicionalne akademske izobrazbe tudi ključno vlogo pri zagotavljanju bolj kvalificirane, podjetne in prilagodljive delovne sile, ki bo v prihodnje predstavljala temelj gospodarske rasti in blaginje ter zagotavljala boljšo kakovost življenja. Usposabljanje bi moralo raziskovalcem in predavateljem omogočiti lažje uvajanje kulture inovacij v organizacije, za katere delajo,

—

trikotnik znanja je treba upoštevati pri oblikovanju strategij vseživljenjskega učenja na nacionalni, regionalni in institucionalni ravni, da bi bile univerze intenzivneje vključene v izboljšanje kvalifikacij, pomembnih za družbo znanja, ter da bi merila za sprejem ustrezno upoštevala pomen predhodnega znanja in delovnih izkušenj,

—

nove ideje in inovacije se porodijo iz združitve različnih vrst znanja in iz želje po razširitvi znanja, ki jo vzbudi radovednost. Zato je treba priznati, da so– kar zadeva inovacije – kakovostna izobrazba in raziskave s področja družboslovnih in humanističnih ved prav tako pomembne kot znanost in tehnologija,

—	na raznolikost evropskih visokošolskih in raziskovalnih sistemov bi bilo treba gledati kot na prednost pri razvoju različnih vidikov brezhibno delujočega trikotnika znanja;

DOLOČAJO SEDEM PREDNOSTNIH NALOG DELOVANJA:

1. Izboljšanje skladnosti med politikami na področju izobraževanja, raziskav in inovacij

Odločanje na evropski ravni in ravni držav članic mora biti skladnejše, vanj pa morajo biti v celoti vključeni vsi trije sestavni deli trikotnika znanja. Politike, ki se izvajajo na področju izobraževanja, raziskav in inovacij, bi se morale vzajemno krepiti, da bi zagotovili razvoj brezhibno delujočega trikotnika znanja in pospešili prehod h gospodarstvu in družbi, ki resnično temeljita na znanju. Komisija bi morala pri sedanjih postopkih poročanja v okviru odprte metode koordinacije Svetu poročati o ukrepih, ki so bili sprejeti na področju izobraževanja, raziskav in inovacij, da bi tako podprla vključevanje trikotnika znanja. V poročilu bi morala navesti ovire in dati priporočila za nadaljnji razvoj.

2. Pospeševanje pedagoških reform

Države članice bi morale pozvati izobraževalne zavode in zavode za usposabljanje, naj zagotovijo, da bodo učni načrti ter metode poučevanja in preverjanja na vseh ravneh izobraževanja, tudi doktorski, vključevali in hkrati spodbujali ustvarjalnost, inovativnost in podjetnost. To bi lahko po potrebi dosegli z oblikovanjem učnih načrtov, ki bi jih redno preverjali v sodelovanju z raziskovalnimi ustanovami, industrijo in drugimi zainteresiranimi stranmi.

3. Partnerstvo med univerzami in podjetji ter drugimi ustreznimi zainteresiranimi stranmi

Države članice in Komisija bi se morale nemudoma odzvati na pozive za sprejetje ukrepov, opredeljene v sklepih Sveta in predstavnikov vlad držav članic, ki so se sestali v okviru Sveta, z dne 12. maja 2009 o okrepitvi partnerstev med izobraževalnimi zavodi in zavodi za usposabljanje ter socialnimi partnerji, zlasti delodajalci, na področju vseživljenjskega učenja. Pri vzpostavljanju tesnejših stikov med univerzami in skupnostmi, ki jih izobražujejo in za katere raziskujejo, bi morali posebno pozornost nameniti oblikovanju ukrepov za spodbujanje mobilnosti osebja med univerzami in podjetji, vključno s programi za izmenjavo osebja. Sodelovanje med univerzami in podjetji kot sestavni del univerzitetnih strategij na področju izobraževanja, raziskav in inovacij bi bilo treba okrepiti.

4. Ukrepi za razvoj inovacijske kulture na univerzah

Države članice bi morale spodbujati univerze, da bi okrepile njihovo prizadevanje za razvoj „inovacijske kulture“, med drugim z bolj dinamičnim in interaktivnim učnim okoljem in spodbujanjem zaposlenih, da se vključijo v inovacijske projekte. Razvili bi lahko načine financiranja in strukture spodbujanja na institucionalni ravni, da bi spodbudili „kulturno izmenjavo“, s čimer bi bilo sodelovanje s podjetji pomemben dejavnik pri poklicnem napredovanju. Priznati bi bilo treba, da imajo dekani visokošolskih zavodov ključno vlogo pri podpori učinkovitemu razvoju „inovativne kulture“.

5. Določitev ukrepov za spodbujanje univerz k razvijanju prenosljivega znanja

Države članice bi morale preučiti, ali obstajajo ustrezni ukrepi, s katerimi bi univerze spodbudile k razvijanju znanja, ki bi se lahko preneslo v gospodarstvo na splošno za razvijanje inovativnega blaga in storitev. Če pravni predpisi, načini upravljanja ali financiranje takšnim zavodom preprečujejo, da bi imeli korist od razvoja in prenosa takšnega znanja, bi morale države članice skušati prilagoditi okvir delovanja svojih zavodov in tako odpraviti tovrstne ovire, univerzam pa zagotoviti zadostno mero avtonomnosti. Univerze bi morale oblikovati posebne strategije za pridobivanje, poglobitev in prenos znanja.

6. Novi pristopi k ocenjevanju kakovosti

Države članice bi morale zlasti na področju visokega šolstva sodelovati pri oblikovanju meril v povezavi s „trikotnikom znanja“, na podlagi katerih bi lahko ocenjevale kakovost svojih zavodov; s pomočjo teh meril naj bi zlasti ocenjevali uspešnost vključevanja raziskav in inovacij v poučevanje in temeljne izobraževalne funkcije ter uspešnost izobraževalnih zavodov pri ustvarjanju učnega okolja, ki spodbuja kreativnost in podjetniški pristop pri pridobivanju znanja, ter ocenjevali, v kakšni meri takšni zavodi pripravijo svoje študente na njihovo prihodnje družbeno in gospodarsko življenje.

7. Ustanovitev Evropskega inštituta za inovacije in tehnologijo kot modela za prihodnost

Evropski inštitut za inovacije in tehnologijo, ki je prva pobuda na evropski ravni s poudarkom na skladnem sodelovanju vseh akterjev trikotnika znanja, bi moral biti glede na vključevanje vseh treh strani trikotnika ustanovljen kot zgled dobre prakse za države članice, visokošolske in raziskovalne zavode ter poslovni svet.

Prihodnje skupnosti znanja in inovacij, ki so glavni operativni sestavni deli Evropskega inštituta za inovacije in tehnologijo, bi morale biti sposobne pokazati nove načine, kako rešiti gospodarske in družbene probleme (npr. zagotovitev trajnostne energije, blažitev podnebnih sprememb in prilagoditev na takšne spremembe) s celostnimi in multidisciplinarnimi pristopi ter novimi modeli upravljanja in financiranja, ki naj bi spodbujali inovacije na najvišji ravni. Evropski inštitut za inovacije in tehnologijo bi moral razširjati te modele, ki bi morali spodbuditi k oblikovanju dodatnih skupnih spodbud na različnih ravneh in na mednarodni ravni, pri čemer je treba paziti, da se vloga izobraževanja razvija v trikotniku znanja.

Komisija bi morala znotraj strateškega okvira za evropsko sodelovanje na področju izobraževanja in usposabljanja zagotoviti, da so države članice seznanjene z najboljšimi praksami glede teh sedmih prednostnih nalog in da se na vseh teh področjih lahko primerja napredek.

POLEG TEGA POUDARJAJO,

—

da je treba zagotoviti, da je izobraževanje v strategiji za rast in delovna mesta po letu 2010 opredeljeno kot podlaga trikotniku znanja, in izpostavljajo, da se morajo vsi trije sestavni deli trikotnika znanja (izobraževanje – raziskave – inovacije) medsebojno krepiti in bogatiti. Celotni sistem izobraževanja in usposabljanja mora prispevati k spodbujanju ključnih kompetenc, ki so potrebne za brezhibno delujoč trikotnik znanja,

—	da je treba zagotoviti dosledno sodelovanje in usklajevanje med strategijo za razvoj evropskega visokošolskega prostora, strategijo za evropski raziskovalni prostor in pobudami na področju inovacij, zlasti pa široko zastavljeno inovacijsko strategijo in prihodnjim evropskim načrtom za inovacije,

—

da mora Komisija pri pripravi predlogov za programe Skupnosti na področju izobraževanja in drugih ustreznih področjih za obdobje naslednjega finančnega okvira dosledno upoštevati potrebe, povezane s strategijo za rast in delovna mesta po letu 2010, ter skupaj z državami članicami razmisliti, kako bi lahko s strukturnimi skladi podprli pobude v zvezi s celovitim razvojem izobraževanja kot ključnega elementa trikotnika znanja.

(1) Z izrazom univerze so v tem besedilu označene vse vrste visokošolskih zavodov.

