14.1.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 8/1

A.

ker ZN že drugič v zgodovini organizira Mednarodno konferenco o financiranju za razvoj, ki bo potekala v Dohi od 29. novembra do 2. decembra 2008 in katere namen je srečanje voditeljev držav in vlad ter ministrov za razvoj in finance, kot tudi predstavnikov mednarodnih finančnih organizacij, zasebnega bančništva ter poslovne in civilne družbe, z namenom pregleda doseženega napredka od konference iz Monterreya,

B.

ker je za doseganje razvojnih ciljev novega tisočletja potrebno močno povečati financiranje,

C.

ker mora biti financiranje za razvoj opredeljeno kot najboljši možni odgovor na razvojne potrebe sveta in globalne negotovosti,

D.

ker je potreba po zadostno velikih zanesljivih in trajnih finančnih virih pomembnejša kot kdaj koli prej zlasti ob upoštevanju izziva podnebnih sprememb in njihovih posledic, tudi naravnih katastrof, in posebno ranljivost držav v razvoju,

E.

ker je EU največji donator pomoči na svetu, je glavna članica v mednarodnih finančnih institucijah in je najpomembnejši trgovski partner za države v razvoju,

F.

ker se je EU zavezala jasnemu in obvezujočemu časovnemu okviru za doseganje cilja 0,56 % BND do 2010 in 0,7 % BND do 2015,

G.

ker v primeru nadaljevanja sedanjih smernic v zvezi s stopnjo uradne razvojne pomoči držav članic nekatere države članice ne bodo dosegle skupnih ciljev, h katerim so se zavezale in sicer 0,51 % BND (za EU 15, tj. za države članice, ki so bile del EU pred širitvijo leta 2004) in 0,17 % BND (za EU 12, tj. za države članice, ki so se pridružile EU 1. maja 2004 in 1. januarja 2007) do 2010,

H.

ker se načrtovana pomoč Afriki povečuje kljub splošnemu nižanju uradne razvojne pomoči v 2007,

I.

ker so se nedavno pojavili pomembni novi razvojni izzivi, ki vključujejo podnebne spremembe, strukturne spremembe na blagovnih borzah, zlasti na blagovnih borzah za živila in nafto, ter nove trende v sodelovanju jug-jug, vključno s podporo Kitajske in Afrike ter posojili Brazilske razvojne banke (BNDES) v Latinski Ameriki,

J.

ker so finančne storitve v veliko državah v razvoju nerazvite zaradi več dejavnikov, vključno z omejitvami opravljanja storitev, pomanjkanjem pravne varnosti in lastninskih pravic,

1.

ponovno potrjuje svojo zavezanost odpravi revščine, trajnostnemu razvoju in doseganju razvojnih ciljev tisočletja kot edinemu načinu, ki bo zagotovil socialno pravičnost in izboljšano kakovost življenja za približno eno milijardo ljudi po svetu, ki živijo v skrajni revščini, opredeljeni kot dohodek, ki je nižji kot en ameriški dolar na dan;

2.

poziva države članice, da jasno ločujejo med porabo za razvoj in porabo za zunanjepolitične interese, pri čemer poudarja, da mora biti v zvezi s tem uradna razvojna pomoč v skladu z merili za uradno razvojno pomoč, ki jih je določil Odbor za razvojno pomoč Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD/DAC), in s priporočili OECD/DAC o sprostitvi uradne razvojne pomoči;

3.

poudarja, da si mora EU nujno prizadevati za najvišjo stopnjo koordinacije, da bi dosegla skladnosti z drugimi politikami Skupnosti (okoljske, migracijske politike, politike na področju človekovih pravic, kmetijske politike itd.) ter izogibanje dvojnemu delu in neusklajenim dejavnostim;

4.

opozarja, da se takojšni in potrebni ukrepi, ki jih mora sprejeti EU za obvladovanje resnih posledic vedno višjih cen hrane v državah v razvoju, ne smejo razumeti in izvajati kot del prizadevanj v zvezi s finančno pomočjo, zahtevano v skladu z soglasjem iz Monterreyja; zato pričakuje otipljiv predlog Komisije o uporabi sredstev za nujne primere;

5.

poudarja, da je zaradi čezmerne in nesorazmerne upravne obremenitve v nekaterih državah partnericah ovirana učinkovitost razvojne pomoči; je zaskrbljen, da bi ta obremenitev utegnila ogroziti doseganje razvojnih ciljev novega tisočletja;

6.

ugotavlja, da mora EU še vzpostaviti pravo ravnovesje med dvema nasprotujočima si pristopoma k razvojni pomoči: na eni strani je potrebno zaupati državam partnericam v zvezi z ustrezno dodelitvijo sredstev ter pomagati njihovim upravam v zvezi z oblikovanjem ustreznih instrumentov za uporabo finančnih sredstev; po drugi strani pa je treba finančno pomoč nameniti tako, da se preprečijo zlorabe ali neučinkovito dodeljevanje;

7.

poudarja, da je EU največji donator razvojne pomoči v svetu, saj zagotovi 60 % uradne razvojne pomoči, ter odobrava dejstvo, da je delež pomoči EU v svetovnem merilu vedno večji; kljub temu zahteva, da Komisija zagotovi jasne in pregledne podatke o deležu proračuna EU za razvojno pomoč, da bi ocenil spremljanje izvajanja soglasja iz Monterreyja s strani vseh evropskih donatorjev; prav tako obžaluje, da je raven finančnih prispevkov EU za države v razvoju premalo vidna ter poziva Komisijo, naj oblikuje ustrezna in ciljno usmerjena orodja za komunikacijo in izmenjavo informacij za večjo vidnost razvojne pomoči EU;

8.

pozdravlja dejstvo, da je EU do leta 2006 dosegla obvezujoč cilje povprečne uradne razvojne pomoči Skupnosti v višini 0,39 % BND, vendar v 2007 opaža zaskrbljujoče zmanjšanje pomoči EU z 47,7 milijard EUR v 2006 (0,41 % skupnega BND EU) na 46,1 milijarde EUR v 2007 (0,38 % skupnega BND EU) in poziva države članice, da povečajo obseg uradne razvojne pomoči, da bi dosegli obljubljeni cilj 0,56 % BND v 2010;

9.

vztraja, da ne sme več priti do zmanjšanja izkazane uradne razvojne pomoči držav članic; izpostavlja, da bo EU za obdobje 2005–2010 namenila 75 milijard EUR manj, kot je bilo obljubljeno, če se bo sedanji trend nadaljeval;

10.

izraža globoko zaskrbljenost, ker večina držav članic (18 od 27, zlasti Latvija, Italija, Portugalska, Grčija in Češka) ni mogla povečati ravni svoje uradne razvojne pomoči od leta 2006 do leta 2007 ter ker se je ta pomoč v več državah, med njimi v Belgiji, Franciji in Združenem kraljestvu, celo zmanjšala za več kot 10 %; poziva države članice, da dosežejo tak obseg uradne razvojne pomoči, h kakršnemu so zavezane; z zadovoljstvom ugotavlja, da bodo nekatere države članice (Danska, Irska, Luksemburg in Nizozemska) zagotovo dosegle cilje uradne razvojne pomoči za 2010, in je prepričan, da bodo te države članice ohranile visoko raven uradne razvojne pomoči;

11.

se strinja z odločnim stališčem Komisije, da si je treba prizadevati tako za količino kot kakovost razvojne pomoči držav članic, in odločno podpira njena opozorila glede morebitnih skrajno negativnih posledic, če države članice ne bi uspele izpolniti svojih finančnih obveznosti; poziva Komisijo, naj uporabi svoje strokovno znanje in avtoriteto ter prepriča ostale javne in zasebne donatorje, da spoštujejo svoje finančne obljube;

12.

izraža zaskrbljenost, ker nekatere države članice odlašajo s povečanjem uradne razvojne pomoči, kar povzroči neto izgubo za države v razvoju v višini več kot 17 milijard EUR;

13.

pozdravlja pristop nekaterih držav članic, da postavijo zavezujoč večletni časovni razpored za povečanje stopnje uradne razvojne pomoči, da bi dosegle cilj ZN 0,7 % do 2015; poziva države članice, ki še niso objavile svojih večletnih časovnih razporedov, da to čim prej naredijo; poudarja, da jih morajo države članice sprejeti pred zgoraj omenjeno Mednarodno konferenco o financiranju za razvoj, ki bo potekala v Dohi, in izpolniti svoje obveznosti;

14.

opaža, da je v nekaterih primerih zmanjšanje izkazane stopnje pomoči v 2007 posledica umetnega napihovanja zneskov za odpis dolgov v 2006; poziva države članice k trajnostnem povečanju stopnje uradne razvojne pomoči, tako da se osredotoči na zneske brez komponente odpisa dolgov;

15.

smatra za popolnoma nesprejemljivo razhajanje med pogostimi obljubami o povečanju finančne pomoči in znatno nižjimi zneski, ki so dejansko izplačani, in je zaskrbljen, ker so nekatere države članice naveličane zagotavljanja pomoči;

16.

poudarja, da je posvetovanje s partnerskimi vladami, nacionalnimi parlamenti in organizacijami civilne družbe bistveno pri sprejemanju odločitev glede obsega in namembnosti uradne razvojne pomoči;

17.

poudarja, da mora biti pomoč posredovana pravočasno in izraža nezadovoljstvo, ker so postopki posredovanja pomoči pogosto podvrženi prevelikim zamudam;

18.

poudarja, da je treba najti ravnovesje glede prilagodljivosti pri posredovanju sredstev za sodelovanje, da ustrezajo spremenjenim razmeram, kot je povečevanje cen hrane, hkrati pa je nujno predvidljivo financiranje, ki partnerskim državam omogoča načrtovanje trajnostnega razvoja ter prilagoditev na podnebne spremembe in njihovo ublažitev;

19.

odločno poziva k jasnemu spoštovanju načel odgovornega posojanja in financiranja, da bodo postopki dajanja posojil in financiranja omogočili gospodarski in ekološki razvoj v skladu z načeli Equator; poziva Komisijo, da sodeluje pri vzpostavljanju teh načel in si v mednarodnih forumih prizadeva za obvezujoče ukrepe za njihovo praktično izvajanje tako, da področje delovanja ukrepov obsega nove udeležence pri razvoju iz javnega in zasebnega sektorja;

20.

brez zadržkov podpira prizadevanja držav v razvoju, da ohranijo dolgoročno vzdržnost dolga in da izvajajo pobudo za močno zadolžene revne države (HIPC), ki je bistvenega pomena za doseganje razvojnih ciljev tisočletja; obžaluje pa, da v načrtu za odpis dolga ni številnih držav, katere dolg ovira pri doseganju razvojnih ciljev tisočletja; vztraja pri nujnosti mednarodne razprave o razširitvi mednarodnih ukrepov za zmanjšanje dolga na določene zadolžene države, ki sedaj niso vključene v pobudo HIPC;

21.

poziva Komisijo, da v dvostranskih in večstranskih pogajanjih o odpisu dolga obravnava vprašanja „sramotnih“ ali nezakonitih dolgov, to so dolgovi, ki izhajajo iz neodgovornega, nepremišljenega ali nepoštenega posojanja in posojanja v lastno korist, ter načel odgovornega financiranja; se strinja s pozivi Komisije k ukrepanju za omejitev pravic komercialnih upnikov in vračilu oderuških skladov v primeru sodnih postopkov;

22.

poziva vse države članice, da se držijo okvirja za ohranjanje vzdržnosti dolgov in si prizadevajo, da se pri njegovem razvoju upoštevajo notranji dolg države in finančne zahteve; poziva vse države članice, da priznajo, da odgovornost posojilodajalca ne vključuje samo upoštevanja okvira trajnosti, ampak tudi:

23.

poziva EU k spodbujanju mednarodnega prizadevanja, katerega namen je vzpostaviti neko obliko mednarodnih postopkov nesolventnosti ali poštenih in preglednih arbitražnih postopkov za učinkovito in pravično obravnavo morebitnih prihodnjih dolžniških kriz;

24.

obžaluje, da Komisija ne poudarja bolj črpanja notranjih sredstev za financiranje razvoja, saj so to sredstev, ki pomenijo več neodvisnosti za države v razvoju; spodbuja države članice, da v celoti sodelujejo v pobudi za preglednost v ekstraktivni industriji (EITI) in da pozivajo k njeni okrepitvi; poziva Komisijo, da od Upravne za mednarodne računovodske standarde zahteva, da med svoje mednarodne računovodske standarde vključi zahtevo glede poročanja za vsako državo posebej o dejavnostih večnacionalnih podjetij v vseh sektorjih;

25.

obžaluje, da paket sporočil Komisije o učinkovitosti pomoči (KOM(2008)0177) ne omenja bega kapitala kot dejavnika tveganja za gospodarstva držav v razvoju; opozarja, da beg kapitala resno ogroža razvoj trajnostnih gospodarskih sistemov držav v razvoju, in izpostavlja, da davčne utaje v državah v razvoju vsako leto presegajo njihovo prejeto uradno razvojno pomoč; poziva Komisijo, da v svojo politiko vključi ukrepe za preprečevanje bega kapitala, kot določa soglasje iz Monterreya, vključno z odkrito analizo vzrokov za beg kapitala, z namenom ukinitve davčnih oaz, od katerih so nekatere v EU ali delujejo v tesni povezavi z državami članicami;

26.

še zlasti ugotavlja, da po mnenju Svetovne banke nezakoniti del tega bega kapitala znaša 1 000 do 1 600 milijard dolarjev na leto, pri čemer polovica tega zneska prihaja iz držav v razvoju; podpira mednarodno prizadevanje za zamrznitev in vračilo ukradenega premoženja ter poziva države članice, ki še niso ratificirale konvencije Združenih narodov proti korupciji, da to storijo; obžaluje, da ni podobnega prizadevanja za boj proti davčnim utajam ter poziva Komisijo in države članice, da spodbujajo razširitev načela samodejne izmenjave podatkov o davkih na ves svet, pozivajo, da se kodeks ravnanja o davčnih utajah, ki ga pripravlja Ekonomsko-socialni odbor Združenih narodov (UN ECOSOC), priloži k deklaraciji iz Dohe in podprejo preoblikovanje Odbora ZN strokovnjakov o mednarodnem sodelovanju na področju davkov v pravi medvladni organ, ki ima na voljo dodatna sredstva za boj proti davčnim utajam na mednarodni ravni, skupaj z Organizacijo za gospodarsko sodelovanje in razvoj;

27.

pozdravlja predlog inovativnih finančnih mehanizmov, ki so ga predstavile države članice in poziva Komisijo, da mehanizme oceni z vidika merila uspešnosti praktičnega izvajanja, trajnosti, dodane vrednosti, stroškov transakcije in učinkovitosti; poziva k finančnim mehanizmom in instrumentom, ki zagotavljajo novo financiranje in ne ogrožajo prihodnjih finančnih tokov;

28.

poziva k finančnim mehanizmom in instrumentom, ki zagotavljajo ukrepe za večjo učinkovitost zasebnih finančnih sredstev, kot je določeno v soglasju iz Monterreya, in razporejajo kreditne garancije;

29.

poziva Komisijo, da bistveno poveča sredstva za ukrepe za prilagoditev na podnebne spremembe in njihovo omilitev v državah v razvoju, zlasti državah Globalnega zavezništva o podnebnih spremembah; poudarja, da je nujno potrebno več financiranja kot ga zagotavlja uradna razvojna pomoč, saj ta sama ne bi smela biti zadosten odziv na ukrepe za prilagoditev na podnebne spremembe in njihovo omilitev v državah v razvoju; poudarja, da je treba za ta namen nujno vzpostaviti inovativne finančne mehanizme, kot so dajatve na letalski promet in trgovanje z nafto, ter z namenskim rezerviranjem prihodkov od dražb iz sistema EU za trgovanje z emisijami (EU EST);

30.

pozdravlja predlog Komisije o vzpostavitvi svetovnega podnebnega finančnega mehanizma, ki bi temeljil na načelu predhodnega zagotavljanja pomoči za financiranje ukrepov za omilitev in prilagoditev v državah v razvoju; poziva države članice in Komisijo, da sprejmejo večje finančne obveznosti za nujno izvajanje predloga;

31.

poziva Komisijo in države članice, da namenijo najmanj 25 % prihodnjih prihodkov od dražb v okviru sistema EU za trgovanje z emisijami za financiranje ukrepov na področju podnebnih sprememb v državah v razvoju;

32.

poziva Komisijo, da omogoči dostop do financ manjšim podjetnikom in kmetom kot sredstvo za povečanje proizvodnje hrane in zagotavljanje trajnostne rešitve v zvezi z prehrambeno krizo;

33.

poziva Evropsko investicijsko banko, da preuči možnosti za takojšnjo vzpostavitev jamstvenega sklada za podporo sistemov mikrokreditov in zavarovanja pred tveganji, ki se ustrezno odzivajo na potrebe lokalnih proizvajalcev živil v revnejših državah v razvoju;

34.

pozdravlja predlog Združenih narodih o ustanovitvi večdonatorskega sklada za enakost med spoloma, ki bi ga upravljal Sklad združenih narodov za ženske (UNIFEM), njegov cilj pa bi bil spodbujanje in financiranje politike enakosti med spoloma v državah v razvoju; poziva Svet in Komisijo, da preučita in podpreta to mednarodno pobudo;

35.

poziva k podvojitvi prizadevanj za spodbujanje razvoja finančnih storitev ob upoštevanju, da lahko bančni sektor sprosti lokalna sredstva za razvoj, in da je poleg tega stabilen sektor finančnih storitev najboljši način za boj proti begu kapitala;

36.

poziva vse zainteresirane strani, da v celoti spoštujejo ogromne možnosti za prihodke iz naravnih virov; v zvezi s tem meni, da je nujna preglednost dejavnosti na področju virov; meni, da je treba, medtem ko se pobuda za preglednost v ekstraktivnih industrijah in proces Kimberley odvijata v pravo smer, storiti še veliko več za spodbujanje preglednega upravljanja dejavnosti na področju virov in njihovih prihodkov;

37.

poziva Svet in Komisijo, da vključi evropski razvojni sklad v proračun EU pri vmesnem pregledu 2008–2009, da bi okrepila demokratično legitimnost pomembnega dela razvojne politike EU in njenega proračuna;

38.

ugotavlja, da je bil aprila 2008 narejen prvi korak na poti k boljši zastopanosti držav v razvoju v Mednarodnem denarnem skladu; obžaluje, da struktura glasovalnih pravic v Mednarodnem denarnem skladu še vedno temelji zlasti na bogastvu; poziva Komisijo in države članice, da pokažejo svoje zanimanje za odločanje z dvojno večino (delničarji/države) v instituciji, ki je odgovorna za mednarodno finančno stabilnosti, tj. Mednarodni denarni sklad;

39.

poziva Komisijo in države članice, da izkoristijo zgoraj omenjeno Mednarodno konferenco o spremljanju izvajanja sklepov o financiranju za razvoj, ki bo potekala v Dohi, kot priložnost za predstavitev skupnega stališča EU o razvoju za uresničevanje razvojnih ciljev novega tisočletja s trajnostnim pristopom;

40.

poziva države članice, da izvršijo hitro in ambiciozno reformo Svetovne banke, da bodo tisti, ki jih najbolj neposredno zadevajo njeni programi, bolje zastopani;

41.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, generalnemu sekretarju Združenih narodov, vodjem Svetovne trgovinske organizacije, Mednarodnega denarnega sklada, Skupine Svetovne banke in Ekonomsko-socialnega odbora ZN.

