21.9.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 346/1

21.9.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 346/2

—

ob upoštevanju člena 165 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

—

ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah in zlasti njenega člena 26,

—

ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in zlasti člena 14,

—

ob upoštevanju skupne deklaracije o harmonizaciji arhitekture evropskega visokošolskega sistema, ki so jo 25. maja 1998 v Parizu podpisali štirje ministri, pristojni za visoko šolstvo v Franciji, Nemčiji, Italiji in Združenem kraljestvu (Sorbonska deklaracija) (1),

—

ob upoštevanju skupne deklaracije, ki so jo 19. junija 1999 v Bologni podpisali ministri za šolstvo iz 29 evropskih držav (Bolonjska deklaracija) (2),

—

ob upoštevanju sporočila konference evropskih ministrov za visoko šolstvo, ki je potekala 28. in 29. aprila 2009 v mestih Leuven in Louvain-la-Neuve (3),

—

ob upoštevanju budimpeško-dunajske deklaracije, ki so jo 12. marca 2010 sprejeli ministri za šolstvo iz 47 držav in s katero je bil uradno vzpostavljen evropski visokošolski prostor (4),

—

ob upoštevanju sporočila konference ministrov za visoko šolstvo in tretjega foruma o bolonjski politiki z dne 26. in 27. aprila 2012 (5),

—

ob upoštevanju strategije za mobilnost 2020 v evropskem visokošolskem prostoru, sprejete na ministrski konferenci o evropskem visokošolskem prostoru 26. in 27. aprila 2012 v Bukarešti (6),

—

ob upoštevanju Direktive Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. novembra 2013 o spremembi Direktive 2005/36/ES o priznavanju poklicnih kvalifikacij in Uredbe št. (EU) št. 1024/2012 o upravnem sodelovanju prek informacijskega sistema za notranji trg (uredba IMI) (7),

—

ob upoštevanju Priporočila Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. septembra 2005 za olajšanje izdaje enotnih vizumov, ki jih države članice izdajajo za kratkoročno bivanje raziskovalcem iz tretjih držav, ki potujejo znotraj Skupnosti z namenom izvajanja znanstvenih raziskav (8),

—

ob upoštevanju Priporočila Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. februarja 2006 o nadaljnjem evropskem sodelovanju pri zagotavljanju kakovosti v visokem šolstvu (9),

—

ob upoštevanju Priporočila Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 o uvedbi evropskega ogrodja kvalifikacij za vseživljenjsko učenje (10),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 12. maja 2009 o strateškem okviru za evropsko sodelovanje pri izobraževanju in usposabljanju (ET 2020) (11),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta in predstavnikov vlad držav članic, ki so se sestali v okviru Sveta, z dne 26. novembra 2009 o izoblikovanju vloge izobraževanja v brezhibno delujočem trikotniku znanja (12),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 11. maja 2010 o internacionalizaciji visokošolskih ustanov (13),

—

ob upoštevanju priporočil Sveta z dne 28. junija 2011 o politikah za zmanjševanje osipa (14),

—

ob upoštevanju priporočil Sveta z dne 28. junija 2011 – Mladi in mobilnost – spodbujanje učne mobilnosti mladih (15),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 10. maja 2006 z naslovom Uresničevanje agende za posodobitev univerz: izobraževanje, raziskave in inovacije (COM(2006)0208),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. marca 2010 z naslovom Evropa 2020 – Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast (COM(2010)2020),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 26. avgusta 2010 z naslovom Evropska digitalna agenda (COM(2010)0245),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. septembra 2011 z naslovom Spodbujanje rasti in delovnih mest – program za posodobitev evropskih visokošolskih sistemov (COM(2011)0567),

—

ob upoštevanju poročila z naslovom Visokošolsko izobraževanje v Evropi 2009: razvoj bolonjskega procesa (Eurydice, Evropska komisija, 2009) (16),

—

ob upoštevanju poročila z naslovom Osredotočanje na visokošolsko izobraževanje v Evropi 2010: vpliv bolonjskega procesa (Eurydice, Evropska komisija, 2010) (17),

—

ob upoštevanju poročila z naslovom Osredotočanje na visokošolsko izobraževanje v Evropi 2012: vpliv bolonjskega procesa (Eurydice, Evropska komisija, 2012) (18),

—

ob upoštevanju raziskave Eurobarometer o visokošolski reformi, izvedeni med učitelji leta 2007 (19),

—

ob upoštevanju raziskave Eurobarometer o visokošolski reformi, ki so jo opravili med študenti leta 2009 (20),

—

ob upoštevanju objave Eurostata z dne 16. aprila 2009 z naslovom Bolonjski proces v visokošolskem izobraževanju v Evropi – ključni kazalniki glede socialne razsežnosti in mobilnosti (21),

—

ob upoštevanju končnega poročila mednarodne konference o financiranju visokošolskega izobraževanja, ki je potekala 8. in 9. septembra 2011 v Erevanu v Armeniji (22),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. septembra 2008 o bolonjskem procesu in mobilnosti študentov (23),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. maja 2010 o dialogu med univerzami in podjetji: novo partnerstvo za posodobitev univerz (24),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. marca 2012 o prispevku Evropskih institucij h konsolidaciji in napredku bolonjskega procesa (25),

—

ob upoštevanju Evropskega sklada za strateške naložbe (EFSI) (26),

—

ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za kulturo in izobraževanje (A8-0121/2015),

A.

ker bi moral biti poudarek bolonjskega procesa v sedanjih gospodarskih razmerah na uresničevanju ciljev razvoja najvišje možne ravni znanja in inovacij za državljane s pomočjo širokega dostopa do izobraževanja in s stalnim osveževanjem tega znanja; ker bi se to moralo odražati v pregledu strategije Evropa 2020 ter pri izvajanju Junckerjevega naložbenega načrta za Evropo;

B.

ker analize kažejo, da ima skoraj vsak tretji delodajalce v EU težave pri iskanju ustrezno usposobljenih zaposlenih; ker s stališča cilja zmanjšanja neusklajenosti med ponudbo spretnosti in njihovim povpraševanjem v EU (razkorak med poklicnimi spretnostmi posameznika in povpraševanjem na trgu dela), bolonjska reforma do zdaj ni bila preveč uspešna; ker je ta neusklajenost postala osrednji izziv za Evropo, saj vpliva na vse družbene sloje, od produktivnosti in učinkovitosti podjetij do sedanje in prihodnje dobrobiti mladih;

C.

ker se problem brezposelnosti mladih ni veliko izboljšal od začetka krize leta 2008; ker je bilo konec leta 2014 v EU okoli 5 milijonov brezposelnih mladih, mlajših od 25 let;

D.

ker bi moral biti po besedah filozofa zaščitni znak univerz iskanje resnice in lepote, poleg njihove dolžnosti, da usposobijo nove strokovnjake, znanstvenike, inženirje, učitelje, zdravnike, politike in državljane;

E.

ker je treba univerze obravnavati kot dejanske glavne akterje bolonjskega procesa, ki presegajo podporno vlogo regionalnih in nacionalnih institucij na področju usklajevanja, regulacije in virov;

F.

ker ta medvladna pobuda, ki se izvaja v sodelovanju z akademskim svetom, vključuje prizadevanja, da bi zagotovili skupni evropski odziv na resne težave v mnogih državah, vendar to ni dovolj;

G.

ker je dejanski namen bolonjskega procesa podpreti mobilnost in internacionalizacijo ter zagotoviti združljivost in primerljivost standardov in kakovosti različnih visokošolskih sistemov, ob upoštevanju avtonomije univerz, s tem pa prispevati k oblikovanju resnično demokratičnega evropskega prostora, ki bo državljanom nudil enake možnosti;

H.

ker je treba oceniti napredek, dosežen v zadnjih 15 letih, in pri tem upoštevati uspeh v smislu medregionalnega sodelovanja ter stalne težave in neenakomerno doseganje zastavljenih ciljev;

I.

ker se z bolonjskim procesom v večini držav usmerja in spodbuja reforme izobraževanja, v nekaterih državah pa se ga lahko dojema kot birokratsko breme zaradi slabe komunikacije in nerazumevanja njegove prave vizije;

J.

ker je pomembno priznati vseevropski značaj bolonjskega procesa, pa tudi sodelovanje vseh akterjev, vključno s študenti, učitelji, raziskovalci in neučiteljskim osebjem;

K.

ker je nadvse pomembno, da imajo v tem času gospodarske krize izobraževanje, usposabljanje, vključno s strokovnim usposabljanjem, znanjem in raziskavami še naprej in vse večjo finančno podporo;

L.

ker je v tem stalno spreminjajočem se okviru treba ponovno potrditi politično zavezanost, na kateri temelji bolonjski proces, in sodelovanje evropskih institucij, nacionalnih vlad in vseh ostalih ustreznih deležnikov pri izvajanju procesa;

1.

ugotavlja, da so izobraževanje in raziskave eden glavnih stebrov naše družbe, kar zadeva spodbujanje razvoja sposobnosti, rasti in ustvarjanja delovnih mest; poudarja, da je za učinkovito reševanje vprašanja revščine, družbene neenakosti in brezposelnosti, predvsem mladih, nujno treba več vlagati v izobraževanje in spodbujati socialno vključenost;

2.

ugotavlja, da bi bolonjski proces lahko pomagal pri reševanju neusklajenosti med ponudbo spretnosti in njihovem povpraševanjem v EU, če bi študentom omogočil pridobivanje in razvoj sposobnosti, ki jih zahteva trg dela, s tem pa bi lahko dosegel pomemben cilj izboljšanja zaposljivosti diplomantov;

3.

se zaveda vloge bolonjskega procesa pri ustvarjanju Evrope znanja; poudarja, da so širjenje znanja, izobraževanja in raziskav ključne prvine strategije Evropa 2020 in prispevajo k spodbujanju evropskega državljanstva; tudi poudarja potrebo po posvetovanju znotraj visokošolske skupnosti (učitelji, študenti in neučiteljsko osebje), da bi razumeli nasprotovanje reformam, povezanim z bolonjskim procesom, in potrebo po zagotavljanju brezplačnega in dostopnega javnega izobraževanja za vse, ki bo ustrezalo potrebam družbe;

4.

ugotavlja, da so bolonjske reforme privedle do vzpostavitve evropskega visokošolskega prostora in omogočile dosežke v zadnjih 15 letih, saj se je zaradi njih izboljšala primerljivost visokošolskih struktur, povečala mobilnost, uvedeni so bili sistemi za zagotavljanje kakovosti, omogočeno je priznavanje diplom, izboljšala se je kakovost izobraževalnih sistemov pa tudi privlačnost visokošolskega izobraževanja v Evropi;

5.

ugotavlja, da je v okviru bolonjskega procesa potrebno še veliko prizadevanj na področju prilagajanja izobraževalnih sistemov potrebam trga dela in izboljšanja splošne zaposljivosti in konkurenčnosti ter privlačnosti visokošolskega izobraževanja v Evropi; ugotavlja, da bi morale biti evropske visokošolske ustanove sposobne se hitro odzvati na gospodarske, kulturne, znanstvene in tehnološke spremembe v sodobni družbi, da bi polno izrabile potencial za spodbujanje rasti, zaposljivosti in socialne kohezije;

6.

je seznanjen s cilji za naslednja leta ter nacionalnimi prednostnimi nalogami za ukrepe v letu 2015, določenimi na ministrski konferenci o evropskem visokošolskem prostoru leta 2012 v Bukarešti, ter s priporočili za strategijo 2020 o mobilnosti v evropskem visokošolskem prostoru, v katerih se zagovarja ustanovitev novih observatorijev, oblikovanje novih pristopov k različnim evropskim univerzitetnim skupnostim in uvedba novih sistemov za vključevanje članov teh skupnosti v postopek prenove tega načrta;

7.

poziva države evropskega visokošolskega prostora, naj izvajajo dogovorjene skupne reforme za pospešitev doseganja ciljev bolonjskega procesa in okrepitev verodostojnosti evropskega visokošolskega prostora; spodbuja podporo državam, ki se soočajo s težavami pri izvajanju teh reform; v zvezi s tem podpira vzpostavitev obsežnih partnerstev med državami, regijami in pomembnimi deležniki;

8.

poziva države članice, naj še izboljšajo in posodobijo ocenjevanje visokošolskih zavodov ob upoštevanju standardov, ki so bili pred tem določeni v izobraževalnih sistemih na mednarodni ravni, in z nagrajevanjem odličnosti, da bi spodbudili razvoj znanja, raziskav in znanosti;

9.

poudarja pomen ohranjevanja raznolikosti poučevanja, vključno z raznolikostjo jezikov; spodbuja države članic, naj povečajo štipendije in zagotovijo, da bodo zlahka dostopne;

10.

poudarja, da si je treba še bolj prizadevati za razvoj evropskega visokošolskega prostora in graditi na napredku pri doseganju njegovih ciljev in v sodelovanju z evropskim območjem izobraževanja in usposabljanja, evropskim prostorom za vseživljenjsko učenje in evropskim raziskovalnim prostorom;

11.

poziva vse deležnike, povezane z izvajanjem bolonjskega procesa, naj izboljšajo zagotavljanje kakovosti, da bi dosegli uresničitev evropskega visokošolskega prostora, ki kot pojem akademske odličnosti po vsem svetu izboljšuje svojo privlačnost;

12.

poziva države članice, tudi države evropskega visokošolskega prostora in vso EU, naj spodbujajo razumevanje javnosti bolonjskega procesa in njeno podporo procesu, vključno z ukrepanjem na osnovni ravni, da bi dosegli učinkovitejšo in bolj dinamično udeležbo pri doseganju njegovih ciljev;

13.

poudarja, da ima Komisija kot članica bolonjskega procesa pomembno vlogo pri ustvarjanju evropskega visokošolskega prostora in jo poziva, naj v tej vlogi tudi spodbudi ta proces in pospeši prizadevanja za doseganje zastavljenih ciljev;

14.

poudarja, da je treba med omenjene cilje vključiti kakovost izobraževanja in raziskav v terciarnem sektorju; meni, da bi bil eden od kazalnikov izpolnjevanja teh ciljev izboljšana zaposljivost diplomantov, kar je tudi cilj strategije Evropa 2020;

15.

poziva, naj vlade, visokošolski zavodi in raziskovalni inštituti začnejo dialog, da bodo razpoložljiva sredstva porabljena namensko, čim boljše in učinkovitejše ter da se bodo poiskali novi in raznoliki modeli financiranja kot dopolnilo javnemu financiranju; prav tako poudarja pomen Obzorja 2020 kot gonila skupnih raziskovalnih projektov evropskih visokošolskih zavodov in je zaskrbljen zaradi nenehnih poskusov zniževanja njegovih sredstev, medtem ko na drugih področjih proračun ostaja nespremenjen;

16.

poziva vlade, naj izboljšajo učinkovitost porabe javnih sredstev v izobraževanju in spoštujejo krovni cilj EU, da se do leta 2020 vloži 3 % BDP EU v raziskave in razvoj; poudarja, da je potrebno ambiciozno financiranje izobraževalnih in raziskovalnih dejavnosti, saj je to eno od ključnih orodij za zagotavljanje dostopa do kakovostnega izobraževanja za vse, pa tudi za boj proti gospodarski krizi in brezposelnosti;

17.

poudarja potencialne možnosti za financiranje visokošolskega in poklicnega izobraževanja in usposabljanja, ki naj bi ga zagotavljal Evropski sklad za strateške naložbe (EFSI); je zaskrbljen zaradi načrtovanega zmanjšanja sredstev za Obzorje 2020, ki so neposredno povezana z raziskavami in izobraževanjem, v dobro Evropskega sklada za strateške naložbe;