(2) Glej resolucijo Sveta z dne 23. novembra 2007 o posodobitvi univerz za pospeševanje konkurenčnosti Evrope v svetovnem gospodarstvu znanja (dok. 16096/1/07) in sporočilo Komisije „Uresničevanje agende za posodobitev univerz: izobraževanje, raziskave in inovacije“ z maja 2006 (Dok. 9166/06).

12.12.2009

Uradni list Evropske unije

C 302/6

Sklepi Sveta z dne 26. novembra 2009 o strokovnem izpopolnjevanju učiteljev in vodstvenih delavcev šol

2009/C 302/04

SVET EVROPSKE UNIJE –

OB UPOŠTEVANJU naslednjega:

Evropski svet, ki se je 23. in 24. marca 2000 sestal v Lizboni, je v svojih sklepih poudaril, da so naložbe v usposabljanje ljudi ključnega pomena za vlogo, ki naj bi jo Evropa imela v gospodarstvu znanja, in države članice pozval, naj sprejmejo ukrepe za odpravo ovir pri mobilnosti učiteljev in si prizadevajo privabiti visoko kakovostne učitelje (1).

V cilju 1.1 delovnega programa „Izobraževanje in usposabljanje 2010“ je poudarjeno, da je pomembno v učiteljski poklic pritegniti in v njem obdržati dobro usposobljene in motivirane ljudi, opredeliti sposobnosti, ki jih potrebujejo učitelji za odzivanje na spreminjajoče se potrebe družbe, zagotoviti pogoje za podporo učiteljem pri začetnem izobraževanju in usposabljanju na delovnem mestu ter na področju poučevanja in usposabljanja zaposlovati ljudi z izkušnjami z drugih področij (2).

3.	V Resoluciji Sveta z dne 27. junija 2002 o vseživljenjskem učenju so bile države članice pozvane, naj izboljšajo izobraževanje in usposabljanje učiteljev, ki delujejo na področju vseživljenjskega učenja, da bi pridobili potrebno znanje in potrebne sposobnosti za razvoj družbe znanja (3).

Skupno vmesno poročilo Sveta in Komisije z dne 26. februarja 2004 o napredku pri doseganju lizbonskih ciljev na področju izobraževanja in usposabljanja (4) je bilo usmerjeno na skupna evropska načela glede kompetenc in kvalifikacij, ki jih potrebujejo učitelji, da bi lahko izpolnili svojo vlogo, ki se kar naprej spreminja, v družbi znanja (5).

V skupnem vmesnem poročilu Sveta in Komisije z dne 23. februarja 2006 o izvajanju delovnega programa „Izobraževanje in usposabljanje 2010“ je bilo poudarjeno, da so ključnega pomena za izboljšanje učinkovitosti sistemov izobraževanja in usposabljanja tudi naložbe v usposabljanje učiteljev in vodij usposabljanj ter krepitev vodenja ustanov za izobraževanje in usposabljanje (6).

V sklepih Sveta in predstavnikov vlad držav članic, ki so se sestali v okviru Sveta, o učinkovitosti in pravičnosti v izobraževanju in usposabljanju z dne 14. novembra 2006 je navedeno, da so motiviranost, usposobljenost in sposobnosti učiteljev, inštruktorjev, drugega učiteljskega osebja ter svetovalnih služb in služb socialnega skrbstva, pa tudi kakovost vodenja v šolah ključni dejavniki pri doseganju visokokakovostnih učnih rezultatov in da bi bilo prizadevanja učiteljskega osebja treba podpreti s stalnim poklicnim razvojem.

V sklepih Sveta in predstavnikov vlad držav članic, ki so se sestali v okviru Sveta, o prihodnjih prednostnih nalogah za okrepljeno evropsko sodelovanje na področju poklicnega izobraževanja in usposabljanja z dne 14. novembra 2006 je poudarjena potreba po visoko usposobljenih učiteljih, ki se stalno strokovno izpopolnjujejo (7).

V Sklepu št. 1720/2006/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. novembra 2006 o uvedbi akcijskega programa na področju vseživljenjskega učenja je določen natančen cilj dviga kakovosti in evropske razsežnosti izobraževanja učiteljev ter podpora mobilnosti učiteljev in drugega izobraževalnega osebja (8).

V priporočilu Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o ključnih kompetencah za vseživljenjsko učenje (9) so določena znanja, sposobnosti in navade, ki jih potrebujejo posamezniki za osebno izpolnitev in razvoj, aktivno državljanstvo, socialno vključenost in zaposlitev; ti dejavniki, glede na to, da se medsebojno prepletajo, zahtevajo več sodelovanja in skupinskega dela učiteljev ter pristop do učenja, ki presega tradicionalne meje med učnimi predmeti.

10.

V sklepih Sveta z dne 25. maja 2007 o skladnem okviru kazalnikov in meril za spremljanje napredka pri doseganju lizbonskih ciljev v izobraževanju in usposabljanju je navedeno, da si je treba še naprej prizadevati za razvoj kazalnika o strokovnem izpopolnjevanju učiteljev in vodij usposabljanja (10).

11.	V sklepih Sveta in predstavnikov vlad držav članic, ki so se sestali v okviru Sveta, z dne 21. novembra 2008 o mobilnosti mladih so bile države članice pozvane, naj si prizadevajo za večjo mobilnost učiteljev, mentorjev in drugih pedagoških delavcev (11).

12.

Svet je v sklepih z dne 12. maja 2009 o strateškem okviru za evropsko sodelovanje v izobraževanju in usposabljanju (12) priporočil postopno povečanje mobilnosti učiteljev in vodij usposabljanja zato, da bi usposabljanje v tujini postalo pravilo in ne izjema, ter poudaril, da je ena od prednostnih nalog v prvem delovnem ciklu zagotoviti kakovost začetnega izobraževanja novih učiteljev in podporo na začetku njihove poklicne poti ter izboljšati možnosti za stalno strokovno izpopolnjevanje učiteljev, vodij usposabljanja in tistih delavcev v izobraževanju, ki so vključeni v vodstvene dejavnosti in svetovanje, in pozval Komisijo, naj preuči možnost vključitve mobilnosti učiteljev v prihodnji predlog o merilih na tem področju;

in ZLASTI GLEDE NA:

sklepe Sveta in predstavnikov vlad držav članic, ki so se sestali v okviru Sveta, z dne 15. novembra 2007 o izboljšanju kakovosti izobraževanja učiteljev (13), v katerih je bilo poudarjeno, da si je treba prizadevati za zagotovitev spodbude in podpore učiteljem, da bodo ves čas svoje poklicne poti pridobivali potrebno novo znanje, sposobnosti in kompetence, in tudi zagotoviti, da bodo učitelji na vodilnih položajih poleg svoje usposobljenosti za poučevanje in izkušenj imeli dostop do visokokakovostnega usposabljanja na področju šolske uprave in vodenja;

sklepe Sveta in predstavnikov vlad držav članic, ki so se sestali v okviru Sveta, z dne 21. novembra 2008 o pripravi mladih na 21. stoletje (14), v katerih so bile države članice pozvane, naj pri izvajanju navedenih sklepov Sveta o izboljšanju kakovosti usposabljanja učiteljev sodelujejo in si predvsem prizadevajo vsem učiteljem začetnikom omogočiti uporabo strukturiranih programov podpore pri uvajanju v poklic, izboljšati ponudbo in kakovost programov nadaljnjega strokovnega izpopolnjevanja učiteljev in ravni sodelovanja pri teh programih ter izboljšati zaposlovanje in usposabljanje vodstvenih delavcev šol;

PONOVNO POTRJUJE, da:

so za organizacijo in vsebino izobraževalnih sistemov in sistemov usposabljanja pristojne države članice, sodelovanje na evropski ravni v okviru odprte metode usklajevanja in učinkovita uporaba programov Skupnosti pa lahko podpreta in dopolnita nacionalne ukrepe in s tem prispevata k razvoju kakovostnega izobraževanja in usposabljanja ter pomagata državam članicam pri reševanju skupnih problemov;

PRIZNAVA, da:

so znanje, sposobnosti in angažiranost učiteljev (15) ter kakovostno vodenje v šolah najpomembnejši dejavniki pri zagotavljanju visokokakovostnega izobraževanja. Dober učitelj, ki zna motivirati vse učence k doseganju najboljših možnih rezultatov, lahko pozitivno in trajno vpliva na njihovo prihodnost. Zato je treba zagotoviti, da bodo zaposleni najboljši učitelji in vodstveni delavci šol, ki bodo ustrezno usposobljeni za izvajanje svojih nalog, hkrati pa je tudi bistveno, da se zagotovijo najvišji standardi začetnega izobraževanja in vseživljenjskega poklicnega razvoja učiteljev na vseh ravneh. To bo tudi pomagalo izboljšati status in privlačnost poklica;

morajo biti programi izobraževanja učiteljev, ki so ključni dejavniki pri usposabljanju učiteljev in vodstvenih delavcev šol za izvajanje njihovih nalog pa tudi pri zagotavljanju njihovega nenehnega poklicnega izpopolnjevanja, kakovostni in prilagojeni potrebam ter temeljiti na uravnoteženosti zanesljivega akademskega raziskovanja in obširnih praktičnih izkušenj. Bistveno je, da se začetno izobraževanje učiteljev, podpora na začetku njihove poklicne poti („pripravništvo“ (16)) in stalno strokovno usposabljanje obravnavajo kot usklajena celota;