14.1.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 8/7

A.

ker pozdravlja objavo pregleda notranjega trga, ki prispeva k zmanjševanju zamud pri prenosu,

B.

ker so vse države članice zakonsko obvezane prenesti vse direktive o notranjem trgu v določenih rokih,

C.

ker je prvi namen pregleda spodbuditi države članice k zagotavljanju pravočasnega prenosa,

D.

ker trenutni primanjkljaj, ki znaša 1,2 %, še ni dosegel cilja 1,0 %, o katerem so se voditelji držav in vlad dogovorili leta 2007,

E.

ker faktor razdrobljenosti znaša 8 %, kar pomeni, da 124 direktiv še ni bilo prenesenih v najmanj eni državi članici,

F.

ker med državami članicami obstajajo razhajanja med ravnmi prenosa,

G.

ker direktiva ni nujno v celoti učinkovita, čeprav je bila prenesena hitro in pravilno, še zlasti kadar pri njenem izvajanju nastane pravna negotovost, ki lahko privede do sporov pred Sodiščem Evropskih skupnosti in ovira učinkovito delovanje notranjega trga,

H.

ker je število sproženih postopkov za ugotavljanje kršitev še vedno zelo visoko, številne kršitve pa se nanašajo na nepravilen prenos oziroma njegovo neizvajanje,

I.

ker je mogoče z neupoštevanjem nekaterih direktiv, njihovim neustreznim prenosom ali neizvajanjem prenosa ustvariti neupravičeno prednost,

J.

ker je izvajanje direktiv o notranjem trgu ključnega pomena za uresničevanje lizbonskega programa in göteborškega programa za trajnostni razvoj,

K.

ker povprečen čas za to, da postopek za ugotavljanje kršitve pride pred sodišče, znaša več kot 20 mesecev,

L.

ker nekatere države članice ne spoštujejo sodb Sodišča Evropskih skupnosti v zadevah v zvezi s kršitvami, kar še nadalje ovira delovanje notranjega trga,

M.

ker je upravno breme v nekaterih državah članicah preveliko, kar je posledica tako nacionalne zakonodaje kot zakonodaje Skupnosti,

1.

poudarja, da so pravočasno izvajanje, pravilen prenos in pravilna uporaba direktiv o notranjem trgu pogoji za učinkovito delovanje notranjega trga, kar ima posledice tudi za konkurenco ter gospodarsko in socialno ravnovesje znotraj EU;

2.

poudarja pomen lastništva notranjega trga na nacionalni, regionalni in lokalni ravni; poudarja vlogo Komisije pri ustvarjanju partnerstev v procesih oblikovanja povezanih politik;

3.

opozarja, da naj bi od leta 2009 primanjkljaj pri prenosu znašal največ 1,0 %; poziva države članice, naj sprejmejo ukrepe za doseganje tega cilja;

4.

poziva tiste države članice, ki imajo posebno visok primanjkljaj, naj nemudoma ukrepajo, in poziva Komisijo, naj tesno sodeluje z njimi za izboljšanje razmer; ugotavlja, da so nekatere države članice dokazale, da je mogoče primanjkljaj znatno in hitro zmanjšati;

5.

opozarja, da morajo tako države članice kot Komisija nujno obravnavati visoki faktor razdrobljenosti;

6.

obžaluje, da države članice pri prenosu direktiv v nacionalno zakonodajo včasih postavijo dodatne zahteve; ocenjuje, da to čezmerno zakonsko urejanje ovira učinkovito delovanje notranjega trga;

7.

meni, da je močan, odprt in konkurenčen notranji trg ključna sestavina odziva Evrope na izzive globalizacije s spodbujanjem konkurenčnosti evropske industrije, krepitvijo spodbud za tuje naložbe in zagotavljanjem pravic potrošnikov v Evropi; zato mora Komisija pri sprejemanju novih pobud glede notranjega trga upoštevati zunanjo razsežnost;

8.

opominja, da so na odprtem in konkurenčnem notranjem trgu potrebni bolje usmerjeni in strožji instrumenti za boj proti ponarejanju in piratstvu;

9.

poziva države članice, naj se nemudoma posvetijo pravilnemu prenosu in izvajanju direktiv o notranjem trgu, pri tem pa si pomagajo s smernicami in najboljšimi primeri iz prakse; poziva k razvoju natančnejših instrumentov za odpravljanje pomanjkljivosti;

10.

poziva Komisijo, naj pospeši postopek reševanja sporov v zgodnejši fazi in prednostno obravnava tiste postopke za ugotavljanje kršitev, ki imajo resnejše posledice za evropske državljane; prav tako jo spodbuja, da pripravi zbirko postopkov za ugotavljanje kršitev, ki so potekali pred sodiščem, kjer bodo na voljo podrobne informacije o zadevnih kršitvah;

11.

poziva države članice, naj izpolnijo svoje obveznosti, ki jim jih nalagajo sodbe Sodišča Evropskih skupnosti;

12.

meni, da čeprav je bil pregled prvotno namenjen spodbujanju pravočasnega in pravilnega prenosa, ga je mogoče nadalje razviti kot orodje v podporo oblikovalcem politik pri odkrivanju ovir in določanju področij, na katerih so potrebne nove pobude; poziva Komisijo, naj razširi in poglobi nabor informacij in kazalnikov, ki so vključeni v pregled, med drugim za kakovost, socialne razmere delavcev ter učinek na okolje in podnebne spremembe;

13.

poziva Komisijo, naj v prihodnje preglede vključi lahko razumljiv povzetek, da bodo podatki lažje dostopni državljanom in drugim interesnim skupinam; poziva ustrezne nacionalne organe in organe EU, naj pregled objavijo na svojih spletnih mestih in si bolj prizadevajo, da bi ga predstavili medijem;

14.

obžaluje, da pregled ne vsebuje informacij o direktivah, ki niso bile prenesene; meni, da so nekatere direktive, na primer Direktiva 2006/123/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o storitvah na notranjem trgu (3), pomembnejše za učinkovito delovanje notranjega trga kot druge; poziva Komisijo, naj preuči kazalnike, ki bolje zrcalijo relativni pomen direktiv za industrijo in državljane v različnih sektorjih; meni, da so lahko presoje vpliva, ki jih je izvedla Komisija, velikega pomena za ta namen;

15.

opominja, da sta kakovost zakonodaje Skupnosti in njeno izvajanje bistvena za pravilno delovanje notranjega trga ter da število zadev pred Sodiščem Evropske skupnosti v zvezi z nejasnimi določbami in nepravilnim izvajanjem sekundarne zakonodaje kaže, da bi bilo treba zakonodajo Skupnosti pripravljati natančneje; zato poziva Komisijo, naj v pregled uvede kazalnike za število zadev pred Sodiščem Evropskih skupnosti v zvezi s kakovostjo sekundarne zakonodaje in njeno pravilno razlago;

16.

pozdravlja namen Komisije, da uvede bolj sistematičen pristop za spremljanje delovanja ključnih trgov blaga in storitev, da bo mogoče razkriti tržne neuspehe in spodbuditi učinkovitejše politične instrumente; zato poziva, da se v pregled vključijo za sektor in države članice bolj specifične in natančne informacije; poziva, da se vključijo tudi kazalniki, ki se nanašajo na čezmejne vidike javnih naročil;

17.

poziva Komisijo, naj v skladu s točko 34 Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje zagotovi, da bi vsi njeni predlogi direktiv vsebovali posebno določbo, ki od držav članic zahteva, naj pripravijo tabele s prikazom korelacije med posameznim aktom in ukrepi za prenos v nacionalno pravo ter jih posredujejo Komisiji; v zvezi s tem obžaluje, da države članice ovirajo prizadevanja Komisije in Parlamenta za preglednost, ker nasprotujejo tej določbi oziroma vztrajajo, da se uvede v nezavezujoči obliki uvodne izjave;

18.

meni, da je izvajanje lizbonskega programa in göteborškega programa za trajnostni razvoj politična prednostna naloga, in zlasti poudarja pomen izvajanja tistih direktiv, ki so potrebne za njeno uresničevanje; poziva Svet, naj vprašanja o notranjem trgu postavi na prvo mesto v prenovljeni strategiji po letu 2010;

19.

pozdravlja namero Komisije, da razvije instrumente za izboljšanje politike notranjega trga in orodja, s katerimi bi postala politika notranjega trga bolj podprta z dokazi, ciljno usmerjena, decentralizirana in dostopna ter da bi se o njej bolje obveščalo;

20.

poziva Komisijo, naj prek sektorskih študij, mnenjskih raziskav med podjetji in potrošniki oziroma z drugimi sredstvi oceni kakovost in skladnost izvajanja v državah članicah, da se zagotovi učinkovito izvajanje zakonodaje;

21.

poudarja dejstvo, da pozno in nepravilno izvajanje potrošnike in podjetja prikrajša za pravice, povzroča škodo evropskemu gospodarstvu in ogroža zaupanje v notranji trg; poziva Komisijo, naj oblikuje kazalnike za merjenje stroškov, ki jih imajo državljani in industrija zaradi prepoznega in nepravilnega prenašanja, ter kazalnike za izračun posledičnega razmerja med uspešnostjo pri prenašanju in postopki za ugotavljanje kršitev proti državam članicam;

22.

pozdravlja namero Komisije, da bo vlagala boljše zakonodajne pobude, predvsem da bi izboljšala ocene vpliva in zmanjšala upravno breme, saj bo to prispevalo k učinkovitejšemu delovanju notranjega trga; ocenjuje, da so ta vprašanja povezana in da je treba zato k njim pristopiti usklajeno;

23.

odobrava cilj, da se upravno breme v EU do leta 2012 zmanjša za 25 %; poziva države članice, naj sprejmejo ukrepe za doseganje tega cilja; meni, da bi bilo treba pri pregledu meriti prizadevanja in s tem povezan napredek na nacionalni ravni in ravni Skupnosti; zato poziva Komisijo, naj razmisli o vključitvi poglavja o tem vprašanju v pregled;

24.

obžaluje, da se državljani še vedno soočajo s številnimi težavami pri prostem pretoku na notranjem trgu; v zvezi s tem ugotavlja, da je bilo 15 % zadev v sistemu SOLVIT v letu 2007 povezanih s prostim gibanjem oseb in državljanstvom EU; zato poziva države članice in Komisijo, naj si bolj prizadevajo, da bi zagotovile prosto gibanje oseb; še zlasti poziva države članice, naj vzpostavijo službe „vse na enem mestu“, da bodo državljanom olajšale urejanje pravnih in praktičnih zadev pri gibanju na notranjem trgu; poziva Komisijo, naj oblikuje kazalnike za pregled, s katerimi bo mogoče meriti ovire za prosto gibanje oseb;

25.

ponavlja, da je treba izboljšati delovanje zakonodaje o notranjem trgu; meni, da je izboljšano izvajanje odvisno tudi od razvoja praktičnega sodelovanja in partnerstva med upravami; poziva države članice in Komisijo, naj še naprej razvijajo sisteme za izmenjavo informacij in najboljših primerov iz prakse; poudarja, da je treba zaradi številnih organov na lokalni, regionalni in nacionalni ravni dejavno spodbujati in podpirati upravno sodelovanje in poenostavitev upravnih postopkov; poudarja, da bi utegnil informacijski sistem za notranji trg pri tem igrati večjo vlogo;

26.

poziva države članice, naj vzpostavijo nacionalna središča za notranji trg, da bodo prispevale k usklajevanju, poenostavitvi in politični prepoznavnosti svojih ukrepov za boljše delovanje notranjega trga; poudarja, da bi bilo treba ta središča odpreti v obstoječih uradih, na primer v nacionalnih enotnih kontaktnih točkah; poziva države članice, naj si prizadevajo za boljše praktično poznavanje zakonodaje EU na vseh ravneh nacionalne uprave, da se državljanom in podjetjem zaradi nerazumevanja pravil ne bo treba soočati z nepotrebnimi bremeni in ovirami;

27.

pozdravlja prizadevanja Komisije za vzpostavitev partnerstva z državami članicami v procesu izvajanja, in sicer z oblikovanjem delovnih skupin in mrež v posameznih sektorjih, z organiziranjem srečanj z nacionalnimi strokovnjaki in pripravo smernic za izvajanje; je prepričan, da se bo prizadevanje Komisije glede izvajanja Direktive 2006/123/ES izkazalo za uspeh, ki ga bi kazalo v prihodnje ponoviti; poudarja, da je treba Parlament stalno obveščati o postopku izvajanja;

28.

poudarja, da so težave z izvajanjem pogosto ugotovljene prek sistema SOLVIT; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da v središčih SOLVIT pogosto primanjkuje uslužbencev in da je povprečen čas obravnave primerov več kot deset tednov; poziva države članice, da v središčih SOLVIT zagotovijo zadostno število uslužbencev, države članice in Komisijo pa, da izboljšajo upravno učinkovitost, saj bo tako čas obravnave krajši; nadalje poziva države članice, naj si bolj prizadevajo za predstavitev storitev sistema SOLVIT po ustreznih informacijskih poteh, da bodo državljani in podjetja s tem sistemom bolje seznanjeni;

29.

pozdravlja namero Komisije, da izboljša filtriranje poizvedb in pritožb podjetij in državljanov prek sistema SOLVIT in drugih podpornih storitev enotnega trga, da bodo takoj preusmerjene k ustreznim upravnim organom, ne glede na to, prek katerega omrežja so vložene; poudarja, da bi bilo treba izkušnje iz sistema SOLVIT upoštevati pri oblikovanju nacionalnih politik in politik EU ter po potrebi uvesti strukturne in regulativne spremembe;

30.

poziva Komisijo, naj v sodelovanju s Parlamentom in predsedstvom Sveta pripravi letne forume o notranjem trgu, kjer bodo sodelovale države članice in druge zainteresirane strani, da se tako določi jasnejšo obvezo za pravilno in pravočasno izvajanje ter ponudi areno za primerjalne analize in izmenjavo najboljših primerov iz prakse;

31.

poziva Svet, naj posveti večjo prednost vprašanjem notranjega trga z oblikovanjem nove sestave Sveta, ki bo obravnavala ta vprašanja, oziroma s prednostno obravnavo teh vprašanj na dnevnih redih obstoječega Sveta za konkurenčnost;

32.

opozarja na svojo zgoraj navedeno resolucijo o reviziji enotnega trga, v kateri je Komisijo pozval, naj oblikuje test za preverjanje kršitev na notranjem trgu; poziva Komisijo, naj ukrepa za vpeljavo takšnega testa;

33.

meni, da pregled notranjega in potrošniških trgov prispevata k izboljšanju notranjega trga, kar koristi državljanom in potrošnikom;

34.

pozdravlja namen Komisije, da poskrbi za boljše obveščanje o notranjem trgu, in meni, da sta omenjena pregleda pomemben korak v tej smeri;

35.

poudarja, da sta pregleda sicer medsebojno povezana in da je pomembno spodbujati njun skladen razvoj, vendar imata kljub temu različne cilje, zato morata biti ločena in vsebovati različne kazalnike;

36.

meni, da je treba redno izvajati revizijo uporabljenih kazalnikov in razmerja med pregledoma, da se jih bolje prilagodi razvoju notranjega trga;

37.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

14.1.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 8/12

A.

ker visokokakovostno izobraževanje in usposabljanje zagotavljata raznovrstne ugodnosti, ki presegajo ustvarjanje delovnih mest in spodbujanje konkurenčnosti, ter sta pomembna sestavna dela vseživljenjskega učenja,

B.

ker obstaja potreba po izobraževanju posameznikov, da bi postali samostojni, osveščeni in zavezani povezani družbi, ter ker je kakovost poučevanja ključni dejavnik, ki prispeva k socialni in ekonomski koheziji, pa tudi k ustvarjanju delovnih mest, konkurenčnosti in potencialu rasti Evropske unije v globaliziranem svetu,

C.

ker je lahko Evropski socialni sklad pomemben za razvoj izobraževanja in usposabljanja ter prispeva k boljšemu izobraževanju učiteljev,

D.

ker se kakovost usposabljanja učiteljev kaže v izobraževalni praksi ter neposredno vpliva ne le na stopnjo znanja učencev, temveč tudi na oblikovanje njihove osebnosti, zlasti v prvih šolskih letih,

E.

ker se izzivi učiteljskega poklica povečujejo s tem, ko postaja izobraževalno okolje bolj zapleteno in heterogeno; ker ti izzivi vključujejo napredovanje na področju informacijskih in komunikacijskih tehnologij, spremembe socialnih in družinskih struktur, vedno bolj raznoliko mešanico učencev v številnih šolah vsled čedalje večjega priseljevanja in večkulturne družbe, večjo neodvisnost šol, zaradi česar imajo učitelji več dolžnosti, ter dejstvo, da je treba posvetiti več pozornosti učnim potrebam posameznih učencev,

F.

ker obstaja jasna in pozitivna povezava med visokokakovostnim usposabljanjem učiteljev in doseganjem zelo dobrih rezultatov učencev,

G.

ker je treba glede na vedno večjo ponudbo informacij skupaj s stalno digitalizacijo razviti sposobnost učinkovite uporabe medijev in njihove vsebine v skladu s cilji in potrebami posameznika, medijska vzgoja pa je vrsta pedagoškega pristopa k medijem, ki mora uporabnikom omogočiti, da bodo vse medije uporabljali kritično in premišljeno,

H.

ker je več kot 80 % osnovnošolskih učiteljev in 97 % predšolskih učiteljev v EU žensk, v srednješolskem izobraževanju pa jih je le 60 %,

I.

ker lahko kakovost izobraževanja učiteljev vpliva na stopnjo zgodnje opustitve izobraževanja in na bralno spretnost starejših učencev,

J.

ker na poznejšo stopnjo izobrazbe otrok posebno vplivata predšolsko in osnovnošolsko izobraževanje,

K.

ker je v Uniji več kot 27 različnih sistemov usposabljanja učiteljev, učitelji v vseh državah pa se kljub temu dejansko soočajo z enakimi izzivi,

L.

ker je poučevanje poklic, pri katerem je visoka raven zadovoljstva pri delu pomembna za zadržanje kakovostnega osebja,

M.

ker bi bilo nepravično, če bi bili za svojo izobraževalno dejavnost odgovorni le učitelji; ker je treba poudariti, da je zmožnost učiteljev, da ponudijo ustrezno izobraževanje vsem učencem, ustvarijo vzdušje, v katerem lahko vsi sobivajo, in zmanjšajo nasilno vedenje, tesno povezana s pogoji, v katerih poučujejo, razpoložljivimi sredstvi podpore, številom učencev z učnimi težavami v razredu, družbenim in kulturnim okoljem v šolah, sodelovanjem družin in prejeto družbeno podporo; ker je stopnja predanosti učiteljev v veliki meri odvisna od zavezanosti družbe izobraževanju, oba dejavnika pa sta med seboj povezana in vplivata na boljše poučevanje,

N.

ker si je treba čim bolj prizadevati za zagotovitev, da bi vsi učitelji čutili, da opravljajo spoštovan in cenjen poklic, saj je velik del poklicne identitete odvisen od mnenja družbe,

O.

ker je za privabljanje visokokakovostnega kadra v učiteljski poklic potrebna ustrezna raven priznavanja v družbi, statusa in plačila,

P.

ker imajo učitelji pomembno družbeno in razvojno vlogo, ki presega tradicionalne meje učnih predmetov, poleg tega pa imajo lahko pomembno vlogo kot vzorniki,

Q.

ker je cilj „enake možnosti za vse“ določen v Pogodbi ES, zlasti v njenem členu 13 o boju proti diskriminaciji na podlagi spola, rase ali narodnosti, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti,

R.

ker je kakovost šol v veliki meri odvisna od stopnje neodvisnosti njihovih programov in upravljanja,

S.

ker so ustrezne poklicne kvalifikacije učiteljev telesne vzgoje zelo pomembne za telesni in duševni razvoj otrok ter za njih spodbujanje k zdravemu načinu življenja,

1.

odločno podpira analizo, da izboljšanje kakovosti izobraževanja učiteljev zelo ugodno vpliva na uspeh učencev;

2.

meni, da bi moralo biti zagotavljanje širšega in kakovostnejšega izobraževanja učiteljev skupaj s politikami, usmerjenimi v zaposlovanje najboljših kandidatov na mesta učiteljev, ključna prednostna naloga vseh ministrstev za šolstvo;

3.

je prepričan, da je treba povečanje izdatkov za izobraževanje usmeriti na področja, ki najbolj prispevajo k izboljšanju uspeha učencev;

4.

poudarja, da morajo države članice usposabljanju učiteljev nameniti več pozornosti in več sredstev, da bi dosegle bistven napredek pri doseganju ciljev programa Lizbonske strategije „Izobraževanje in usposabljanje 2010“, in sicer povečale kakovost izobraževanja in okrepile vseživljenjsko učenje v Uniji;

5.

odločno podpira stalen in skladen poklicni razvoj učiteljev ves čas opravljanja poklica; priporoča, naj se učiteljem redno zagotavljajo akademske, poklicne in finančne možnosti, kot so državne štipendije, da bi izboljšali in posodobili svoje spretnosti in kvalifikacije ter pedagoško znanje; meni, da morajo biti te možnosti usposabljanja strukturirane na način, da se kvalifikacije priznajo v vseh državah članicah;

6.

poudarja, da je treba okrepiti nadnacionalen dialog in izmenjavo izkušenj zlasti glede zagotavljanja in učinkovitosti stalnega poklicnega razvoja na področju izobraževanja predšolskih, osnovnošolskih in srednješolskih učiteljev;

7.

zahteva, da se posebna pozornost nameni uvajanju novih učiteljev; spodbuja razvoj podpornih mrež in programov mentorstva, prek katerih imajo lahko učitelji z dokazanimi izkušnjami in sposobnostjo ključno vlogo pri usposabljanju novih kolegov, posredovanju znanja, pridobljenega med uspešnim opravljanjem poklica, spodbujanju skupinskega učenja in obravnavanju stopenj osipa učiteljev novincev; je prepričan, da lahko učitelji s skupnim delom in učenjem pomagajo izboljšati uspešnost šole in splošno učno okolje;

8.

poziva države članice, naj se še naprej osredotočajo na zaposlovanje in zadržanje najboljših učiteljev, predvsem z zagotavljanjem, da bo ta poklic dovolj privlačen, obenem pa zagotovijo, da sestava učiteljskega kadra na vseh ravneh šolskega izobraževanja izraža socialno in kulturno raznolikost družbe;

9.

poudarja tesno povezavo med zagotavljanjem, da bi bilo poučevanje privlačen in izpopolnjujoč poklic z dobrimi možnostmi za poklicno napredovanje ter uspešnim zaposlovanjem motiviranih ter zelo uspešnih diplomantov in strokovnjakov; poziva države članice, naj sprejmejo dodatne ukrepe za spodbujanje poučevanja kot poklica za najuspešnejše;

10.

poudarja, da je izrazito pomembna politika enakosti spolov; poudarja tudi pomen zagotavljanja visokokakovostnih predšolskih in osnovnošolskih učiteljev, ki morajo v skladu z njihovo odgovornostjo prejemati ustrezno raven socialne in strokovne podpore;

11.

priznava, da je pomembno stalno sodelovanje učiteljev v delovnih in debatnih skupinah v zvezi z njihovo dejavnostjo poučevanja; meni, da bi to delo morali podpirati mentorji in organi za izobraževanje; meni, da bi se zaradi sodelovanja pri pomembnih dejavnostih za preučevanje učnega procesa moralo povečati zanimanje za delo učiteljev, s tem pa tudi izboljšati njihova uspešnost;

12.