18.

opozarja, da bo znižanje sredstev za Obzorje 2020 nedvomno vplivalo na polno izvajanje bolonjskega procesa, in zato Evropsko komisijo poziva, naj umakne takšne predloge;

19.

spodbuja tako pristop od zgoraj navzdol kot tudi od spodaj navzgor, ki zajemata celotno akademsko skupnost in socialne partnerje, ter poziva k politični udeležbi in sodelovanju ministrov evropskega visokošolskega prostora pri oblikovanju skupne strategije za uresničitev bolonjskih reform;

20.

poziva k nadaljnjemu razvoju študijskih programov z jasno zastavljenimi cilji, ki bodo omogočali pridobitev potrebnega znanja in skupek splošnih in strokovnih spretnosti, da bodo lahko diplomanti izpolnjevali zahteve na trgu dela ter bodo imeli zmogljivosti za vseživljenjsko učenje, pa tudi, še pomembneje, za vključevanje državljanov; podpira polno izvajanje evropskega okvira za potrjevanje strokovnih kvalifikacij;

21.

poudarja vlogo področij naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike ter njihov pomen za družbo, gospodarstvo in zaposljivost diplomantov;

22.

poziva k pravilnemu izvajanju evropskega sistema zbiranja in prenašanja kreditnih točk (ECTS) in priloge k diplomi v evropskem visokošolskem prostoru, saj so to ključna orodja, povezana z delovno obremenitvijo študentov in učnimi rezultati, da bi olajšali mobilnosti in študentom omogočili zbiranje akademskih in zunajšolskih dosežkov;

23.

poudarja pomen zagotavljanja vzajemnega priznavanja in združljivosti univerzitetnih diplom za krepitev sistema za zagotavljanje kakovosti na evropski ravni in v vseh državah evropskega visokošolskega prostora, v skladu z revidirano različico evropskih standardov in smernic za zagotavljanje kakovosti v evropskem visokošolskem prostoru; poziva vse države evropskega visokošolskega prostora in njihove agencije za zagotavljanje kakovosti, naj se pridružijo evropskima mrežama za zagotavljanje kakovosti (ENQA in EQAR);

24.

spodbuja partnerice v bolonjskem procesu, zlasti pa Komisijo, naj ob vstopu diplomantov v svet dela redno merijo neusklajenost med ponudbo spretnosti in kompetenc ter povpraševanjem po njih;

25.

poudarja pomen cilja iz strategije Evropa 2020, po katerem naj bi 40 % oseb v starosti od 30 do 34 let pridobilo terciarno izobrazbo ter ustrezne spretnosti in kompetence, da bi lahko dobili zaposlitev, ki jim bo v zadovoljstvo;

26.

poudarja vrednost okvira kvalifikacij za večjo preglednost in poziva vse države bolonjskega procesa, naj poskrbijo, da bo njihov okvir kvalifikacij združljiv z evropskim okvirom in evropskim visokošolskim prostorom;

27.

poudarja, da je treba nacionalne okvire kvalifikacij v številnih državah članicah še prilagoditi evropskemu okviru, pa tudi evropskim standardom in smernicam za zagotavljanje kakovosti; ugotavlja, da številni nacionalni okviri kvalifikacij še vedno niso vpisani v evropski register za zagotavljanje kakovosti v visokem šolstvu;

28.

dodaja, da je mobilnost študentov, učiteljev, raziskovalcev in neučiteljskega osebja ena od glavnih prednostnih nalog bolonjskega procesa; poziva države članice, naj izboljšajo možnosti za mobilnost in njeno kakovost, ter poudarja, da je treba boljše izvajati strategijo Mobilnost 2020 v evropskem visokošolskem prostoru in izpolniti količinski cilj 20 % mobilnosti med študenti do leta 2020; glede tega poudarja bistveno vlogo programa Erasmus+ in Obzorja 2020 ter pomen zagotavljanja njunega nemotenega in učinkovitega izvajanja in spodbujanja; poudarja, da bi morale biti štipendije, povezane s programom Erasmus+, izvzete iz obdavčitve in socialnih prispevkov;

29.

poziva k temu, da bi se mobilnost študentov postopno vključila v uradni študijski program univerz;

30.

poudarja, da je treba v programe mobilnosti EU vključiti ustrezno število študentov in predavateljev s področja umetnosti in glasbe;

31.

poziva Evropsko komisijo in države članice, naj med merila za razvrščanje univerz in visokošolskih zavodov vključijo partnerstva na evropski in mednarodni ravni ter ureditev mobilnosti;

32.

se zaveda osrednje vloge visokošolskih zavodov pri spodbujanju mobilnosti in opremljanju diplomantov in raziskovalcev z znanjem in spretnostmi, ki so potrebni za uspeh pri iskanju zaposlitve v globalnem gospodarstvu;

33.

poziva države članice, EU in evropski visokošolski prostor, naj povečajo mobilnost s spodbujanjem učenja jezikov, odpravijo upravne ovire ter zagotovijo ustrezne mehanizme finančne podpore in prenosljivost štipendij in posojil; ugotavlja, da je mobilnost manj dostopna za študente iz manj premožnih okolij;

34.

poudarja, da so se izobraževalni vzorci v zasnovi, pa tudi pri izvajanju programov premaknili k bolj študentsko usmerjenemu pristopu, ki vključuje osebni razvoj študentov; poudarja pomen udeležbe študentov pri upravljanju visokega izobraževanja;

35.

poudarja, da bi se morali študijski programi osredotočati na dolgoročno povpraševanje na trgu; poudarja tudi, da zaposljivost pomeni obvladovanje raznovrstnih kompetenc, ki študente pripravijo na trg dela in jih usposobijo za vseživljenjsko učenje; glede tega spodbuja aktiven dialog in nacionalno in čezmejno sodelovanje med univerzami in podjetji pri programih in pripravništvu, ki bosta pripomogla k premagovanju gospodarske krize, spodbujala gospodarsko rast ter prispevala k družbi, k temelji na znanju, in s tem omogočila priložnosti v širšem družbenem smislu; spodbuja visokošolske zavode, naj bodi odprti za naddisciplinarne študije, ustvarjanje univerzitetnih raziskovalnih inštitutov in sodelovanje z različnimi partnerji;

36.

poudarja, da je treba zagotoviti obsežne priložnosti za vseživljenjsko učenje in dodatne oblike učenja, kot so neformalno in priložnostno izobraževanje, ki je zelo pomembno za razvoj mehkih veščin;

37.

poziva k prizadevanjem za okrepitev povezave med visokošolskim izobraževanjem, raziskavami in inovacijami, tudi s spodbujanjem izobraževanja na podlagi raziskovanja, ter poudarja, da je program Obzorje 2020 ključni mehanizem financiranja za spodbujanje raziskav; poziva k bolj usklajenim ukrepom za spodbujanje bolonjskega procesa, kot sta programa Obzorje 2020 in Erasmus+;

38.

poziva k prožnejšim učnim potem, ki vključujejo programe skupnih diplom in interdisciplinarne študije in podpirajo inovacije, ustvarjalnost, poklicno izobraževanje in usposabljanje, dualno izobraževanje in podjetništvo v visokem šolstvu, poleg tega poziva, naj se razišče potencial novih tehnologij in digitalizacije ter IKT za obogatitev učenja in poučevanja ter za dodatni razvoj številnih spretnosti in novih vzorcev učenja, poučevanja in ocenjevanja;

39.

poziva visokošolske zavode, javne uprave, socialne partnerje in podjetja, naj neprestano sodelujejo v dialogu, da bi olajšali in izboljšali zaposljivost; v zvezi s tem poudarja, da je treba v razpravi nameniti poudarek neizrabljenemu potencialu visokega šolstva v smislu spodbujanja rasti in zaposlovanja; poziva države evropskega visokošolskega prostora in visokošolske zavode, naj okrepijo sodelovanje, da bi zagotovile kakovostna pripravništva in vajeništva, ter naj okrepijo mobilnost na tem področju; poudarja, da bi morali deležniki bolje sodelovati pri dvigovanju temeljnih kvalifikacij in prenovi kvalificirane delovne sile, pa tudi pri boljšem, bolj dostopnem in kakovostnejšem poklicnem svetovanju in zaposlovanju; ugotavlja, da bi bilo treba še dodatno spodbuja to, da se v študijske programe vključi pripravništvo in učenje na delovnem mestu;

40.

poudarja, da je treba beguncem s priznanim statusom omogočiti dostop do vseh ustanov v evropskem visokošolskem prostoru in jim omogočiti, da si z izobrazbo zgradijo neodvisno življenje; poudarja še, da bi bilo treba dodatno sprostiti izdajanje dovoljenj za prebivanje diplomantom, ki iščejo kvalificirano poklicno dejavnost; poudarja, da bi bilo treba okrepiti prizadevanja za vzajemno priznavanje beguncev s priznanim statusom, zlasti z vidika mobilnosti teh študentov;

41.

poudarja, da imajo države članice in vsi visokošolski zavodi iz evropskega visokošolskega prostora nalogo, da zagotovijo kakovostno izobraževanje, ki bo ustrezalo socialnim in gospodarskim izzivom, in poudarja potrebo po njihovem tesnem medsebojnem sodelovanju za doseganje ciljev, zastavljenih z bolonjskim procesom;

42.

ugotavlja, da je le nekaj držav članic izdelalo celovito strategijo za vključevanje študentov iz nižjega družbeno-gospodarskega okolja v visoko šolstvo, in se s tem spopadlo s problemom tako imenovanega socialnega filtra;

43.

poziva k večjemu vključevanju srednješolskih učiteljev v bolonjski proces, v smislu njihovega kakovostnejšega usposabljanja in poklicne mobilnosti, da bi izpolnili nove izobraževalne potrebe in potrebe po usposabljanju, ki jih narekuje družba, temelječa na znanju, in bi prispevali k večji uspešnosti študentov;

44.

poudarja vlogo izobraževanja, njegove kakovosti in poučevalnega poslanstva pri izoblikovanju prihodnjih generacij, prispevanju k večji socialni in ekonomski koheziji, pa tudi pri ustvarjanju novih delovnih mest, večji konkurenčnosti in potencialu za rast; v zvezi s tem poziva k boljšemu priznavanju pomena učiteljskega poklica;

45.

poziva k gospodarskim in družbenim prizadevanjem za večjo socialno vključenost z zagotavljanjem pravičnega in odprtega dostopa do kakovostnega izobraževanja za vse, lajšanjem priznavanja univerzitetnih in poklicnih kvalifikacij, pa tudi študijskih obdobij v tujini in predhodnega učenja, programov za pridobivanje mehkih veščin, programov za neformalno in priložnostno učenje, ter z zagotavljanjem ustreznega izobraževanja za raznoliko študentsko populacijo prek vseživljenjskega učenja;

46.

poudarja socialno razsežnost bolonjskega procesa; poziva k ukrepanju za večjo udeležbo nezadostno zastopanih in prikrajšanih skupin, tudi z mednarodnimi programi mobilnosti;

47.

poudarja vlogo, ki jo ima mobilnost na področju izobraževanja pri medkulturnem učenju, zato bi bilo treba v okviru bolonjskega procesa sprejeti dejavne ukrepe za spodbujanje medkulturnega znanja in spoštovanja med študenti;

48.

poziva k prizadevanjem za razvoj strategije za zunanjo razsežnost evropskega visokošolskega prostora prek sodelovanja z drugimi regijami po svetu, da bi povečali njegovo konkurenčnost in privlačnost na svetovni ravni, izboljšali obveščenost o evropskem visokošolskem prostoru, okrepili sodelovanje na temelju partnerstev, okrepili politični dialog in še dodatno priznavali kvalifikacije;

49.

poudarja potrebo po boljšemu zbiranju podatkov med državami evropskega visokošolskega prostora za boljše prepoznavanje izzivov bolonjskega procesa in odzivanje nanje;

50.

poudarja, da je naslednja ministrska konferenca o evropskem visokošolskem prostoru, ki bo maja 2015 v Erevanu, pomembna za uresničevanje cilja in za kritičen pregled napredka in pomanjkljivosti pri doseganju prednostnih nalog za obdobje 2012–2015, da bi evropski visokošolski prostor ob popolni podpori Unije spodbudili in še bolj uskladili;

51.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

21.9.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 346/10

—

ob upoštevanju člena 167 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju Konvencije Organizacije združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO) z dne 20. oktobra 2005 o varovanju in spodbujanju raznolikosti kulturnih izrazov,

—

ob upoštevanju Direktive 2010/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. marca 2010 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju avdiovizualnih medijskih storitev (Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah) (1),

—

ob upoštevanju Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorskih in sorodnih pravic v informacijski družbi (2),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1295/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o uvedbi programa Ustvarjalna Evropa (2014–2020) in razveljavitvi sklepov št. 1718/2006/ES, št. 1855/2006/ES in št. 1041/2009/ES (3),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 25. novembra 2014 o evropski avdiovizualni politiki v digitalni dobi (4),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. marca 2010 z naslovom „Evropa 2020: strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast“ (COM(2010)2020),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 26. avgusta 2010 z naslovom Evropska digitalna agenda (COM(2010)0245),

—

ob upoštevanju prvega poročila Komisije z dne 4. maja 2012 o izvajanju Direktive 2010/13/EU (Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah) Avdiovizualne medijske storitve in povezane naprave: Pretekli in prihodnji vidiki (COM(2012)0203),

—

ob upoštevanju prvega poročila Komisije z dne 24. septembra 2012 o izvajanju členov 13, 16 in 17 Direktive 2010/13/EU za obdobje 2009–2010, Spodbujanje evropskih del v linearnih in avdiovizualnih medijskih storitvah na zahtevo, načrtovanih v EU (COM(2012)0522),

—

ob upoštevanju tretjega poročila Komisije z dne 7. decembra 2012 o izzivih za evropsko filmsko dediščino iz analogne in digitalne dobe (SWD(2012)0431) glede izvajanja Priporočila 2005/865/EC Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. novembra 2005 o filmski dediščini in konkurenčnosti z njo povezanih industrijskih dejavnosti,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 18. decembra 2012 o vsebini na enotnem digitalnem trgu (COM(2012)0789),

—

ob upoštevanju Zelene knjige Komisije z dne 24. aprila 2013 z naslovom Priprave na popolnoma zlit avdiovizualni svet: rast, ustvarjanje in vrednote (COM(2013)0231),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 15. novembra 2013 o državni pomoči za filme in druga avdiovizualna dela (5),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 15. maja 2014 naslovom Evropski film v digitalni dobi – povezovanje kulturne raznolikosti in konkurenčnosti (COM(2014)0272),

—

ob upoštevanju mnenja Odbora regij z dne 4. decembra 2014 o evropski kinematografiji v digitalni dobi,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. novembra 2011 o evropski kinematografiji v digitalni dobi (6),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. septembra 2012 o spletni distribuciji avdiovizualnih del v Evropski uniji (7),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. maja 2013 o izvajanju direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah (8),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. marca 2014 o pripravah na popolnoma zlit avdiovizualni svet (9),

—

ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za kulturo in izobraževanje (A8-0123/2015),

A.