je po začetnem izobraževanju za motiviranost, učinkovitost in poklicno izpopolnjevanje zlasti pomembno prvo delovno mesto. Učitelji, ki so se pred kratkim izšolali za ta poklic, se morda težko prilagodijo dejanskim razmeram v šoli in v praksi izvajajo, kar so se naučili v času začetnega izobraževanja. Precejšnje število pozneje dejansko opusti poučevanje, kar je velika škoda zanje in za družbo. Rezultati več nacionalnih in mednarodnih raziskav dokazujejo, da je ta problem mogoče zmanjšati s strukturiranimi programi za podporo vsem novim učiteljem. Programi so lahko koristni tudi za učitelje, ki ponovno začnejo opravljati svoj poklic;

nobeno začetno izobraževanje učiteljev, tudi če je odlično, ne more zagotoviti vseh kompetenc, ki jih učitelji potrebujejo na svoji poklicni poti. Zahteve, na katere se morajo odzivati učitelji, se hitro razvijajo, zato je treba razviti nove pristope. Da bi bili dejansko učinkoviti in sposobni prilagajanja na razvijajoče se potrebe učencev, v svetu hitrih socialnih, kulturnih, ekonomskih in tehnoloških sprememb, morajo tudi učitelji razmišljati o svojih zahtevah na področju izobraževanja v okviru svojega šolskega okolja in prevzeti večjo odgovornost za lastno vseživljenjsko izobraževanje, da bi dopolnili in razvili svoje znanje in sposobnosti. Kljub temu pa se dogaja, da imajo nekateri učitelji premalo priložnosti za sodelovanje v stalnih programih strokovnega izpopolnjevanja, tisti, ki v njih lahko sodelujejo, pa menijo, da ti programi ne ustrezajo v zadostni meri njihovim potrebam in izzivom, s katerimi se soočajo;

je učinkovito vodenje v šolah pomemben dejavnik pri oblikovanju splošnega okolja, v katerem poteka poučevanje in učenje, saj spodbuja ambicije in zagotavlja podporo učencem, staršem in osebju, s tem pa omogoča doseganje večjih uspehov. Zato je treba zagotoviti, da bodo vodstveni delavci šol sposobni in usposobljeni za prevzem vse večjega števila nalog, ki jih morajo izvajati, oziroma zagotoviti razvoj teh sposobnosti ali primerno usposabljanje. Ravno tako pomembno je zagotoviti, da hkrati niso preobremenjeni zaradi administracije in se lahko posvetijo bistvenim zadevam, kot so kakovost učenja, učni načrt, pedagoška vprašanja ter učinkovitost, motiviranost in poklicni razvoj osebja;

bi lahko učiteljsko osebje na vseh stopnjah ter vodstveni delavci šol v večji meri izkoristili povečano mobilnost na področju učenja in povezovanje v mreže, ki sta imela pomembno vlogo pri izboljšanju kakovosti izobraževanja pa tudi sistemov in institucij na področju izobraževanja ter pri tem, da so ti sistemi in institucije sedaj bolj odprti, bolj usmerjeni navzven, dosegljivi in učinkovitejši;

SE STRINJA, da:

se izobraževalni sistemi v Evropi precej razlikujejo, kljub temu pa jim je skupno, da morajo pritegniti in obdržati najboljše učiteljsko osebje in vodstvene delavce šol ter s tem omogočiti visokokakovostno izobraževanje. Zato bi bilo treba posebno skrb in pozornost nameniti ustreznemu profilu bodočih učiteljev in vodstvenih delavcev šol, njihovemu izboru in usposabljanju za opravljanje njihovih nalog;

bi morali biti programi izobraževanja učiteljev kakovostni in temeljiti na dejstvih ter biti prilagojeni potrebam. Odgovorni za izobraževanje učiteljev – in seveda za usposabljanje pedagogov, ki izobražujejo učitelje – bi morali tudi sami pridobiti visoko akademsko izobrazbo in imeti bogate praktične izkušnje s poučevanjem pa tudi kompetence za kakovostno poučevanje. Prizadevati bi si bilo treba tudi za učinkovito sodelovanje ustanov za izobraževanje učiteljev s pedagoškimi raziskovalci v drugih visokošolskih ustanovah, ter z vodstvenimi delavci šol;

3.	se od učiteljev zahteva vedno več, njihova vloga pa postaja vedno bolj kompleksna, zato jim je treba na celotni poklicni poti in zlasti na njenem začetku, zagotoviti učinkovito osebno in strokovno podporo;

bi morala biti izobraževanje in poklicni razvoj učiteljev v hitro spreminjajočem se svetu v skladu s konceptom vseživljenjskega učenja stalnica; vključevala naj bi začetno izobraževanje učiteljev (z močnim poudarkom na praktičnem delu), pripravništvo ter nenehno poklicno izpopolnjevanje. Zlasti bi bilo treba poskrbeti, da:

(a)	sta vsem učiteljem, ki so se pred kratkim izšolali za ta poklic, v prvih nekaj letih zaposlitve zagotovljena zadostna in učinkovita podpora ter svetovanje;

(b)	se uporablja premišljen pristop za spodbudo učiteljem, ki so se pred kratkim izšolali za ta poklic, in izkušenim učiteljem, da bodo posamezno in skupaj stalno ocenjevali svoje delo;

(c)	imajo vsi učitelji redno na voljo povratne informacije o svojem delu, ter da jim je zagotovljena pomoč pri iskanju načinov nadaljnjega strokovnega izpopolnjevanja in pripravi načrta za tako izpopolnjevanje;

(d)	imajo uveljavljeni učitelji ob upoštevanju takih povratnih informacij dovolj priložnosti, da svoje kompetence na celotni poklicni poti posodabljajo, razvijajo in širijo, ter da se jim zagotovijo ustrezne spodbude in možnosti;

(e)	so programi poklicnega izpopolnjevanja za učitelje ustrezni in prilagojeni potrebam, da se opirajo predvsem na prakso in da je zagotovljena njihova kakovost;

(f)	se učiteljem in vodstvenim delavcem šol zagotovita spodbuda in možnost, da izkoristijo priložnosti, ki jih nudijo programi izmenjav in mobilnosti ter mreže na nacionalni in mednarodni ravni;

(g)	se učitelje in vodstvene delavce šol spodbuja in se jim omogoči, da sodelujejo v nadaljevalnih programih strokovnega usposabljanja in izpopolnjevanja in se ukvarjajo s pedagoškimi raziskavami ter da izkoristijo možnost razvijati svoje znanje na drugih strokovnih področjih;

bi bilo treba – glede na to, da vodstveni delavci šol v veliki meri vplivajo na splošno okolje, v katerem poteka učenje, tudi na motiviranost, moralo in učinkovitost osebja, metode poučevanja ter odnos in ambicije učencev in staršev –, zagotoviti, da imajo na voljo dovolj priložnosti za razvoj in ohranjanje učinkovitih vodstvenih sposobnosti. Ker pa so izzivi, s katerimi je povezano vodenje učnih skupnosti, podobni v vsej Evropi, bi lahko vodstveni delavci šol izkoristili tudi priložnost za učenje v sodelovanju s kolegi v drugih državah članicah, zlasti z izmenjavo izkušenj in primerov dobre prakse ter s strokovnim izpopolnjevanjem v tujini;

POZIVA DRŽAVE ČLANICE, NAJ:

1.	sprejmejo dodatne ukrepe, s katerimi bi zagotovile, da se v poklic učitelja pritegnejo in v njem obdržijo najboljši kandidati ter da sta učiteljem zagotovljena ustrezno usposabljanje in zadostna podpora, da bodo lahko učinkovito opravljali svoje naloge;

2.	ustrezno ukrepajo, da vsi novi učitelji sodelujejo v programu pripravništva, ki jim v prvih letih na delovnem mestu učitelja nudi strokovno in osebno podporo;

3.	zagotovijo reden pregled potreb po strokovnem izpopolnjevanju posameznih učiteljev, opredeljenih na podlagi samoocenjevanja in/ali zunanjega ocenjevanja, in dovolj možnosti za nadaljnje strokovno izpopolnjevanje, ki bodo ustrezale tem potrebam, ter s tem pozitivno vplivajo na učni uspeh učencev;

4.	dejavno opozarjajo na priložnosti, ki jih nudijo programi izmenjav in mobilnosti na nacionalni in mednarodni ravni, ter podpirajo udeležbo v takih programih, da bi bistveno povečali število učiteljev in vodstvenih delavcev šol, ki v takih programih sodelujejo;

ocenijo, kakšne so obveznosti vodstvenih delavcev šol in kakšna pomoč jim je na voljo, zlasti zato, da bi jih razbremenili upravnih obveznosti in jim tako omogočili, da se lahko posvetijo oblikovanju splošnega okolja, v katerem poteka izobraževanje in učenje, ter tako pripomorejo k doseganju večjih uspehov;

6.	zagotovijo visokokakovostno izobraževanje za razvoj ustreznega znanja, sposobnosti in navad, ki jih morajo imeti bodoči in že uveljavljeni učitelji, pa tudi za razvoj znanja, sposobnosti in odnosa za učinkovito vodenje v šolah, na primer z usposabljanjem v posebnih programih;