poudarja, da je šola pomembna za otrokovo socialno življenje in izobrazbo, kakor tudi za zagotavljanje znanja in spretnosti, potrebnih za sodelovanje v demokratični družbi; poudarja, da je pomembno, da se kvalificirani, usposobljeni in izkušeni učitelji vključijo v pripravo učinkovitih metod pedagoškega usposabljanja za učitelje;

13.

poziva države članice, naj zagotovijo, da lahko ure telesne vzgoje v javnem sistemu izobraževanja izvajajo le ustrezno kvalificirani učitelji telesne vzgoje;

14.

opozarja na izrazite razlike med povprečnimi plačami učiteljev, ne le med različnimi državami članicami, temveč tudi v povezavi s povprečnimi nacionalnimi dohodki in BDP na prebivalca; meni, da bi bilo treba učiteljem zagotoviti dobre plače, ki izražajo njihov pomen v družbi, in poziva, naj se sprejmejo ukrepi za preprečevanje „bega možganov“ najboljših učiteljev na bolje plačana delovna mesta v zasebnem sektorju, zlasti na področju znanosti in tehnologije;

15.

poudarja, da morajo biti učitelji bolje pripravljeni na izpolnjevanje številnih novih zahtev; priznava izzive, pa tudi priložnosti za učitelje, ki jih prinaša razvoj informacijskih in komunikacijskih tehnologij; spodbuja dajanje prednosti izobraževanju na področju informacijskih in komunikacijskih tehnologij med začetnim in poznejšim usposabljanjem, da se zagotovi posodobljeno poznavanje najnovejšega tehnološkega razvoja in njegovo vključevanje v izobraževalni proces ter da se učiteljem zagotovi možnost, da pridobijo potrebne spretnosti, ki jih bodo uporabili v razredu;

16.

meni, da bi moral cilj usposabljanja med drugim biti, da se učiteljem zagotovi inovativni okvir, ki ga potrebujejo za vključitev okoljskega vidika v njihove dejavnosti in nova tematska področja; podpira lokalne seminarje za izpolnjevanje potreb, ugotovljenih v posameznih okoliščinah, ter programe za osebje zadevnih ustanov, katerih namen je izvajanje konkretnih projektov, ki upoštevajo njihove potrebe in posebne okoliščine;

17.

poudarja, da bi lahko z mobilnostjo učiteljev, boljšim sodelovanjem in timskim delom izboljšali ustvarjalnost in inovativnost učnih metod ter olajšali učenje na podlagi najboljših praks;

18.

poziva Komisijo, naj poveča finančna sredstva, namenjena podpori izobraževanju učiteljev prek programa vseživljenjskega učenja, predvsem izmenjave učiteljev med šolami v sosednjih državah in regijah; poudarja, da mobilnost pospešuje širjenje zamisli in najboljših praks na področju poučevanja ter spodbuja izboljšanje znanja tujih jezikov in poznavanja drugih kultur; poudarja, da je treba učiteljem zagotoviti več možnosti za učenje jezikov ves čas opravljanja poklica, s čimer se bodo med drugim povečale tudi možnosti v okviru programov Unije za mobilnosti;

19.

poziva k temu, da se pri usposabljanju učiteljev da prednost medijskim študijam in da se obstoječi moduli medijskih študij določijo kot pomemben sestavni del pri osnovnem usposabljanju učiteljev;

20.

poudarja ključno vlogo programa Comenius in šolskega partnerstva Comenius-Regio v tem okviru za mobilnost učiteljev;

21.

odločno podpira zgodnje učenje tujih jezikov in vključitev jezikovnih tečajev v vse osnovnošolske učne programe; poudarja, da je za uresničitev tega cilja bistvenega pomena ustrezno vlaganje v zaposlovanje in usposabljanje učiteljev tujih jezikov;

22.

poudarja, da bi moral biti vsak učitelj vzor obvladovanja svojega jezika, ker je to bistveno orodje za pravilno izražanje, učencem pa pomaga pri učenju drugih predmetov ter hkrati prispeva k razvoju njihove sposobnosti komuniciranja, kar je vedno pomembnejši dejavnik pri veliko poklicnih dejavnostih;

23.

poudarja, da morajo imeti vsi učitelji v vseh državah članicah potrdilo o znanju vsaj enega tujega jezika;

24.

poziva k spodbujanju medijske usposobljenosti v šolskem, pošolskem in zunajšolskem izobraževanju učiteljev na področju medijskih študij in vseživljenjskega učenja prek sodelovanja med javnimi organi in zasebnim sektorjem;

25.

poudarja, da ni mogoče nadomestiti časa, ki ga učitelji preživijo z učenci v razredu, ter je zaskrbljen, da lahko vedno več administrativnega in pisarniškega dela negativno vpliva na ta čas in čas, porabljen za priprave na učne ure;

26.

poziva k uvedbi državljanske vzgoje kot obveznega predmeta pri usposabljanju učiteljev in v šolah, da bi učitelji in učenci pridobili potrebno znanje o državljanskih pravicah in obveznostih ter pravicah in obveznostih v Uniji, pa tudi analizirali in kritično ocenili aktualne politične in družbene razmere in procese;

27.

meni, da ima vsaka šola edinstven odnos s svojo lokalno skupnostjo in da morajo imeti vodstveni delavci v šolah večjo odgovornost pri sprejemanju odločitev, ki jim bo omogočala obravnavanje izobraževalnih izzivov in potreb v zvezi s poučevanjem, značilnih za njihovo okolje, v sodelovanju s starši in zainteresiranimi stranmi lokalne skupnosti; poudarja, da mora biti učiteljski poklic zaradi prihoda zelo raznolikih skupin priseljencev posebej osveščen o medkulturnih vprašanjih in procesih, ne le v šolah, ampak tudi v povezavi z družinami in njihovim neposrednim lokalnim okoljem, v katerem se krepi raznolikost;

28.

poudarja, da program Comenius zelo pozitivno vpliva na učitelje in je pomemben za majhne skupnosti, zlasti na socialno in gospodarsko ogroženih območjih, saj spodbuja vključevanje in večjo osveščenost o evropski razsežnosti v izobraževanju;

29.

pozdravlja dogovor držav članic o sodelovanju za okrepitev usklajevanja politik o izobraževanju učiteljev, predvsem z odprto metodo usklajevanja; odločno poziva države članice, da v celoti izkoristijo to priložnost, da se učijo druga od druge, ter poziva, da se z njim posvetuje o časovnem razporedu in razvoju na tem področju;

30.

poudarja potrebo po boljših statističnih podatkih glede usposabljanja učiteljev v Uniji, da se spodbudijo izmenjava informacij, večje sodelovanje in izmenjava najboljših praks; predlaga, da države članice v sodelovanju s Komisijo oblikujejo sisteme, ki zagotavljajo stalno razpoložljivost primerjalnih podatkov o izobraževanju učiteljev na področju predšolskega, osnovnošolskega in srednješolskega izobraževanja;

31.

meni, da je za obravnavanje nasilja v šolah bistveno doseči tesnejše sodelovanje med ravnatelji in starši ter oblikovati orodja in postopke za učinkovito reševanje tega pojava;

32.

poudarja pomembnost poučevanja, pri katerem se upošteva različnost spolov, in enakosti spolov pri usposabljanju učiteljev;

33.

poziva Komisijo, naj razširja modele najboljše prakse držav članic, ki izboljšujejo splošne življenjske spretnosti, s šolskimi projekti, npr. zdrava prehrana in šport, gospodinjstvo in zasebno finančno načrtovanje;

34.

poziva države članice, naj v usposabljanje učiteljev vključijo programe mirnega reševanja sporov, da bi učitelji osvojili nove strategije za reševanje vseh oblik nasilja v razredu ter obvladovanje nasilja in napadalnosti;

35.

poziva države članice, naj v usposabljanje učiteljev vključijo osnovno znanje o Evropski uniji, njenih institucijah in načinu delovanja ter organizirajo praktične obiske učiteljev pripravnikov v institucijah Unije;

36.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji, vladam in parlamentom držav članic, OECD, Unescu ter Svetu Evrope.

14.1.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 8/18

A.

ker so cilji bolonjskega procesa do leta 2010 ustvariti evropski prostor visokega šolstva, vključno z reformami v visokem šolstvu, odpravo preostalih ovir za mobilnost študentov in učiteljev, ter izboljšati kakovost, privlačnost in konkurenčnost evropskega visokega šolstva,

B.

ker morata mobilnost študentov in kakovost izobraževanja še naprej ostati ena od osrednjih točk bolonjskega procesa,

C.

ker mobilnost študentov oblikuje nove kulturne, družbene in akademske vrednote ter ustvarja možnosti za osebno rast ter izboljšanje akademskih standardov in zaposljivosti na nacionalni in mednarodni ravni,

D.

ker je mobilnost študentov za mnoge študente, raziskovalce in drugo osebje še vedno nedosegljiva, zlasti v novejših državah članicah, predvsem zaradi nezadostnih štipendij; ker so ovire dobro znane, nanje pa nenehno opozarjajo številne zainteresirane skupine, ki sodelujejo v razpravi,

E.

ker bi bilo treba posebno pozornost nameniti ustreznemu financiranju študija, življenjskih stroškov in mobilnosti,

F.

ker je bila mobilnost študentov vedno proračunska prednostna naloga Parlamenta, ki si je prizadeval zagotoviti ustrezno raven financiranja za programe Skupnosti na področju izobraževanja; ker so se zaradi njegovega trdnega stališča o tem vprašanju proračunska sredstva za programe vseživljenjskega učenja in programe Erasmus Mundus, ki so bila sprejeta v večletnem finančnem okviru 2007–2013 in v nedavnih proračunskih postopkih, povečala, čeprav jih je Svet na predlog Komisije zmanjševal,

G.

ker so potrebni zanesljivi statistični podatki o mobilnosti študentov, na podlagi katerih bi lahko opazovali, primerjali, ocenjevali in izdelali ustrezne strategije in ukrepe,

H.

ker je priznavanje priložnostnega in neformalnega učenja temelj strategije za vseživljenjsko učenje, prav tako pa mora biti priznan pomen izobraževanja odraslih v tem procesu,

I.

ker administrativne, finančne ali jezikovne ovire ne bi smele oteževati odločitve za odhod v tujino,

J.

ker mobilnost spodbuja učenje tujih jezikov in izboljšanje splošnih komunikacijskih spretnosti,

K.

ker je treba nujno preoblikovati in posodobiti univerze z vidika kakovosti, sestave študija, inovativnosti ter prilagodljivosti,

L.

ker je kakovost poučevanja enako pomembna kot kakovost raziskav, zato bi ga bilo treba preoblikovati in posodobiti v celotni Evropski uniji, in ker sta ti razsežnosti tesno povezani,

M.

ker različni nacionalni sistemi priznavanja močno ovirajo enako obravnavanje študentov ter njihov razvoj v evropskem visokošolskem prostoru in na evropskem trgu dela,

N.

ker lahko necelovito in neustrezno priznavanje opravljenih predmetov ter neenakovrednost pridobljenih ocen ovirajo mobilnost,

O.

ker je treba nujno izvajati, usklajevati in spodbujati usklajen pristop med vsemi državami podpisnicami bolonjske deklaracije,

P.

ker mora bolonjski proces ustvariti nov, napreden model izobraževanja, ki zagotavlja dostop do usposabljanja za vse, pri čemer je glavni cilj prenos znanja in vrednot, ter oblikovati trajnostno družbo prihodnosti, ki je samozavestna in brez socialnih neravnovesij,

1.

meni, da bi morala biti prednostna naloga pri ponovni opredelitvi temeljnih ciljev bolonjskega procesa po letu 2010 izboljšanje mobilnosti študentov in kakovosti različnih izobraževalnih sistemov;

2.

poudarja, da je treba za zagotovitev mobilnosti študentov sprejeti ukrepe na različnih področjih politike; različni vidiki mobilnosti presegajo področje visokega šolstva, saj se tičejo socialnih zadev, financ ter priseljevanja in vizumske politike;

3.

pozdravlja prizadevanja držav članic v okviru medvladnega sodelovanja za izboljšanje kakovosti in konkurenčnosti izobraževanja v EU, zlasti s spodbujanjem mobilnosti, zagotavljanjem priznanja kvalifikacij in zagotavljanjem kakovosti, še posebej v luči omejenih možnosti ukrepanja zaradi majhne rezerve iz postavke 1a finančnega okvira;

4.

meni, da bi bilo treba še naprej uporabljati metodo posvetovanja z vsemi zainteresiranimi stranmi, ki sodelujejo v procesu: institucije in predstavniki študentske skupnosti bi morali tesno sodelovati, da bi odpravili preostale ovire za mobilnost in težave v zvezi s kakovostjo ter izvajanjem bolonjskega procesa;

5.

poudarja, da je treba pri izvajanju bolonjskega procesa posebno pozornost nameniti tesnemu in poglobljenemu sodelovanju ter usklajevanju z evropskim raziskovalnim prostorom;

6.

vztraja, da so nujno potrebni primerljivi in zanesljivi statistični podatki o mobilnosti študentov ter njihovem socialno-ekonomskem profilu, kot so skupni kazalci, merila in referenčni standardi, da bi odpravili trenutno pomanjkanje podatkov in spodbujali izmenjavo dobrih praks;

7.

poziva univerze, naj izboljšajo in poenostavijo posredovane spletne in nespletne informacije za prihajajoče, pa tudi odhajajoče študente; poziva univerze in nacionalne agencije za Erasmus, naj sodelujejo s študentskimi organizacijami, da bi bile vse potrebne informacije pravočasno na voljo; poziva univerze morajo, naj podpirajo pravice študentov v skladu z obveznostmi, katerim so se zavezale z univerzitetno listino Erasmus;

8.

poudarja, da je za izpolnitev ciljev v okviru bolonjskega procesa potreben vzajemen pretok študentov in štipendistov; opozarja na razlike v trenutnih trendih in zlasti na slabo mobilnost proti državam članicam, ki so pristopile k EU leta 2004 in 2007;

9.

poudarja pomen mentorstva pri družbenem, kulturnem in jezikovnem vključevanju prihajajočih študentov;

10.

poudarja, da je boljše obvladovanje jezikov precejšnja prednost in eden od razlogov za mobilnost študentov ter da je treba prihajajočim študentom pred in/ali v času študija v okviru programa Erasmus nuditi intenzivne jezikovne tečaje;

11.

poziva univerze v Uniji, naj izvedejo inovativne, daljnosežne in metodološke reforme študijskih programov, ker so ambiciozne in visokokakovostne vsebine in prenovljena organizacija odločilne za mobilnost študentov in večjo prilagodljivost; uvesti je treba „študijsko obdobje v tujini“ za programe na vseh stopnjah, da bi lahko študenti študirali v tujini;

12.

poziva, naj se bolj poudari potreba po skupnih evropskih doktorskih študijskih programih, ki spodbujajo mobilnost študentov doktorskega študija in ustvarjanje okvira za evropski doktorat;

13.

poudarja bistven pomen kakovosti in odličnosti poučevanja, saj sta razvoj in stalno usposabljanje kvalificiranih učiteljev na vseh študijskih področjih odločilnega pomena za privlačnost in učinkovitost študija ter uresničevanje ciljev bolonjskega procesa;

14.

poudarja potrebo po boljšem nadnacionalnem dialogu ter izmenjavi informacij in izkušenj za lažje zbliževanje izobraževanja učiteljev, tudi osnovnošolskih, in učinkovitost stalnega poklicnega razvoja;

15.

poziva, naj se študentom iz prikrajšanih skupin v družbi nameni posebna pomoč, na primer s ponudbo cenovno ugodne in dostojne namestitve, glede na to, da je pogosto potrebna dodatna pomoč po prihodu;

16.

predlaga uvedbo enotne evropske študentske izkaznice, da se študentom olajša mobilnost in zagotovi popust pri stroških nastanitve in bivanja;

17.

poziva države članice in pristojne organe, naj zagotovijo enak dostop do mobilnosti za vse na podlagi enostavnih, prožnih in preglednih postopkov dodeljevanja štipendij ter z zagotovitvijo dodatne finančne pomoči za ciljne države z višjimi življenjskimi stroški in za študente, ki jo potrebujejo; meni, da morajo študenti prejeti to pomoč pred odhodom, da se jim ne naloži preveliko finančno breme;

18.

pozdravlja dejstvo, da bi se lahko v okviru vmesnega pregleda večletnega finančnega okvira, ki ga določa deklaracija, priložena Medinstitucionalnemu sporazumu z dne 17. maja 2006 o proračunski disciplini in dobrem finančnem poslovodenju, obravnavalo povečanje finančnega okvira za programe na področju izobraževanja in zlasti za štipendije Erasmus;

19.

poudarja, da bi bilo treba uvesti in spodbujati nove načine financiranja mobilnosti študentov, na primer brezobrestna in prenosljiva posojila;

20.

poziva evropske univerze, naj sodelujejo z zasebnim sektorjem (na primer z gospodarskimi ali poslovnimi organizacijami, kot so gospodarske zbornice), da bi pridobile nove učinkovite mehanizme sofinanciranja mobilnosti študentov na vseh stopnjah študija (dodiplomski, magistrski in doktorski študij), ki bi izboljšali kakovost izobraževalnih sistemov;

21.

priporoča vzpostavitev plodnega dialoga in dvosmernih izmenjav med podjetji in univerzami, na podlagi katerih bi sklenili inovativna partnerstva in preučili nove možnosti sodelovanja;

22.

poziva Komisijo in države članice, naj začnejo izvajati evropske referenčne okvire (okvir bolonjski okvir kvalifikacij, evropski okvir kvalifikacij za vseživljenjsko učenje, evropske standarde in smernice za zagotavljanje kakovosti in Lizbonsko konvencijo o priznavanju akademskih kvalifikacij), da bi vzpostavile evropski visokošolski prostor;

23.

zato poudarja nujnost izvajanja celovitega, enotnega in učinkovitega evropskega sistema prenašanja kreditnih točk, da bi se kvalifikacije študentov in akademikov v Evropi lahko enostavno prenesle na podlagi enotnega skupnega okvira;

24.

poudarja, da bi lahko sistem treh študijskih ciklov (dodiplomski, magistrski in doktorski) postal bolj prilagodljiv, zlasti prek uporabe sistema „4 + 1“ namesto „3 + 2“ za prvi in drugi cikel; ugotavlja, da bi za nekatere študijske programe lahko bil ta sistem ustreznejši, saj bi zagotovil večjo mobilnost in zaposljivost diplomantov;

25.

poziva, naj se za opravljanje pripravništev ter priložnostne in neformalne izkušnje mobilnosti, ki jih potrdijo univerze, dodelijo kreditne točke evropskega sistema prenašanja kreditnih točk in se priznajo kot sestavni del študijskega programa;

26.

poziva pristojne organe držav članic in evropske univerze, naj spodbujajo ter pospešujejo izmenjave najboljših praks in pobude za ozaveščanje javnosti;

27.

odločno poziva države članice, naj poenostavijo vizumske postopke in zmanjšajo stroške postopka za mobilne študente, zlasti tiste iz bolj vzhodnih držav članic in kandidatk, v skladu z direktivami EU o vizumih;

28.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

14.1.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 8/22

A.

ker je zaradi kakovosti zakonodaje vse bolj potrebno, da se na Komisijo prenese oblikovanje nebistvenih in bolj tehničnih vidikov zakonodaje, pa tudi njeno sprotno prilagajanje, da se upošteva tehnični napredek in gospodarske spremembe; ker je treba olajšati tak prenos pooblastil s tem, da se da zakonodajalcu na voljo institucionalna sredstva za nadzor nad izvrševanjem takšnih pooblastil,

B.

ker zakonodajalec Unije doslej ni imel druge možnosti, kot da je uporabljal člen 202 Pogodbe ES, da je opravil takšen prenos; ker uporaba te določbe ni bila zadovoljiva, saj se nanaša na izvedbena pooblastila Komisije in na postopke pregleda, ki so določeni za ta pooblastila, o postopkih pa odloča Svet soglasno, potem, ko se le posvetuje s Parlamentom; ker ti postopki pregleda temeljijo predvsem na delovanju odborov, sestavljenih iz uradnikov iz držav članic, Parlament pa je bil do sprejetja sklepa Sveta z dne 28. junija 1999, kakor je bil spremenjen s sklepom 2006/512/ES, izključen iz vseh teh postopkov,

C.

ker člen 2(2) sklepa o komitologiji uvaja ukrepe, pri katerih temeljni pravni akt, sprejet s postopkom soodločanja, določa ukrepe splošnega obsega za spreminjanje nebistvenih določb tega akta, med drugim s črtanjem nekaterih takšnih določb ali z dopolnjevanjem akta z novimi nebistvenimi določbami; ker mora zakonodajalec Unije za vsak primer posebej opredeliti bistvene določbe posamičnega zakonodajnega akta, ki se jih lahko spremeni le z zakonodajnim postopkom,

D.

ker sklep o komitologiji določa, da za tako imenovane kvazi zakonodajne ukrepe velja regulativni postopek s pregledom, skladno s katerim je Parlament v celoti vključen v nadzor teh ukrepov in lahko nasprotuje osnutku ukrepov, ki jih predlaga Komisija in ki presegajo izvedbena pooblastila, določena v temeljnem aktu, ali osnutku, ki ni skladen s ciljem ali z vsebino temeljnega akta ali ne spoštuje načel subsidiarnosti ali sorazmernosti,

E.

ker novi postopek s tem, ko postavi oba sozakonodajalca, Parlament in Svet, v enakopraven položaj, zagotavlja demokratičen nadzor nad izvedbenimi ukrepi, ko so ti kvazi zakonodajne narave, ter tako odpravi enega od najbolj resnih vidikov demokratičnega primanjkljaja v Uniji; ker bo sklep o komitologiji omogočil prenos večine tehničnih vidikov zakonodaje in njeno prilagajanje na Komisijo, s čimer bo zagotovljeno, da se bo zakonodajalec osredotočal na bistvene določbe in na izboljševanje kakovosti zakonodaje Skupnosti,