ker je film ekonomska in kulturna dobrina, ki mnogo prispeva k rasti evropskega gospodarstva in zaposlovanju, hkrati pa oblikuje evropsko identiteto tako, da odraža kulturno in jezikovno raznolikost, promovira evropsko kulturo prek meja, spodbuja kulturno izmenjavo in vzajemno razumevanje med državljani ter prispeva k oblikovanju in razvoju kritičnega razmišljanja;

B.

ker je treba potencial kulturnih in ustvarjalnih sektorjev v Evropi, zlasti potencial evropske filmske industrije, še polno izkoristiti pri promociji evropske kulturne raznolikosti in dediščine ter ustvarjanju trajnostne rasti in delovnih mest, ki bi koristili tudi drugim gospodarskim sektorjem in Evropi zagotovili konkurenčno prednost na svetovni ravni;

C.

ker je evropska filmska industrija s 1 500 filmi, ki so izšli v letu 2014, med največjimi svetovnimi proizvajalci, vendar je zanjo značilna heterogenost, tako glede financiranja kot vrst produkcije;

D.

ker so za evropske filme značilne kakovost, izvirnost in raznolikost, vendar pa jih zaradi velike mednarodne konkurence pestijo omejena promocija in distribucija v Evropi ter težave pri izvozu prek meja Unije, kar se kaže v razmeroma nizkih stopnjah občinstva, obenem pa se soočajo z veliko mednarodno konkurenco in težavami pri distribuciji v Evropi in zunaj nje;

E.

ker ostaja širjenje evropskih nenacionalnih filmov v državah članicah šibko, kljub velikemu številu, ki se jih proizvede vsako leto, neevropske produkcije pa se znotraj Unije distribuirajo v širokem obsegu;

F.

ker raznolikost evropskih filmov odraža bogatost in moč evropske kulturne in jezikovne raznolikosti, kar pomeni, da je evropski filmski trg naravno razdrobljen;

G.

ker je spodbujanje kvalitetne filmske produkcije še zlasti pomembno za manjše države članice EU z majhnim številom govorcev jezika;

H.

ker evropski ustvarjalni podprogram MEDIA nudi nove vire financiranja in možnosti za distribucijo in širjenje evropskih nenacionalnih filmov ter za razvoj publike in podporo medijskemu opismenjevanju;

I.

ker bi morala biti med ključnimi cilji enotnega digitalnega trga izgradnja zaupanja v internet ter izboljšanje dostopa do zakonitih avdiovizualnih vsebin, s čimer bi prispevali k naložbam v evropske filme;

J.

ker predvajanje v kinematografih, kot prvi način uporabe, še naprej ustvarja velik del filmskih prihodkov in je zato bistvenega pomena za financiranje proizvodnje in distribucije evropskih filmov, obenem pa ima ključno vlogo za uspeh filmov v poznejših fazah predvajanja;

K.

ker bi vse več evropskim filmom s skromnim proračunom za produkcijo in promocijo koristile prožnejše strategije predvajanja ter hitrejša dostopnost v okviru storitev videa na zahtevo;

L.

ker bi z boljšo organizacijo projekcij karseda povečali potencialno občinstvo, nezakonit ogled filmov pa bi bil manj privlačen;

M.

ker člen 13(1) direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah države članice obvezuje, da zagotovijo, da ponudniki storitev na zahtevo spodbujajo evropska dela; ker se ta določba izvaja na različne načine z različnimi ravnmi zakonskih zahtev, zaradi česar so se nekateri ponudniki odločili za delovanje v državah članicah z najnižjimi zahtevami;

N.

ker je večina javnega financiranja evropske filmske industrije iz nacionalnih in evropskih virov namenjena filmski produkciji;

O.

ker je v členu 14 Uredbe (EU) št. 1295/2013 o uvedbi programa Ustvarjalna Evropa navedeno, da „Komisija vzpostavi Jamstveno shemo za kulturne in ustvarjalne sektorje“ z namenom lajšanja dostopa MSP v kulturnih in ustvarjalnih sektorjih do financiranja ter omogočanja sodelujočim finančnim posrednikom, da učinkoviteje ocenijo tveganja, povezana s projekti, za katere želijo MSP pridobiti posojila in financiranje;

P.

ker je Komisija v svojem tretjem poročilu z dne 7. decembra 2012 o izzivih za evropsko filmsko dediščino iz analogne in digitalne dobe opozorila, da je digitaliziranega le 1,5 % evropske filmske dediščine; ker ta odstotek do danes ostaja enak, kljub večkrat izraženim pomislekom, da bi večji del te dediščine utegnil biti izgubljen za prihodnje generacije, kot na primer kaže primer, da se je ohranilo le 10 % nemih filmov;

Q.

ker digitalizacija in medijska konvergenca ustvarjata nove priložnosti za distribucijo in promocijo evropskega filma prek meja ter velik potencial za inovacije in fleksibilnost, kar povzroča pomembne spremembe v obnašanju in pričakovanjih gledalcev;

R.

ker je ključnega pomena zagotoviti sredstva za digitalizacijo, ohranjanje in spletno dostopnost filmske dediščine in z njo povezanega gradiva ter vzpostaviti evropske standarde za ohranjanje digitalnih filmov;

S.

ker lahko medijska in zlasti filmska pismenost državljanov prispevata k razvoju kritičnega razmišljanja in razumevanja ter spodbujata ustvarjalnost in sposobnost izražanja državljanov;

T.

ker bi morale avtorske pravice v digitalni dobi še naprej spodbujati naložbe v filmsko produkcijo in ustvarjanje ter zagotoviti ustrezno plačilo za imetnike avtorskih pravic, hkrati pa spodbujati razvoj novih storitev in čezmejnega dostopa državljanov ter kulturnim in ustvarjalnim sektorjem omogočati, da še naprej prispevajo k rasti in ustvarjanju delovnih mest;

U.

ker je treba zagotoviti učinkovito izvajanje Direktive 2012/28/EU o nekaterih dovoljenih uporabah osirotelih del ter da so filmi, zajeti z opredelitvijo osirotelih del, javno dostopni;

1.

spodbuja evropsko filmsko industrijo, naj še nadalje razvija nove inovativne storitve, poslovne modele in distribucijske kanale, da bi se izboljšala čezmejna dostopnost evropskih filmov v Uniji in onstran njenih meja, da bi imeli gledalci v vsej Uniji dostop do vse večje palete filmov na vse številnejših platformah; v zvezi s tem meni, da bi morala evropska filmska industrija posnemati primere najboljših komercialnih praks zunaj Unije;

2.

priznava vpliv nepooblaščene uporabe del na ustvarjalni cikel in pravice ustvarjalcev; poudarja potrebo po obsežnejši zakoniti visokokakovostni ponudbi in ozaveščanju mladih;

3.

predlaga, da se možnosti za razvoj čezmejne prenosljivosti avdiovizualnih storitev še nadalje raziščejo, ob tem pa naj se upoštevajo hitra rast videov na zahtevo in spletne transakcije v Uniji, kar bi gledalcem omogočilo dostop do filmov ne glede na to, kje se nahajajo;

4.

poudarja pomen ciljno usmerjenega marketinga v vsej Uniji, ki upošteva kulturne posebnosti evropskega občinstva, da se tako zagotovi boljša in učinkovitejša promocija evropskih filmov;

5.

skladno s tem spodbuja večji dostop do podnaslovljenih filmov, da se poveča čezmejna distribucija evropskih filmov, med gledalci poveča zavest o evropski kulturni in jezikovni raznolikosti ter izboljša medsebojno razumevanje;

6.

zlasti opozarja na vlogo programa MEDIA pri spodbujanju podnaslavljanja in sinhronizacije, da bi izboljšali razpoložljivost evropskih filmov, predvsem v izvirnih različicah s podnapisi, s pomočjo katerih se spodbuja distribucija filmov ter izboljšujeta poznavanje in razumevanje evropskih kultur in jezikov;

7.

poudarja pomen nedavno sprejetega pripravljalnega ukrepa z naslovom „Množičenje podnaslavljanja za povečanje kroženja evropskih del“ ter prihodnjega dela Komisije za izvajanje tega ukrepa;

8.

poleg tega podpira pobude, kot je na primer pilotni projekt Komisije z naslovom Spodbujanje evropskega vključevanja s pomočjo kulture, katerega namen je povečati število podnaslovljenih evropskih filmov tako, da se zagotovijo nove podnaslovljene različice izbranih televizijskih programov po vsej Evropi;

9.

poudarja temeljni pomen nadaljnjega izboljšanja dostopnosti filmov za invalidne osebe, zlasti prek zvočnih opisov in podnaslovov;

10.

poudarja poseben pomen evropskih zasebnih in javnih radiodifuzijskih hiš za filmsko produkcijo, tako za televizijsko kot za kinematografsko koprodukcijo, ter poudarja njihovo vlogo pri zagotavljanju obstoja številnih – zlasti malih in srednjih – podjetij za filmsko produkcijo v Evropski uniji;

11.

opozarja na vlogo nagrade EP LUX Prize, ki je skozi leta vse bolj priznana, pri spodbujanju evropskih filmov s pomočjo prevodov podnaslovov zmagovitega filma vseh 24 uradnih jezikov Unije, kar zagotavlja večjo vidnost in dostopnost evropskih filmov ter ozaveščenost o njih; poziva nacionalne parlamente, naj v sodelovanju z informacijskimi pisarnami Evropskega parlamenta v državah članicah dodatno spodbujajo nagrado LUX;

12.

meni, da je treba spodbujati in podpirati evropske koprodukcije ter da lahko povečanje števila tovrstnih koprodukcij privede do širše distribucije evropskih filmov po vsej Evropi;

13.

poleg tega poudarja vse večji uspeh visokokakovostnih evropskih televizijskih nanizank ter strateški pomen nadaljnjega spodbujanja njihove produkcije, distribucije in promocije na evropskem in svetovnem trgu;

14.

poziva vse države članice, naj razvijajo in promovirajo posebne dogodke, kot so filmski festivali tre pobude za potujoče kinematografe, da se spodbujata in podpirata širjenje in distribucija evropskih filmov na njihovem ozemlju;

15.

predlaga okrepitev obstoječih ukrepov za optimizacijo cen vstopnic za kinematografe ter razvoj inovativnih promocij in abonmajskih ponudb, ki bi prispevale k zagotavljanju privlačnosti kinematografov in njihove dostopnosti vsem;

16.

spodbuja distributerje in operaterje kinematografov, naj povečajo prepoznavnost in dostopnost filmov iz drugih evropskih držav, da bi razširili občinstvo;

17.

priznava, da so kinematografi še vedno najpomembnejša mesta za predstavitev in promocijo filmov ter poleg tega mesta s pomembno družbeno razsežnostjo, kjer se ljudje srečujejo in izmenjujejo stališča; poudarja, da izginjanje malih in neodvisnih kinematografov, zlasti v majhnih mestih in manj razvitih regijah, omejuje dostop do evropskih kulturnih virov, dediščine in dialoga; s tem v zvezi poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo pomoč pri opremljanju vseh platen z digitalno projekcijsko in zvočno tehnologijo, da bi ohranili takšne kinematografe;

18.

poudarja pomen spodbujanja filmov v zgodnji produkcijski fazi, da se izboljša širjenje filma in zagotovi večja ozaveščenost o njem med potencialnim občinstvom širom Evrope;

19.

poudarja pomen programa MEDIA pri testiranju inovativnih pristopov za formiranje občinstva, zlasti z nudenjem podpore festivalom, pobudam za razvoj filmske pismenosti ter ukrepom za formiranje občinstva;

20.

opozarja na člen 13.1 direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah, ki države članice obvezuje, da zagotovijo, da ponudniki storitev na zahtevo promovirajo evropska dela; poudarja, da se ta določba izvaja na neenake načine z različnimi ravni zakonitih zahtev ter da se zaradi tega lahko ponudniki odločijo, da bodo delovali v državah članicah z najnižjimi zahtevami;

21.

meni, da bi morali biti pri financiranju ustvarjanja evropskih filmskih del udeleženi vsi, ki imajo pri neposrednem dajanju na voljo, trženju in posredovanju del, vključno s povezovanjem in dajanjem na voljo prek storitve videa na zahtevo, od evropskih filmskih del ekonomske koristi, četudi le posredne; poziva Komisijo, naj to stališče upošteva tudi pri preverjanju programov držav članic za podpiranje filma z vidika konkurence;

22.

poziva Komisijo, naj to upošteva, ko bo predlagala pregled sedanjega zakonskega okvira, da se na evropskem avdiovizualnem trgu zagotovijo enaki in pošteni pogoji za vse ponudnike;

23.

poziva platforme za video na zahtevo, tudi tiste, ki temeljijo na naročnini, naj omogočijo javen dostop do podatkov o številu ogledov posameznega filma v svojem naboru, da bi omogočile ustrezno oceno njegovega dosega;

24.

meni, da za boljšo distribucijo evropskih filmov na evropskem in mednarodnem trgu, mora biti javno financiranje bolj uravnoteženo, da se poveča podpora razvoju, promociji in mednarodni distribuciji;

25.

meni, da je treba realno povečati proračun za distribucijo, promocijo in trženje filmov, vendar ne na račun financiranja produkcije;

26.

poziva države članice, naj zlasti povečajo javna sredstva, namenjena podpiranju zgodnje distribucije in promocije nacionalnih in nenacionalnih evropskih filmov v tujini;

27.

poziva države članice, naj spodbujajo pobude za produkcijo, distribucijo, dostopnost evropskih filmov; meni, da uporaba enake znižane stopnje DDV za kulturna avdiovizualna dela, ki se prodajajo v spletnem okolju, kot tista, ki se ne, spodbuja rast novih storitev in vsebin;

28.

izpostavlja vlogo jamstvenega instrumenta za kulturne in ustvarjalne sektorje pri omogočanju dostopa do financiranja malih in srednjih podjetij v kulturnem in ustvarjalnem sektorju in pri spodbujanju naložb finančnih posrednikov, kar bi povečalo možnosti financiranja filmske industrije;

29.

spodbuja k ovrednotenju uspešnosti in učinkovitosti evropskih in nacionalnih programov za podpiranje filma, pri čemer naj se zlasti upoštevata kakovost in doseg podprtih del, obenem pa tudi, v kolikšni meri so prisotni podporni instrumenti za trženje in formiranje občinstva ter koliko so učinkoviti; poziva Komisijo, naj na ta način opredeljene najboljše prakse posreduje drugim državam članicam EU;

30.

opozarja, da so za produciranje in koproduciranje filmov potrebne precejšnje finančne naložbe in da sedanji pravni okvir ne preprečuje večozemeljskega licenciranja, ter poudarja, da bi morali tudi v prihodnje ohraniti raznovrstnost sistemov produkcije in distribucije, da bi spodbujali naložbe v evropske filme, se odzvali na jezikovno in kulturno raznolik evropski trg ter varovali in spodbujali kulturno raznolikost;

31.

poudarja, da evropski filmi prejemajo sredstva iz velikega števila evropskih, nacionalnih in regionalnih javnih skladov ter da bi bilo treba spodbujati večje medsebojno dopolnjevanje pri uporabi teh skladov, da bi povečali njihovo učinkovitost;

32.

pozdravlja pobudo Komisije, da se ustanovi Evropski filmski forum, da se izboljša strukturiran dialog o izzivih, s katerimi se trenutno sooča filmska industrija v digitalni dobi, za izboljšanje sodelovanja, kopičenja informacij in izmenjavo primerov najboljše prakse;

33.

v zvezi s tem vse zadevne institucije poziva k širšemu vključevanju in medsebojnemu sodelovanju, zlasti z Evropskim parlamentom;