POZIVA KOMISIJO, NAJ:

spodbuja in podpira evropsko sodelovanje pri politikah na področju začetnega izobraževanja učiteljev, stalno strokovno izpopolnjevanje in vodenje šol, zlasti z vzpostavitvijo platform in dejavnosti vzajemnega učenja za izmenjavo znanja, izkušenj in strokovnega znanja med oblikovalci politik in učitelji;

2.	za oblikovalce politik pripravi praktične informacije o pripravi strukturiranih programov pripravništva za vse nove učitelje, pa tudi primere možnih ukrepov za izvajanje ali izboljšanje takih programov;

3.	spodbuja in podpira večje sodelovanje učiteljev, vodstvenih delavcev šol in pedagogov, ki izobražujejo učitelje, v nadnacionalnih programih mobilnosti, partnerstvih in projektih v okviru programov Skupnosti, zlasti v programu vseživljenjskega učenja;

4.	pripravi študijo o izboru, zaposlovanju in usposabljanju pedagogov, ki izobražujejo učitelje, v državah članicah;

5.	pripravi študijo o kompetencah učiteljev v državah članicah in dejavnosti vzajemnega učenja na tem področju;

6.	podpira nadaljnji razvoj trdnejših temeljev učiteljskega poklica in vodenja šol, med drugim tudi v okviru sodelovanja z mednarodnimi organizacijami;

v okviru sedanjih mehanizmov poročanja in po možnosti čim prej obvesti Svet o ukrepih, sprejetih s strani držav članic in v okviru evropskega sodelovanja v skladu s sklepi Sveta z novembrskega zasedanja leta 2007 o izboljšanju kakovosti izobraževanja učiteljev ter sklepi z novembrskega zasedanja leta 2008 o agendi za evropsko sodelovanje v šolstvu, ki se nanaša na strokovno izpopolnjevanje učiteljev in vodstvenih delavcev šol.

(1) Izboljšanje izobraževanja in usposabljanja za učitelje in vodje usposabljanj – SN 100/1/00 REV 1.

(2) UL C 142, 14.6.2002.

(3) UL C 163, 9.7.2002.

(4) 6905/04.

(5) Prilogi I in II k dokumentu 12414/07 ADD 1.

(6) UL C 79, 1.4.2006.

(7) UL C 298, 8.12.2006.

(8) UL L 327, 24.11.2006.

(9) UL L 394, 30.12.2006.

(10) UL C 311, 21.12.2007.

(11) UL C 320, 16.12.2008.

(12) UL C 119, 28.5.2009.

(13) UL C 300, 12.12.2007.

(14) UL C 319, 13.12.2008.

(15) Za namene teh sklepov izraz učitelj pomeni osebo, ki ima status učitelja (ali enakovreden status) v skladu z zakonodajo in prakso države članice. Vključuje poseben položaj učiteljev in vodij usposabljanj na področju poklicnega izobraževanja in usposabljanja, ne vključuje pa oseb, zaposlenih izven formalnega sistema izobraževanja in usposabljanja, saj je delo, ki ga opravljajo, drugačne narave in poteka v drugačnih okoliščinah.

(16) Izraz pripravništvo v tem besedilu pomeni kakršen koli strukturiran program podpore za nove učitelje po zaključku njihovega formalnega programa začetnega izobraževanja ter na začetku kariere, na prvem delovnem mestu učitelja v šoli.

12.12.2009

Uradni list Evropske unije

C 302/10

Sklepi Sveta z dne 1. decembra 2009 o inovativnih spodbudah za učinkovite antibiotike

2009/C 302/05

Opomba: V tem dokumentu pojem „antibiotiki“ vključuje zdravila, ki so izdelana sintetično ali se pojavljajo v naravni in se uporabljajo za preprečevanje ali zaviranje rasti bakterij, ter tudi zdravila z alternativnimi mehanizmi učinkovanja, npr. učinkovanje na bakterijsko virulentnost. Skladno s tem, je treba upoštevati tudi alternativne metode za preprečevanje in nadzor nad infekcijami.

1.	OPOZARJA na strategijo Skupnosti proti antimikrobni odpornosti (COM(2001) 0333).

2.	OPOZARJA na Priporočilo Sveta z dne 15. novembra 2001 o preudarni uporabi protimikrobnih zdravil v humani medicini (1).

3.	OPOZARJA na sklepe Sveta o protimikrobni odpornosti z dne 10. junija 2008 (2).

4.	OPOZARJA na Priporočilo Sveta z dne 9. junija 2009 o varnosti pacientov, vključno s preprečevanjem in obvladovanjem okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo (3).

5.	OPOZARJA na poročilo Svetovne zdravstvene organizacije iz leta 2004 o Prednostnih zdravilih za Evropo in svet (4).

6.	OPOZARJA na skupno tehnično poročilo ECDC/EMEA iz leta 2009 z naslovom „Bakterije so izziv: čas je za ukrepanje“ o zaostanku razvoja novih antibakterijskih sredstev v EU za pojavom bakterij, ki so odporne proti več zdravilom (5).

PRIZNAVA, da je vse večja odpornost proti antibiotikom glavna grožnja varovanju javnega zdravja po celem svetu, zaradi česar je treba ukrepati na vseh ravneh. Breme bolezni se zaradi bakterij, odpornih proti antibiotikom, ki jih ni mogoče učinkovito zdraviti z zdravili iz prvega ali celo drugega nabora, po svetu vse bolj veča.

8.	PRIZNAVA, da je odpornost proti antibiotikom morda končna posledica več pomanjkljivosti, ki se pojavljajo v zdravstvenem sistemu in živinoreji, vključno s tistimi, ki so povezane s preventivo, obvladovanjem in zdravljenjem okužb.

PRIZNAVA, da je dostop do učinkovitih in razumno uporabljenih antibiotikov bistvenega pomena za zagotovitev visoke ravni javnega zdravja in učinkovite zdravstvene oskrbe tako v razvitih državah kot tudi v državah v razvoju. Brez dostopa do učinkovitih antibiotikov lahko običajne nalezljive bolezni ponovno postanejo življenjsko nevarne, številne zdravstvene in terapevtske posege, kot so zdravljenje raka in presaditve organov, pa bo spremljalo visoko tveganje.

10.

PRIZNAVA, da je potrebna vrsta različnih ukrepov, kot so učinkovita cepiva za preprečevanje okužbe, nove diagnostične metode in večja ozaveščenost javnosti, zdravstvenih delavcev in veterinarskih strokovnjakov o pomenu razumne uporabe antibiotikov za preprečevanje širjenja odpornosti proti antibiotikom pri ljudeh in živalih, s katerimi bi zajamčili, da antibiotiki, ki so trenutno na voljo, ostanejo čim dlje učinkoviti.

11.

PRIZNAVA, da z ustreznimi sredstvi podprta preprečevanje in nadzor odpornosti proti antibiotikom in okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo, predstavljata stroškovno učinkovito strategijo, ki prispeva k splošni finančni vzdržnosti zdravstvenih sistemov ter zagotavlja ohranjanje kakovosti in izboljšanje varnosti za paciente.

12.

PRIZNAVA, da se je obseg raziskav in razvoja novih učinkovitih antibiotikov občutno zmanjšal, zato v naslednjih 5–10 letih po vsej verjetnosti ne bo na voljo dovolj novih terapevtskih alternativ, s katerimi bi se odzvali na zdravstvene potrebe. Zato je treba nujno ustvariti spodbude za raziskave in razvoj novih antibiotikov, zlasti na tistih področjih, kjer so potrebe največje.

13.	POZDRAVLJA konferenco o inovativnih spodbudah za učinkovite antibakterijske proizvode v Stockholmu 17. septembra 2009, katere rezultati so dragocen prispevek za nadaljnje ukrepanje na področju spodbujanja raziskav in razvoja novih učinkovitih antibiotičnih zdravil in metod.

14. POZIVA DRŽAVE ČLANICE, naj:

—	razvijejo in izvajajo strategije za zagotavljanje ozaveščenosti javnosti in zdravstvenih delavcev glede nevarnosti odpornosti proti antibiotikom in razpoložljivih ukrepov za reševanje tega problema,

—

zagotovijo razvoj in uporabo celostnih strategij za zmanjšanje pojavnosti in širjenja odpornosti proti antibiotikom in okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo, in njihovih posledic, spodbujajo pripravljenost zdravstvenih zavodov ter zagotovijo učinkovito usklajevanje programov, ki so usmerjeni v diagnozo, navodilom za predpisovanje antibiotikov in nadzoru okužb,

—

pregledajo in preučijo možnosti za okrepitev spodbud za raziskave in razvoj novih učinkovitih antibiotikov tako na akademskem kot na farmacevtskem področju kot celoti, pri čemer naj upoštevajo položaj malih in srednje velikih podjetij. Te možnosti in metode lahko vključujejo stroškovno učinkovite ponudbene mehanizme, da se odstranijo ozka grla že na začetku raziskav in razvoja novih antibiotikov, ter mehanizme povpraševanja, da se spodbudi uspešno uvajanje novih proizvodov.