F.

ker novi regulativni postopek s pregledom ni izbiren, ampak obvezen, kadar imajo izvedbeni ukrepi značilnosti, določene v členu 2(2) sklepa o komitologiji,

G.

ker potekajoče prilagajanje pravnega reda Skupnosti sklepu o komitologiji še ni dokončano, saj še obstajajo pravni akti, ki predpisujejo izvedbene ukrepe, v zvezi s katerimi bi bilo treba uporabljati novi regulativni postopek s pregledom,

H.

ker lahko sodijo v okvir zahtev iz člena 2(2) sklepa o komitologiji ne le izvedbeni ukrepi, za katere je doslej veljal regulativni postopek, ampak tudi nekateri ukrepi, za katere veljajo upravljalni ali svetovalni postopki,

I.

ker Lizbonska pogodba uvaja hierarhijo predpisov in ustvarja pojem „delegiranega akta“, kar pomeni, da se „v zakonodajnem aktu … na Komisijo prenese pooblastilo za sprejemanje nezakonodajnih aktov, ki se splošno uporabljajo in dopolnjujejo ali spreminjajo nekatere nebistvene elemente zakonodajnega akta“; ker Lizbonska pogodba na nov način obravnava tudi izvedbene akte in zlasti predvideva soodločanje Parlamenta in Sveta kot postopek za sprejetje uredbe, s katero bodo določeni mehanizmi nadzora držav članic nad izvedbenimi akti,

J.

ker bo za izvajanje ustreznih določb Lizbonske pogodbe potreben intenziven in celovit postopek medinstitucionalnih pogajanj in ker to pomeni, da bi sedanji postopek prilagajanja moral biti dokončan čim prej in v vsakem primeru pred začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe,

K.

ker bo treba, če Lizbonska pogodba začne veljati, preiti na novo in bolj celovito prilagoditev pravnega reda Skupnosti določbam člena 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije o prenosu pooblastil za sprejemanje zakonodaje; ker gre kljub temu, da je definicija pojma delegiranih aktov v lizbonski pogodbi podobna pojmu „kvazi zakonodajnega ukrepa“ iz sklepa o komitologiji, za dva pojma, ki nista identična, postopkovni ureditvi, določeni v teh dveh instrumentih, pa sta popolnoma različni; ker iz tega izhaja, da izvajanja prilagoditev, ki sedaj poteka, zato ni mogoče šteti za natančni precedenčni primer za prihodnost,

L.

ker iz istega razloga rezultatov potekajoče prilagoditve posamičnih pravnih instrumentov ni mogoče šteti za precedenčni primer za prihodnost,

M.

ker se zdi koristno, da bi se institucije dogovorile o standardni določbi delegiranih aktov, ki bi jo Komisija redno vključevala v osnutek zakonodajnega akta, zakonodajalci pa bi jo še naprej lahko spreminjali; ker je treba v okviru postopka soodločanja nadaljevati s sprejetjem uredbe o mehanizmih nadzora držav članic nad izvedbenimi akti v skladu s členom 291 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

1.

zahteva, da Komisija na osnovi ustreznih členov Pogodbe ES predloži Parlamentu zakonodajne predloge za uspešno dokončanje prilagajanja komitologije; poziva, da se ti predlogi pripravijo ob upoštevanju medinstitucionalnih razprav in da se obravnavajo zlasti zakonodajni akti, našteti v prilogi;

2.

poziva Komisijo, naj predloži ustrezen zakonodajni predlog, da se preostali akti, zlasti tisti, ki so našteti v prilogi, uskladijo s sklepom o komitologiji;

3.

zahteva, da Komisija v primeru, če sedanji postopki prilagajanja ne bodo zaključeni pred začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe, predloži ustrezne zakonodajne predloge za uskladitve pravnih aktov, ki do takrat še ne bodo prilagojeni, novi ureditvi iz člena 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije;

4.

zahteva, da Komisija po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe v vsakem primeru predloži ustrezne zakonodajne predloge, potrebne za prilagoditev celotnega pravnega reda Skupnosti novi ureditvi;

5.

zahteva, da Komisija čim prej predloži osnutek zakonodajnega predloga uredbe, ki bo v skladu s členom 291(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije vnaprej določila pravila in splošna načela o mehanizmih nadzora držav članic nad tem, kako Komisija izvaja izvedbena pooblastila;

6.

zahteva, da se Evropskemu parlamentu dodelijo dodatna sredstva za vse postopke komitologije, ne samo v prehodnem obdobju, temveč tudi v primeru, da Lizbonska pogodba začne veljati, da bi zagotovili zadovoljiv potek vsakega postopka komitologije med tremi institucijami;

7.

potrjuje, da zahteve upoštevajo načelo subsidiarnosti in temeljne pravice državljanov;

8.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo in priloženi seznam posreduje Komisiji, Svetu ter vladam in parlamentom držav članic.

14.1.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 8/26

A.

ker trenutno obstajata nacionalna ureditev in ureditev EU o finančnih trgih, ki se neposredno ali posredno, vendar ne izrecno, uporabljata za hedge sklade in sklade zasebnega kapitala;

B.

ker morajo države članice in Komisija zagotoviti usklajeno izvajanje in uporabo te zakonodaje; ker morajo biti vse nadaljnje spremembe veljavne zakonodaje predmet primerne analize stroškov in koristi ter ne smejo biti diskriminatorne;

C.

ker se Komisija ni pozitivno odzvala na vse vidike prejšnje prošnje Parlamenta, vključno s tistimi, ki so vključene v omenjene resolucije z dne 15. januarja 2004, 27. aprila 2006, 11. julija 2007 in 13. decembra 2007;

D.

ker imajo hedge skladi in skladi zasebnega kapitala zelo različne značilnosti, o njih pa ne obstajajo nobene jasne opredelite, sta pa obe vrsti skladov nosilca naložb, ki jih bolj uporabljajo izkušene stranke kot pa maloprodajni potrošniki; ker jih v ureditvi, ki je prilagojena določenim proizvodom, ni možno primerno obravnavati kot eno kategorijo;

E.

ker so hedge skladi in skladi zasebnega kapitala vedno pomembnejši alternativni nosilci naložb, ki imajo znatno in vedno večjo vlogo v globalnem upravljanju premoženja, poleg tega pa izboljšujejo učinkovitost finančnih trgov z ustvarjanjem novih naložbenih možnosti;

F.

ker je več globalnih in nacionalnih ustanov ter institucij EU že pred aktualno finančno krizo analiziralo morebitno zaskrbljenost v zvezi s hedge skladi in skladi zasebnega kapitala glede finančne stabilnosti, standardov upravljanja tveganja, prevelikih dolgov (finančnih vzvodov) ter vrednotenja nelikvidnih in zapletenih finančnih instrumentov;

G.

ker je bilo z analizo, ki jo je leta 2007 izvedel forum za finančno stabilnost, ugotovljeno, da se zaskrbljenost glede finančne stabilnosti najbolje obravnava s pogolobljenim nadzorom vseh akterjev;

H.

ker je Mednarodni denarni sklad v svojem poročilu o svetovni finančni stabilnosti, ki ga je pripravil aprila 2008, zaključil, da obstaja skupni neuspeh glede ocene obsega finančnega vzvoda, ki ga je prevzelo veliko število institucij – banke, zavarovalnice, subjekti, ki prejemajo sredstva vlade, hedge skladi – in povezanega tveganja neurejenega reševanja;

I.

ker izpolnjevanje programa lizbonske strategije zahteva dolgoročne naložbe v rast in delovna mesta;

J.

ker take dolgoročne naložbe zahtevajo dobro delujoče stabilne finančne trge v EU in na globalni ravni ter tako prispevajo k dejanskemu gospodarstvu, kar se lahko doseže le, če se zagotovi obstoj konkurenčnega in inovativnega finančnega sektorja v Evropski uniji;

K.

ker hedge skladi in skladi zasebnega kapitala v veliko primerih zagotavljajo likvidnost, spodbujajo tržno raznolikost in večjo tržno učinkovitost tako, da ustvarjajo povpraševanje po inovativnih produktih in pomagajo oblikovati cene;

L.

ker finančna stabilnost prav tako zahteva boljše nadzorno sodelovanje tudi na globalni ravni, kar logično zahteva stalne izboljšave aktualnih nadzornih dogovorov EU, vključno z rednimi izmenjavami informacij in povečano preglednostjo institucionalnih investitorjev;

M.

ker mora Komisija preučiti možnosti za globalno ureditev statusa tržnih akterjev v tujini;

N.

ker so primerne stopnje preglednosti vlagateljev in nadzornih organov bistvene za zagotovitev takega dobro delujočega in stabilnega finančnega trga pa tudi za spodbujanje konkurence med tržnimi udeleženci in produkti;

O.

ker mora Komisija spremljati in analizirati učinke delovanja hedge skladov in skladov zasebnega kapitala ter pripraviti direktivo o pravilih minimalne preglednosti glede načina financiranja naložb v prihodnje, upravljanja tveganja, metod ocenjevanja, kvalifikacij upravljavcev in morebitnega navzkrižja interesov ter razkritja lastniške strukture in registracije hedge skladov;

P.

ker je za izpolnjevanje potrebe po spremljanju tržnih dejavnosti v nadzorne namene treba informacije o izpostavljenosti hedge skladov in posojilih predložiti pristojnim nadzornim organom brez pretiranih bremen;

Q.

ker se od sektorja skladov pričakuje, da bo zaradi večje preglednosti nadaljeval razvoj zavezujočih ukrepov za upravljanje podjetij in jih tudi obvezno objavil; ker poziva k izboljšanju mehanizmov nadzora;

R.

ker morajo države članice zagotavljati najboljšo prakso, da se pokojninski skladi, ki jih pridobijo zaposleni, zavarujejo pred stečajem;

S.

ker mora Komisija obravnavati možnost vključitve v opredelitev načela „preudarne osebe“ tam, kjer je načelo vključeno v obstoječo zakonodajo Skupnosti, zahtevo za vlagatelje, da preverijo, ali alternativni investicijski skladi, v katere vlagajo, spoštujejo primerno zakonodajo in dosegajo sektorske standarde najboljših praks;

T.

ker trenutne različne opredelitve zasebnega plasiranja v državah članicah ovirajo notranji trg in omogočajo uhajanje zelo tveganih proizvodov na maloprodajni trg;

U.

ker je treba oblikovati spletno stran za kodekse ravnanja po načelu „vse na enem mestu“, vključno z registrom tistih, ki so v skladu s temi kodeksi ravnanja, njihovimi razkritji in obrazložitvijo neskladnosti; ker ugotavlja, da so lahko razlogi za neskladnost tudi orodje za učenje; ker je treba to spletno stran oblikovati v interesu EU in jo mednarodno spodbujati;

V.

ker je Mednarodni denarni sklad v svojem poročilu o svetovni finančni stabilnosti, ki ga je pripravil aprila 2008, opozoril, da trg podjetniških dolgov deluje ranljivo, saj zaradi makroekonomskih in strukturnih dejavnikov stopnje izgube rastejo;

W.

ker je nedavno povečanje števila transakcij v skladih zasebnega kapitala znatno povečalo število zaposlenih, katerih delovna mesta končno nadzirajo skladi zasebnega kapitala, in je zato treba upoštevati veljavno nacionalno zakonodajo o zaposlovanju in socialno pravo Skupnosti (zlasti Direktivo 2001/23/ES), ki je bilo oblikovano, ko temu še ni bilo tako; ker se morata nacionalna zakonodaja o zaposlovanju in socialno pravo Skupnosti uporabljati na nedisktiminatorni podlagi, vključno s pravično in primerno obravnavo vseh gospodarskih udeležencev s podobnimi odgovornostmi do zaposlenih;

X.

ker se na podlagi različnih pravnih sistemov hedge skladi in skladi zasebnega kapitala, ki imajo v lasti podjetja in jih nadzorujejo, ne obravnavajo kot delodajalci ter so zato izključeni iz pravnih obveznosti delodajalca;

Y.

ker v primeru skrajnih dolgov podjetja predstavljajo večje tveganje;

Z.

ker tako kot pri drugih podjetjih lahko pride do navzkrižij interesov, ki izhajajo iz poslovnega modela skladov zasebnega kapitala ali hedge skladov ali odnosa med navedenimi nosilci in drugimi udeleženci na finančnem trgu; prizadevanja za spodbujanje veljavne zakonodaje Skupnosti ne smejo biti omejena na hedge sklade in sklade zasebnega kapitala, morajo pa biti skladna z globalnimi standardi, kot so načela Mednarodnega združenja nadzornikov trga vrednostnih papirjev za upravljanje navzkrižij interesov kolektivnih naložbenih shem in tržnih posrednikov;

AA.

ker sistemi plač za upravljavce hedge skladov in skladov zasebnega kapitala lahko povzročijo neprimerne spodbude, ki vodijo k neodgovornemu prevzemanju tveganj;

AB.

ker so bili hedge skladi med vlagatelji v kompleksno oblikovane produkte, ki so zašli v kreditno krizo, in tako utrpeli izgube skupaj z drugimi vlagatelji;

AC.

ker se zato, da se zmanjša tveganje v zvezi s prihodnjimi finančnimi krizami glede na velik medsebojni vpliv na trgih in med tržnimi udeleženci, ter zato, da so čezmejni konkurenčni pogoji in tisti med urejenimi in neurejenimi udeleženci na trgu enaki, v EU in na svetovni ravni pripravlja več pobud, vključno s pregledom direktiv o kapitalskih zahtevah in kapitalski ustreznosti ter predlogom direktive o bonitetnih agencijah, da se zagotovijo bolj koherentni in usklajeni predpisi;

AD.

ker je na načelu temelječa uredba primerna za urejanje finančnih trgov in bolje sledi tržnemu razvoju;

AE.

ker na ravni EU obstaja potreba po ukrepanju na podlagi naslednjih sedmih načel za finančne institucije in trge:

AF.

ker bodo taka dejanja zagotovila univerzalno in obsežno pravno podlago, ki bo zajemala vse omenjene finančne institucije določene velikosti, ob tem pa upoštevala mednarodne nadzorne in regulativne prakse;

1.

naroči Komisiji, naj Parlamentu do konca leta 2008 na podlagi člena 44, člena 47(2) ali člena 95 Pogodbe ES predloži zakonodajni predlog ali več zakonodajnih predlogov o vseh pomembnih akterjih in udeležencih na finančnem trgu, vključno s hedge skladi in skladi zasebnega kapitala, ki upošteva sedem načel iz uvodne izjave AE in podrobna priporočila, priložena spodaj;

2.

potrjuje, da ta priporočila spoštujejo načelo subsidiarnosti in temeljne pravice državljanov;

3.

meni, da morajo biti morebitne finančne posledice zahtevanega predloga ali zahtevanih predlogov zajete v dodeljenih proračunskih sredstvih EU;

4.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo in priložena podrobna priporočila posreduje Komisiji, Svetu ter vladam in parlamentom držav članic.

14.1.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 8/34

A.

ker je jasno, da lahko alternativni nosilci naložb, kot so hedge skladi in skladi zasebnega kapitala, zagotovijo upravljavcem premoženja prednosti razpršitve, povečajo likvidnost trga, izboljšajo možnosti za visoke donose za vlagatelje, prispevajo k postopku oblikovanja cen, razpršitvi tveganja in finančnemu povezovanju ter povečajo učinkovitost trga;

B.

ker so hedge skladi in skladi zasebnega kapitala jasni naložbeni nosilci, ki se razlikujejo glede na naravo naložbe in naložbeno strategijo;

C.

ker je za hedge sklade in sklade zasebnega kapitala na ravni EU potrebno zakonodajno okolje, v katerem bodo upoštevane njihove inovativne strategije, kar bi jim omogočilo, da ostanejo mednarodno konkurenčni in ublažijo učinke morebitne negativne dinamike trga; ker obstaja tveganje, da bo zakonodaja, prilagojena določenim produktom, neprožna in bo preprečevala inovativnost;

D.

ker morajo biti hedge skladi in skladi zasebnega kapitala, katerih družba za upravljanje ima sedež v EU, v skladu z veljavno in prihodnjo zakonodajo Skupnosti; ker morajo biti tudi subjekti, ki nimajo sedeža v EU, v okviru nekaterih dejavnosti usklajeni s to zakonodajo;

E.

ker za domače hedge sklade, ki ne uživajo ugodnejše davčne obravnave („onshore“ skladi), za upravljavce hedge skladov in skladov zasebnega kapitala velja obstoječa zakonodaja, zlasti zakonodaja na področju zlorab trga, ter jih zakonodaja ureja prek strank in v primeru prodaje povezanih naložb v regulirane proizvode;

F.

ker v nekaterih državah članicah za hedge sklade in sklade zasebnega kapitala veljajo nacionalne pravne ureditve ter se veljavne direktive EU različno izvajajo; ker obstaja tveganje, da postane notranji trg zaradi takšnih različnih nacionalnih pravil regulativno razdrobljen, kar lahko ovira čezmejni razvoj te dejavnosti v Evropi;

G.

ker so direktive ustrezni pravni instrumenti za obravnavanje kakršnih koli vprašanj v zvezi s hedge skladi in skladi zasebnega kapitala; ker je treba pred morebitno direktivo o preglednosti izvesti analizo in oceno vpliva veljavne zakonodaje v državah članicah na hedge sklade in sklade zasebnega kapitala, ker mora biti takšna zakonodaja izhodiščna točka za usklajevanje; ker bo treba obstoječo zakonodajo morda prilagoditi, vendar se je treba izogniti spremembam, ki bi uvedle neutemeljene razlike;

H.

ker je znano, da je eno od glavnih vprašanj potreba po preglednosti in njena analiza ter primeri, kjer se ta lahko izboljša; ker preglednost zadeva številne vidike, kot je preglednost hedge skladov in – odvisno od primera – skladov zasebnega kapitala v nasprotju z družbami, od katerih pridobijo ti skladi delnice ali od katere jih imajo v lasti, borznimi posredniki, institucionalnimi vlagatelji, kot so pokojninski skladi ali banke, malimi vlagatelji, poslovnimi partnerji, nadzorniki in organi; ker je ena od glavnih težav v zvezi s preglednostjo odnos med hedge skladom in – odvisno od primera – skladom zasebnega kapitala na eni strani ter družbo, od katere ti skladi pridobijo delnice ali od katere jih imajo v lasti na drugi strani;

I.

ker so izkušnje Združenih držav, v katerih so konkurenti izrabili zakonodajo o svobodi obveščanja za pridobitev podrobnosti o naložbah v sklad, namenjene vlagateljem, kar je ogrozilo tako vlagatelje kot sklad;

J.

ker je neskladno izvajanje direktive o preglednosti povzročilo neskladne stopnje preglednosti po vsej EU in visoke stroške vlagateljev;

K.

ker je preglednost bistveni pogoj za zaupanje vlagateljev in razumevanje zapletenih finančnih produktov ter s tem prispeva k optimalnemu delovanju in stabilnosti finančnih trgov; ker je preglednost podpora ustreznega prizadevanja in ne nadomestilo zanj;

L.

ker razloga za sedanjo krizo drugorazrednih posojil ni mogoče pripisati enemu samemu sektorju – ob upoštevanju, da bo za popolno razumevanje vseh razlogov in učinkov te krize potrebnega več časa, in ker različni razlogi za to krizo med drugim vključujejo:

M.

ker zakonodaja Skupnosti zagotavlja mehanizme, kot sta postopek komitologije ali Lamfalussyjev postopek, ki z izvajanjem ukrepov omogočajo prilagodljivo odzivanje na spreminjajoče se poslovno okolje; ker se bo ta sistem z instrumentom delegiranih aktov v skladu z Lizbonsko pogodbo izboljšal;

N.

ker je veliko različnih pobud in organizacij hedge skladov in skladov zasebnega kapitala, kot so Mednarodno združenje nadzornikov trga vrednostnih papirjev, Mednarodni denarni sklad, Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj ter sektor, vključno s tistimi v zvezi s hedge skladi in skladi zasebnega kapitala, že oblikovalo načela in pravila najboljših praks, ki lahko dopolnjujejo in služijo kot model za zakonodajo EU; ker je treba družbe in poslovna združenja spodbujati k skladnosti z zakonodajo EU in temu, da se zavežejo tem pravilom na podlagi načela „upoštevaj ali pojasni“ ter da se podrobnosti te usklajenosti in obrazložitve javno objavijo in so primerno ocenjene;

O.

ker bi bilo treba za nekatere proizvode, s katerimi se trguje prek okenc, uporabiti bolj odprte ali prepoznavne sisteme trgovanja, da bi se povečalo vrednotenje po tržnih cenah, kjer je to mogoče, in navedlo morebitne spremembe lastništva; ker je splošnejši klirinški sistem na trgu prek okenc privlačen za nadzorni pregled in oceno tveganja, vendar je za zagotovitev enakih konkurenčnih pogojev na svetovni ravni treba vsak nov sistem uvesti na mednarodni podlagi;

P.

ker sta vsesektorsko spremljanje in poročanje pomembna za obravnavanje javnih vprašanj in razumevanje gospodarskega učinka skladov zasebnega kapitala, ter ker že obstaja obveznost v zvezi s tem, da se zasebne in javne družbe posvetujejo s svojimi zaposlenimi glede vprašanj, ki zadevajo njihove interese; ker ne sme priti do neravnovesja med poslovnimi razkritji, ki se zahtevajo od portfeljskih družb skladov zasebnega kapitala, in tistimi, ki se zahtevajo od drugih zasebnih družb;

Q.

ker zakonodaja v zvezi s proizvodi ni ustrezna vrsta pravne ureditve za obravnavo tega inovativnega sektorja;

R.

ker bi bila spletna stran za kodekse ravnanja „vse na enem mestu“ koristna in jo je treba oblikovati za Evropsko unijo ter mednarodno spodbujati; ker bi morala ta spletna stran vključevati register tistih udeležencev na trgu, ki delujejo v skladu s kodeksi ravnanja, njihova razkritja in obrazložitve neskladnosti; ker so lahko razlogi za neskladnost tudi orodje za učenje;

S.

ker je treba opozoriti na potrebo po premagovanju ovir za čezmejno distribucijo alternativnih naložb z oblikovanjem evropskega sistema zasebnega plasiranja za institucionalne vlagatelje;

T.

ker je treba v okviru skladov zasebnega kapitala stroške za vse dodatne zahteve o poročanju, še posebej, ko so pogoste, upravičiti, biti pa morajo sorazmerni koristim, ki jih prinašajo; ker je v vseh pogledih potrebna boljša povezava med plačili in dolgoročno uspešnostjo;

U.

ker na tem področju ni v pripravi nobenega predloga;

1.

naroči Komisiji, naj Parlamentu na podlagi členov 44, 47(2) ali 95 Pogodbe ES, odvisno od vsebine, predloži zakonodajni predlog ali več zakonodajnih predlogov o preglednosti hedge skladov in skladov zasebnega kapitala, ki upoštevajo medinstitucionalne razprave in podrobna priporočila, navedena spodaj;

2.

potrjuje, da priporočila upoštevajo načelo subsidiarnosti in temeljne pravice državljanov;

3.

meni, da zahtevani predlogi nimajo finančnih posledic;

4.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo in priložena podrobna priporočila posreduje Komisiji in Svetu ter parlamentom in vladam držav članic.