34.

poziva države članice, naj okrepijo svoja prizadevanja za izboljšanje medijske pismenosti, zlasti filmske, v šolskih programih in ustanovah za kulturno izobraževanje ter naj razvijajo pobude na nacionalni, regionalni in lokalni ravni na vseh ravneh formalnega, neformalnega in priložnostnega izobraževanja in usposabljanja;

35.

se zaveda pomena kinematografov kot mest za medgeneracijsko učenje filmske in medijske pismenosti ter pozdravlja ukrepe, ciljno usmerjene v spodbujanje te funkcije kinematografov;

36.

opozarja na spodbujanje izobraževalnih filmov za mlade in podpira tekmovanja, ki jih spodbujajo v ustvarjanju avdiovizualnih del; poudarja tudi možnosti, ki jih ponuja program MEDIA pri spodbujanju projektov filmskega opismenjevanja;

37.

podpira inovativne projekte in prakse, kot je pripravljalni ukrep Komisije za širjenje evropskih filmov v digitalni dobi, zasnovan za testiranje bolj prilagodljivega izhajanja filmov v medijih v več državah članicah, ter pozdravlja vključitev tega ukrepa v program Ustvarjalna Evropa;

38.

meni, da lahko takšne pobude za bolj prilagodljivo izhajanje koristijo nekaterim vrstam evropskih filmov pri njihovi razpoznavnosti, doseganju občinstva, dobičku in nižjih stroških, ter spodbuja Komisijo in države članice, naj takim pobudam namenijo večjo pozornost;

39.

poziva države članice, naj zagotovijo digitalizacijo kinematografskih del in z zahtevo po oddaji standardnega digitalnega originala za digitalne filme vzpostavijo mehanizme obvezne oddaje za mednarodne digitalne oblike ali tem oblikam prilagodijo svoje obstoječe mehanizme;

40.

poudarja pomen avdiovizualnih arhivov, zlasti tistih v ustanovah za filmsko dediščino in javnih radiodifuzijskih hišah, ter poziva države članice, naj jamčijo ustrezno raven financiranja in sisteme pridobivanja pravic za spodbujanje izpolnjevanja poslanstva javnega interesa, vključno z ohranjanjem, digitalizacijo ter omogočanjem javnega dostopa do filmske dediščine;

41.

poudarja pomembno vlogo evropske digitalne knjižnice EUROPEANA kot digitalne knjižnice za evropsko avdiovizualno dediščino (tako filmsko kot televizijsko);

42.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

21.9.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 346/17

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom Nova gozdarska strategija EU: za gozdove in gozdarski sektor (COM(2013)0659),

—

ob upoštevanju delovnih dokumentov služb Komisije SWD(2013)0342 in SWD(2013)0343, priloženih temu sporočilu,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta za kmetijstvo in ribištvo z dne 19. maja 2014 o novi gozdarski strategiji EU,

—

ob upoštevanju osnutka mnenja Odbora regij z dne 30. januarja 2014 z naslovom Nova gozdarska strategija EU: za gozdove in gozdarski sektor,

—

ob upoštevanju osnutka mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 10. julija 2014 o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom Nova gozdarska strategija EU: za gozdove in gozdarski sektor,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. februarja 2006 o izvajanju gozdarske strategije Evropske unije (1),

—

ob upoštevanju Sklepa št. 1386/2013/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. novembra 2013 o splošnem okoljskem akcijskem programu Unije do leta 2020 z naslovom Dobro živeti ob upoštevanju omejitev našega planeta;

—

ob upoštevanju strategije Evropa 2020, vključno z vodilnima pobudama Unija inovacij in Evropa, gospodarna z viri,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom Strategija Evropske unije za prilagajanje podnebnim spremembam (COM(2013)0216),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom Naše življenjsko zavarovanje, naš naravni kapital: strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2020 (COM(2011)0244),

—

ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja ter mnenj Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane in Odbora za industrijo, raziskave in energetiko (A8-0126/2015),

A.

ker Evropska unija ni pristojna za oblikovanje skupne gozdarske politike, vendar utegnejo nekatere politike Unije vplivati na posamezne gozdarske politike držav članic, in ker o ustreznih politikah na področju gozdarstva in gozdov odločajo države članice;

B.

ker lahko gozdarski sektor, kljub jasni pristojnosti držav članic, prispeva k boljšemu in aktivnejšemu usklajevanju ter izboljšanju položaja tega pomembnega gospodarskega sektorja, ki zagotavlja delovna mesta na evropski ravni, zlasti na podeželskih območjih, obenem pa varuje ekosisteme in zagotavlja ekološke koristi za vse, brez poseganja v pristojnosti držav članic;

C.

ker je les obnovljiv vir, ki se ga v Evropi pogosto ne izkorišča dovolj, in je treba zagotoviti pametno in trajnostno rabo te surovine, med drugim tudi z nadgradnjo in izmenjavo strokovnega znanja;

D.

ker so gozdovi vir edinstvene flore, favne in gliv;

E.

ker se gozdovi med seboj močno razlikujejo po velikosti in značilnostih, pri čemer v nekaterih državah članicah več kot polovico ozemlja pokrivajo gozdovi, ker so gozdovi, s katerimi se trajnostno gospodari, izjemnega pomena za dodano vrednost na lokalni, regionalni, evropski in mednarodni ravni, zagotovitev delovnih mest na podeželju in prispevanje k družbi, ki temelji na biogospodarstvu, ter predstavljajo koristi za zdravje ljudi, zlasti v strukturno šibkejših regijah, hkrati pa pomembno prispevajo tudi k varstvu okolja in podnebja ter k biotski raznovrstnosti;

F.

ker je gozdna biomasa zelo pomemben obnovljiv vir energije; ker gozdovi v Evropi trenutno absorbirajo in uskladiščijo približno 10 % emisij ogljika Evropske unije, s čimer občutno prispevajo k prizadevanjem za blažitev podnebnih sprememb;

G.

ker so državljani EU zaradi urbanizacije naše družbe manj povezani z gozdovi in le malo vedo o gozdarstvu in njegovem vplivu na blaginjo, delovna mesta, podnebje, okolje, zdravje ljudi in celotno vrednostno verigo ter povezavo s širšimi ekosistemi;

H.

ker vse več politik EU za gozdove postavlja vse večje zahteve; ker morajo biti te zahteve skrbno uravnotežene, zahteve za nove načine uporabe lesa v biogospodarstvu in bioenergijo pa mora spremljati učinkovita raba virov, uporaba novih tehnologij in spoštovanje omejitev v trajnostni oskrbi;

I.

ker evropsko gozdarstvo zaznamujeta trajnostno gospodarjenje in dolgoročno načrtovanje in ker bi bilo treba načelo trajnosti še močneje spodbujati na vseh ravneh, od lokalne do globalne, da bi ustvarili delovna mesta, zaščitili biotsko raznovrstnost, ublažili podnebne spremembe in se borili proti širjenju puščav;

J.

ker je pomembno poudariti gospodarski, družbeni in okoljski pomen gozdov, tudi v okviru varstva in podpiranja kulturne in naravne dediščine ter spodbujanja trajnostnega (ekološkega) turizma;

K.

ker se zaradi naraščanja svetovnega prebivalstva povečuje povpraševanje po energiji, zato bi morali imeti gozdovi pomembnejšo vlogo v prihodnji mešanici energetskih virov EU;

1.

pozdravlja sporočilo Komisije o novi gozdarski strategiji EU in priložena delovna dokumenta ter odločno opozarja, da se mora gozdarska strategija EU osredotočiti na trajnostno gospodarjenje z gozdovi in na njihovo večnamensko vlogo z gospodarskega, družbenega in okoljskega vidika in zagotoviti boljše usklajevanje politik Skupnosti, ki so neposredno ali posredno povezane z gozdarstvom, ter obveščanje o teh politikah; v zvezi s tem poudarja, da vse večje število evropskih političnih pobud, med drugim na področju ekonomske politike in politike zaposlovanja, oskrbe z energijo, okoljske in podnebne politike, zahteva večji prispevek gozdarstva;

2.

poudarja, da je treba vrednost ekosistemskih storitev gozdov določati bolj sistematično ter jo upoštevati pri odločanju v javnem in zasebnem sektorju;

3.

opozarja, da lahko le zdravi in stabilni gorski gozdovi v celotnem obsegu opravljajo svojo funkcijo zaščite za ljudi in naravo, saj zaustavijo plazove in padajoče kamenje ter delujejo kot naravna zaščita pred poplavami; poudarja, da je pri tem bistvenega pomena predvsem čezmejna izmenjava;

4.

v zvezi s tem poudarja, da bi bilo treba vse poskuse komunitarizacije zaustaviti ter da je treba spoštovati regionalnost in lokalnost sektorja in pravila o pristojnosti držav članic na tem področju in si prizadevati za usklajenost med ustreznimi pristojnostmi Evropske unije in držav članic;

5.

poudarja, da je za gozdove v EU značilna velika raznovrstnost, močno pa se tudi razlikujejo z vidika lastništva, velikosti, značilnosti in izzivov, s katerimi se soočajo;

6.

poudarja, da bi morala strategija upoštevati, da v nekaterih državah članicah gozdovi pokrivajo več kot polovico ozemlja, in da so gozdovi, s katerimi se trajnostno gospodari, izjemnega pomena za dodano vrednost na lokalni in regionalni ravni ter pomemben vir delovnih mest na podeželju in obenem bistveno prispevajo k varstvu okolja;

7.

opozarja na izjemno koristno vlogo stabilnih mešanih gozdov z avtohtonimi drevesnimi vrstami, prilagojenimi na lokalne razmere, saj imajo mešani gozdovi bistveno vlogo v ekosistemih in pomembno prispevajo k biotski raznovrstnosti;

8.

poziva države članice, naj lastnike gozdov podprejo v njihovih prizadevanjih za ohranitev in ustvarjanje značilnih lokalnih mešanih gozdov;

9.

je razočaran nad dejstvom, da v predlagano strategijo niso vključeni delovni pogoji gozdarjev, in poziva Komisijo, naj upošteva pametno organizacijo dela, visoke tehnološke standarde in kakovost delovnih mest;

10.

ugotavlja, da je v gozdarskem sektorju trenutno zaposlenih več kot 3 milijone evropskih državljanov, in poudarja, da bo dolgoročno konkurenčnost tega sektorja mogoče uresničiti zgolj z ustrezno usposobljeno delovno silo;

11.

meni, da bi morala gozdarska strategija EU določiti pogoje, ki bi EU omogočili vzpostavitev ustreznih zmogljivosti usposabljanja in usposobitev delovne sile, ki se bo v celoti zavedala izzivov in nevarnosti v gozdarskem sektorju, pa tudi varnostnih pravil, ki so neločljivo povezana z gospodarjenjem z gozdovi;

12.

poudarja, da je potrebna celovita in holistična skupna strategija, in pozdravlja priznanje gospodarskega, okoljskega in družbenega pomena in koristi gozdov ter gozdarskega sektorja v EU;

13.

meni, da to priznanje zagotavlja močno podlago za podpiranje gozdarskega sektorja EU, med drugim s preprečevanjem in upravljanjem naravnih nesreč v gozdovih, z izboljšanjem rabe virov, povečanjem konkurenčnosti in zaposlenosti ter krepitvijo gozdarske panoge in ohranjanjem ekološke vloge;

14.

poudarja pomembno vlogo biogospodarstva pri izpolnjevanju novih prednostnih nalog rasti, zaposlovanja in naložb, ki jih je opredelila Komisija;

15.

priznava, da mora EU podpirati nacionalne politike pri uresničevanju aktivnega, večnamenskega in trajnostnega upravljanja gozdov, vključno z gospodarjenjem z različnimi vrstami gozdov, ter pri krepitvi sodelovanja zaradi čezmejnih nevarnosti, kot so gozdni požari, podnebne spremembe in naravne nesreče ali invazivne tujerodne vrste;

16.

meni, da bi morala strategija bolj upoštevati problematiko bolezni dreves, kot je propadanje hrasta, ki pustoši nasade hrasta plutovca na Portugalskem, v Franciji in Španiji ter negativno vpliva na posebna območja varstva in biosferne rezervate;

17.

poudarja, da napovedano povečanje povpraševanja po lesu predstavlja priložnost in izziv za gozdove in vse gozdarske panoge, zlasti zato, ker se pričakuje, da bodo zaradi podnebnih sprememb gozdove pogosteje in hujše prizadeli suše, požari, neurja in škodljivci; v zvezi s tem opozarja, da je treba gozdove zaščititi pred temi čedalje večjimi nevarnostmi ter ponovno uskladiti njihovo proizvodno in varovalno vlogo;

18.

pozdravlja ukrepe za povečanje gozdne površine, predvsem z avtohtonimi drevesnimi vrstami, na območjih, ki niso primerna za proizvodnjo hrane, in zlasti v bližini urbanih območij, da bi s tem ublažili zdravju škodljive učinke, zmanjšali onesnaženje in krepili stik ljudi z gozdom;

19.

izrecno podpira prizadevanja Komisije za trajnostno spodbujanje zaposlovanja in blaginje v povezavi z gozdarstvom v Evropi;

20.

poudarja pomen trajnostne proizvodnje in rabe lesa ter drugih gozdnih materialov, kot so pluta in stranski izdelki lesa, tudi tekstilna vlakna, za razvoj trajnostnih ekonomskih modelov in ustvarjanje zelenih delovnih mest;

21.

poziva Komisijo, naj preuči težave z oskrbo nižje v dobavni verigi, ki so povezane s povečanjem povpraševanja v tretjih državah, zlasti po oblovini, in naj ta sektor podpira;

22.

poziva Komisijo in države članice, naj oblikujejo spodbude, da bo lahko vse večja skupina žensk, ki so lastnice gozdov, dobila posebno svetovanje in podporo za dejavno in trajnostno gospodarjenje z gozdovi;

23.

poudarja, da je približno 60 % gozdov EU v zasebni lasti s približno 16 milijoni zasebnih lastnikov, ter v zvezi s tem opozarja na pomen lastnine in lastninskih pravic ter podpira vse ukrepe, ki interesnim skupinam omogočajo, da sodelujejo v dialogu o krepitvi in izvajanju trajnostnega gospodarjenja z gozdovi ter izboljšajo izmenjavo informacij;

24.

opozarja, da so lastniki gozdov glavni akterji na podeželju, in v zvezi s tem pozdravlja priznanje pomena gozdarstva in kmetijsko-gozdarskih sistemov v programih razvoja podeželja v okviru skupne kmetijske politike 2014–2020;

25.

meni, da bi izboljšali izvajanje gozdarske strategije EU, če bi jo podprli z ustreznim usklajevanjem in v ta namen zagotovili finančna sredstva EU, med drugim iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja;

26.

poudarja priložnost za države članice in regije, da izkoristijo sredstva iz nacionalnih programov za razvoj podeželja, podprejo trajnostno gospodarjenje z gozdovi, spodbudijo kmetijsko-gozdarske sisteme, zagotavljajo okoljske javne dobrine, kot so proizvodnja kisika, zmanjševanje ogljikovega dioksida in zaščita poljščin pred podnebnimi vplivi, ter spodbujajo lokalno gospodarstvo in odpiranje zelenih delovnih mest;

27.