15. POZIVA DRŽAVE ČLANICE IN KOMISIJO, naj:

—

podpirajo skupno uporabo raziskovalnih infrastruktur, zaposlovanje raziskovalcev, spodbujanje globalnega sodelovanja na področju raziskav in njegovo podporo, večje razširjanje raziskovalnih rezultatov in znanja s pomočjo struktur za izmenjavo informacij in razmislek o obstoječih in novih finančnih instrumentih,

—	preučijo načine za spodbujanje dodatnih javno-zasebnih partnerstev med industrijo, akademskimi krogi, neprofitnimi organizacijami in zdravstvenim sistemom, da se olajšajo raziskave novih antibiotikov, strategije za uporabo trenutno dostopnih antibiotikov in diagnostične metode,

—

v zakonskem okviru dovoljenj za dajanje zdravila na trg olajšajo razvoj novih antibiotikov, za katere obstaja posebna zdravstvena potreba in kadar prosilec iz objektivnih razlogov lahko predloži le omejene klinične podatke, upoštevajo celotne koristi dodatnih načinov ocenjevanja varnosti in učinkovitosti, kot so uporaba orodij za predklinično ocenjevanje in analize farmakokinetičnih podatkov,

—

opredelijo ustrezne zakonske instrumente za olajšanje zgodnje odobritve novih antibiotikov, za katere obstaja posebna zdravstvena potreba, in sicer z zagotavljanjem stalnega znanstvenega svetovanja, ki ga podpirajo EMEA in nacionalni pristojni organi, vključno s strategijami za ustrezno ukrepanje po pridobitvi dovoljenja za promet s poudarkom na varnostnih vidikih, vključno s spremljanjem odpornosti proti antibiotikom,

—	preučijo, kako obdržati učinkovite antibiotike na trgu,

—	ob spodbujanju razvoja novih učinkovitih antibiotikov zagotovijo preventivo okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo, in drugih okužb ter preudarno uporabo obstoječih in novih zdravil,

—	zagotovijo, da so vsi ukrepi ustrezno usklajeni med različnimi zainteresiranimi stranmi iz vseh zadevnih sektorjev, kot so zdravstveni, finančni, gospodarski, pravni in raziskovalni sektor.

16. POZIVA KOMISIJO, naj:

—	v roku 24 mesecev razvije celovit akcijski načrt s konkretnimi predlogi za spodbujanje razvoja novih učinkovitih antibiotikov, vključno z načini, kako zagotoviti njihovo razumno uporabo; in zagotovi, da ti predlogi upoštevajo gospodarski vpliv na finančno vzdržnost zdravstvenih sistemov,

—	razmisli, kako uporabiti izkušnje glede ustreznih postopkov iz prejšnje posebne zakonodaje EU o zdravilih sirotah, zdravilih za otroke, da bi se spodbudil razvoj novih antibiotikov, za katere se je pojavila posebna zdravstvena potreba,

—

v primeru pojava odpornosti proti antibiotikom spremlja in Svetu redno poroča o zdravstvenih potrebah po novih antibiotikih, opredelitvi novih odpornih patogenov in novih antibiotičnih zdravil ter drugih metodah za zdravljenje in preprečevanje nalezljivih bolezni, ki so se začele razvijati, ter po potrebi predlaga nadaljnje ukrepanje.

(1) UL L 34, 5.2.2002, str. 13.

(2) 9637/08.

(3) UL C 151, 3.7.2009, str. 1.

(4) http://whqlibdoc.who.int/hq/2004/WHO_EDM_PAR_2004.7.pdf

(5) http://www.nelm.nhs.uk/en/NeLM-Area/News/2009-September/17/ECDCEMEA-joint-technical-report-The-bacterial-challengetime-to-react/

12.12.2009

Uradni list Evropske unije

C 302/12

Sklepi Sveta z dne 1. decembra 2009 o varnem in učinkovitem zdravstvenem varstvu prek e-zdravja

2009/C 302/06

SVET EVROPSKE UNIJE

OPOZARJA, da člen 152 Pogodbe določa, da je treba pri opredeljevanju in izvajanju vseh politik in dejavnosti Skupnosti zagotavljati visoko raven varovanja zdravja ljudi in da Skupnost spodbuja sodelovanje med državami članicami na področjih iz tega člena ter, če je potrebno, podpira njihove ukrepe. Pri vseh ukrepih na ravni Skupnosti se v celoti upošteva odgovornost držav članic za organizacijo in izvajanje zdravstvenega varstva;

OPOZARJA, da je eden od ciljev zdravstvene strategije Skupnosti (2008–2013) (1) podpora dinamičnim zdravstvenim sistemom in novim tehnologijam, pri čemer priznava, da lahko nove tehnologije prispevajo k uspešnejšemu preprečevanju bolezni, boljšim diagnozam in zdravljenju, večji varnosti bolnikov ter boljši usklajenosti zdravstvenih sistemov, uporabi sredstev in trajnosti;

OPOZARJA, da so predstavniki držav članic Evropske unije na ministrski konferenci z naslovom e-zdravje 2009, ki je potekala 20. februarja 2009 v Pragi (2), dali izjavo, v kateri priznavajo koristi e-zdravja za varnejši in učinkovitejši zdravstveni sektor, pozivajo k izvajanju ukrepov za vzpostavitev območja e-zdravja za evropske državljane in začenjajo postopek za usklajeno delovanje in upravljanje na področju e-zdravja;

OPOZARJA na pobude Evropske unije v zvezi z e-zdravjem, ki vključujejo:

(a)	e-zdravje – zagotavljanje boljšega zdravstvenega varstva za evropske državljane: akcijski načrt za evropsko območje e-zdravja (3);

(b)	sklepe Sveta o e-zdravju (4) z dne 27. maja 2004;

(c)	sporočilo Komisije o pobudi za vodilni trg za Evropo (5) s posebnim poudarkom na dejstvu, da je treba odstraniti ovire za drobitev trga in vzpostaviti medobratovalnost sistemov e-zdravja, da bi tako pospešili razvoj trga;

(d)	priporočilo Komisije o čezmejni medobratovalnosti sistemov elektronskih zdravstvenih zapisov (6);

(e)	Sporočilo Komisije o telemedicini v korist bolnikov, sistemov zdravstvenega varstva in gospodarstva (7);

POZDRAVLJA nedavno vzpostavljeno sodelovanje med številnimi državami članicami:

(a)

pri obsežnem pilotnem projektu epSOS (8), katerega namen je razviti čezmejno medobratovalnost sistemov elektronskih zdravstvenih zapisov in e-zdravniških receptov ter pri tematskem omrežju Calliope (9), katerega namen je oblikovati časovni načrt za medobratovalnost e-zdravja v Evropi in doseči potrebno soglasje za njegovo izvajanje;

(b)	pri sodelovanju, ki poteka na področju standardizacije e-zdravja v odgovor na mandat Evropske komisije št. 403 v zvezi z e-zdravjem (10);

6.	POZDRAVLJA poročilo švedskega predsedstva o e-zdravju za bolj zdravo Evropo (11), predstavljeno na neformalnem srečanju ministrov za zdravje v Jönköpingu 6. in 7. julija 2009, ki nakazuje, kako se lahko politični cilji v zvezi z zdravstvenim varstvom uresničijo z naložbami v e-zdravje;

PRIZNAVA pomen e-zdravja kot orodja za izboljšanje kakovosti zdravja in varnosti bolnikov, posodobitev nacionalnih sistemov zdravstvenega varstva, povečanje njihove učinkovitosti in dostopnosti za vse ter večjo usklajenost s posameznimi potrebami bolnikov in zdravstvenih delavcev ter izzivi starajoče se družbe;

8.	PRIZNAVA, da je potrebno nadaljnje politično vodstvo in vključitev e-zdravja v zdravstveno politiko, da bi omogočili razvoj storitev e-zdravja na podlagi potreb javnega zdravstva;

POZIVA države članice, naj pripravijo in izvajajo pobude, katerih cilj bi bil omogočiti razširjanje in uporabo storitev e-zdravja, zlasti da bi se:

politično in strateško zavezale k e-zdravju kot enemu od glavnih instrumentov za lajšanje dostopa ter povečevanje kakovosti in varnosti v zdravstvenem varstvu, in sicer:

(a)	z umestitvijo e-zdravja v okvir programov reforme zdravstvenega varstva in preučitvijo možnosti oblikovanja mehanizmov specifične finančne pobude za njegovo razširjanje;

(b)	z usklajenim obravnavanjem ovir za razširjanje storitev e-zdravja;

vzpostavilo zaupanje v storitve e-zdravja in njihovo sprejemanje, in sicer:

(a)	z zagotavljanjem najvišjih standardov varnosti bolnikov, varstva podatkov in zasebnosti;

(b)	z ozaveščanjem, krepitvijo zaupanja in spodbujanjem tega sprejemanja s strani zdravstvenih organov, zdravstvenih delavcev, bolnikov in njihovih sorodnikov;

(c)	z zagotavljanjem – tako bolnikom kot zdravstvenim delavcem – ustrezne ocene potreb in ukrepov usposabljanja;

zagotovila pravna jasnost in varstvo podatkov o zdravju, in sicer s tem, da bi države članice:

(a)	preučile svoje veljavne določbe za izdajanje dovoljenj, akreditacijo in pravno ureditev storitev e-zdravja ter svetovanje glede možnosti izboljšav;

(b)	preučile sedanje prakse za identifikacijo in avtentifikacijo zdravstvenih delavcev, ki dostopajo do osebnih podatkov o zdravju in jih uporabljajo;

(c)	obravnavale pravne ovire za varno izmenjavo zdravstvenih podatkov prek nacionalnih meja in pri tem spoštovale varstvo zdravstvenih podatkov in osebno integriteto bolnika, ter s tem pravice bolnikov, da privolijo v uporabo svojih zdravstvenih podatkov;

rešile tehnične težave in spodbudil razvoj trga, in sicer:

(a)	z zagotavljanjem, da bi se cilj medobratovalnosti storitev e-zdravja prek organizacijskih in nacionalnih meja upošteval v nacionalnih, regionalnih in lokalnih zdravstvenih strategijah in investicijskih načrtih;

(b)	s sprejetjem in izvajanjem skupne zdravstvene terminologije in tehničnih standardov, zlasti v zvezi z zdravstvenimi podatki, ki si jih izmenjujejo države članice;

(c)	z uporabo javnega naročanja, ob vsestranskem spoštovanju veljavne zakonodaje, s čimer bi podprli razširjanje medobratovalnih storitev e-zdravja;

10.