14.1.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 8/41

A.

priznava edinstven pomen procesa vlaganja peticij, ki posameznikom omogoča, da Evropski parlament opozorijo na specifična vprašanja s področja delovanja Unije, ki jih neposredno zadevajo,

B.

ker si mora Odbor za peticije vedno prizadevati za svojo večjo učinkovitost, da bi bolje služil državljanom EU in izpolnjeval njihova pričakovanja,

C.

upošteva dejstvo, da kljub pomembnemu napredku pri razvoju struktur in politik Unije, doseženem v tem obdobju, državljani pogosto opažajo številne pomanjkljivosti pri uporabi politik in programov Unije, saj ti neposredno vplivajo nanje,

D.

ker imajo v skladu s Pogodbo ES državljani EU pravico naslavljati peticije na Evropski parlament, vendar pa lahko svoje pritožbe pošiljajo tudi drugim institucijam ali organom EU, zlasti Komisiji,

E.

ker ostajajo na nacionalni ravni prizadevanja za spodbujanje in zagotavljanje informacij o javni pravici do naslavljanja peticij na Parlament ključnega pomena, da se zbudi zanimanje javnosti in še zlasti prepreči zmeda glede različnih pritožbenih postopkov,

F.

ker so za uporabo uredb in direktiv Skupnosti pristojne države članice, to pristojnost pa lahko, odvisno od svoje ustavne ureditve, prenesejo na regionalne ali lokalne politične organe,

G.

ker Parlament ob upoštevanju pomembnega načela subsidiarnosti legitimno izvaja demokratični pregled in nadzor politik Unije, da bi zagotovil pravilno izvajanje in razumevanje predpisov Unije ter doseganje namena, s katerim so pristojne institucije Unije o njih razpravljale in za katerega so jih oblikovale in sprejele,

H.

ker državljani EU in posamezniki s prebivališčem v Uniji lahko pri tem dejavno sodelujejo z uveljavljanjem pravice do naslavljanja peticij na Evropski parlament ob vedenju, da bo pristojni odbor njihove težave obravnaval in raziskal ter podal ustrezen odgovor,

I.

ker veljavne ustanovne pogodbe že vsebujejo obveznosti za spoštovanje osrednjih načel evropske družbe, namreč človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, pravne države, človekovih pravic, enakosti in pravic manjšin, kar bosta novi pogodbi o Evropski uniji in njenem delovanju, če jih bo ratificiralo vseh 27 držav članic, še poglobili z vključitvijo Listine o temeljnih pravicah, ki bo pripomogla, da bo Unija pristopila k Evropski konvenciji o človekovih pravicah ter omogočila pravno podlago za državljansko zakonodajno pobudo in ustrezen sistem upravnega prava za institucije EU,

J.

ker člen 7 Pogodbe o Evropski uniji določa postopke, po katerih lahko Unija ukrepa, če neka država članica hudo in vztrajno krši temeljna načela Unije, kakor je opredeljeno v členu 6 te pogodbe,

K.

v zvezi s tem želi spomniti, da državljani EU na Parlament pogosto naslavljajo peticije za izboljšanje stanja, kadar menijo, da so bile kršene njihove pravice iz ustanovnih pogodb, in se jim pravna sredstva zdijo neprimerna, nepraktična, predolgotrajna in – pogosto – draga,

L.

ker se Odbor za peticije kot pristojni odbor ni dolžan samo odzvati na posamezne peticije, ampak si mora tudi prizadevati za trajne rešitve za težave vlagateljev peticij v primernem časovnem roku, kar je glavni namen njegovega delovanja,

M.

ker se rešitve za težave vlagateljev peticij običajno najdejo ob lojalnem sodelovanju med Odborom za peticije in Komisijo, državami članicami ter njihovimi regionalnimi in lokalnimi organi, ki skupaj poskrbijo za izvensodna sredstva,

N.

ker kljub temu države članice in regionalni ali lokalni organi niso vedno resnično pripravljeni poiskati praktičnih rešitev za težave, na katere opozorijo vlagatelji peticij,

O.

ker imajo hkrati vlagatelji peticij, četudi njihove pritožbe niso vedno upravičene, pravico pričakovati razlago in odgovor pristojnega odbora,

P.

ker je treba z okrepljenim medinstitucionalnim usklajevanjem doseči učinkovitejše preusmerjanje nedopustnih peticij nacionalnim organom,

Q.

ker se lahko peticije označijo za nedopustne, če se ne nanašajo na področje delovanja Evropske unije, proces vlaganja peticij pa za državljane ni način pritožbe proti odločitvam pristojnega nacionalnega pravnega ali političnega organa, s katerimi se morebiti ne strinjajo,

R.

ker je bistveno, da si Parlament priskrbi pristojnosti, pravila, postopke in vire za učinkovito in pravočasno odzivanje na prejete peticije,

S.

ker proces vlaganja peticij lahko pozitivno prispeva k boljši pripravi zakonodaje, zlasti s prepoznavanjem področij, na katerih je po opozorilu vlagateljev pravo EU šibko ali neučinkovito pri doseganju ciljev zadevnih zakonodajnih aktov, in da se ob sodelovanju in pod pristojnostjo pristojnega zakonodajnega odbora to lahko popravi z revizijo teh zakonodajnih aktov,

T.

ker proces vlaganja peticij tudi pomembno prispeva k prepoznavanju primerov, ko države članice prava Skupnosti ne uporabljajo pravilno, zaradi česar Komisija pogosto sproži postopke za ugotavljanje kršitev po členu 226 Pogodbe ES,

U.

ker je namen postopka za ugotavljanje kršitev zagotoviti, da je zadevna država članica primorana upoštevati obstoječe pravo Skupnosti, o njem pa odloča Komisija brez neposredne udeležbe Parlamenta, pa kljub temu opaža, da je približno tretjina kršitev povezana s temami, o katerih so bile na Evropski parlament naslovljene peticije,

V.

ker ni nujno, da postopek za ugotavljanje kršitev, čeprav uspešen, neposredno izboljša stanje v specifičnih primerih, na katere opozarjajo posamezni vlagatelji peticij; ker to ogroža zaupanje državljanov v zmožnost institucij EU, da izpolnijo njihova pričakovanja,

W.

ker je Parlament v letu 2007, ko se je članstvo v odboru povečalo s 25 na 40 članov, zabeležil 1 506 prejetih peticij (kar je 50-odstotno povečanje v primerjavi z letom 2006), od katerih pa jih je bilo 1 089 označenih za dopustne,

X.

ker ugotavlja, da je leta 2007 na sejah odbora sodelovalo 159 vlagateljev peticij, pri čemer niso všteti številni drugi, ki so bili navzoči zaradi spremljanja postopkov,

Y.

ker je bilo leta 2007 organiziranih šest obiskov za ugotavljanje dejstev, in sicer v Nemčijo, Španijo, na Irsko, Poljsko, v Francijo in na Ciper, o katerih so bila pripravljena poročila in priporočila, ki so bila kasneje posredovana vsem zainteresiranim, zlasti vlagateljem peticij,

Z.

ker je bilo organiziranih devet rednih sej odbora, na katerih so ob dragoceni pomoči predstavnikov Komisije razpravljali o 500 posameznih peticijah, vsi vlagatelji pa so bili obveščeni o rezultatih obravnave,

AA.

ker so sodeč po obravnavanih peticijah prednostna področja, ki povzročajo zaskrbljenost državljanov EU, naslednja: okolje in njegova zaščita, vključno s slabostmi Direktive o presoji vplivov na okolje, Okvirne direktive o vodah, Direktive o pitni vodi, direktiv o odpadkih, Direktive o habitatih, Direktive o pticah, Direktive o pranju denarja in drugih, ki se nanašajo na splošno zaskrbljenost glede onesnaževanja in podnebnih sprememb, pravice posameznikov in pravico do zasebne lastnine, finančne storitve, prosto gibanje in pravice delavcev, vključno s pokojninskimi pravicami in drugimi socialnimi določbami, prost pretok blaga in obdavčitev, priznavanje poklicnih kvalifikacij, svoboda ustanavljanja in domnevna diskriminacija na podlagi državljanstva, spola ali pripadnosti manjšini,

AB.

ker so tematike peticij in njihovo preučevanje leta 2007 zajemali najpomembnejša aktualna vprašanja, namreč podnebne spremembe, biološko raznovrstnost, pomanjkanje vode, ureditev finančnih storitev in oskrbo Evropske unije z energijo,

AC.

ker se zavedamo trajnih in konstruktivnih odnosov med Evropskim varuhom človekovih pravic, ki je pristojen za obravnavo pritožb državljanov glede domnevnih nepravilnosti pri dejavnostih institucij EU, in Odborom za peticije, ki Parlamentu redno poroča o njegovem letnem ali posebnih poročilih – ta so varuhova zadnja možnost, kadar njegova priporočila niso upoštevana, med katerimi je eno iz leta 2007,

AD.

ker je konferenca predsednikov 15. novembra 2007 s sklepom zavrnila zahtevo pristojnega odbora za odobritev poročila o posebnem poročilu varuha človekovih pravic Parlamentu o nepravilnosti v Evropskem uradu za boj proti goljufijam, ki je bila vložena junija 2005,

AE.

ob upoštevanju prihodnjega razvoja dogodkov, ko se bo udeležba državljanov EU pri dejavnostih in delu Evropske unije še okrepila, zlasti z uvedbo „državljanske pobude“, predvideno v Lizbonski pogodbi, če jo bo ratificiralo vseh 27 držav članic, ki bo omogočila, da več kot milijon državljanov več držav članic vloži predlog za nov zakonodajni akt, in za katero je treba uvesti nove posebne postopke, ki bodo vključevali Komisijo, na katero morajo biti take pobude naslovljene, Parlament in Svet,

AF.

ker daje uspešno in učinkovito delovanje Odbora za peticije državljanom jasen znak, da so njihove upravičene skrbi obravnavane, ter vzpostavlja pristno vez med državljani in EU; medtem ko v primeru nesprejemljivih zamud in nepripravljenosti držav članic, da izvedejo zahtevana priporočila, služi zgolj oddaljevanju EU od njenih državljanov ter v številnih primerih potrdi njihovo mnenje o pomanjkanju demokracije,

AG.

ker so imeli člani Odbora za peticije v letu 2007 možnost izkoristiti občutno okrepitev podatkovne zbirke in orodja za upravljanje elektronskega vlaganja, ki ga je v sodelovanju s pristojnimi službami za informacijsko tehnologijo razvil sekretariat ter ki vsem članom odborov in političnih skupin omogoča neposreden dostop do vseh peticij in z njimi povezanih dokumentov, zaradi česar lahko učinkoviteje služijo vlagateljem peticij,

AH.

ker vseeno ugotavlja, da Parlament ni zagotovil sredstev, ki so bila zahtevana v lanski resoluciji o delu Odbora za peticije, potrebnih za izboljšanje internetnih možnosti za obdelavo peticij, niti ni uveljavil člena 192(2) Poslovnika Parlamenta, ki določa, da se vzpostavi elektronski register, v katerem lahko državljani izrazijo svojo podporo predlagatelju peticije, tako da dodajo svoj elektronski podpis k peticijam, ki so bile označene za dopustne in vpisane v register,

AI.

ker je pomembno, da so državljani EU ustrezno seznanjeni z delom Odbora za peticije, ko se pripravljajo, da bodo na naslednjih volitvah EU, načrtovanih za junij 2009, izvolili nov Parlament;

1.

pozdravlja tesno sodelovanje med Odborom za peticije ter službami Komisije in varuhom človekovih pravic, pa tudi vzdušje sodelovanja med institucijama, ki si prizadevata odzvati se na težave državljanov EU; vseeno trdno verjame, da bi bilo treba prednostno omogočiti Odboru za peticije nadaljnjo krepitev lastnih raziskovalnih zmogljivosti, zlasti z okrepitvijo njegovega sekretariata in pravnega strokovnega znanja; zavezuje se, da bo še dodatno racionaliziral notranje postopke Odbora za peticije, da bi tako omogočil še lažjo obravnavo peticij, zlasti glede časovnega okvira, v katerem se o peticijah odloči, njihove dopustnosti, preiskave in spremljanja, organizacije srečanj odbora, sodelovanja z drugimi parlamentarnimi odbori, ki utegnejo biti zainteresirani ali imeti znanje in izkušnje za določene peticije, ter pobud odbora, kot so misije za ugotavljanje dejstev;

2.

poudarja, da bo pravni obseg Listine o temeljnih pravicah priznan, če bo Lizbonska pogodba dokončno ratificirana, kar bo formalno zagotovilo njen neodvisen zavezujoč značaj, ter opozarja, da bo treba predvideti posebne ukrepe, da bi določili, kakšen učinek bo to imelo na pravice državljanov in posledično na delo in pristojnosti odbora za peticije;

3.

ponovno poziva generalnega sekretarja k nujni prenovitvi portala državljanov na spletni strani Evropskega parlamenta, da se bi povečala prepoznavnost portala glede pravice vlaganja peticij ter da bi se državljanom zagotovilo orodje za elektronsko zbiranje podpisov in podpore za peticije, kakor je določeno v členu 192(2) Poslovnika; poziva, da mora portal državljanov zagotoviti medopravilnost programske opreme za brskanje po spletu, da bodo glede tega imeli državljani enake pravice do dostopa;

4.

meni, da sedanji postopek registracije peticij po nepotrebnem zakasni njihovo preučitev, in je zaskrbljen, da se to lahko razume kot dokaz pomanjkljivega razumevanja za vlagatelje; zato poziva generalnega sekretarja, naj sprejme potrebne ukrepe, da bi se registracija peticij z generalnega direktorata predsedstva prenesla na sekretariat pristojnega odbora;

5.

poziva k začetku pogajanj med Parlamentom in Komisijo z namenom boljšega usklajevanja njihovega dela v zvezi s pritožbami na način, ki bo olajšal, poenostavil in racionaliziral pritožbene postopke ter jih naredil preglednejše in hitrejše; poziva generalnega sekretarja, naj o tem poroča odboru za peticije v roku šestih mesecev;

6.

podpira formalizacijo postopka, pri čemer se peticije s področja notranjega trga prenesejo v omrežje Solvit, da bi tako znatno skrajšali obravnavo peticij s področja vprašanj notranjega trga, kot so obdavčitev avtomobilov, priznavanje poklicnih kvalifikacij, dovoljenja za bivanje, mejni nadzor in dostop do izobraževanja, ohrani pa se pravica Parlamenta, da vprašanje preuči, če se s Solvitom ne bi našla zadovoljiva rešitev;

7.

poudarja potrebo po večjem vključevanju Sveta in stalnih predstavništev držav članic v dejavnosti Odbora za peticije ter jih poziva, da v interesu državljanov povečajo svojo prisotnost in udeležbo;

8.

meni, da bi v okviru okrepitve sekretariata Odbora za peticije in v okviru razvoja sistema za elektronsko vlaganje peticij uvedba informacijskega orodja za internetno sledenje, namenjene vlagateljem peticij – med drugim z rednimi posodobitvami stanja in pozivi za posredovanje dodatnih informacij – pomagala oblikovati preglednejši in učinkovitejši proces; ugotavlja, da bi tak ukrep bolje izpolnjeval pričakovanja državljanov EU ter hkrati prispeval k večji učinkovitosti medinstitucionalnih odgovornosti Parlamenta in njegovega Odbora za peticije;

9.

poziva Komisijo, naj v celoti upošteva priporočila Odbora za peticije, kadar odloča o sprožitvi postopka za ugotavljanje kršitev proti državi članici, ter ponovno poziva, naj Komisija neposredno in uradno obvesti Odbor za peticije, kadar začne postopek za ugotavljanje kršitev, povezan s katero od peticij, ki jih obravnava;

10.

v tej zvezi ponovno poudarja reprezentativnost Odbora za peticije ter njegovo medinstitucionalno vlogo in nalogo pred državljani in prebivalci EU;

11.

je zaskrbljen, ker postopki za ugotavljanje kršitev pri službah Komisije in Sodišča Evropskih skupnosti, trajajo predolgo, kadar in če je vključeno sodišče, in – zavedajoč se, da je to pogosto posledica počasnosti in namernega oviranja v upravi zadevne države članice – poziva k uvedbi strožjih rokov; izraža dvom v učinkovitost tako imenovanih „horizontalnih postopkov za ugotavljanje kršitev“, za katerih zaključek je potrebno več časa; poziva k reviziji postopka za ugotavljanje kršitev, da bi dosegli večje spoštovanje izvajanja zakonodajnih aktov Skupnosti;

12.

poziva zadevne institucije, naj bolje izrabijo ta postopek kot način za zagotovitev popolnega spoštovanja prava Skupnosti, in globoko obžaluje, da prepogosto prav počasnost uporabljenih postopkov in prikrivanje morebitnih posledic povzroči, da države članice dejansko kršijo pravo Skupnosti, ki torej nekaznovano delujejo proti interesom neposredno udeleženih lokalnih skupnosti, ki so na Parlament naslovile peticijo;

13.

meni, da je problematično, da sedanji sistem za nadzor prava Skupnosti omogoča državam članicam, da odložijo izpolnjevanje, dokler dejansko ne nastopijo denarne sankcije, in se s tem še vedno izogibajo odgovornosti za pretekle namerne kršitve, državljani pa pogosto nimajo ustreznega dostopa do sodstva in sredstev na nacionalni ravni, tudi kadar Sodišče Evropskih skupnosti odloči, da država članica ni spoštovala državljanskih pravic po zakonodaji Skupnosti;

14.

priporoča, naj bo prednost podeljena zagotavljanju uspešnosti in učinkovitosti Odbora za peticije pri vseh vidikih njegovega delovanja, od začetka do konca, saj je to dejanska in otipljiva zaveza do državljanov, ki kaže, da je EU voljna in zmožna odgovoriti na njihove upravičene skrbi;

15.

izraža zaskrbljenost in osuplost nad poročanjem vlagateljev peticij, da imajo kljub podpori, ki jo glede vsebine svoje peticije prejmejo od Odbora za peticije, vse prepogosto velike težave pri pridobivanju odškodnine od vpletenih organov in nacionalnih sodišč; meni, da je treba še bolj raziskati te sistemske slabosti, zlasti ker se nanašajo na sektor finančnih storitev, kot pričajo ugotovitve preiskovalnega odbora o krizi družbe Equitable Life Assurance Society, katerega delo je temeljilo na peticijah, ki jih je prejel Parlament, in ki je o tem leta 2007 pripravil poročilo;

16.

pozdravlja, da sta leta 2007 Komisija in Sodišče Evropskih skupnosti naglo ukrepala, tudi s sodno prepovedjo, in preprečila neposredno uničenje območja v dolini reke Rospude, ki je zaščiteno z Direktivo EU o habitatih, zaradi gradnje cestnega koridorja Via Baltica, o čemer je odbor za peticije izvedel neodvisno raziskavo, opravil misijo za ugotavljanje dejstev in dal specifična priporočila; obžaluje, da ni še več takšnih primerov;

17.

nujno poziva Komisijo, naj bo pri obravnavi peticij in pritožb v zvezi z okoljsko politiko, ki je ena glavnih tem vlagateljev peticij v EU, bolj pripravljena ukrepati za preprečitev kršenja prava Skupnosti; ugotavlja, da previdnostno načelo nima zadostne praktične pravne veljave in ga pristojni organi držav članic pogosto ne upoštevajo, čeprav so dolžni izvajati Pogodbo ES;

18.

obžaluje, da Komisija ni podprla Odbora za peticije, ko je po obiskih za ugotavljanje dejstev zbral prepričljive dokaze, da se ne spoštujejo pravice državljanov iz Pogodbe ali da se ne izvaja zakonodaja, ter poziva, naj se vzpostavijo novi postopki, ki bodo Parlamentu omogočili, da bo take primere neposredno posredoval Sodišču Evropskih skupnosti;