priznava, da so za gospodarjenje z gozdovi in pridobivanje lesa potrebne izboljšave na področju prometa in logistike; zato države članice poziva, naj razvijejo trajnostne logistične sisteme in sistem pridobivanja lesa z manjšimi negativnimi posledicami za podnebje, vključno z uporabo tovornjakov in ladij na trajnostno biogorivo in razširjeno uporabo železnic; spodbuja, da se v ta namen uporabljajo strukturni skladi in programi za razvoj podeželja EU;

28.

priznava družbeni pomen gozdov za fizično in duševno zdravje državljanov in da imajo javne dobrine, ki jih zagotavljajo gozdovi, visoko okoljsko in rekreacijsko vrednost ter prispevajo h kakovosti življenja, zlasti z oskrbo s kisikom, sekvestracijo ogljika, filtriranjem zraka, skladiščenjem in filtriranjem vode, omejevanjem erozije in varstvom pred plazovi, hkrati pa so prostor za dejavnosti na prostem;

29.

spodbuja vzpostavitev povezav javnega prevoza med urbanimi območji in gozdovi, s čimer bi se olajšal dostop do gozdov in gozdnih območij;

30.

poudarja, da so pomembne tudi druge dejavnosti, povezane z gozdovi, na primer nabiranje nelesnih gozdnih pridelkov, kot so gobe ali mehki gozdni sadeži, pa tudi pašništvo in čebelarstvo;

31.

poziva Komisijo, naj spodbuja gospodarske dejavnosti, ki so lahko vir surovin za farmacevtsko, kozmetično in živilsko industrijo ter služijo kot alternativna rešitev za zmanjševanje brezposelnosti in upadanja števila prebivalcev na podeželju, ter promovira proizvode iz teh dejavnosti kot koristne za zdravje ljudi;

32.

poudarja, da sta uporaba lesa in drugih izdelkov iz posekanega lesa kot obnovljive in podnebju prijazne surovine in trajnostno gospodarjenje z gozdovi pomembna dejavnika pri uresničevanju družbenopolitičnih ciljev Evropske unije, kot so energetski prehod, blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje ter izvajanje ciljev strategije Evropa 2020 in ciljev glede ohranjanja biotske raznovrstnosti; opozarja, da bi bilo pomanjkanje dejavnega gospodarjenja z gozdovi v nasprotju s temi cilji;

33.

poudarja, da imajo gozdovi, s katerimi se trajnostno gospodari, višjo sposobnost absorpcije ogljikovega dioksida kot gozdovi, s katerimi se gospodari netrajnostno, ter poudarja pomen trajnostnega gospodarjenja z gozdovi za povečevanje zmožnosti gozdov v EU za skladiščenje ogljika;

34.

meni, da o gozdovih ne smemo razmišljati le kot o ponorih ogljika;

35.

poudarja, da je treba zagotoviti učinkovito uporabo in ponovno uporabo gozdnih virov in lesnih materialov, s čimer bi prispevali k zmanjšanju trgovinskega primanjkljaja EU, izboljšanju samooskrbe EU z lesom, izboljšanju konkurenčnosti gozdarskega sektorja, zmanjšanju netrajnostnega gospodarjenja z gozdovi, varstvu okolja in omejitvi krčenja gozdov v tretjih državah;

36.

izrecno podpira učinkovito rabo lesa kot omejene, obnovljive in vsestransko uporabne surovine in nasprotuje pravno zavezujočim predpisom, ki določajo prednostno rabo lesa, saj se s tem po eni strani omejuje energetski trg in razvoj novih in inovativnih načinov uporabe biomase, po drugi pa to na mnogih oddaljenih in podeželskih območjih že samo iz infrastrukturnih razlogov ni izvedljivo;

37.

podpira odprt, tržno usmerjen pristop in svobodo tržnih udeležencev, in sicer z dajanjem prednosti lokalno pridobljenemu lesu, da bi se tako čim bolj zmanjšal ogljični odtis, ki nastane pri čezmorskih prevozih, in spodbujala trajnostna lokalna proizvodnja;

38.

meni, da mora strategija v celoti upoštevati posebnosti najredkeje poseljenih in najbolj oddaljenih regij, saj se nekateri največji viri biomase v Uniji nahajajo prav v teh regijah;

39.

priznava pomen lesa za energijo kot sredstva v boju proti energetski revščini, ki hkrati prispeva k uresničevanju ciljev za obnovljivo energijo v podnebnem in energijskem okviru do leta 2030 ter ustvarja nove poslovne priložnosti;

40.

meni, da mora nova gozdarska strategija omogočati tesnejše sodelovanje pri reševanju vprašanja glede strukture gozdarske industrije in združevanja subjektov, s čimer bi se zagotovilo boljše izkoriščanje gozdnih virov;

41.

meni, da mora trajnostno gospodarjenje z gozdovi izhajati iz splošno priznanih in sprejetih načel in orodij, kot so merila in kazalniki za trajnostno gospodarjenje z gozdovi, ki jih je treba vedno uporabljati za sektor kot celoto ne glede na končno uporabo lesa;

42.

podpira namero Komisije, da skupaj z državami članicami in zainteresiranimi stranmi pripravi ambiciozne, objektivne in dokazljive merila in kazalnike za trajnostno gospodarjenje z gozdovi, pri tem pa poudarja, da je treba ta merila uskladiti z zahtevami Forest Europe (ministrska konferenca o varstvu gozdov v Evropi) (2), ki predstavljajo vseevropsko podlago za usklajeno poročanje o trajnostnem gospodarjenju z gozdovi in osnovo za certificiranje trajnosti, ob upoštevanju raznolikosti tipov gozdov v Evropi;

43.

se zaveda, da so zaradi naraščanja povpraševanja po gozdnih materialih, ki ga predvsem povzroča razvoj pridobivanja energije iz obnovljivega vira biomase, potrebna nova sredstva za povečanje dostopnosti lesa, ki bodo jamčila trajnostno izkoriščanje gozdov;

44.

ugotavlja, da so pogajanja v okviru konference Forest Europe o „evropski konvenciji za gozdove“ (3) kot zavezujočem okviru za trajnostno gospodarjenje z gozdovi in za večje ravnovesje interesov v gozdarski politiki bistveno napredovala, ter poziva države članice in Komisijo, naj ukrenejo vse potrebno za uspešen zaključek teh pogajanj;

45.

meni, da so lahko načrti za gospodarjenje z gozdovi ali enakovredni instrumenti pomembno strateško orodje za izvajanje konkretnih ukrepov na ravni podjetij, za dolgoročno načrtovanje in za izvajanje trajnostnega gospodarjenja z gozdovi na evropskem ozemlju; obenem poudarja, da morajo izvajanje konkretnih ukrepov v omenjenih načrtih na ravni gozdarskih gospodarstev še naprej urejati nacionalni predpisi;

46.

poziva države članice, naj v skladu z načeli sorazmernosti in subsidiarnosti spremljajo in spodbujajo izvajanje načrtov gospodarjenja z gozdovi naj pri tem ne ustvarjajo nepotrebnega upravnega bremena;

47.

pozdravlja jasno ločitev načrtov za gospodarjenje z gozdovi in načrtov za upravljanje v okviru omrežja Natura 2000;

48.

opozarja, da so načrti za gospodarjenje z gozdovi zgolj pogoj za to, da lahko upravičena gospodarstva nad določeno velikostjo prejmejo sredstva EU za razvoj podeželja, da pa so gozdovi, manjši od mejne velikosti, izvzeti; dodaja, da se lahko odobrijo tudi enakovredni instrumenti;

49.

poziva države članice, naj to obstoječo prožnost pri izvajanju zakonodaje v celoti izkoristijo, zlasti v korist manjših gospodarskih subjektov;

50.

poziva Komisijo in države članice, naj ustvarijo spodbude in podpirajo nove poslovne modele, kot so proizvodne zadruge, ki bi male zasebne lastnike gozdov spodbudili k dejavnemu in trajnostnemu gospodarjenju z njihovimi gozdovi;

51.

vztraja, da je za pravilno izvajanje strategije ključnega pomena oblikovati poseben dolgoročen akcijski načrt, ki poudarja pomen pridobivanja in trajnostne uporabe gozdnega lesa z namenom ustvarjanja dodane vrednosti in delovnih mest, obenem pa zagotavlja načine za krepitev zasebnih gozdarskih podjetij in podpiranje organiziranega povezovanja lastnikov gozdov;

52.

poudarja, da bi bilo treba v učinkovito upravljanje z viri vključiti podporne programe za pogozdovanje območij, ki niso primerna za kmetijstvo, ter vzpostavljanje zaščitnih pasov;

53.

meni, da bi se bilo treba osredotočiti na prenos rezultatov raziskav v prakso, saj lahko nove zamisli prinesejo koristi celotnemu sektorju, gozdarske panoge pa imajo velik potencial za rast; nadalje meni, da bi lahko z dodatnimi naložbami v inovacije v tem sektorju ustvarili nove proizvodne niše in bolj učinkovite industrijske procese, ki bi omogočili pametnejšo uporabo razpoložljivih virov in zmanjšanje negativnih vplivov na gozdne vire;

54.

poziva Komisijo, naj z gozdarskega in lesnopredelovalnega vidika preuči evropske programe za raziskave in razvoj (Obzorje 2020) in program za konkurenčnost malih in srednjih podjetij (COSME) ter po potrebi razvije nova orodja za gozdarski sektor in spodbuja usmerjene raziskave o stroškovno učinkovitih rešitvah za nove in inovativne lesne proizvode, s čimer bi podprli razvoj trajnostnega biogospodarstva na osnovi lesa;

55.

pozdravlja pozitivne rezultate izmenjave primerov dobre prakse in obstoječega znanja o gozdovih med državami članicami ter poziva države članice in Komisijo, naj podpirajo izmenjave med industrijo, znanostjo in proizvajalci;

56.

poudarja, da je treba podpirati okvirne programe EU za raziskave, razvoj in inovacije, ki prispevajo k uresničevanju pametne in trajnostne rasti, proizvodnji proizvodov z višjo dodano vrednostjo, uvajanju čistejše tehnologije in visoke stopnje tehnologije, zlasti na področju rafiniranih biogoriv in industrijske gradnje iz lesa, pa tudi v avtomobilski in tekstilni industriji;

57.

poudarja, da je po oceni Komisije biogospodarstvo v letu 2009 obsegalo trg v vrednosti 2 bilijona EUR ter zagotavljalo 20 milijonov delovnih mest ali 9 % celotne zaposlenosti v EU;

58.

ugotavlja, da bo vsak evro, vložen v raziskave in inovacije na področju biogospodarstva v okviru programa Obzorje 2020, ustvaril okoli deset evrov dodane vrednosti; poudarja, da imajo gozdovi danes ključno vlogo v biogospodarstvu in jo bodo imeli tudi v prihodnje;

59.

meni, da je treba spodbujati nadomeščanje surovin, ki temeljijo na nafti, ali toplotno intenzivnih surovin z lesom in izdelki iz posekanega lesa v skladu z napredkom na področju raziskav in tehnologije, in da lahko to dodatno pripomore k blaženju podnebnih sprememb ter k odpiranju novih delovnih mest;

60.

poudarja, da je treba opraviti oceno stroškov za vso zakonodajo EU, ki vpliva na vrednostne verige v panogah, ki temeljijo na gozdarstvu, da bi se odpravila vsa nepotrebna in obremenjujoča birokracija in da bi se ustvaril okvir, ki bi dolgoročno omogočil trajnostno povečanje konkurenčnosti teh panog, ter podpira načelo, da bi bilo treba zakonodajne predloge, ki zadevajo gozdarski sektor in vrednostne verige v panogah, ki temeljijo na gozdarstvu, temeljito preučiti na podlagi ocene učinka;

61.

meni, da je krepitev temeljnega znanja v zvezi z gozdovi zelo pomembna za raziskave in da so za izvajanje gozdarske strategije nujno potrebne zanesljive informacije;

62.

je seznanjen z razpoložljivostjo informacij in zmogljivostmi spremljanja prek programa Copernicus in drugih prostorskih pobud na evropski ravni ter priporoča, da se ti viri in orodja bolje izkoristijo;

63.

opozarja, da nacionalne gozdne inventure predstavljajo celovit monitoring za popis gozdov, z njimi pa se zadosti tudi regionalnemu vidiku ter zahtevi po zmanjšanju birokracije in stroškov;

64.

pozdravlja prizadevanja Komisije za vzpostavitev evropskega informacijskega sistema za gozdove, ki temelji na nacionalnih podatkih, in pobude, s katerimi bo obstoječe podatke lažje primerjati, ter se glede tega nadeja podrobnejše analize podatkov o gospodarstvu in zaposlovanju v gozdarskem in lesnopredelovalnem sektorju;

65.

zlasti priporoča bolj dolgoročne zbirke podatkov, ki bi pripomogle k razumevanju trendov na področju gozdarstva in njegovega prilagajanja podnebnim spremembam;

66.

meni, da je za uspešno izvajanje trajnostnega gospodarjenja z gozdovi nadvse pomembna izobražena in dobro usposobljena delovna sila ter poziva Komisijo in države članice, naj pripravijo ukrepe za podpro pomladitvi delovne sile v gozdarstvu in odpravo pomanjkanja gozdarskih delavcev, pri čemer naj po možnosti uporabijo obstoječe evropske instrumente, kot so Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja (EKSRP), Evropski sklad za regionalni razvoj (ESRR), Evropski socialni sklad (ESS) in evropski izobraževalni programi (ET2020);

67.

poziva Komisijo, naj podpira informacijske kampanje o gozdarskem sektorju, ki bodo zagotovile večjo ozaveščenost o priložnostih, ki jih ponuja pri reševanju brezposelnosti in upadanja števila prebivalcev na podeželju, ter povečale njegovo privlačnost za mlade;

68.

meni, da bi bilo treba razviti izobraževalne programe in programe usposabljanja, še zlasti za nove udeležence in mlade upravitelje gozdov, pa tudi za zaposlene v gradbeništvu, da bi povečali njihovo ozaveščenost o možnostih uporabe lesa in zagotovili prenos znanja o gospodarjenju z gozdovi in panogah, vezanih na gozdarstvo;

69.

priznava, da lahko trajnostno upravljanje celotnega življenjskega cikla gozdnih proizvodov bistveno prispeva k doseganju ciljev zelenega gospodarstva, zlasti ciljev, povezanih s politikami blažitve podnebnih sprememb in z učinkovito uporabo virov;

70.

meni, da bi morale države članice spodbujati trajnostno rabo lesnih izdelkov v gradbenem sektorju, tudi uporabo pri gradnji cenovno dostopnejših hiš, zgrajenih iz trajnostno pridobljenih surovin;

71.

opozarja na pomen tradicionalnih načinov uporabe z visoko vrednostjo, ki imajo še vedno visok potencial za rast, kot je uporaba lesa v gradbeništvu in za embalažo;

72.

ugotavlja, da sedanji tehnološki razvoj omogoča gradnjo zmogljivih novogradenj večinoma iz lesa, kar pomembno zmanjšuje emisije CO2 v stavbnem sektorju;

73.

poudarja, da se pravila o uporabi lesa za gradbene namene med posameznimi državami članicami razlikujejo; zato poziva k zavezi za sprejetje predpisov na ravni EU, ki bi spodbujali širšo uporabo lesa v gradbeništvu;

74.

poziva države članice, naj pripravijo pobude, s katerimi bodo podprle prenos znanja in tehnologij, v podporo raziskavam in inovacijam na področju gozdarstva in gozdarskega sektorja pa naj v celoti izkoristijo obstoječe programe EU;

75.