POZIVA Komisijo, naj:

1.	posodobi evropski akcijski načrt o e-zdravju;

2.	pripravi poročilo o razvoju sedanjih politik EU in ukrepov v zvezi z upravljanjem elektronske identifikacije na zadevnih področjih, da bi se izkoristila morebitna medsebojna dopolnjevanja;

3.	v ustreznih časovnih presledkih in na podlagi znanja, pridobljenega na ravni EU in nacionalnih ravneh, pripravlja ocene koristi za zdravje in stroškovne učinkovitosti uporabe različnih storitev e-zdravja;

11.

POZIVA države članice in Komisijo, naj:

izkoristijo politični zagon na sedanjih neuradnih srečanjih državnih sekretarjev in njihovih enakovrednih organov, da bi s kar najbolj učinkovitim in ustreznim mehanizmom na visoki ravni pod vodstvom držav članic poskrbeli za upravljanje, usklajevanje in konsolidacijo dejavnosti na področju e-zdravja, in s tem spodbudili razširjanje e-zdravja in dejansko uporabo medobratovalnih storitev e-zdravja v okviru nacionalnih sistemov zdravstvenega varstva in med njimi;

zagotovijo, da bi bili glavni cilji tega mehanizma:

(a)	združevanje in usklajevanje skupin, projektov in institucij na ravni EU;

(b)	spodbujanje usklajevanja e-zdravja z zdravstvenimi strategijami ter potrebami na ravni EU in nacionalnih ravneh, in sicer z neposredno vključenostjo nacionalnih zdravstvenih organov;

(c)	razširjanje znanstvenih dokazov stroškovne učinkovitosti in socialno-ekonomskih koristi storitev e-zdravja, pridobljenih v okviru raziskav na ravni Skupnosti in nacionalnih ravneh;

(d)	redno poročanje o dejavnostih držav članic in Komisije v zvezi z ustreznimi sejami Sveta;

te mehanizme uporabijo zlasti na naslednjih področjih:

(a)	sodelovanje za obravnavo skupnih vprašanj in izzivov, povezanih s spodbujanjem storitev e-zdravja, in s tem uresničevanje ciljev, povezanih z zdravjem;

(b)	podpora držav članic, in sicer s pripravo časovnega načrta, ki bi vključeval podporo za odločanje in smernice za razširjanje, sprejemanje in uporabo storitev e-zdravja;

(c)	sodelovanje z zainteresiranimi stranmi, zlasti bolniki in zdravstvenimi delavci, s čimer bi zagotovili, da bi orodja in storitve e-zdravja ustrezno odražali klinične potrebe in splošne cilje zdravstvenega sistema.

(1) Bela knjiga – Skupaj za zdravje: strateški pristop EU za obdobje 2008–2013 (COM(2007) 630).

(2) http://www.ehealth2009.cz/Pages/108-Prague-Declaration.html

(3) COM(2004) 356.

(4) 9628/04.

(5) COM(2007) 860.

(6) COM(2008) 3282.

(7) COM(2008) 689.

(8) Pametne odprte storitve za evropske bolnike (Smart Open Services for European Patients – epSOS), ki jih sofinancira Evropska skupnost v okviru programa za konkurenčnost in inovacije (CIP) IKT PSP: http://www.epsos.eu

(9) Pozivanje k medobratovalnosti (Call for Interoperability), ki ga financira Evropska skupnost v okviru CIP IKT PSP: http://www.calliope-network.eu

(10) Mandat za medobratovalnost standardov za e-zdravje (M/403): http://www.ehealth-interop.nen.nl

(11) E-zdravje za bolj zdravo Evropo – priložnosti za boljšo uporabo sredstev za zdravstveno varstvo: http://www.se2009.eu

12.12.2009

Uradni list Evropske unije

C 302/15

Osnutek sklepov Sveta z dne 1. decembra 2009 o alkoholu in zdravju

2009/C 302/07

SVET EVROPSKE UNIJE:

1. OPOZARJA NA:

—	člen 152 Pogodbe, ki navaja, da morajo vse institucije Skupnosti pri opredeljevanju in izvajanju vseh politik in dejavnosti Skupnosti zagotavljati visoko raven varovanja zdravja ljudi ter da ukrepi Skupnosti dopolnjujejo nacionalne politike,

—	sporočilo Komisije o zdravstveni strategiji Evropske skupnosti (1),

—

priporočilo Sveta o uživanju alkohola med mladimi (2), v katerem je bila Komisija pozvana, naj v sodelovanju z državami članicami v celoti izkoristi vse politike Skupnosti pri reševanju vprašanj, ki jih obravnava priporočilo, med drugim tudi pri oblikovanju nacionalnih in evropskih vsestranskih politik za spodbujanje zdravja, ki so povezane z alkoholom,

—	sklepe Sveta z dne 5. junija 2001 o strategiji Skupnosti za zmanjšanje škode zaradi uživanja alkohola (3), ponovljene v sklepih Sveta iz leta 2004 (4),

—

podporo, ki jo je Svet (5) izrazil sporočilu Komisije o strategiji EU za pomoč državam članicam pri zmanjševanju škode zaradi uživanja alkohola (6), vključno s prednostnimi temami in ukrepi iz te strategije, ter poziv Komisiji, naj od leta 2008 redno poroča o napredku na ravni EU in nacionalni ravni,

—

dejstvo, da je Evropsko sodišče večkrat opozorilo, da se javno zdravje uvršča v vrh interesov, zaščitenih v skladu s členom 30 Pogodbe, države članice pa se morajo v mejah, določenih s Pogodbo, odločiti, kakšno raven zdravstvenega varstva želijo zagotoviti s pomočjo nacionalnih politik in zakonodaje (7),

—

Evropsko listino o alkoholu Svetovne zdravstvene organizacije (SZO), ki so jo leta 1995 sprejele vse države članice EU, še posebej etično načelo, da imajo vsi otroci in mladostniki pravico odraščati v okolju, v katerem so zaščiteni pred negativnimi posledicami uživanja alkohola in kolikor mogoče pred oglaševanjem alkoholnih pijač,

—

delo, ki je bilo opravljeno na podlagi resolucije Generalne skupščine Svetovne zdravstvene organizacije o strategijah za zmanjšanje škodljivega uživanja alkohola („Strategies to reduce the harmful use of alcohol“ WHA61.4), v kateri je generalni direktor Svetovne zdravstvene organizacije pozvan, naj pripravi osnutek globalne strategije za zmanjšanje škodljivega uživanja alkohola, ki bo vključena v gradivo za 126. sejo izvršnega odbora januarja 2010,

2. PONOVNO POUDARJA, da:

—	so za nacionalno alkoholno politiko v prvi vrsti odgovorne države članice in da lahko Komisija s strategijo EU o alkoholu nadalje podpira in dopolnjuje nacionalne javne zdravstvene politike,

—	je škodljivo in nevarno uživanje alkohola tretji najpomembnejši dejavnik tveganja za bolezni in prezgodnjo smrt v EU, takoj za uživanjem tobačnih izdelkov in visokim krvnim pritiskom (8),

—	lahko veliko politik Skupnosti bodisi pozitivno ali negativno vpliva na zdravje in dobro počutje ter poudarja, da je pomembno upoštevati vpliv, ki jih imajo odločitve v vseh sektorjih politik na zdravje;

3. UGOTAVLJA, da:

—

je v državah članicah škoda zaradi uživanja alkohola, predvsem med ranljivimi ljudmi, na cestah in delovnem mestu, še vedno velika, da po ocenah 15 % odraslega prebivalstva v EU redno uživa alkohol v škodljivih količinah, da je med pet in devet milijoni otrok v družinah v EU prizadetih zaradi alkohola ter da je škodljivo in nevarno uživanje alkohola vzrok v približno 16 % primerov zlorab in zanemarjanja otrok ter da je škodljivo in nevarno uživanje alkohola vzrok za to, da je okoli 60 000 otrok letno rojenih s prenizko porodno težo (9) (10),