19.

se popolnoma zaveda, da vlaganje peticij, kot je priznano v Pogodbi, v prvi vrsti služi omogočanju izvensodnih sredstev in rešitev za problematiko, ki jo državljani EU izpostavijo v političnem procesu; v tem smislu pozdravlja dejstvo, da so rezultati v številnih primerih zadovoljivi;

20.

se zaveda tudi, da v številnih primerih ni mogoče najti zadovoljivih rešitev za vlagatelje peticij zaradi pomanjkljivosti v uporabljeni zakonodaji Skupnosti;

21.

poziva pristojne zakonodajne odbore, naj pri pripravi novih ali revidiranih zakonodajnih aktov in pogajanjih o njih namenijo več pozornosti problematiki iz prejetih peticij;

22.

poziva Komisijo, naj se bolj posveti uporabi kohezijskih skladov na območjih EU, v katerih veliki infrastrukturni projekti pomembno vplivajo na okolje, in poziva države članice, naj poskrbijo, da bodo sredstva EU namenjena trajnostnemu razvoju v interesu lokalnih skupnosti, ki vse številčnejše na Parlament naslavlja peticije, v katerih nasprotujejo, ker regionalni in lokalni organi teh prednostnih nalog ne spoštujejo vedno; pozdravlja delo Odbora za proračunski nadzor in Računskega sodišča v zvezi s tem;

23.

ugotavlja, da se vedno večje število prejetih peticij, zlasti od državljanov novih držav članic, nanaša na vprašanje vračanja premoženja, čeprav zlasti ta tema ostaja v nacionalni pristojnosti; poziva zadevne države članice, naj zagotovijo, da bodo njihovi zakoni o lastninskih pravicah, nastali kot posledica spremembe režima, v celoti skladni z zahtevami Pogodbe in določbami Evropske konvencije o človekovih pravicah, kot je določeno v členu 6 Pogodbe EU, kakor je bila spremenjena z Lizbonsko pogodbo; poudarja, da o tej temi prejete peticije ne zadevajo lastninskopravne ureditve, ampak pravico do zakonito pridobljene lastnine; v tem smislu poziva Komisijo, naj bo posebej pazljiva, ne samo v odnosih s sedanjimi državami članicami, ampak tudi pri pogajanjih z državami kandidatkami;

24.

ponavlja, da ostaja zavezan priznavanju pravic državljanov EU do zakonito pridobljene zasebne lastnine in obsoja vse poskuse, da bi družinam odvzeli njihovo lastnino brez poštenega postopka, ustrezne odškodnine ali spoštovanja njihovega osebnega dostojanstva; ugotavlja, da o tej temi prejema vedno več peticij, leta 2007 jih je bilo največ v zvezi s Španijo, seznanjen pa je tudi s poročilom in priporočili obiska za ugotavljanje dejstev, ki ga je Odbor za peticije izvedel, da bi že tretjič raziskal to problematiko; ugotavlja, da še vedno tečejo postopki za ugotavljanje kršitev v zvezi z direktivami o javnih naročilih;

25.

je seznanjen tudi s kritikami Odbora za peticije po njegovem obisku za ugotavljanje dejstev v francoskem Loiretu leta 2007 in še posebej poziva francoske oblasti, naj odločno ukrepajo in zagotovijo skladnost z direktivami EU, saj obstaja tveganje, da bodo kršene, če bo dovoljena izvedba načrtovanih projektov za gradnjo mostov čez Loaro, pri čemer je treba upoštevati, da dolina te reke ni zaščitena samo z direktivama o habitatih in o pticah, ampak tudi v okviru Unesca kot območje svetovne dediščine in eden zadnjih evropskih divjerečnih sistemov;

26.

izraža zaskrbljenost zaradi neizvajanja določb Direktive o pitni vodi na Irskem, neizvedbe ocene pred sprejetjem odločitve iz leta 2007 o odstranitvi nacionalnega spomenika v Lismullenu, ki leži na trasi projekta avtoceste M3 poleg Tare v County Meathu, zaradi česar se je Komisija odločila, da vloži tožbo proti Irski na Sodišču Evropskih skupnosti, in sicer zato, ker širši irski pristop k odstranjevanju nacionalnih spomenikov v okoliščinah, podobnih tistim pri Lismullenu, ne spoštuje v celoti zahtev Direktive 85/337/EGS (2), težav lokalnih skupnosti v Limericku in druge problematike, izpostavljene v času obiska za ugotavljanje dejstev na Irskem, ki ga je Odbor za peticije izvedel leta 2007; ugotavlja, da za nekatera od naštetih vprašanj poteka postopek za ugotavljanje kršitev;

27.

je seznanjen z obiskom za ugotavljanje dejstev na Poljskem, po katerem so bila izražena priporočila za zaščito doline reke Rospude, zadnjega pragozda v Evropi; poziva Komisijo, naj še naprej sodeluje s poljskimi organi glede alternativne trase za baltsko cestno in železniško omrežje, kot je v svojem poročilu priporočil odbor za peticije; spodbuja jo tudi, naj zagotovi sredstva za razbremenitev cestnega sistema v Augustowu, da bo zaščiteno lokalno prebivalstvo in se bo ohranilo naravno okolje tega območja;

28.

je seznanjen z obiskom za ugotavljanje dejstev predsednika in članov Odbora za peticije na Cipru novembra 2007; poziva zadevne strani, naj si še naprej prizadevajo, da bi s pogajanji dosegli rešitev o nerešenih težavah vlagateljev peticije, zlasti kar zadeva zaprto območje Famagusta, ki bi ga bilo treba vrniti zakonitim lastnikom, ter pozdravlja dejstvo, da med obema stranema na Cipru potekajo pogovori v okviru obnovljenih prizadevanj za rešitev ciprskega vprašanja; poleg tega poudarja pomen takojšnje uveljavitve resolucije Varnostnega sveta Združenih narodov 550 (1984), ki določa obveznost vrnitve mesta Famagusta njegovim zakonitim prebivalcem;

29.

ugotavlja, da Odbor za peticije prejema vedno več peticij in pisem o skrajno občutljivem vprašanju skrbništva nad otroki, pri katerem je izredno težko ukrepati, kot na primer pri peticijah v zvezi z nemškim Jugendamtom, ker so v številnih primerih vpletena sodišča ter EU, razen če sta starša iz dveh različnih držav članic, težko uveljavlja svoje pristojnosti;

30.

sporoča, da leta 2007 številni britanski vlagatelji peticij, ki so jim britanski carinski organi zasegli lastnino, še niso našli rešitve za svoje pritožbe, čeprav je Komisija ustavila postopek za ugotavljanje kršitev proti Združenemu kraljestvu zaradi nespoštovanja obveznosti iz Pogodbe o prostem pretoku blaga; poziva britanske organe, naj poiščejo pošteno rešitev, vključno s plačilom prostovoljne odškodnine vlagateljem peticij, ki so utrpeli hudo finančno izgubo, preden so organi spremenili svojo prakso in po trditvah Komisije začeli delovati v skladu z ustreznimi direktivami;

31.

sporoča tudi, da v Grčiji carinski organi še vedno zasegajo kot izjemni ukrep osebna vozila grških državljanov, ki začasno živijo v tujini in se v Grčijo vračajo s tujimi registrskimi tablicami na svojih vozilih, številni so bili celo obtoženi tihotapljenja, njihovi primeri pa niso bili deležni ustreznega procesa, o čemer je Odbor za peticije že poročal Parlamentu; nujno poziva grške organe, naj vlagateljem peticij, ki so bili deležni take obravnave, izplačajo odškodnino; je seznanjen s sodbo Sodišča Evropskih skupnosti C-156/04 (7. junij 2007), ki meni, da je ustrezna večina obrazložitev grških oblasti; pozdravlja izvajanje nove zakonodaje, sprejete s strani slednjih, glede naslovitve pomanjkljivosti, prikazanih v prej omenjeni sodbi;

32.

obžaluje, da med peticijami, ki so v obravnavi najdlje, ostaja nerešena zadeva „Lettori“ v zvezi z učitelji tujih jezikov v Italiji, kljub dvema odločbama Sodišča Evropskih skupnosti in podpori, ki sta jo njihovemu primeru in pritožbam dala Komisija ter Odbor za peticije; poziva italijanske organe in posamezne vpletene univerze, tudi v Genovi, Padovi, Neaplju in drugje, naj ukrepajo in zagotovijo, da bo tem legitimnim zahtevam pravično ugodeno;

33.

sporoča, da je bila med peticijami, ki jih je odbor za peticije obravnaval leta 2007, tudi tako imenovana peticija „Za en sedež“, ki je bila sicer vložena leta 2006, podpisalo pa jo je 1,25 milijona državljanov EU, ki so pozvali, naj ima Parlament sedež samo v Bruslju; ugotavlja, da je oktobra 2007 predsednik to peticijo vrnil v obravnavo v odbor, ki je nato pozval Parlament, naj se izreče o tem vprašanju, pri čemer je treba upoštevati, da sedež institucije določajo določbe Pogodbe in da so za odločanje o tem pristojne države članice;

34.

namerava za naslednje zakonodajno obdobje ponovno preučiti ime Odbora za peticije, ki se prevaja v vse uradne jezike EU, da bi bila narava odbora iz njega popolnoma razumljiva, kar za zdaj v nekaterih jezikih očitno ne velja, in da bi podkrepil participativno demokracijo v pravici do peticije; predlaga naziv „Odbor za peticije državljanov“, ki bi bil morda razumljivejši;

35.

je zaskrbljen zaradi števila prejetih peticij, ki opozarjajo na težave pri registriranju volivcev, na katere naletijo državljani EU, ki živijo v tujini ali so pripadniki manjšine v državi članici; poziva vse države članice, naj namenijo posebno pozornost možnostim, ki jih imajo državljani in upravičeni prebivalci EU, da bi zagotovili njihovo polno udeležbo na naslednjih volitvah EU;

36.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo in poročilo Odbora za peticije posreduje Svetu, Komisiji, Evropskemu varuhu človekovih pravic, vladam in parlamentom držav članic in njihovim odborom za peticije ter nacionalnim varuhom človekovih pravic ali podobnim pristojnim organom.

14.1.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 8/49

A.

ker gorske regije zajemajo 40 % evropskega ozemlja in v njih živi 19 % evropskega prebivalstva,

B.

ker v več državah članicah, kot so Grčija, Španija, Italija, Avstrija in Portugalska, več kot 50 % nacionalnega ozemlja sestavljajo gorske regije in ker ima v teh regijah kmetijska skupnost še vedno pomembno vlogo,

C.

ker so gorske regije (predvsem visokogorska območja in sredogorske regije) kulturne krajine, ki izražajo skladno vzajemno delovanje ljudi in biosistemov ter spadajo k naravni dediščini,

D.

ker so gorske regije zelo prizadete zaradi vpliva podnebnih sprememb in skrajnih vremenskih pojavov, kot so suša, gozdni požari,

E.

ker gorske regije niso homogene, temveč obsegajo najrazličnejše gorske oblike in višinske lege (visokogorje, sredogorje, ledenike, nerodovitna področja),

F.

ker se gorske regije glede na posebne dejavnike (strma pobočja, različna nadmorska višina, nedostopnost, rast in zlasti vremenske razmere) razlikujejo od drugih pokrajin v Evropski uniji in ker so z več vidikov „prikrajšane“, kar povzroča postopno dezertifikacijo in zmanjšanje kmetijske proizvodnje v teh regijah,

G.

ker gorske regije (predvsem visokogorske in sredogorske regije) zagotavljajo možnost oz. so model za kakovostne proizvode in storitve ter rekreacijsko območje, katerih trajnostno delovanje je mogoče zagotoviti le s celovito in dolgoročno usmerjeno uporabo virov in tradicije,

H.

ker se v gorskih regijah proizvajajo posebno kakovostni proizvodi živalskega izvora ter ker se pri zadevnih proizvodnih postopkih obsežno in trajnostno rabijo naravni viri, pašniki in posebno prilagojene vrste pašniških rastlin in se uporablja tudi tradicionalna tehnologija,

I.

ker so gore (predvsem visokogorje in sredogorje) „večnamenski“ življenjski prostori, v katerih sta kmetijstvo in gospodarstvo tesno povezana s socialnimi, kulturnimi in ekološkimi vidiki, ter ker je posledično treba podpirati te regije z ustreznimi finančnimi sredstvi,

J.

ker je gospodarstvo gorskih regij zaradi stalnih strukturnih pomanjkljivosti posebno občutljivo na nihanje gospodarskega ciklusa ter je dolgoročno odvisno od diverzifikacije in specializacije proizvodnih postopkov,

K.

ker že obstajajo evropske konvencije za varstvo nekaterih gorskih regij — kot sta Konvencija za varstvo Alp z dne 7. novembra 1991 (Alpska konvencija) in Okvirna konvencija za varstvo in trajnostni razvoj Karpatov z dne 22. maja 2003 (Karpatska konvencija) —, ki so pomemben instrumenta celovite politike gorskih regij, vendar niso v zadostnem obsegu ratificirane in izvajane,

L.

ker so v gorskih regijah dejavnosti kmetijstva, gozdarstva in pašništva, ki se pogosto izvajajo hkrati, primer ekološkega ravnovesja, ki se ga ne sme zanemariti,

M.

ker je večina kmetijskih gospodarstev v gorskih regijah družinskih podjetij z večjim finančnim tveganjem,

1.

poudarja, da se prizadevanja držav članic v zvezi z gorskimi regijami (predvsem visokogorskimi in sredogorskimi regijami) razlikujejo in niso usmerjena k celovitemu, ampak sektorskemu razvoju, ter da ne obstaja skupen okvir EU (kot obstaja za morska območja: KOM(2007)0574);

2.

poudarja, da člen 158 Pogodbe ES o kohezijski politiki, kot je bil spremenjen z Lizbonsko pogodbo, določa, da so gorske regije območja s stalnimi težkimi naravnimi razmerami, priznava pa njihovo drugačnost ter zahteva, da se jim posveti posebno pozornost; kljub temu obžaluje, da Komisija še ni uspela pripraviti celovite strategije za učinkovito podporo gorskih in drugih regij s stalnimi težkimi naravnimi razmerami, čeprav je Parlament to že večkrat zahteval;

3.

poudarja potrebo po dobrem usklajevanju različnih politik Skupnosti na terenu, da se zagotovi skladen razvoj, zlasti v regijah, kot so gorske regije, ki so v slabšem položaju zaradi stalnih težkih naravnih razmer; je v zvezi s tem zaskrbljen glede koristnosti ločevanja kohezijske politike Skupnosti od razvoja podeželja v sedanjem programskem obdobju 2007–2013, ki je posledica vključitve Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja v skupno kmetijsko politiko (SKP); meni, da je treba ta nov pristop pozorno spremljati, da se oceni njegov vpliv na regionalni razvoj;

4.

poudarja, da se v gorskih regijah zaradi težkih razmer kmetijstvo težje prilagodi konkurenčnim pogojem in da težke razmere povzročajo dodatne stroške, zaradi česar kmetijstvo ne more proizvajati zelo konkurenčnih proizvodov po nizkih cenah;

5.

predlaga, naj Komisija v zeleni knjigi o ozemeljski koheziji, ki naj bi bila objavljena jeseni 2008, ter v skladu s cilji ozemeljske agende in Evropske perspektive prostorskega razvoja, v sodelovanju z državami članicami sprejme ozemeljski pristop pri obravnavi problematike v različnih vrstah gorskih ozemelj in zagotovi ukrepe v tem smislu v naslednjem zakonodajnem paketu o strukturnih skladih;

6.

želi, da Komisija razvije resnično integrirano strategijo Evropske unije v korist gorskih regij, in meni, da je objava zelene knjige o gorah pomemben prvi korak v tej smeri; poziva Komisijo, naj začne obsežno javno posvetovanje, ki bo vključevalo regionalne in lokalne organe, socialno-ekonomske in okoljske udeležence ter nacionalna in evropska združenja, ki zastopajo regionalne organe v gorskih regijah, da se bolje opredelijo razmere v teh regijah;

7.

pozdravlja zeleno knjigo o ozemeljski koheziji kot pristop za različne krajinske oblike v Evropski uniji ter v zvezi s tem spodbuja skupno kmetijsko politiko v obliki prvega in drugega stebra, da se lahko glede na mednarodne izzive Evropske unije gospodarski okvirni pogoji uspešno in ustrezno oblikujejo za učinkovito in večnamensko hribovsko kmetijstvo, pri čemer so potrebni tudi instrumenti, povezani s proizvodno funkcijo, vključno s prevozom mleka;

8.

poleg tega poziva Komisijo, naj v šestih mesecih sprejetja te resolucije v okviru svojih pristojnosti izdela celostno „strategijo EU za trajnostni razvoj in uporabo virov gorskih regij“ (strategija Evropske unije v korist gorskih regij); poleg tega poziva k oblikovanju na tej strategiji temelječega ter z regionalnimi organi in predstavniki civilne družbe, ki poznajo in zastopajo lokalne razmere in potrebe na kraju samem (npr. različne oblike gorskih območij), dogovorjenega nacionalnega akcijskega programa s konkretnimi izvedbenimi ukrepi, pri čemer je treba ustrezno upoštevati obstoječe regionalne pobude;

9.

poudarja pomen razmejitve gorskih regij kot pogoja za ciljno usmerjene ukrepe in predvsem za hribovsko kmetijstvo ter potrebo po ustreznem razlikovanju teh regij po stopnji naravne prikrajšanosti, za katerega si morajo države članice na podlagi sedanje določitve področij bolj prizadevati;

10.

poziva Komisijo, naj za namene prenosa znanja in spodbujanja inovacij pripravi pregled financiranih programov in projektov, ki zadevajo gorske regije;

11.

poziva Komisijo, naj v okviru delovnega programa Evropskega omrežja za opazovanje prostorskega razvoja nameni posebno pozornost stanju regij, ki so v slabšem položaju zaradi stalnih težkih naravnih razmer, kot so gorske regije; meni, da je ustrezno in temeljito poznavanje razmer v gorskih regijah bistveno, da se lahko pripravijo raznovrstni ukrepi za boljše reševanje težav teh regij;

12.

poudarja vlogo hribovskega kmetijstva za proizvodnjo, celovito ohranjanje in rabo krajine ter kot večnamensko podlago za druge veje gospodarstva in temeljni element tradicionalnih kulturnih krajin in družbenih struktur;

13.

meni, da je veliko gorskih regij zaradi privlačnosti za turizem izpostavljenih pritisku urbanizacije ter zaskrbljenih glede varstva tradicionalne krajine, ki izgublja svoj kmetijski značaj, lepoto in vrednost, ki so bistveni za ekosistem;

14.

ugotavlja, da je kmetijstvo v gorskih regijah, zlasti v gorskih in sredogorskih regijah, zaradi naravnih okoliščin in tveganj povezano s povečano obremenitvijo (med drugim z intenzivnostjo dela in ročnim delom) in stroški (med drugim potreba po posebnih strojih in visoki stroški prevoza);

15.

poziva, da se v prihodnjih reformah skupne kmetijske politike posebno in bolj upošteva večnamenskost hribovskega kmetijstva, pri čemer je treba okvirne direktive za razvoj podeželja in nacionalne programe prilagoditi vlogi hribovskih kmetov, ki niso le proizvajalci, ampak tudi gospodarski začetniki za druge sektorje, ter zagotoviti možnosti za sinergetsko sodelovanje (med drugim financiranje programov ekološkega turizma, trženje kakovostnih proizvodov); zlasti opozarja na pomembnost finančnega nadomestila za opravljanje ekoloških storitev hribovskega kmetijstva;

16.

ceni delo hribovskih kmetov; ugotavlja, da se pogoji (predvsem dodatni dohodek, usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja, sposobnost ustvarjanja družine) ne smejo ovirati z birokracijo, ampak jih je treba olajšati s sinergijo sektorskih politik; poziva Komisijo in pristojne odbore (komitologija), naj veljavne in prihodnje predpise (zlasti v zvezi z obveznostjo registracije) preučijo v smislu pobude za boljšo ureditev ali jih izboljšajo, tako da se bodo znatno poenostavili upravni postopki;

17.

poudarja, da so denarna nadomestila za gorske regije (zlasti za gorske in sredogorske regije) tudi v prihodnosti še naprej namenjena izključno za nadomestitev naravne prikrajšanosti in dodatne stroške, ki izhajajo iz težav pri kmetovanju, ter da so tudi dolgoročno upravičena in da bi popolna nevezanost plačil povzročila sistematičen propad celotnega sektorja; poudarja, da potreb gorskih regij ni mogoče zadovoljiti samo s sredstvi za razvoj podeželja;

18.

poziva k okrepljenemu spodbujanju mladih kmetov in kmetic ter zagotovitvi enakih možnosti žensk in moških, zlasti z družini prijaznimi ukrepi in ureditvami polnega in krajšega delovnega časa, kombiniranimi plačilnimi modeli, modeli dopolnilne dejavnosti, usklajenost družinskega in poklicnega življenja ter za ustvarjanje družine kot dejavnikov, ki vplivajo na obstoj; poziva Komisijo, naj v okviru obravnavanja in projektov prožne varnosti v sodelovanju z zainteresiranimi stranmi oblikuje ustrezne pristope;

19.

zahteva ohranitev demografskega ravnovesja na teh območjih, ki se pogosto srečujejo s težavo odseljevanja prebivalstva;

20.