opaža, da obstajajo precejšnje vrzeli v znanstvenih in tehnoloških raziskavah glede prilagojenosti gozdarstva na podnebne spremembe, tudi glede vpliva vse številnejših škodljivcev in bolezni, ki resno ogrožajo evropske gozdove in evropski gozdarski sektor;

76.

poziva Komisijo in države članice, naj izboljšajo ozaveščenost o gospodarskem, okoljskem in družbenem pomenu evropskih gozdov in gozdarstva, ter o pomenu trajnostnega gozdarskega biogospodarstva in lesa, ki je ena bistvenih obnovljivih surovin v EU;

77.

meni, da je pomembno spodbujati znanstvenoraziskovalno delo, usmerjeno k smotrni uporabi biomase in razvoju hitro rastočih energetskih poljščin, ter ustvariti model, ki bi zagotavljal gospodarske spodbude za uporabo odpadne biomase;

78.

poudarja, da trajnostno gospodarjenje z gozdovi pozitivno vpliva na biotsko raznovrstnost in blažitev podnebnih sprememb, hkrati pa lahko zmanjša tveganje gozdnih požarov, napadov škodljivcev in bolezni;

79.

poudarja, da je Unija sklenila, da je treba do leta 2020 zaustaviti izgubo biotske raznovrstnosti in degradacijo ekosistemskih storitev, vključno z opraševanjem, da je treba ekosisteme in njihove storitve ohraniti ter da bi moralo biti vsaj 15 % načetih ekosistemov obnovljenih; dodaja, da se je Unija tudi strinjala, da mora biti gospodarjenje z gozdovi trajnostno, gozdovi, njihova biotska raznovrstnost in njihove storitve zavarovani in, če je to izvedljivo, povečani, odpornost gozdov na podnebne spremembe, požare, nevihte, škodljivce in bolezni pa povečana; poleg tega poudarja, da je zato treba razviti in izvajati prenovljeno strategijo Unije o gozdovih, ki obravnava številne zahteve in koristi v zvezi z gozdovi ter prispeva k bolj strateško usmerjenemu pristopu k varstvu gozdov in izboljšanju njihovega stanja (4);

80.

poudarja, da bi bilo treba več pozornosti nameniti drugim vprašanjem, zlasti prenaseljenosti z rastlinojedimi živalmi, zdravju gozdov in spodbujanju trajnostne proizvodnje lesa, ukrepom s področja genskih virov gozdov za preprečevanje in gašenje gozdnih požarov in preprečevanje erozije tal ter obnovitev rastlinske odeje;

81.

priznava, da bi lahko gozdarstvo s hitro rastočim lesom zagotovilo trajnostno lesno biomaso, obenem pa tudi potrebno vzdrževanje območij, kar bi zmanjšalo nevarnost erozije tal in zemeljskih plazov na zemljiščih v prahi ali zapuščenih zemljiščih;

82.

poziva Komisijo in države članice k sprejetju posebnih ukrepov za doseganje cilja 5 iz Aičija, ki določa, da je treba do leta 2020 vsaj za polovico upočasniti izgubo vseh naravnih habitatov, vključno z gozdovi, in jo skoraj popolnoma zaustaviti, kjer je to izvedljivo, ter bistveno zmanjšati degradacijo in drobljenje;

83.

poziva države članice, naj svoje gozdarske politike oblikujejo tako, da bo v celoti upoštevan pomen gozdov pri varovanju biotske raznovrstnosti, preprečevanju erozije tal, sekvestraciji ogljika in čiščenju zraka ter vzdrževanju vodnega ciklusa;

84.

opozarja, da je biogospodarstvo kot ključni element pametne in zelene rasti v Evropi potrebno za uresničitev ciljev vodilnih pobud „Unija inovacij“ in „Evropa, gospodarna z viri“ v okviru strategije Evropa 2020 in da je les pomembna surovina za napredek v smeri gospodarstva, ki temelji na rabi biomase;

85.

poudarja, da je treba nujno razjasniti, kakšni so toplogredni učinki različne rabe gozdne biomase za energijo, in opredeliti rabe, ki so lahko v politično relevantnem časovnem okviru z vidika blaženja podnebnih sprememb najbolj koristne;

86.

meni, da je treba ob upoštevanju meja trajnostne dobave surovin spodbujati izvajanje koncepta biogospodarstva za spodbujanje gospodarnosti gozdnih vrednostnih verig s pomočjo inovacij in prenosa tehnologij;

87.

poziva k boljši podpori za različne gozdne proizvode, da bi se zagotovilo, da se različna povpraševanja po gozdnih proizvodih uravnovesijo in primerjajo z možnostjo trajnostne oskrbe ter z drugimi ekosistemskimi vlogami in storitvami, ki jih zagotavljajo gozdovi;

88.

je zelo zaskrbljen zaradi hitrosti svetovnega krčenja gozdov, zlasti v državah v razvoju, pogosto zaradi nezakonite sečnje;

89.

podpira mehanizme na globalni ravni, ki spodbujajo nadaljnji razvoj gozdarstva v smeri bolj trajnostne rabe, in pri tem še posebej opozarja na uredbo o lesu (5), katere namen je boj proti nezakoniti sečnji in dajanju nezakonito pridobljenega lesa, uvoženega iz tretjih držav, na evropski trg, shemo izdajanja dovoljenj za uvoz lesa v EU (FLEGT) (6) ter prostovoljne sporazume o partnerstvu;

90.

poziva Komisijo, naj objavi pričakovani pregled delovanja in učinkovitosti uredbe EU o lesu in poudarja, da bi morala biti nova uredba sorazmerna in preučiti načine za zmanjšanje nepotrebnih stroškov in obveznosti poročanja za evropske lastnike gozdov in gozdarje, ne da bi se pri tem ogrozil cilj uredbe;

91.

meni, da morajo biti ekosistemi in populacije vrst glede na izzive zaradi globalnega segrevanja in podnebnih sprememb zdravi, biološko raznovrstni in trdoživi, da se bodo lahko prilagodili;

92.

poudarja možnosti, ki jih zagotavljajo območja Natura 2000, na katerih je mogoče zaradi njihovih posebnih naravnih virov zagotavljati gozdarske proizvode in storitve visoke okoljske in kulturne kakovosti;

93.

poudarja pomen zdravih gozdnih ekosistemov, ki so življenjski prostor za živali in rastline, vendar poudarja, da dobronamerna zakonodaja, kot je direktiva EU o habitatih, vpliva na upravljavske odločitve subjektov in jo je treba izvajati sorazmerno;

94.

priznava vlogo gozdov pri razvoju povezanih sektorjev in v zvezi s tem vztraja, da je treba podpirati gojitelje medonosnih dreves, saj ta pomagajo pri opraševanju;

95.

meni, da nekatere težave zadevajo gozdarski sektor na svetovni ravni, zlasti nezakonita sečnja, zato poziva Komisijo, naj v okviru zadevnih mednarodnih organov okrepi podporo gozdarskemu sektorju;

96.

ugotavlja, da povpraševanje po biomasi narašča, zato pozdravlja, da si Komisija in države članice prizadevajo podpreti ukrepe držav v razvoju za izboljšanje gozdarske politike in zakonodaje, zlasti v okviru programa REDD+ (7) (obravnavanje odločilnih dejavnikov krčenja in degradacije gozdov);

97.

poziva Komisijo, naj oblikuje akcijski načrt o krčenju in degradaciji gozdov, da bi obravnavali cilje iz sporočila Komisije o krčenju gozdov in izpolnili zaveze iz sedmega okoljskega akcijskega programa; meni, da je pomembno, da se predvidita ne le ohranjanje obstoječih gozdov in upravljanje z njimi, temveč tudi ponovno pogozdovanje;

98.

meni, da je treba posebej obravnavati tudi potrebo po ponovnem pogozdovanju širšega obsega na območjih, ki so jih prizadeli ponavljajoči se gozdni požari;

99.

opominja, da bi moralo biti izvajanje gozdarske strategije EU usklajen večletni proces, v katerem bi bilo treba upoštevati stališče Evropskega parlamenta, in da bi bilo treba strategijo izvajati učinkovito, celostno in nebirokratsko;

100.

obžaluje, da se je proces izvajanja deloma začel, še preden je Evropski parlament sprejel svoje stališče, meni namreč, da to ni v skladu s ciljem boljšega usklajevanja politik, povezanih z gozdovi, kot je navedla Komisija v besedilu svoje strategije;

101.

meni, da bi morala nova strategija vzpostaviti povezave med strategijami in načrti financiranja Evropske unije in držav članic ter okrepiti skladnost na ravni načrtovanja, financiranja in izvajanja medsektorskih dejavnosti;

102.

poziva k vključujočemu, dobro strukturiranemu in uravnoteženemu izvajanju strategije;

103.

zato meni, da bi bilo treba mandat stalnega odbora za gozdarstvo okrepiti in mu nameniti več sredstev, da bo lahko Komisija v celoti uporabila strokovno znanje iz držav članic ter da bo mogoče na ravni EU izvajati novo gozdarsko strategijo EU; poziva Komisijo, naj se s stalnim odborom za gozdarstvo posvetuje dovolj zgodaj pred vsako pobudo ali osnutkom besedila, ki bi utegnilo vplivati na gospodarjenje z gozdovi in lesno industrijo;

104.

poudarja, da imajo skupina za civilni dialog o gozdarstvu in pluti ter drugi pomembni deležniki pomembno vlogo, in poziva, naj se jih ustrezno vključi v izvajanje strategije;

105.

meni, da je spričo horizontalne narave gozdarskih vprašanj potrebno interno sodelovanje različnih služb Komisije, kadar se obravnavajo ukrepi, ki bi lahko vplivali na posebnosti trajnostnega gospodarjenja z gozdovi in sorodnih gospodarskih panog; zato poziva GD za okolje, GD za podnebno politiko, GD za kmetijstvo in razvoj podeželja, GD za energetiko, GD za raziskave in inovacije in druge zadevne generalne direktorate, naj strateško sodelujejo in z okrepljenim usklajevanjem in komunikacijo zagotovijo učinkovito izvajanje strategije;

106.

meni, da bi bilo treba z ozirom na prednostne naloge Komisije o rasti, zaposlovanju in naložbah tudi pri izvajanju gozdarske strategije EU prednostno obravnavati spodbujanje konkurenčnosti in trajnosti gozdarskega sektorja, podporo podeželskih in mestnih območij, krepitev temeljnega znanja, varstvo gozdov in ohranjanje njihovih ekosistemskih storitev, spodbujanje usklajevanja in komunikacije ter okrepitev trajnostne rabe lesnih in nelesnih gozdnih proizvodov;

107.

poziva Komisijo, naj strategijo dopolni s trdnim akcijskim načrtom, ki bo vseboval konkretne ukrepe, in naj Parlamentu vsako leto poroča o napredku, doseženem pri izvajanju konkretnih ukrepov strategije;

108.

se zavzema za sklic razširjenega odbora AGRI – ENVI – ITRE, da bo razprava o napredku pri izvajanju nove gozdarske strategije EU uravnotežena;

109.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

21.9.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 346/27

—

ob upoštevanju predloga uredbe Sveta o ustanovitvi Evropskega javnega tožilstva (COM(2013)0534),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. marca 2014 o predlogu Uredbe Sveta o ustanovitvi Evropskega javnega tožilstva (1),

—

ob upoštevanju predloga direktive o boju proti goljufijam, ki škodijo finančnim interesom Unije, z uporabo kazenskega prava (COM(2012)0363),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. oktobra 2013 o organiziranem kriminalu, korupciji in pranju denarja: priporočila za ukrepe in pobude, ki bi jih bilo treba sprejeti (2),

—

ob upoštevanju predloga uredbe o Agenciji Evropske unije za pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah (Eurojust) (COM(2013)0535),

—

ob upoštevanju Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, členov 2, 6 in 7 Pogodbe o Evropski uniji in Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

—

ob upoštevanju resolucije Sveta z dne 30. novembra 2009 o načrtu za krepitev procesnih pravic osumljenih ali obtoženih oseb v kazenskih postopkih,

—

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije, zlasti členov 86, 218, 263, 265, 267, 268 in 340,

—

ob upoštevanju člena 99(3) Poslovnika,

—

ob upoštevanju vmesnega poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve in mnenja Odbora za pravne zadeve (A8-0055/2015),

A.

ker naj bi po podatkih, ki jih je zbrala in preučila Komisija, letno zabeležili za okoli 500 milijonov EUR domnevnih primerov goljufij, ki škodijo finančnim interesom Unije, obstajajo pa tehtni razlogi za mnenje, da bi lahko bile zaradi goljufij v nevarnosti do 3 milijarde EUR;

B.

ker je stopnja vloženih obtožnic nizka v primerjavi s številom sodnih priporočil, ki jih je OLAF podal državam članicam, približno 31 % v osmih letih (2006–2013); ker je eden izmed ciljev evropskega javnega tožilstva premostiti to vrzel;

C.

ker so določene države članice morda manj učinkovite pri odkrivanju in pregonu goljufij, ki škodijo finančnim interesom EU, kar škoduje davkoplačevalcem vseh držav članic, ki prispevajo v proračun Unije;

D.

ker je Parlament v svoji resoluciji z dne 12. marca 2014 Svet pozval, naj ga v veliki meri vključi v zakonodajno delo s pomočjo stalnega toka informacij in ustreznih posvetovanj;

E.

ker različne pristojnosti, pravne tradicije, sistemi kazenskega pregona in pravosodni sistemi v državah članicah ne bi smeli ovirati ali spodkopavati boja proti goljufijam in kaznivim dejanjem, ki škodijo finančnim interesom Unije;

F.

ker organizirane kriminalne združbe tudi financirajo terorizem, sredstva pa zbirajo z goljufijami;

G.

ker člen 86 Pogodbe o delovanju Evropske unije omogoča širjenje pristojnosti evropskega javnega tožilstva na hujše oblike kriminala s čezmejno razsežnostjo; ker lahko Svet to možnost upošteva po ustanovitvi in začetku dela evropskega javnega tožilstva;

1.

potrjuje svojo resno pripravljenost, da obravnava prednostne naloge za ustanovitev evropskega javnega tožilstva ter opredeli načela in pogoje za odobritev predloga;

2.

ponavlja vsebino svojega predhodnega vmesnega poročila, ki je bil sprejet z resolucijo z dne 12. marca 2014, in izraža svojo namero, da dopolni in posodobi to vsebino glede na najnovejše razprave v Svetu;

3.

poziva Svet, naj zagotovi preglednost in demokratično legitimnost tako, da ustrezno obvešča Parlament ter se z njim redno posvetuje; poziva Svet, naj ustrezno upošteva stališča Parlamenta, saj je to predpogoj za odobritev sprejetja uredbe o evropskem javnem tožilstvu;

4.

opozarja, da bi moralo evropsko javno tožilstvo imeti pristojnosti za kazniva dejanja v zvezi z goljufijami, ki škodijo finančnim interesom Unije; v zvezi s tem opozarja, da je treba zadevna kazniva dejanja vključiti v predlagano direktivo o boju proti goljufijam, ki škodijo finančnim interesom Unije, z uporabo kazenskega prava (t. i. direktiva o zaščiti finančnih interesov); čeprav se zaveda napredka sozakonodajalcev v pogajanjih za sprejetje direktive o zaščiti finančnih interesov, poziva Svet, naj obnovi prizadevanja za doseganje dogovora o tej direktivi za ustanovitev evropskega javnega tožilstva;