—

se učinek škodljivega uživanja alkohola bolj občuti v mlajših starostnih skupinah obeh spolov. Več kot 10 % smrtnih primerov pri ženskah in okoli 25 % pri moških v starostni skupini med 15. in 26. letom je povezanih z nevarnim uživanjem alkohola (11), škodljivo uživanje alkohola med otroki in mladostniki pa negativno vpliva tudi na doseženo stopnjo izobrazbe,

—	so vprašanja v zvezi z alkoholom pomembna tudi za Skupnost zaradi čezmejnega vidika in negativnega vpliva tako na gospodarski in družbeni razvoj kot na javno zdravje,

—	je trženje alkohola skupaj z vplivom drugih pomembnih dejavnikov, kot sta vloga družine in družbeno okolje, dejavnik, ki povečuje verjetnost, da bodo otroci in mladostniki začeli uživati alkohol ter da bodo, če ga uživajo že zdaj, to količino še povečali (12),

—

je alkohol med letoma 1996 in 2004 (13) v EU postal bolj cenovno dostopen in da lahko ustrezno oblikovane nacionalne politike določanja cen alkohola, zlasti kadar so povezane z drugimi ukrepi preprečevanja, vplivajo na raven škodljivega in nevarnega uživanja alkoholnih pijač in s tem povezano škodo, predvsem med mladimi (14),

—	je lahko pri določeni stopnji uživanja alkohola pri revnejših prebivalcih škoda zaradi uživanja alkohola nesorazmerno večja, kar prispeva k neenakosti v zdravju med skupinami prebivalcev in k razlikam v zdravju med državami članicami (15),

—

so starejši odrasli (stari 60 let in več) bolj občutljivi za posledice škodljivega uživanja alkohola kot drugi odrasli in da se je smrtnost zaradi uživanja alkohola v zadnjih desetih letih med starejšimi odraslimi znatno povečala, v nekaterih primerih pa se je umrljivost povečala za več kot dvakrat (16),

—	obstaja povezanost med škodljivim uživanjem alkohola ter nalezljivimi boleznimi, kot sta HIV/AIDS in tuberkoloza, in zdravjem mater (17),

—	je bil na regionalnem posvetovanju SZO v Evropi (18) poudarjen velik pomen sredstev za izvajanje politik in ustreznega zdravljenja tistih, ki ga potrebujejo,

4. MENI, da:

—	strategija EU o alkoholu priznava, da se kulturne navade v zvezi z uživanjem alkohola po državah članicah razlikujejo, in da je zato treba pri sprejemanju ukrepov upoštevati nacionalne ocene učinka (19),

—	je treba zagotoviti svetovanje in pomoč otrokom, mladostnikom in/ali družinam, ki so prizadeti zaradi uživanja alkohola,

—	je treba starostno skupino 60 let in več vključiti v obstoječe sisteme obveščanja v državah članicah EU in na ravni EU,

—	je treba preučiti vedenjske vzorce pri ženskah in moških različnih starostnih skupin, da bi boljše prilagodili ukrepe za preprečevanje alkoholizma in s tem ustrezno omejili različna tveganja,

—	so neenakosti v zdravju na podlagi družbenih determinant vzročno in posledično močno povezane tudi z uživanjem alkohola. Škodljivo uživanje alkohola, ki je dobro znan dejavnik tveganja ali vzročni dejavnik za nekatere nalezljive in nenalezljive bolezni, vpliva na zdravje delavcev,

5. POZIVA DRŽAVE ČLANICE, naj:

—

izvajajo dobre prakse, predstavljene v strategiji EU o alkoholu, in izkoristijo obstoječe dokaze o učinkovitih ukrepih za zmanjšanje škode zaradi uživanja alkohola, pri tem pa upoštevajo pet opredeljenih prednostnih tem: zaščitijo naj mladostnike, otroke in nerojene otroke, zmanjšajo poškodbe in število smrtnih žrtev zaradi prometnih nesreč, povezanih z uživanjem alkohola, preprečijo škodo zaradi uživanja alkohola pri odraslih in zmanjšajo negativni učinek na delovnih mestih, obveščajo, izobražujejo in osveščajo o učinku škodljivega in nevarnega uživanja alkoholnih pijač ter oblikujejo in vzdržujejo skupno zbirko dokazov na ravni EU,

—	spodbujajo večsektorski pristop ter z usklajevanjem z dejavnostmi na ravni EU po potrebi okrepijo oziroma oblikujejo celovite nacionalne strategije ali akcijske načrte, prilagojene nacionalnim potrebam, Komisiji pa do leta 2011 poročajo o napredku in rezultatih,

—	uporabijo najučinkovitejše ukrepe, da bi na nacionalni ravni zagotovili pravno ureditev in izvrševanje v okviru politike na področju alkohola,

—	politiko določanja cen, kot so predpisi o „veselih uricah“, posebni davki na mešane pijače in ponudbe brezplačnih pijač, obravnavajo kot učinkovito orodje, zlasti kadar so povezani z drugimi ukrepi preprečevanja, za zmanjšanje škode zaradi uživanja alkohola in ocenijo učinek takšne politike,

—

obravnavajo dobrobit starajočega se prebivalstva v EU, vključno z posledicami škodljivega uživanja alkohola na zdravo in dostojno staranje na ravni EU, ter prispevajo k zvišanju osveščenosti med zdravstvenimi delavci, zasebnimi negovalci in starejšimi državljani glede morebitnega medsebojnega delovanja zdravil in alkohola,

6. POZIVA DRŽAVE ČLANICE IN KOMISIJO, naj:

—

v obdobju do leta 2012 obdržijo alkoholno politiko, usmerjeno v javno zdravje, visoko na dnevnem redu, da bi oblikovale trajne in dolgoročne zaveze za zmanjšanje škode zaradi uživanja alkohola v EU, ter določijo prednostne naloge za naslednjo fazo dela, ki ga Komisija opravlja za podporo državam članicam pri zmanjšanju škode zaradi uživanja alkohola v EU,

—	okrepijo prepoznavanje, razširjanje in spremljanje učinkovitih ukrepov za čim večje zmanjšanje vpliva, ki ga ima škodljivo uživanje alkohola na zdravje in družbo,

—	okrepijo razvoj in razširjanje z dokazi podprtih primerov preventivnih programov, da bi se zmanjšala škoda zaradi uživanja alkohola med nosečnostjo in med vožnjo,

—	zmanjšanje neenakosti v zdravju opredelijo kot politično prednostno nalogo ter priznajo potrebo po takšnem zmanjšanju tako s socialnimi kot tudi ciljnimi ukrepi za preprečevanje alkoholizma ob upoštevanju družbenih determinant,

—

privabijo akterje v verigi alkoholnih pijač, da proaktivno sodelujejo pri uveljavljanju regulativnih ukrepov ter svoje proizvode proizvajajo, prodajajo in tržijo odgovorno, da bi tako pripomogli k zmanjšanju škode zaradi uživanja alkohola. Nadalje naj razmislijo o načinih za boljše izvajanje nacionalni predpisov in predpisov EU o trženju alkohola, da bi učinkovito in čim bolj zaščitili otroke in mladostnike pred izpostavljenostjo trženju alkohola,

—	zagotovijo, da bi se veljavni samoregulativni standardi in kodeksi razvijali, izvajali in spremljali v sodelovanju z organizacijami za spodbujanje zdravja,

—	v obstoječe sisteme obveščanja vključijo znanstvene podatke o uživanju alkohola in škodi zaradi škodljivega uživanja alkohola pri starostni skupini 60 let in več,

—	povečajo raziskave o povezavah med škodljivim uživanjem alkohola in nalezljivimi boleznimi, kot sta HIV/AIDS in tuberkuloza,

—	vzpostavijo in izvajajo postopke za zgodnje odkrivanje in hitro posredovanje v osnovnem zdravstvu, pri zdravstveni oskrbi starejših in v šolskih dispanzerjih,

—	v sklopu celostnega pristopa, predvidenega v konceptu šole, ki spodbuja zdravje, spodbujajo pobude za ozaveščanje o učinku škodljivega uživanja alkohola na zdravje in socialno varstvo,

—	razmislijo o najboljših načinih obveščanja in izobraževanja potrošnikov, tudi o raziskavah o tem, kako lahko označbe na alkoholnih pijačah pomagajo potrošnikom, da ocenijo količino zaužitega alkohola, ali jih seznanijo s tveganji za zdravje,

—	upoštevajo te sklepe pri razvoju strategije Evropske unije za območje Baltskega morja in podpori pri njenem izvajanju,

7. POZIVA KOMISIJO, naj:

—	še naprej močno podpira države članice pri oblikovanju celovitih, učinkovitih in trajnih nacionalnih politik na področju alkohola,

—	sprejme potrebne ukrepe, da bi zagotovila, da bo cilj zmanjšanja zdravstvene in socialne škode zaradi uživanja alkohola vključen v opredelitev in izvajanje vseh ustreznih politik in ukrepov Skupnosti,

—	po potrebi preuči nadaljnje korake za zaščito otrok in mladostnikov pred škodo zaradi uživanja alkohola, zlasti da bi zmanjšali uživanje alkohola pri mladoletnikih, popivanje, izpostavljenost trženju alkohola in škodo, storjeno otrokom, ki odraščajo v družinah s problemi, povezanimi z alkoholizmom,

—	v sodelovanju z državami članicami poglobi znanje o trenutnih čezmejnih problemih, ki obstajajo v EU zaradi nedovoljene trgovine z alkoholnimi pijačami, njihovega čezmejnega trženja in razlik v maloprodajnih cenah,

—	poglobi znanje o vplivu alkohola na delovnem mestu in preuči, kako naj se obravnava škodljivo uživanje alkohola v širšem okviru preprečevanja poškodb in bolezni ter spodbujanja zdravja,

—	najpozneje do leta 2012 poroča Svetu o napredku in rezultatih dela Komisije ter dejavnostih, o katerih so ji poročale države članice,

—	opredeli prednostne naloge za naslednjo fazo dela, ki ga bo opravila Komisija na področju alkohola in zdravja.