izraža prepričanje, da je prednostna naloga ohranjanje zadostne poseljenosti gorskih regij, ter da je treba sprejeti ukrepe za boj proti dezertifikaciji in privabljanje novih prebivalcev;

21.

poudarja, kako pomembno je zagotoviti visoko raven storitev splošnega gospodarskega interesa, izboljšati dostopnost in povezave gorskih območij ter poskrbeti za potrebno infrastrukturo, zlasti za promet potnikov in tovora, izobraževanje, gospodarstvo, temelječe na znanju, ter komunikacijska omrežja (vključno s širokopasovnim dostopom), da se poenostavijo zveze med trgi na goratih območjih in mestnimi območji; poziva pristojne organe, naj v ta namen spodbujajo javno-zasebna partnerstva;

22.

poudarja, da skupine proizvajalcev, kolektivne tržne pobude kmetov in sektorska partnerstva, ki s celovitim razvojnim konceptom ustvarjajo dodano vrednost v regiji (npr. skupine Leader), prispevajo k stabilnosti in varnosti kmetijske proizvodnje, zato jih je treba okrepljeno spodbujati;

23.

poziva k posebni finančni podpori za mlečno industrijo (mlečne farme in podjetja za predelavo mleka), ki je zaradi pomanjkanja nadomestnih proizvodnih možnosti bistvena za gorske regije; v okviru reforme kvot za mleko poziva k strategiji „nežnega pristanka“ za gorske regije in k spremljevalnim ukrepom (posebna plačila) za omilitev negativnih učinkov, ki puščajo prostor za uvajanje postopkov prilagajanja, ki ohranja osnovo za kmetovanje; poziva, da je treba dati na voljo dodatna sredstva iz prvega stebra, zlasti v obliki premije za krave dojilje;

24.

poziva države članice, naj s poudarkom na podpori trajnostnega in prilagojenega kmetijstva v gorskih regijah predvidijo dodatna plačila na hektar za ekološko kmetovanje in ekstenzivno pašništvo ter podporo za naložbe v objekte, ki upoštevajo standarde dobrega počutja živali;

25.

opozarja, da so mala in srednje velika podjetja v gorskih regijah, ki s sodobno uporabo tradicionalnega znanja in metod proizvodnje proizvajajo kakovostne proizvode, ključni dejavnik za delovna mesta, zato jih je treba upoštevati v sistemih podpore EU;

26.

zaradi večjih stroškov in obsega dela, zlasti pri dostavi mleka in mlečnih proizvodov iz doline in v dolino, poziva k posebnim ukrepom podpore; ponovno poziva v zvezi s tem k uvedbi premije za krave dojilje v gorskih regijah;

27.

poudarja sektorski pomen značilnih regionalnih in tradicionalnih (visoko kakovostnih) proizvodov; poziva, da strategija EU v korist gorskih regij vključi ukrepe za zaščito in spodbujanje teh proizvodov oziroma metode njihove proizvodnje in njihovo označevanje (npr. kot je določeno v Uredbi Sveta (ES) št. 509/2006 z dne 20. marca 2006 o zajamčenih tradicionalnih posebnostih kmetijskih proizvodov in živil (5) in Uredbi Sveta (ES) št. 510/2006 z dne 20. marca 2006 o zaščiti geografskih označb in označb geografskega porekla za kmetijske proizvode in živila (6)) ter njihovo zaščito pred ponaredki; poziva, naj se v okviru programov EU za spodbujanje visoko kakovostnih živil predvidi posebna določba (npr. živila iz planšarskih in domačih sirarn, kakovostno meso);

28.

poziva Komisijo in države članice, naj podpirajo skupine kmetijskih proizvajalcev in lokalne skupnosti pri uvedbi regionalnih označb kakovosti iz člena 27; predlaga, da se podpora mora izvajati z boljšim obveščanjem in ustreznim šolanjem kmetov in predstavnikov lokalnih živilskopredelovalnih obratov ter s finančno podporo za ustanavljanje lokalnih živilskopredelovalnih obratov in začetek kampanj za spodbujanje prodaje;

29.

poziva k ustanovitvi sklada za območja z omejenimi možnostmi, vključno z gorskimi regijami, in sicer med drugim iz sredstev drugega stebra, ki so zaradi nezadostnega nacionalnega sofinanciranja neporabljena;

30.

na podlagi člena 69 Uredbe Sveta (ES) št. 1782/2003 z dne 29. septembra 2003 o skupnih pravilih za sheme neposrednih podpor v okviru skupne kmetijske politike in o uvedbi nekaterih shem podpor za kmete (7) poziva k zagotovitvi posebne ciljno usmerjene finančne podpore za gorske regije in dejanskega nebirokratskega dostopa do nje ter k povečanju zgornje meje na 20 % za sredstva v skladu členom 69;

31.

opozarja, da je v gorskih regijah možna visoko kakovostna kmetijska proizvodnja, lahko se zagotovi večja raznovrstnost kmetijskih proizvodov na evropskem trgu, ohranjajo nekatere živalske in rastlinske vrste, podpirajo tradicije ter spodbujajo industrijske in turistične dejavnosti, možen je boj proti podnebnim spremembam z ohranjanjem biotske raznovrstnosti, gozdovi in trajna travnata območja pa vežejo nase CO2, trajnostno izkoriščanje gozdov pa bo omogočilo proizvodnjo energije iz lesnih odpadkov;

32.

poziva živinorejce in oskrbnike živali v gorskih regijah, zlasti v primeru avtohtonih pasem, naj glede na sedanje nevarnosti in omejitve upoštevajo predpise o zdravju in zaščiti živali ter spodbujanju vzreje, kot so programi vzreje, vodenje črednih knjig, nadzor uspešnosti;

33.

posebno opozarja, da Komisija z ukrepi v skladu s politiko konkurence in mednarodno trgovino prispeva k razvoju gorskih regij; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj se pri prihodnjih prilagoditvah, zlasti pri pogajanjih v okviru Svetovne trgovinske organizacije, prožnosti glede ureditev državne pomoči in upoštevanju javnih storitev splošnega pomena v konkurenčnem pravu, potrebe teh območij obravnavajo bolj usmerjeno in okrepljeno;

34.

zahteva, da se živinorejcem v gorskih regijah, ki so jih prizadeli gozdni požari, nameni posebna pozornost, ker bo pašnike na prizadetih območjih v naslednjih petih letih mogoče uporabljati le omejeno in zelo previdno;

35.

poziva, da se v okviru „strategije“ obravnavajo krajinske oblike gorskih regij (planinski pašniki, varovalni gozdovi, visokogorje in sredogorje, travniki, območja z veliko krajinsko vrednostjo) in da se za planinske pašnike, travnike, gozdove in druga zapostavljena občutljiva območja predvidijo spodbude za njihovo zaščito in trajnostni koncepti rabe, da se omogoči njihova regeneracija in ponovna poraščenost, zaščita pred erozijo, racionalna raba vodnih virov ter preprečijo neželeni pojavi, kot je končanje pašnje, ki povzroči vrnitev v prvinsko stanje na eni strani in pretirano poraščenost na drugi;

36.

v zvezi z ohranjanjem raznolikosti vrst poudarja, da je treba vzpostaviti zbirke podatkov za ohranitev endogenega genskega materiala rastlinskih in živalskih vrst, zlasti domačih živali in visokogorskega rastlinstva; poziva Komisijo, naj preveri, ali in kako je mogoče začeti pobudo mednarodnega akcijskega načrta;

37.

poudarja, da se v nekaterih gorskih regijah Evropske unije, zlasti v novih državah članicah, povečuje nevarnost zmanjšanja števila prebivalstva in manjše družbene dejavnosti tam živečega prebivalstva ter da poleg tega tem regijam grozi zmanjšanje ali celo prenehanje kmetijske dejavnosti, kar bo povzročilo spremembe krajine in ekosistemov;

38.

poudarja, da so premije za travo bistvene za ohranitev kmetijskih dejavnosti v gorskih regijah in jih je treba zato izvajati;

39.

poudarja pomembnost trajnostne gozdarske strategije, ki upošteva vplive podnebnih sprememb, naraven krogotok in naravno sestavo gozdne združbe, mehanizme za preprečevanje kriz, za boj proti krizam in za odpravo njihovih posledic (npr. po nevihtah in gozdnih požarih) ter spodbude k skupnemu upravljanju gozdov;opozarja na možnosti povečanja vrednosti lesa in lesnih izdelkov iz gorskih regij (kot kakovostnih proizvodov z majhnimi prevoznimi stroški in posledično z zmanjšanimi emisijami CO2, kot gradbenega materiala in kot biogoriva druge generacije);

40.

poudarja pomen gospodarjenja z vodami v gorskih območjih in poziva Komisijo, naj spodbuja lokalne in regionalne oblasti k razvijanju solidarnosti med višje in nižje ležečimi porabniki ter naj tudi z ustreznimi finančnimi sredstvi podpre trajnostno rabo vodnih virov na teh območjih;

41.

poudarja, da so gorske regije posebno občutljive za posledice podnebnih sprememb; poziva Komisijo, države članice ter pristojne regionalne in lokalne organe, naj spodbujajo takojšnje izvajanje ukrepov za zagotovitev zaščite pred naravnimi katastrofami v teh regijah, zlasti gozdnimi požari;

42.

poudarja, da gorske regije potrebujejo nove načine zaščite svojega ozemlja pred poplavami (s poudarkom na preprečevanju poplav), medtem ko kmetje in gozdarji lahko podprejo ukrepe za preprečevanje poplav z neposrednimi plačili na površino, ki jih prejemajo v okviru skupne kmetijske politike;

43.

poudarja, da morata biti temeljita in obsežna protierozijska zaščita tal in stavb ter ohranjanje vodonosnikov sestavni del kmetijske in gozdarske prakse, da se zmanjšajo nevarnosti poplav in erozije tal, preprečijo suše in gozdni požari ter poveča oskrba s podzemno in površinsko vodo na podeželju;

44.

poudarja, da listnati in iglasti gozdovi kot veja gospodarstva, kot rekreacijska območja in kot življenjski prostor potrebujejo posebno pozornost ter da netrajnostna raba gozdov povzroča ekološka in varnostna tveganja (padajoče kamenje, hudourniški nanosi), ki jih je treba preprečiti z ukrepi;

45.

želi opomniti na predlog iz odstavka 15 svoje resolucije z dne 16. februarja 2006, da je treba v gorskih regijah spodbujati ločevanje gozdne paše in že iz varnostnih razlogov uvesti obvezne poti;

46.

poudarja, da so gore naravne in pogosto tudi nacionalne ovire, zato sta bistvena čezmejno, nadnacionalno in medregionalno sodelovanje in njegovo spodbujanje v zvezi s skupnimi problemi (npr. podnebne spremembe, bolezni živali, izumrtje vrst);

47.

pozdravlja prizadevanja za trajnostni turizem in učinkovito izkoriščanje narave kot „gospodarsko prednost“ s trajnostnimi in hkrati tradicionalnimi koncepti v zvezi s prostim časom in športom ob upoštevanju posebnosti teh območij; poudarja vlogo uporabnikov narave, ki s spoštovanjem narave prispevajo k lastnemu zdravju;

48.

poziva k večji usklajenosti razvoja podeželja in strukturne podpore ter razvoju skupnih programov;

49.

spodbuja, naj se povežeta razvoj podeželja in strukturna podpora ter razvijejo enotni programi;

50.

poudarja, da je uvedba integriranega pristopa k sprejemanju odločitev in upravnim postopkom, kot so regionalno načrtovanje, izdaja dovoljenj za gradbene projekte, obnova stanovanj s pomočjo okoljskih praks ter praks, povezanih z dediščino in urbanističnim načrtovanjem, da se zagotovi trajnostni razvoj v gorskih regijah; priporoča, da se potencial gorskih regij izkoristi za spodbujanje vsestranskega razvoja turizma in uporabe inovacij na področju prostorskega razvoja, ter v ta namen spodbuja lokalne in decentralizirane pobude in sodelovanje med različnimi gorskimi območji;

51.

poudarja, da je treba čim bolj izkoristiti površine, neprimerne za gojenje in proizvodnjo, za ohranitev gozdov, trajni lov in ribolovom ter za spodbujanje dejavnosti, da se preprečijo zaraščenost, nevarnost požara, erozija in izguba biološke raznovrstnosti;

52.

se zaveda pomena gorskih regij (še posebej visokogorskih in sredogorskih regij) za varstvo ohranitev, raznolikost vrst in vzdrževanje življenjskega prostora, in zlasti opozarja, da je treba ohraniti kmetijsko in gozdarsko upravljanje območij „Natura 2000“ in naravnih parkov, ter zahteva večje povezovanje teh območij z uvedbo minimalnega standarda za ekološko nadomestno zemljo na kmetijskih območjih (morda 5 %);

53.

poziva Komisijo, naj čim bolj podpira vključevanje gorskih regij v svetovne naravne rezervate in izkoristi svoje mednarodne možnosti za varstvo gorskih regij;

54.

poudarja edinstvene vodne zaloge vire gorskih regij, ki jih je mogoče trajnostno uporabljati kot naravne namakalne sisteme, vire pitne vode in energetske vire ter za zdraviliški turizem; poudarja potrebo po solidarnosti med izvirom in izlivom za upravljanje teh virov; v zvezi s tem in zaradi preprečevanja morebitnih sporov poudarja, da je treba s sodelovanjem oblikovati rešitve za uporabo vodnih rezerv virov v zadevnih regijah;

55.

poziva Komisijo, naj spodbuja izvajanje Protokola alpske konvencije o gorskih kmetijah v tesnem sodelovanju z ustanovami Alpske konvencije, čim bolj podpira mrežno povezovanje kmetijske dejavnosti v gorskih regijah z drugimi področji politike ter v zvezi s tem sprejme ukrepe, ki so potrebni, da se konča ratifikacija protokolov Alpske konvencije, ki še niso vključeni v pravni red Skupnosti, in Evropska unija kot pogodbenica pristopi h Karpatski konvenciji;

56.

poudarja pomembnost prostovoljnih služb (zlasti gorske reševalne službe, službe za varstvo pred nesrečami, dobrodelnih organizacij) za zagotavljanje storitev ter ohranjanje kulturne in naravne dediščine v gorah;

57.

ceni delo organizacij in raziskovalnih inštitutov, ki se ukvarjajo z gorskimi regijami, ter poudarja, da je treba pri oblikovanju strategije Evropske unije v korist gorskih območij in podobnih ukrepov uporabiti njihovo strokovno znanje in izkušnje ter spodbudo;

58.

opozarja na vlogo spodbujanja dopolnilnega poklicnega izobraževanja in usposabljanja ter že v smislu diverzifikacije poklicnih zmogljivosti in možnosti na vlogo pobud in projektov vseživljenjskega učenja;

59.

meni, da je treba vlagati v lokalne centre za nadaljnje usposabljanje na področju kmetijskega gospodarstva za gorska območja, da se usposobijo strokovnjaki, ki bodo lahko upravljali dejavnosti v gorskem okolju, zaščitili ozemlje in razvijali kmetijstvo.

60.

poziva, naj se ohranjanju krajine ter izgradnji in posodobitvi infrastrukture v nedostopnih gorskih regijah nameni posebna pozornost ter naj se odpravi digitalna vrzel in zagotovi razpoložljivost rezultatov okvirnih raziskovalnih programov (npr. za e-vlado);

61.

opozarja na nujnost učinkovite lokalne oskrbe za ohranjanje števila prebivalstva in konkurenčnosti; poziva k usmerjeni podpori lokalnih organov na področju storitev splošnega pomena;

62.

poudarja pomembnost zagotavljanja trajnostnih rešitev v zvezi z mobilnostjo in skupnega pristopa med nadnacionalnimi (tranzit, prevoz na dolge razdalje) in lokalnimi zahtevami (npr. dostop do območij v višjih predelih in mestna mobilnost);

63.

poziva k podpori gorskih regij pri upravljanju prometa, zaščiti pred hrupom, ohranjanju krajine in s tem kot temelj za kakovost bivanja in trajnosti turizem z ukrepi v smislu preusmerjanja prometa s cest (npr. s krepitvijo „občutljivih območij“ iz Direktive o stroških infrastrukture (8));

64.

poudarja pomen „prehodnih prostorov“ med ravnino in gorskimi regijami za zagotavljanje pomembnejše zasebne in javne infrastrukture in storitev (npr. univerz, letališč, bolnišnic); poziva k podpori za izboljšanje razpršenega dostopa do teh ustanov, zlasti v javnem potniškem prometu;

65.

poudarja, da so gorske regije zaradi pametne rabe različnih energetskih virov „model“ za raznoliko energetsko mešanico, energetsko učinkovite gradnje in biogoriva druge generacije ter da je treba podpirati raziskovalne pristope v tej smeri; kljub temu poudarja, da razvoj biogoriva druge generacije ne sme povzročiti konkurence med območji, ki se ukvarjajo s proizvodnjo surovin (ledina, panjevec itd.), in območji s pašniki;

66.

državam članicam svetuje, naj izboljšajo strukture in postopke za zagotovitev finančne pomoči, ki je namenjena podpori razvoja gorskih regij, ter hkrati poenostavijo upravne postopke in dostop do sredstev, katerih namen je podpreti zaščito in trajnostno uporabo bogastva ozemlja: kulturne dediščine ter naravnih in človeških virov;

67.

meni, je v gorskih regijah nujno potrebno trajnostno, posodobljeno in večnamensko kmetijstvo za ohranjanje drugih dejavnosti, kot sta izkoriščanje biomase in kmečki turizem, da se tako poveča dobiček lokalnih prebivalcev, in poziva Komisijo in Svet, naj posebej upoštevata potrebe gorskih regij pri skupni kmetijski politiki in regionalni politiki: prihod novih kmetov, nadomestilo za dodatne stroške, povezane s problemom dostopnosti, na primer v zvezi z zbiranjem mleka, ohranjanjem storitev na podeželskih območjih, razvojem prometne infrastrukture;

68.

opozarja na občutljivost gora in ledenikov na podnebne spremembe, ki temelji na njihovih topografskih značilnostih in strukturnih pomanjkljivostih, ter na njihov potencial kot „preskusni laboratorij“ za naravi podobne in inovativne tehnologije za zaščito podnebja; poziva Komisijo, naj oblikuje diferencirano podnebno politiko za gorske regije ter pri tem izhaja iz že obstoječega znanja (kot sta alpska in karpatska konvencija); poziva, da se na tem področju opravljajo raziskovalne dejavnosti in sprejmejo prehodni ukrepi;

69.

poziva, da se usklajevanje delovanja za gorske regije in območja z omejenimi možnostmi uredi v funkcionalni povezavi s skupno kmetijsko politiko in drugim stebrom, tj. razvojem podeželja;

70.

posebno opozarja, da trajnostno kmetijstvo in razvoj gorskih regij nista pomembna le za prebivalstvo teh posebnih območij, ampak tudi za prebivalstvo območij, ki nanje mejijo (npr. ravnine), zato strategija Evropske unije v korist gorskih območij vpliva tudi na trajnost teh mejnih območij v zvezi z oskrbo z vodo, stabilnostjo okolja, biološko raznovrstnostjo, uravnoteženo porazdelitvijo prebivalstva in kulturno raznolikostjo; poziva Komisijo, naj pri oblikovanju strategije Evropske unije v korist gorskih območij preveri, kako je mogoče že obstoječe pobude za vključevanje gorskih regij in mejnih območij koristno vključiti v strategijo;

71.

naroča Odboru za kmetijstvo in razvoj podeželja, naj spremlja napredek resolucije v Svetu in Komisiji;

72.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

14.1.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 8/57

A.

ker je pakt Molotov-Ribbentrop z dne 23. avgusta 1939 med Sovjetsko zvezo in Nemčijo s skrivnimi dodatnimi protokoli razdelil Evropo na dve interesni sferi,

B.

ker množični izgoni, umori in zasužnjevanja, ki so bili storjeni v okviru stalinistične in nacistične agresije, spadajo v kategorijo vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu,

C.

ker se po mednarodnem pravu vojni zločini in zločini proti človeštvu ne zastarajo,

D.

ker vpliv in pomen sovjetskega obdobja in okupacije za državljane postkomunističnih držav nista dobro znana v Evropi,

E.

ker člen 3 Sklepa št. 1904/2006/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o uvedbi programa Evropa za državljane za spodbujanje aktivnega evropskega državljanstva za obdobje 2007–2013 (1) poziva k podpori akcije „Aktivno evropsko spominjanje“, katere cilj je preprečiti, da bi se ponovili zločini nacizma in stalinizma,

1.

predlaga, da se 23. avgust razglasi za evropski dan spomina na žrtve stalinizma in nacizma, da se ohrani spomin na žrtve množičnih izgonov in pobijanj, ter da se hkrati močneje ukorenini demokracija in okrepita mir in stabilnost na naši celini;

2.

naroči svojemu predsedniku, naj to izjavo skupaj z imeni podpisnikov posreduje parlamentom držav članic.