5.

meni, da je za preiskovanje, pregon in sodno obravnavo storilcev goljufij, ki škodijo finančnim interesom Unije, potreben inovativen pristop, da bi tako izboljšali učinkovitost boja proti goljufijam, stopnjo izterjav in zaupanje davkoplačevalcev v institucije EU;

6.

meni, da je bistveno ustanoviti skupno, močno in neodvisno evropsko javno tožilstvo, ki bo lahko preiskovalo, preganjalo in sodno obravnavalo storilce kaznivih dejanj, ki škodijo finančnim interesom Unije, in meni, da bi bila kakršna koli šibkejša rešitev strošek za proračun EU;

7.

poudarja, da bi morala biti struktura evropskega javnega tožilstva popolnoma neodvisna od nacionalnih vlad in institucij EU ter zaščitena pred političnim vplivom in pritiskom; zato poziva k odprtosti, objektivnosti in preglednosti pri izbiri in imenovanju evropskega glavnega tožilca, njegovih namestnikov, evropskih tožilcev in evropskih delegiranih tožilcev; meni, da bi moralo biti zavoljo preprečevanja konfliktov interesov mesto evropskega tožilca zaposlitev za poln delovni čas;

8.

poudarja pomembnost svoje vključenosti v postopke imenovanja evropskih tožilcev in predlaga odprt razpis za kandidate, ki so neoporečni in ki imajo potrebno strokovno znanje, izkušnje in spretnosti; meni, da bi morala evropske tožilce imenovati Svet in Parlament soglasno na podlagi ožjega seznama, ki ga pripravi Komisija, po oceni neodvisne skupine strokovnjakov, izbranih izmed sodnikov, tožilcev in priznanih odvetnikov; za imenovanje evropskega glavnega tožilca bi moral biti uporabljen enak postopek, ki bi sledil predstavitvi pred Parlamentom;

9.

meni, da bi bilo treba člane kolegija razrešiti po odločitvi Sodišča Evropske unije, na zahtevo Sveta, Komisije, Parlamenta in/ali evropskega glavnega tožilca;

10.

poudarja, da morajo države članice nacionalne samoupravne pravosodne organe vključiti v postopke imenovanja evropskih delegiranih tožilcev v skladu z nacionalno zakonodajo in prakso;

11.

pozdravlja določbo iz besedila Sveta o letnem poročanju institucijam EU, da bi tako zagotovili stalno ocenjevanje dejavnosti, ki jih izvaja novi organ; poziva Svet, naj zagotovi, da bo letno poročilo med drugim vsebovalo podrobnosti o pripravljenosti nacionalnih organov na sodelovanje z evropskim javnim tožilstvom;

12.

meni, da bi morala biti pravila, ki določajo delitev pristojnosti med evropskim javnim tožilstvom in nacionalnimi organi, jasno opredeljena, da ne bi dopuščala negotovosti ali nepravilnih razlag v operativni fazi: evropsko javno tožilstvo bi moralo biti pristojno za preiskovanje in pregon kaznivih dejanj, ki štejejo za goljufijo, ki škodi finančnim interesom Unije, v skladu z direktivo o boju proti goljufijam, ki škodijo finančnim interesom Unije, z uporabo kazenskega prava; meni, da bi moralo evropsko javno tožilstvo najprej, preden nacionalni organi začnejo svojo preiskavo, odločiti, ali je pristojno, da bi se izognili vzporednim preiskavam, ki so neučinkovite;

13.

vztraja, da morajo nacionalni organi, ki izvajajo preiskave kaznivih dejanj, ki bi lahko spadala v pristojnost evropskega javnega tožilstva, le-to obvezno obvestiti o vseh takšnih preiskavah; ponovno poudarja, da mora imeti evropsko javno tožilstvo, če naj se zagotovi njegova neodvisnost in učinkovitost, pravico prevzeti tovrstno preiskavo, če presodi, da je to primerno;

14.

ponavlja, da bi morale pristojnosti evropskega javnega tožilstva poleg kaznivih dejanj, ki škodijo finančnim interesom Unije, vključevati tudi druga kazniva dejanja, vendar le, če obenem:

meni tudi, da bi moralo v primeru nesoglasja med evropskim javnim tožilstvom in nacionalnimi organi pregona glede pristojnosti za preiskavo in pregon odločati evropsko javno tožilstvo na osrednji ravni; poleg tega meni, da bi morala biti določitev pristojnosti v skladu s temi merili vedno predmet sodnega nadzora;

15.

obžaluje, da države članice preučujejo možnost oblikovanja kolegija, ki bi nadomestil hierarhično strukturo, ki jo je sprva predlagala Evropska komisija; v zvezi s tem meni, da bi morali vse odločitve o pregonu, izbiri pristojnega sodišča, prerazporeditvi ali opustitvi primera in poravnavi sprejemati senati na osrednji ravni;

16.

poudarja, da bi morali imeti senati osrednjo vlogo v preiskavah in v pregonu, njihove dejavnosti pa ne bi smele biti omejene zgolj na usklajevanje, temveč bi morali nadzirati delo evropskih delegiranih tožilcev na terenu;

17.

je zaskrbljen zaradi samodejne povezave med evropskim tožilcem v osrednjem uradu in primeri, vloženimi v njegovi državi članici, saj bi to lahko privedlo do očitnega pomanjkanja neodvisnosti tožilcev in neenotne razporeditve primerov;

18.

zato poziva k razumni razporeditvi delovnih obremenitev v evropskem javnem tožilstvu na osrednji ravni; s tem v zvezi ugotavlja, da bi moral sistem razdeljevanja primerov med senati slediti predhodno določenim in objektivnim merilom; predlaga tudi, da bi lahko morda v kasnejši fazi predvideli tudi posebno specializacijo senatov;

19.

je prepričan, da bo potrebno znanje, izkušnje in strokovno znanje o nacionalnih sistemih kazenskega pregona zagotavljalo tudi osebje v osrednjem uradu evropskega javnega tožilstva;

20.

poziva zakonodajalca, naj zagotovi poenotene postopke, s katerimi bo evropsko javno tožilstvo pridobilo pooblastilo za preiskovalne ukrepe v čezmejnih primerih, v skladu z zakonodajo držav članic, v katerih se bodo zadevni ukrepi izvajali; ponovno opozarja na dejstvo, da sta se sozakonodajalca v Direktivi 2014/41/EU o evropskem preiskovalnem nalogu v kazenskih zadevah dogovorila o merilih za to, da države članice zahtevajo preiskovalne ukrepe na podlagi načela vzajemnega priznavanja; meni, da bi morala enaka merila veljati tudi za preiskovalne ukrepe, ki naj jih odobri evropsko javno tožilstvo, zlasti kar zadeva razloge za njihovo zavrnitev;

21.

poziva Svet, naj zagotovi dopustnost dokazov, ki jih bo evropsko javno tožilstvo zbiralo v celotni Uniji ob popolnem spoštovanju ustrezne evropske in nacionalne zakonodaje, saj je to bistveno za učinkovitost pregona, v skladu s členom 6 Pogodbe o Evropski uniji, Listino Evropske unije o temeljnih pravicah in Evropsko konvencijo o človekovih pravicah;

22.

ponovno poudarja, da meni, da bi moralo evropsko javno tožilstvo poskušati pridobiti vse zadevne dokaze, tako obremenilne kot razbremenilne; nadalje vztraja, da je treba osumljenim ali obdolženim osebam v vseh preiskavah, ki jih začne evropsko javno tožilstvo, zagotoviti nekatere pravice v zvezi z dokazi, zlasti naslednje:

23.

glede na to, da lahko čezmejna kazniva dejanja, ki jih obravnava evropsko javno tožilstvo, sodijo v različne pristojnosti, meni, da morajo evropski tožilci, evropski delegirani tožilci in nacionalna tožilstva popolnoma spoštovati načelo ne bis in idem, ko gre za kazenski pregon kaznivih dejanj, ki so v pristojnosti evropskega javnega tožilstva;

24.

ponavlja, da bi morala glede dejavnosti evropskega javnega tožilstva vedno biti na voljo pravna sredstva, obenem pa prepoznava tudi potrebo po tem, da evropsko javno tožilstvo deluje učinkovito; zato meni, da bi morale biti vse odločitve, ki jih sprejme evropsko javno tožilstvo, predmet sodnega nadzora pred pristojnim sodiščem; poudarja, da bi morale biti odločitve senatov, kot so izbira pristojnega sodišča za pregon ter odločitev, da se zadeva ali poravnava opusti ali prerazporedi, predmet sodnega nadzora pred sodišči Unije;

25.

meni, da bi se moralo evropsko javno tožilstvo za namene sodnega nadzora vseh preiskovalnih in drugih postopkovnih ukrepov, ki jih sprejme ob izvajanju svoje naloge pregona, pred pristojnimi sodišči držav članic obravnavati kot nacionalni organ;

26.

opozarja, da bi moralo novo tožilstvo svoje dejavnosti izvajati s polnim spoštovanjem pravic osumljenih ali obdolženih oseb iz člena 6 PEU, člena 16 PDEU in Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, kot tudi iz zakonodajnih ukrepov, že sprejetih na ravni Unije, o procesnih pravicah osumljenih in obdolženih oseb v kazenskih postopkih ter o varstvu osebnih podatkov;

27.

potrjuje, da bi morala prihodnja direktiva o brezplačni pravni pomoči enako veljati za vse osumljene ali obdolžene osebe, ki so predmet preiskave ali pregona evropskega javnega tožilstva; poziva države članice, naj v času, ko še ni direktive na ravni EU, zagotovijo dejanski dostop do pravne pomoči v skladu z ustrezno nacionalno zakonodajo;

28.

poudarja, da imajo vse osumljene ali obdolžene osebe, ki so predmet preiskave ali pregona evropskega javnega tožilstva, pravico, da se varujejo njihovi osebni podatki; s tem v zvezi poudarja, da mora za obdelavo osebnih podatkov na evropskem javnem tožilstvu veljati Uredba (ES) št. 45/2001; poudarja, da lahko specifične določbe o varstvu podatkov iz uredbe Sveta o Evropskem javnem tožilstvu zgolj dopolnjujejo in natančneje opredeljujejo določbe iz Uredbe (ES) št. 45/2001 ter le v potrebni meri;

29.

ponovno poudarja svojo resno pripravljenost za ustanovitev evropskega javnega tožilstva in reformo Eurojusta, kot je to predvidela Komisija v obeh svojih predlogih; zahteva, da Komisija popravi ocene učinka, ki ga bo imelo oblikovanje kolegija na proračun; poziva k opredelitvi odnosov med Eurojustom, evropskim javnim tožilstvom in uradom OLAF, da bi imeli pri varovanju finančnih interesov EU jasno razdeljene vloge; poziva Svet in Komisijo, naj preučita možnost močnejšega integriranega pristopa teh agencij za večjo uspešnost preiskav;

30.

poziva Svet, naj sledi tem priporočilom, in poudarja, da so zgoraj omenjeni pogoji nujni, če naj Evropski parlament odobri predlog uredbe Sveta;

31.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

21.9.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 346/32

—

ob upoštevanju vprašanja Komisiji o strategiji EU o alkoholu (O-000008/2015 – B8-0108/2015),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 282/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o vzpostavitvi tretjega programa ukrepov Unije na področju zdravja (2014–2020) in razveljavitvi Sklepa št. 1350/2007/ES (1),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. marca 2011 o zmanjšanju neenakosti na področju zdravja v EU (2),

—

ob upoštevanju člena 168 Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki določa, da Unija zgolj dopolnjuje ukrepe držav članic na področju javnega zdravja,

—

ob upoštevanju letnega poročila Platforme EU o prehrani, telesni dejavnosti in zdravju za leto 2011,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 5. septembra 2007 o strategiji Evropske unije za podporo državam članicam pri zmanjševanju škode zaradi uživanja alkohola (3),

—

ob upoštevanju sklepov z zasedanja Sveta za zaposlovanje, socialno politiko, zdravje in varstvo potrošnikov 1. in 2. decembra 2011 o odpravljanju razlik v zdravju v EU z usklajenimi ukrepi za spodbujanje zdravih življenjskih slogov,

—

ob upoštevanju člena 128(5) in člena 123(2) Poslovnika,

A.

ker je v nekaterih državah članicah zloraba alkohola drugi najpogostejši z življenjskim slogom povezan vzrok bolezni, zasvojenost z alkoholom pa je dejavnik tveganja pri več kot 60 kroničnih boleznih, med katere prištevamo bolezni jeter, kronično vnetje trebušne slinavke in skoraj vse druge bolezni prebavil, rakava obolenja, sladkorno bolezen, bolezni srca in ožilja, debelost, fetalni alkoholni sindrom in nevropsihiatrične motnje, kot je odvisnost od alkohola;

B.

ker so pristojni organi v državah članicah najbolj usposobljeni za pripravo individualno prilagojenih politik za preprečevanje zlorabe alkohola;

C.

ker obstaja vzročna povezava med zlorabo alkohola in široko paleto duševnih in vedenjskih motenj, drugih nenalezljivih bolezni in poškodb;

D.

ker so v letu 2010 v Evropi družbeni stroški, neposredno ali posredno povezani z zlorabo alkohola, po ocenah znašali 155,8 milijard EUR, večinoma (82,9 milijard EUR) zunaj sistema zdravstvenega varstva;

E.

ker zaradi zlorabe alkohola po svetu umre 3,3 milijona ljudi letno, to je 5,9 % vseh smrti; ker je okoli 25 % vseh smrti v starostni skupini od 20 do 39 let povezanih z zlorabo alkohola; ker gre pogosto za posledice nesreč, nasilja ali bolezni jeter;

F.

ker zaradi zlorabe alkohola v družini trpi približno 5 do 9 milijonov otrok;

G.

ker uživanje alkohola nima vedno enakih posledic, saj je to zelo odvisno od vzorca uživanja, vključno s tem, kaj in kako se uživa; ker se vzorci in trendi pitja v različnih regijah Evropske unije zelo razlikujejo in ker je po vsej EU mogoče v posameznih delih regij zaznati vzorce uživanja in posledice za zdravje, povezane s škodljivim uživanjem alkohola; ker je treba zaradi družbenih, kulturnih, geografskih in gospodarskih razlik v državah EU razlikovati med različnimi vzorci in trendi uživanja;

H.

ker bi politika za zmanjšanje škodljivih posledic uživanja alkohola in spodbujanje odgovornega uživanja alkohola, prilagojena posebnim okoliščinam na lokalni in regionalni ravni, privedla do znižanja izdatkov za zdravstveno in socialno varstvo, povezanih z neposrednimi in posrednimi posledicami škodljivega uživanja alkohola, kot so zasvojenost z alkoholom, kronične bolezni, umrljivost in družinsko nasilje ter stroški, povezani z uživanjem alkohola; ker politika za zmanjšanje škodljivih posledic uživanja alkohola ne bi smela biti omejena na zdravstveni sektor, temveč bi morala zadevati tudi deležnike, vključno z združenji za podporo ljudem, ki trpijo zaradi alkoholizma, in bi morala biti povsem skladna z načelom subsidiarnosti in načelom vključevanja zdravja v vse politike ter ob tem zagotoviti bistveno izboljšanje javnega zdravja;

I.

ker zloraba in škodljivo uživanje alkohola lahko vodita v zasvojenost z alkoholom, čemur je treba v zdravstvenih sistemih držav članic posvetiti večjo pozornost in podporo;

J.