(1) 8756/00.

(2) Priporočilo Sveta 2001/458/ES z dne 5. junija 2001 o uživanju alkohola med mladimi, zlasti otroki in mladostniki (UL L 161, 16.6.2001, str. 38).

(3) Sklepi Sveta z dne 5. junija 2001 o strategiji Skupnosti za zmanjševanje škode zaradi uživanja alkohola (UL C 175, 20.6.2001, str. 1).

(4) Sklepi Sveta z dne 1. in 2. junija 2004 o alkoholu in mladih (9881/04).

(5) Sklepi Sveta o strategiji EU za zmanjševanje škode zaradi uživanja alkohola, 30. november – 1. december 2006 (16165/06).

(6) Sporočilo Komisije z dne 24. oktobra 2006 (14851/06).

(7) Zadeve Franzen (C-89/95), Heinonen (C-394/97), Gourmet (C-405/98), Catalonia (skupni zadevi C-1/90 in C-179/90), Loi Evin (C-262/02 in C-429/02).

(8) Regionalni urad Svetovne zdravstvene organizacije za Evropo, Alkohol v Evropi, (2006).

(9) Alkohol v Evropi – javnozdravstveni vidik , Inštitut za študije na področju alkohola, Združeno kraljestvo, 2006, na podlagi študije Svetovne zdravstvene organizacije o svetovnem bremenu bolezni, Rehm et al., 2004 in 2005.

(10) Strategija EU o alkoholu, Evropska komisija (2006).

(11) Strategija EU o alkoholu, Evropska komisija (2006), in njena ocena učinka.

(12) Znanstveno mnenje skupine znanstvenikov Evropskega foruma za alkohol in zdravje (2009) in Vpliv oglaševanja alkohola in medijske izpostavljenosti na uživanje alkohola (2009) med mladostniki:

sistematični pregled longitudinalnih študij (2009).

(13) Vir: Eurostat, posebni izračuni, Rabinovich L. in drugi.

(14) Rabinovich L et al. (2009) Cenovna dostopnost alkoholnih pijač v EU: razumevanje povezave med cenovno dostopnostjo alkohola, njegovim uživanjem ter škodo, ki jo povzroča.

(15) Komisija Svetovne zdravstvene organizacije za družbene determinante in alkohol: enakost in družbene determinante, referenčni dokument SZO za svetovno srečanje strokovnjakov na temo alkohola, zdravja in družbenega razvoja, 23. september 2009, http://www.who.int/social_determinants/final_report/en/index.html

(16) Mats H et al.: Uživanje alkohola med starejšimi državljani Evropske unije, (2009).

(17) J Rehm et al.: Alkohol, družbeni razvoj in infekcijske bolezni (2009).

(18) Regionalno posvetovanje STO v Københavnu, 20.–23. april 2009 http://www.who.int/substance_abuse/activities/globalstrategy/en/index.htm

(19) Sporočilo Komisije z dne 24. oktobra 2006 (14851/06, stran 4).

12.12.2009

Uradni list Evropske unije

C 302/19

Menjalni tečaji eura (1)

11. decembra 2009

2009/C 302/08

1 euro =

	Valuta	Menjalni tečaj
USD	ameriški dolar	1,4757
JPY	japonski jen	131,13
DKK	danska krona	7,4420
GBP	funt šterling	0,90515
SEK	švedska krona	10,4490
CHF	švicarski frank	1,5125
ISK	islandska krona
NOK	norveška krona	8,4435
BGN	lev	1,9558
CZK	češka krona	25,727
EEK	estonska krona	15,6466
HUF	madžarski forint	273,12
LTL	litovski litas	3,4528
LVL	latvijski lats	0,7068
PLN	poljski zlot	4,1457
RON	romunski leu	4,2568
TRY	turška lira	2,2058
AUD	avstralski dolar	1,6076
CAD	kanadski dolar	1,5481
HKD	hongkonški dolar	11,4373
NZD	novozelandski dolar	2,0274
SGD	singapurski dolar	2,0495
KRW	južnokorejski won	1 718,14
ZAR	južnoafriški rand	11,0255
CNY	kitajski juan	10,0755
HRK	hrvaška kuna	7,2810
IDR	indonezijska rupija	13 936,05
MYR	malezijski ringit	5,0166
PHP	filipinski peso	68,082
RUB	ruski rubelj	44,3730
THB	tajski bat	48,868
BRL	brazilski real	2,5846
MXN	mehiški peso	19,0144
INR	indijska rupija	68,7100

(1) Vir: referenčni menjalni tečaj, ki ga objavlja ECB.

		ISSN 1725-5244 doi:10.3000/17255244.C_2009.302.slv
Uradni list Evropske unije		C 302

Slovenska izdaja	Informacije in objave	Zvezek 52 12. december 2009

Obvestilo št.	Vsebina	Stran
	II Sporočila
	SPOROČILA INSTITUCIJ IN ORGANOV EVROPSKE UNIJE
	Komisija
2009/C 302/01	Nenasprotovanje priglašeni koncentraciji (Zadeva COMP/M.5684 – BNP Paribas Assurance/Fortis Insurance International/UBI Assicurazioni) ( 1 )	1

2009/C 302/02	Pojasnjevalne opombe h kombinirani nomenklaturi Evropskih skupnosti	2

	V Objave
	POSTOPKI V ZVEZI Z IZVAJANJEM KONKURENČNE POLITIKE
	Komisija
2009/C 302/11	Predhodna priglasitev koncentracije (Zadeva COMP/M.5731 – AXA LBO FUND IV/Home Shopping Europe) – Zadeva, primerna za obravnavo po poenostavljenem postopku ( 1 )	22

2208 30 41 in 2208 30 49	Blended malt whisky, v embalaži s prostornino
	Škotski blended malt whisky je dobljen z mešanjem dveh ali več škotskih single malt whiskyjev, destiliranih/dobljenih v različnih destilarnah.
2208 30 61 in 2208 30 69	Single grain whisky in blended grain whisky, v embalaži s prostornino
	Škotski single grain whisky je žganje, drugačno od škotskega single malt whiskyja ali škotskega blended malt whiskyja, dobljeno v eni sami destilarni z destilacijo fermentirane kaše iz ječmenovega slada s celimi zrni drugih žit (najpogosteje pšenice ali koruze) ali brez njih. Škotski blended grain whisky je dobljen z mešanjem dveh ali več škotskih single grain whiskyjev, destiliranih/dobljenih v različnih destilarnah.

	IV Informacije
	INFORMACIJE INSTITUCIJ IN ORGANOV EVROPSKE UNIJE
	Svet
2009/C 302/03	Sklepi Sveta in predstavnikov vlad držav članic, ki so se sestali v okviru Sveta, z dne 26. novembra 2009 o izoblikovanju vloge izobraževanja v brezhibno delujočem trikotniku znanja	3

2009/C 302/04	Sklepi Sveta z dne 26. novembra 2009 o strokovnem izpopolnjevanju učiteljev in vodstvenih delavcev šol	6

2009/C 302/05	Sklepi Sveta z dne 1. decembra 2009 o inovativnih spodbudah za učinkovite antibiotike	10

2009/C 302/06	Sklepi Sveta z dne 1. decembra 2009 o varnem in učinkovitem zdravstvenem varstvu prek e-zdravja	12

2009/C 302/07	Osnutek sklepov Sveta z dne 1. decembra 2009 o alkoholu in zdravju	15

	Komisija
2009/C 302/08	Menjalni tečaji eura	19

	INFORMACIJE DRŽAV ČLANIC
2009/C 302/09	Sporočilo Komisije v skladu s členom 16(4) Uredbe (ES) št. 1008/2008 Evropskega parlamenta in Sveta o skupnih pravilih za opravljanje zračnih prevozov v Skupnosti – Obveznosti javne službe glede rednih zračnih prevozov ( 1 )	20

2009/C 302/10	Sporočilo Komisije v skladu s členom 16(4) Uredbe (ES) št. 1008/2008 Evropskega parlamenta in Sveta o skupnih pravilih za opravljanje zračnih prevozov v Skupnosti – Obveznosti javne službe glede rednih zračnih prevozov ( 1 )	21


2009/C 302/12	Opomba bralcu (glej notranjo stran zadnje strani ovitka)	s3

2208 30 30	Single malt whisky
	Škotski single malt whisky je žganje, dobljeno z destilacijo fermentirane kaše izključno iz ječmenovega slada v kotlih za kuhanje žganja v eni sami destilarni.


	(1) Besedilo velja za EGP