14.1.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 8/60

A.

ker se bo s prehodom z analogne na digitalno prizemno televizijo do konca leta 2012 zaradi večje učinkovitosti prenosa digitalne tehnologije v Evropski uniji sprostil velik del spektra, kar bo omogočilo ponovno dodeljevanje spektra in nove možnosti za rast trga ter za razširjanje kakovostne izbire in kakovostnih storitev za potrošnike,

B.

ker se bodo koristi uporabe radiodifuznega spektra najbolj povečale z usklajenim delovanjem na ravni EU, da se zagotovi optimalna uporaba v smislu učinkovitosti,

C.

ker je radijski spekter ključnega pomena za zagotavljanje velikega števila storitev in za razvoj trgov, temelječih na tehnologiji, katerih vrednost naj bi znašala 2,2 % BDP EU, in je torej ključni dejavnik pri rasti, produktivnosti in razvoju industrije EU v skladu z Lizbonsko strategijo,

D.

ker je radijski spekter redek naravni vir in javna dobrina in ker je njegova učinkovita uporaba odločilna pri zagotavljanju dostopa do spektra različnim zainteresiranim stranem, ki želijo nuditi povezane storitve,

E.

ker se trenutno velik del spektra z analogno tehnologijo uporablja za vojaške namene in bo zato po digitalnem prehodu precejšnje povečanje skupnega obsega spektra na voljo javnemu elektronskemu komuniciranju;

F.

ker države članice nimajo skupnega časovnega načrta prehoda na digitalno radiodifuzijo; ker so v mnogih državah članicah načrti za prehod na digitalno radiodifuzijo močno razviti, medtem ko so druge države članice prehod že izvedle,

G.

ker je sporočilo Komisije o skupnem pristopu za uporabo spektra sestavni del paketa na področju elektronskih komunikacij, ki ga je Komisija sprejela novembra 2007 v zvezi z reformo ureditvenega okvira za elektronske komunikacije;

H.

ker trenutno v več državah članicah poteka (ponovno) dodeljevanje frekvenc za oddajanje digitalnim izdajateljem, kar povzroča, da dodeljevanje in s tem nerazpoložljivost teh frekvenc trajata že več let,

I.

ker je tehnološka nevtralnost ključna za pospeševanje interoperabilnosti ter bistvena za bolj prilagodljivo in pregledno politiko prehoda na digitalno radiodifuzijo, ki upošteva javni interes,

J.

ker je Svet pozval države članice, naj zaključijo prehod na digitalno radiodifuzijo pred letom 2012, če je to mogoče,

K.

ker so vse države članice objavile svoje predloge v zvezi s prehodom na digitalno radiodifuzijo,

1.

priznava pomen pobude i2010, ki je del prenovljene lizbonske strategije, in poudarja pomen učinkovitega dostopa do spektra in njegove uporabe pri doseganju lizbonskih ciljev; v zvezi s tem poudarja potrebo po dostopu do širokopasovnih storitev za preseganje digitalne vrzeli;

2.

poudarja potrebo po prehodu na digitalno radiodifuzijo, ki bo skupaj z razvojem novih informacijskih in komunikacijskih tehnologij ter digitalno dividendo pomagal premostiti digitalno ločnico in prispeval k doseganju lizbonskih ciljev;

3.

ugotavlja, da se nacionalne ureditve glede dodeljevanja in izkoriščanja spektra razlikujejo; ugotavlja, da lahko te razlike ovirajo doseganje učinkovitega notranjega trga;

4.

poudarja, da se bo obseg digitalne dividende v posameznih državah članicah razlikoval glede na nacionalne razmere ter nacionalno medijsko in avdiovizualno politiko;

5.

priznava, da mora večja učinkovitost spektra pri digitalni prizemni televiziji omogočiti, da se približno 100 MHz digitalne dividende prerazporedi za mobilne širokopasovne in druge storitve (na primer storitve za javno varnost, radiofrekvenčno identifikacijo, aplikacije za varnost v cestnem prometu), hkrati pa se zagotovi nadaljnji razvoj radiodifuznih storitev;

6.

ugotavlja, da zdaj večina držav članic zaostaja za drugimi razvitimi državami glede naložb v komunikacijsko infrastrukturo nove generacije, in poudarja, da je doseganje vodilnega položaja pri razvoju širokopasovnih storitev in interneta bistveno za konkurenčnost in kohezijo Evropske unije v mednarodnem prostoru, zlasti glede razvoja interaktivnih digitalnih platform in zagotavljanja novih storitev, kot so storitve e-trgovine, e-zdravja, e-učenja in e-uprave; poudarja, da se bo sprejemanje inovativnih izdelkov in storitev spodbudilo s številnejšimi naložbami na nacionalni in evropski ravni; poudarja, da se prizadevanja za zagotovitev dostopa do širokopasovnih storitev ne bi smela osredotočati zgolj na digitalno dividendo;

7.

je prepričan, da bodo lahko zaradi večje tehnološke konvergence kmalu na voljo novi večkomponentni paketi, ki vključujejo inovativne tehnologije in storitve, in hkrati ugotavlja, da je pojav takšnih ponudb odvisen zlasti od razpoložljivosti dragocenega spektra in novih interaktivnih tehnologij, ki omogočajo celovito interoperabilnost, povezljivost in pokritost, kot so mobilne multimedijske tehnologije in tehnologije širokopasovnega brezžičnega dostopa;

8.

ugotavlja, da je tehnološka konvergenca resničnost, ki tradicionalnim storitvam ponuja nove načine in priložnosti; poudarja, da lahko dostop do delov spektra, ki so bili predhodno rezervirani za radiodifuzijo, omogoči nastanek novih storitev, če je upravljanje spektra čim bolj uspešno in učinkovito, da se preprečijo motnje zagotavljanja visoko kakovostnih digitalnih programov;

9.

poziva k tesnemu sodelovanju med državami članicami za doseganje učinkovitega, odprtega in konkurenčnega notranjega trga elektronskih komunikacij, ki bo omogočil uvedbo nove omrežne tehnologije;

10.

poudarja, da je okolje v Evropski uniji, v katerem so zagotovljene inovacije, nove tehnologije, nove storitve in novi udeleženci, strateško pomembno za povečanje evropske konkurenčnosti in kohezije; poudarja, da je ključno končnim uporabnikom omogočiti svobodo izbire glede izdelkov in storitev, zato da se doseže dinamični razvoj trgov in tehnologij v Evropski uniji;

11.

poudarja, da digitalna dividenda Evropski uniji zagotavlja enkratne priložnosti za razvoj novih storitev, kot sta mobilna televizija in brezžični internetni dostop, in ohranjanje vodilnega položaja na področju mobilnih multimedijskih tehnologij, pri tem pa premošča digitalno vrzel in zagotavlja nove priložnosti za državljane, storitve ter medijsko in kulturno raznolikost po vsej Evropski uniji;

12.

ob popolnem spoštovanju njihove suverenosti v zvezi s tem poziva države članice, naj preučijo vplive digitalnega prehoda na spekter, ki se uporablja za vojaške namene, in po potrebi ponovno dodelijo del te posebne digitalne dividende za nove vrste civilne uporabe;

13.

priznava, da bi usklajevanje na ravni EU pospešilo razvoj, spodbudilo digitalno gospodarstvo in vsem državljanom omogočilo cenovno ugoden in enak dostop do informacijske družbe;

14.

odločno poziva države članice k čim prejšnji sprostitvi digitalnih dividend, da bodo državljani Unije lahko uživali koristi uporabe novih, inovativnih in konkurenčnih storitev; poudarja, da je v ta namen potrebno dejavno sodelovanje med državami članicami, da odpravijo sedanje ovire na nacionalni ravni glede učinkovite (ponovne) razdelitve digitalne dividende;

15.

poudarja, da so izdajatelji radijskega in televizijskega programa glavni akterji v obrambi pluralističnih in demokratičnih načel in trdno verjame, da možnosti, ki jih ponuja digitalna dividenda, omogočajo javnim in zasebnim izdajateljem predvajanje veliko večjega števila programov, ki izpolnjujejo cilje splošnega interesa, določene v nacionalni zakonodaji, kot je spodbujanje kulturne in jezikovne raznolikosti;

16.

je prepričan, da bi morala digitalna dividenda izdajateljem omogočiti, da bodo svoje storitve nadalje razvili in razširili ter hkrati upoštevali druge morebitne družbene, kulturne in gospodarske koristi, kot so nove in odprte širokopasovne tehnologije in storitve širokopasovnega dostopa za premoščanje digitalne vrzeli brez dopuščanja ovir za medobratovalnost;

17.

poudarja morebitne koristi usklajenega pristopa k uporabi spektra v Evropski uniji v smislu ekonomije obsega, razvoja medobratovalnih brezžičnih storitev in izogibanja razdrobljenosti, ki vodi do neoptimalne uporabe tega redkega vira; meni, da morajo Komisija in države članice kljub potrebi po tesnem sodelovanju in večji prožnosti za učinkovito uporabo spektra vzpostaviti ustrezno ravnovesje med prožnostjo in stopnjo usklajevanja, da se dosežejo čim večje koristi digitalne dividende;

18.

ugotavlja, da se lahko digitalna dividenda učinkovito razdeli, ne da bi ovirali katerega koli udeleženca, ki ima zdaj licence za izkoriščanje posameznih delov spektra v pasu ultra visokih frekvenc (UHF), ter da se lahko učinkovito doseže nadaljevanje in širitev sedanjih radiodifuzijskih storitev in hkrati zagotovi dodelitev znatnih virov spektra v pasu UHF novim mobilnim multimedijskim tehnologijam in tehnologijam širokopasovnega brezžičnega dostopa, da se državljanom Unije omogočijo nove interaktivne storitve;

19.

meni, da morajo države članice v primerih, ko se za dodelitev frekvenc uporabljajo dražbe sprejeti skupen pristop v zvezi s pogoji in načini dražb ter dodelitvijo nastalih virov; poziva Komisijo, naj v zvezi s tem predloži smernice;

20.

poudarja, da bi moralo biti glavno vodilo pri dodeljevanju digitalne dividende zadovoljevanje splošnega interesa z zagotavljanjem družbene, kulturne in gospodarske vrednosti v smislu okrepljene in geografsko bolje pokrite ponudbe storitev in digitalnih vsebin za državljane in ne zgolj čim višji javni prihodki, hkrati pa je treba zaščititi pravice sedanjih uporabnikov avdiovizualnih medijskih storitev in odražati kulturno in jezikovno raznolikost;

21.

poudarja, da je digitalna dividenda edinstvena priložnost za Evropsko unijo, da se razvije v vodilno svetovno silo na področju mobilnih multimedijskih tehnologij ter hkrati premosti digitalno vrzel z večjim pretokom informacij, znanja in storitev, ki povezujejo vse državljane Unije med sabo ter zagotavljajo nove priložnosti za medije, kulturo in raznolikost na vseh področjih na ozemlju Evropske unije;

22.

poudarja, da bi digitalna dividenda lahko pripomogla k doseganju lizbonskih ciljev, če bi se povečala razpoložljivost širokopasovnega dostopa za državljane in gospodarske udeležence po celotnem območju Evropske unije, tako da bi se digitalna vrzel reševala z uvedbo koristi v revnejših, podeželskih ali oddaljenih območij ter z zagotavljanjem celovite pokritosti v državah članicah;

23.

obžaluje neenak dostop državljanov Unije do digitalnih storitev, zlasti v zvezi z radiodifuzijo; ugotavlja, da so zlasti podeželske in obrobne regije prikrajšane pri uvajanju digitalnih storitev v smislu hitrosti, izbire in kakovosti; poziva države članice in regionalne organe, naj si na vse mogoče načine prizadevajo za zagotovitev, da se prehod na digitalno radiodifuzijo izvede hitro in pravično za vse njihove državljane;

24.

poudarja, da digitalna vrzel ni le težava podeželja; izpostavlja težave pri vključevanju nekaterih starejših visokih stavb v infrastrukturo za nova omrežja; poudarja koristi, ki jih lahko zagotovi spekter pri preseganju digitalne vrzeli na mestnih in podeželskih območjih;

25.

poudarja vpliv, ki bi ga digitalna dividenda lahko imela na zagotavljanje okrepljenih medobratovalnih družbenih storitev, kot so e-vlada, e-zdravje, e-poklicno usposabljanje in e-učenje, za državljane, zlasti tiste na prikrajšanih ali oddaljenih območjih, kot na primer podeželskih in manj razvitih območjih in otokih;

26.

odločno poziva države članice, naj okrepijo ukrepe, ki bodo invalidnim in starejšim uporabnikom ter uporabnikom s posebnimi socialnimi potrebami omogočili čim večje koristi digitalne dividende;

27.

potrjuje družbeno vrednost storitev za javno varnost in potrebo po vključitvi podpore za njihove operativne zahteve v dogovore o spektru, ki so posledica reorganizacije pasu (UHF) zaradi izklopa analognih storitev;

28.

poudarja, da mora politika za popolno koriščenje digitalne dividende v Evropi prednostno zagotoviti, da se potrošnikom omogoči uporaba zelo širokega obsega visokokakovostnih storitev, ob polnem spoštovanju njihovih pravic in ob upoštevanju potrebe po učinkoviti uporabi spektra, ki se sprosti ob prehodu na digitalno radiodifuzijo;

29.

poudarja, da digitalna dividenda zagotavlja nove priložnosti za cilje avdiovizualne in medijske politike; zato je prepričan, da morajo odločitve o upravljanju digitalne dividende spodbujati in zaščititi cilje splošnega pomena, povezane z avdiovizualno in medijsko politiko, kot so svoboda izražanja, medijski pluralizem ter kulturna in jezikovna raznolikost, ter pravice mladoletnih;

30.

spodbuja države članice, naj priznajo družbeno, kulturno in gospodarsko vrednost položaja, ko je uporabnikom brez licence, zlasti malim in srednjim podjetjem ter nepridobitnim organizacijam, omogočen dostop do dividende, ter tako povečajo učinkovitost uporabe spektra z usmerjanjem teh uporabnikov brez licence k zaenkrat neuporabljenim frekvencam (t.i. nepokriti prostor);

31.

poziva k uporabi postopnega pristopa na tem področju; meni, da je treba upoštevati vpliv na manjša omrežja, zlasti lokalna brezžična omrežja, za katera sedaj dovoljenja niso potrebna, in da je treba spodbujati univerzalni širokopasovni dostop, zlasti na podeželju;

32.

poziva države članice, naj podprejo ukrepe za okrepljeno sodelovanje med organi za upravljanje spektra, da se preučijo področja, kjer bi dodeljevanje nepokritega prostora spektra uporabnikom brez licence omogočilo nastajanje novih tehnologij in storitev ter s tem spodbujalo inovacije;

33.

spodbuja države članice, naj v zvezi z dodeljevanjem nepokritega prostora razmislijo o potrebi po odprtem dostopu do spektra za nekomercialne in izobraževalne ponudnike storitev in lokalne skupnosti brez licence, ki izvajajo javne storitve;

34.

poudarja, da je eden od ključnih elementov pri prizadevanju za zagotovitev dostopa do digitalne dividende za uporabnike brez licence potreba po upoštevanju potreb socialnih skupin, ki jim grozi izključitev, zlasti invalidnih in starejših uporabnikov ter uporabnikov s posebnimi socialnimi potrebami;

35.

priznava koristi novih tehnologij, kot sta WiFi in Bluetooth, ki so se pojavile v pasu 2,4 GHz, za katerega se ne zahteva licenca; priznava, da so posamezne frekvence najbolj primerne za določene storitve; je prepričan, da bi lahko dodeljevanje majhnega dela spektra v drugih nižjih frekvencah, za katerega se ne zahteva licenca, spodbudilo še več inovacij v obliki novih storitev;

36.

zato poudarja, da bi bilo treba frekvence dodeliti na pregleden način in pri tem upoštevati vse možne rabe novega spektra ter njihove koristi za družbo;

37.

spodbuja države članice, naj natančno ocenijo družbeno in gospodarsko vrednost kakršne koli sprostitve spektra zaradi prehoda z analogne na digitalno radiodifuzijo v prihodnjih letih;

38.

priznava pomen ženevskega sporazuma Mednarodne telekomunikacijske zveze iz leta 2006 (regionalne konference o radiokomunikacijah) ter nacionalnih načrtov za dodeljevanje frekvenc in sklepov svetovne konference o radiokomunikacijah iz leta 2007 (WRC-07) za reorganizacijo pasu UHF;

39.

poziva države članice, naj do konca leta 2009 na podlagi skupne metodologije razvijejo nacionalne strategije za digitalno dividendo; odločno poziva Komisijo, naj državam članicam pomaga pri razvoju nacionalnih strategij digitalne dividende in spodbuja najboljšo prakso na ravni EU;

40.

poudarja, da je zaradi neposrednosti prehoda na digitalno radiodifuzijo v nekaterih državah članicah in zaradi razlik med posameznimi nacionalnimi načrti za digitalni prehod potreben odgovor na ravni Skupnosti še pred začetkom veljavnosti direktiv o spremembah;

41.

priznava pravico držav članic o določitvi uporabe digitalne dividende, a hkrati potrjuje, da usklajeni pristop na ravni Skupnosti pomembno krepi vrednost dividende in je najučinkovitejši način, kako se izogniti škodljivim motnjam med državami članicami ter med državami članicami in tretjimi državami;

42.

ponavlja, da se mora, v interesu državljanov Unije, z digitalno dividendo upravljati čim bolj učinkovito in uspešno, da bi se izognili motnjam pri oddajanju visokokakovostnih digitalnih televizijskih programov vedno večjemu številu državljanov in da se spoštujejo pravice in interesi potrošnikov ter njihova naložba v opremo;

43.

poudarja, da lahko države članice preučijo tehnološko nevtralne ukrepe za razdelitev frekvenc, ki so bile sproščene zaradi digitalne dividende, in trženje navedenih frekvenc; vendar meni, da mora biti ta postopek popolnoma v skladu s predpisi Mednarodne telekomunikacijske zveze, nacionalnim frekvenčnim načrtovanjem in cilji nacionalnih politik, da se prepreči škodljivo motenje med zagotovljenimi storitvami; opozarja na razdrobljenost spektra, katere posledica je nezadostno izkoriščanje redkih virov; poziva Komisijo, naj zagotovi, da prihodnji usklajen frekvenčni načrt ne bo ustvaril novih ovir za prihodnje inovacije;

44.

podpira skupen in uravnotežen pristop k uporabi digitalne dividende, ki bi izdajateljem omogočal nadaljnjo ponudbo in širitev storitev, telekomunikacijskim operaterjem pa uporabo tega vira za uvedbo novih storitev, ki bi reševale druga pomembna družbena in gospodarska vprašanja, vendar poudarja, da bi se morala digitalna dividenda v vsakem primeru dodeljevati na tehnološko nevtralni osnovi;

45.

poudarja, da mora biti politika spektra dinamična ter mora izdajateljem in telekomunikacijskim operaterjem omogočiti uporabo nove tehnologije in razvijanje novih storitev, ki bodo ohranile njihovo bistveno vlogo pri uresničevanju ciljev kulturne in medijske politike ter hkrati zagotavljanju novih visokokakovostnih komunikacijskih storitev;

46.

poudarja morebitne koristi v smislu ekonomije obsega, inovativnosti, medobratovalnosti in zagotavljanja morebitnih vseevropskih storitev, ki bi jih prineslo skladnejše načrtovanje spektra na ravni Skupnosti; spodbuja države članice, naj si skupaj s Komisijo prizadevajo za določitev skupnih frekvenčnih podpasov digitalne dividende za združevanje različnih aplikacij na tehnološko nevtralni osnovi;

47.

meni, da mora združevanje v pasu UHF temeljiti na pristopu od spodaj navzgor glede na posebne značilnosti nacionalnih trgov, hkrati pa je treba zagotoviti usklajevanje na ravni Skupnosti, kadar to ustvarja jasno dodano vrednost;

48.

za dosego učinkovitejše uporabe spektra in lažjo uvedbo inovativnih in učinkovitih nacionalnih, čezmejnih ter vseevropskih storitev podpira usklajeni pristop na ravni Skupnosti, ki temelji na različnih grozdih spektra UHF za enosmerne in dvosmerne storitve, in pri tem upošteva možnosti škodljivih motenj, do katerih bi lahko prišlo zaradi soobstoja različnih vrst omrežij na istem pasu, izidov regionalne konference o radiokomunikacijah Mednarodne telekomunikacijske zveze iz leta 2006 in svetovne konference o radiokomunikacijah iz leta 2007 ter veljavnih dovoljenj;

49.

meni, da mora del usklajenega spektra na ravni Skupnosti, ki je namenjen službam za pomoč v nujnih primerih, zagotoviti dostop do prihodnje širokopasovne tehnologije za pridobivanje in prenos informacij, nujnih za zaščito človeških življenj, z učinkovitejšim odzivom teh služb;

50.

odločno poziva Komisijo, naj v sodelovanju z državami članicami opravi ustrezne tehnične in družbeno-gospodarske študije ter študije stroškov in koristi za določitev obsega in lastnosti podpasov, ki bi se jih dalo uskladiti na ravni Skupnosti; opozarja, da morajo takšne študije upoštevati, da dividenda ni statična ter da je tehnološki razvoj neprekinjen in mora izvajanje nove tehnologije omogočiti dolgoročno uporabo pasu UHF za nove vrste inovativnih družbenih, kulturnih in gospodarskih storitev poleg radiodifuznih in mobilnih širokopasovnih storitev; poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo države članice prispevale k takšnim študijam za določitev skupnih pasov, ki se bodo uskladili na evropski ravni za jasno opredeljene in medobratovalne vseevropske storitve in za dodelitev teh pasov;

51.

odločno poziva Komisijo, naj si prizadeva za sodelovanje z državami, ki mejijo na države članice, da bi sprejele podobne frekvenčne načrte ali dodeljevanje svojih frekvenc uskladile z Evropsko unijo za preprečevanje prekinitev pri delovanju telekomunikacijskih aplikacij;

52.

poziva Komisijo, naj izvede študijo o sporih med uporabniki odprtokodne programske opreme in certifikacijskimi organi v zvezi s programsko določenimi radiji (SDR);

53.

poziva Komisijo, naj predlaga ukrepe za zmanjšanje pravne odgovornosti pri zagotavljanju brezžičnega prepletenega omrežja;

54.