ker bi bilo treba poudariti, da pri nekaterih skupinah ljudi obstaja večja verjetnost za nepravilne vzorce glede uživanja alkohola, zlasti pri mladih, saj je 25 % vseh smrti mladih moških, starih od 15 do 29 let, povezanih z alkoholom, enako pa velja za vsako deseto žensko smrt v tej starostni skupini; ker se v državah članicah širi praksa prekomernega uživanja alkohola med mladimi, in sicer s posebnimi oblikami uživanja, kot je popivanje; ker praviloma moška jetra predelajo alkohol veliko hitreje kot ženska jetra, kar pomeni, da ženske hitreje postanejo kronično odvisne od alkohola, tudi če ga zaužijejo manj;

K.

ker so škodljive posledice v zvezi z alkoholom praviloma povezane s številnimi dejavniki, kot so socialno-ekonomski položaj, kulturno okolje in vzorci pitja ter vpliv staršev in vrstnikov, pa tudi obseg in stopnja uveljavljanja in izvajanja ustreznih politik na tem področju; ker so lahko razlike v dovzetnosti znotraj neke družbe enako velike kot razlike v dovzetnosti med različnimi družbami;

L.

ker je obrtna proizvodnja alkoholnih pijač temelj lokalnega turizma v nekaterih evropskih regijah;

M.

ker oglaševanje in trženje vplivata na raven uživanja alkohola, zlasti pri mladih; ker je polno in celovito izvajanje Direktive 2010/13/EU o avdiovizualnih medijskih storitvah bistvenega pomena za učinkovito zaščito telesnega, duševnega in moralnega razvoja otrok in mladoletnikov; ker obstaja povezava med uživanjem alkohola v rani mladosti in verjetnostjo pojavitve z alkoholom povezanih težav v odraslem življenju; ker so najučinkovitejša orodja za preprečevanje prekomernega uživanja alkohola pri mladih izobraževanje, ozaveščanje in kampanje za preprečevanje; ker bi morala Komisija zato nemudoma začeti z oblikovanjem nove evropske strategije o alkoholu, ki bo prispevala k omejitvi prekomernega uživanja alkohola, javnost pa bi bilo treba obveščati s kampanjami za ozaveščanje o škodljivih učinkih uživanja alkohola na zdravje;

N.

ker Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) poudarja potrebo po dodatnih raziskavah in ukrepih glede različnih tem, kot so povezava med uživanjem alkohola in nerojenimi otroki, vpliv alkohola na starejše, posledice uživanja alkohola za socialno prikrajšane ljudi in socialna izključenost, povezana z zlorabo alkohola;

O.

ker zaradi različnih družbenih, kulturnih, geografskih in gospodarskih dejavnikov v Evropski uniji obstajajo različne navade in trendi glede uživanja alkohola, ki se odražajo tudi na lokalni ravni, in ker so zaradi tega tudi pogledi na pitje alkohola različni;

P.

ker je treba jasno ločiti med odgovornim in škodljivim uživanjem alkohola; ker je odgovorno uživanje alkohola skladno z zdravim življenjskim slogom

Q.

ker je približno vsaka četrta prometna nesreča povezana z vožnjo pod vplivom alkohola in ker je zaradi prometnih nesreč, povezanih z uživanjem alkohola, v EU najmanj 5 200 smrtnih žrtev letno; ker je vožnja pod vplivom alkohola še vedno drugi najpogostejši vzrok prometnih nesreč s smrtnim izidom na cestah v EU;

R.

ker mnogi državljani EU, zlasti mladi, niso dovolj obveščeni o zdravstvenih tveganjih škodljivega uživanja alkohola in zasvojenosti in ker sta torej preprečevanje in ozaveščanje bistvena elementa nove evropske strategije o alkoholu; ker se izkazuje, da ima zgodnje odkrivanje ljudi s škodljivimi vzorci uživanja alkohola in svetovanje tem ljudem pozitivne učinke; ker je treba storiti še veliko za zaščito mladoletnikov pred oglaševanjem alkohola;

S.

ker je v Uredbi (ES) št. 178/2002 z dne 28. januarja 2002 (4) določeno, da se hrana, ki je škodljiva za zdravje, šteje za nevarno;

T.

ker se vzorci pitja v različnih starostnih skupinah razlikujejo in še niso ustrezno raziskani;

U.

ker so bile pijače z več kot 1,2 volumenskega odstotka alkohola izvzete iz Uredbe (EU) št. 1169/2011 z dne 25. oktobra 2011 o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom (5), in sicer iz dveh določb: o seznamu sestavin in označbi hranilne vrednosti; ker pa je zaradi narave tveganja, povezanega z alkoholom, potrebna zelo dobra obveščenost o alkoholnih pijačah;

V.

ker je morala Komisija v skladu z Uredbo (EU) št. 1169/2011 do decembra 2014 pripraviti poročilo z oceno, ali bi se morala v prihodnosti za alkoholne pijače uporabljati zahteva v zvezi z zagotavljanjem informacij o energijski vrednosti, in utemeljiti morebitne izjeme, po potrebi pa tudi pripraviti zakonodajni predlog, v katerem bi določila pravila o seznamu sestavin v teh proizvodih ali obveznem označevanju njihove hranilne vrednosti;

W.

ker je strategija EU o alkoholu uspešno podprla države članice pri zmanjšanju škodljivih posledic uživanja alkohola, zlasti z izmenjavo primerov dobre prakse med državami članicami na področjih, kot so zaščita mladih, zmanjšanje prometnih nesreč, povezanih z alkoholom in ozaveščanje o porabi alkohola ter z vzpostavitvijo skupne podatkovne baze in spremljanja na ravni EU, pa tudi z večjim usklajevanjem med Komisijo in državami članicami, na podlagi katerega je Odbor za nacionalno alkoholno politiko in ukrepe pripravil akcijski načrt o pitju in popivanju med mladimi (2014–2016);

X.

ker vključenost širokega kroga deležnikov v evropskem forumu o alkoholu in zdravju ter drugod spodbuja razvoj oprijemljivih in merljivih ukrepov za zmanjšanje škodljivih posledic zlorabe alkohola na lokalni ravni v celi EU;

Y.

ker tretji program ukrepov Unije na področju zdravja (2014–2020) spodbuja privzemanje preverjene najboljše prakse glede stroškovno učinkovitih preventivnih ukrepov, ki se osredotočajo na glavne dejavnike tveganja, vključno z zlorabo alkohola;

Z.

ker je bilo pri zunanji oceni strategije, ki je bila opravljena leta 2012, potrjeno, da so njen pristop in prednostne teme ustrezni in uporabni;

1.

je seznanjen, da je Komisija na zasedanju Odbora za nacionalno alkoholno politiko in ukrepe 22. oktobra 2013 napovedala, da si bo prizadevala v tesnem sodelovanju z državami članicami oblikovati evropski akcijski načrt za zmanjšanje škodljivih posledic uživanja alkohola; je seznanjen z akcijskim načrtom o pitju in popivanju med mladimi (2014–2016), ki je bil sprejet septembra 2014, ter poziva Komisijo, naj spremlja njegovo izvajanje v državah članicah;

2.

poziva Komisijo, naj zagotovi smernice za boj proti škodljivim posledicam uživanja alkohola ter naj še naprej podpira pristojne organe v državah članicah, kjer ima taka podpora dodano vrednost, pri tem pa naj spoštuje načeli subsidiarnosti in sorazmernosti;

3.

poudarja, da bi bilo treba za zmanjšanje zdravstvenih, varnostnih in socialno-ekonomskih problemov, ki so posledica alkohola, ukrepati v zvezi z obsegom, vzorci in okoliščinami uživanja alkohola ter na splošno v zvezi s povezanimi socialnimi dejavniki, na primer z izobraževanjem in informacijskimi kampanjami;

4.

poziva Komisijo, naj nemudoma začne pripravljati novo strategijo EU o alkoholu (2016–2022) z istimi cilji ter naj posodobi regulativni okvir in tako pomaga nacionalnim vladam pri soočanju s škodljivimi posledicami uživanja alkohola, podpre spremljanje in zbiranje zanesljivih podatkov, spodbudi preventivo in zdravstveno vzgojo, zgodnje diagnosticiranje, boljši dostop do zdravljenja in stalno podporo za osebe s težavami, povezanimi z alkoholom, in njihove družine, vključno s programi svetovanja, zmanjša število prometnih nesreč zaradi vožnje pod vplivom alkohola ter bolje razlikuje med različnimi vzorci pitja, alkoholnimi izdelki, vedenjskimi vzorci in pogledi na uživanje alkohola;

5.

meni, da bi bilo treba sedanjo strategijo EU za podporo državam članicam pri obravnavanju škodljivih posledic uživanja alkohola prenoviti, a ohraniti njeno obliko in cilje, namreč obravnavati škodljive posledice uživanja alkohola na ravni držav članic, biti usmerjen v ukrepanje in spodbujati pristop z udeležbo več deležnikov;

6.

poziva Komisijo, naj nemudoma pripravi poročilo z oceno, ali bi se morala v prihodnosti za alkoholne pijače uporabljati zahteva v zvezi z zagotavljanjem informacij o sestavinah in o hranilni vrednosti, ki bi ga morala v skladu z Uredbo (EU) št. 1169/2011 pripraviti do decembra 2014, pri tem pa naj bo zlasti pozorna na vpliv na mala in srednja podjetja in obrtno proizvodnjo;

7.

odločno poziva Komisijo, naj Evropsko agencijo za varnost hrane (EFSA) pozove k ponovni oceni uporabe acetaldehida kot aromatičnega dodatka alkoholnim in nealkoholnim pijačam;

8.

poudarja, da je treba čim prej jasno označiti vsaj kalorično vrednost alkoholnih pijač, in poziva Komisijo, naj predloži ustrezen zakonodajni predlog najpozneje v letu 2016;

9.

poziva Komisijo, naj nemudoma začne pripravljati novo strategijo EU o alkoholu za obdobje 2016–2022 ter pri tem upošteva akcijski načrt Odbora za nacionalno alkoholno politiko in ukrepe in ugotovitve neodvisne ocene strategije EU o škodljivih posledicah uživanja alkohola, da bi zagotovila trajen učinek dosedanjih rezultatov in še naprej podpirala nacionalne vlade pri dolgoročnem soočanju s škodljivimi posledicami uživanja alkohola;

10.

poudarja, da je dopolnjevanje med zakonodajo in kodeksi ravnanja v zvezi z zaščito mladoletnikov pred škodljivimi posledicami nevarnega uživanja alkohola nujno za njihovo učinkovito zaščito; poziva države članice, naj dosledno izvajajo obstoječo nacionalno zakonodajo o starostnih omejitvah glede uživanja alkohola in ocenijo potrebo po dodatnih pravno zavezujočih zahtevah za učinkovito zaščito mladoletnikov;

11.

poziva države članice, naj izvajajo politike in postopke v svojih sistemih zdravstvenega varstva, ki zmanjšujejo zasvojenost posameznikov z alkoholom;

12.

poziva države članice, naj si bolj prizadevajo za ozaveščanje splošne javnosti, zlasti mladoletnikov in nosečnic, o škodljivih učinkih uživanja alkohola ter po potrebi sprejmejo ustrezne predpise;

13.

priznava, da se vzorci uživanja med državami članicami razlikujejo, in je seznanjen s kulturnimi vidiki odgovornega uživanja alkohola;

14.

poudarja, da je treba v vsej EU uvesti kampanjo obveščanja, v okviru katere bi nosečnice opozarjali, naj ne uživajo alkohola, ter poziva Komisijo, naj preuči učinek označevanja v ta namen in predloži ustrezen zakonodajni predlog najpozneje v letu 2016;

15.

spodbuja države članice, ki so primarno pristojne za oblikovanje, izvajanje in ocenjevanje politik javnega zdravja za zmanjšanje škodljivega uživanja alkohola, naj uvedejo stroge predpise o trženju alkoholnih pijač, zlasti mladim;

16.

poziva Komisijo, naj razmisli o označevanju v celotni EU za opozarjanje potrošnikov o nevarnosti vožnje pod vplivom alkohola;

17.

poziva Komisijo, naj oceni in po potrebi reformira vlogo in delovanje evropskega foruma o alkoholu in zdravju, da bi v njegovem članstvu zagotovila uravnoteženo zastopanost vseh ustreznih deležnikov, vključno z nevladnimi organizacijami in gospodarskimi subjekti, ter naj prizadevno spodbuja in podpre njihovo udeležbo v forumu in njihovo zavezanost razvoju oprijemljivih in učinkovitih ukrepov za zmanjšanje škodljivih posledic uživanja alkohola ter podpre ciljno usmerjene ukrepe, ki so pomembni na nacionalni, regionalni in lokalni ravni;

18.

poziva Komisijo, naj uvede dodatna operativna izboljšanja pri izvajanju sedanje strategije EU, kot so: razširitev članstva evropskega foruma o alkoholu in zdravju na vse ustrezne deležnike; povečanje vzajemnih učinkov z akcijskim načrtom za zmanjšanje škodljivih posledic uživanja alkohola na ravni EU; spodbujanje dobre prakse za oblikovanje, spremljanje in vrednotenje obveznosti; zbiranje boljših kazalnikov, ki zagotavljajo objektivno, posodobljeno in resnično sliko o vzorcih pitja in škodljivih posledicah uživanja alkohola; podpora ciljno usmerjenim ukrepom, ki so pomembni na lokalni ravni, na podlagi polnega spoštovanja temeljnih določb pogodb EU;

19.

poudarja, da nova strategija EU o alkoholu ne bi smela določati novih ciljev, temveč podpreti tiste, ki so že dogovorjeni kot del evropskega akcijskega načrta Svetovne zdravstvene organizacije za zmanjšanje škodljivega uživanja alkohola za obdobje 2012–2020;

20.

ugotavlja, da je nova strategija EU lahko veliko pripomore, da se državam članicam zagotovijo možnosti ukrepanja, ki so podprte z dokazi, saj so nacionalne, regionalne in lokalne oblasti odgovorne, da uporabijo najprimernejši pristop za zmanjšanje škodljivih posledic uživanja alkohola; poziva Komisijo, naj ohrani pomembno vlogo pri spodbujanju dobrih raziskav in izmenjavi izkušenj;

21.

poudarja, kako pomembna je politična zavezanost Komisije, Sveta in držav članic EU povečanju prizadevanj za preprečevanje škodljivih posledic uživanja alkohola in zagotavljanje ustreznega z dokazi podprtega odziva politike, ki bo odražal različne hude zdravstvene in socialno-ekonomske posledice uživanja alkohola ter vzajemne učinke alkohola in drugih dejavnikov tveganja;

22.

želi spomniti na pomen merljivih in natančnih ciljev politike ter ustreznih večletnih mehanizmov za spremljanje napredka, da se zagotovi učinkovito izvajanje strategije v vseh državah članicah; poudarja, da je treba spremljati izvajanje nacionalne zakonodaje, ki se nanaša na alkohol;

23.

poziva Komisijo in države članice, naj dejavno pomagajo izboljšati kazalnike, zbiranje zanesljivih podatkov, njihovo primerljivost ter pravočasno analizo uživanja alkohola in njegovih zdravstvenih in socialnih posledic, naj namenijo ustrezne vire za zmanjšanje bremena, ki je posledica zlorabe alkohola, in neposrednih in posrednih stroškov škodljivih posledic uživanja alkohola za družbo ter naj spodbujajo učinkovito vključevanje ustreznih podatkov v politiko EU o alkoholu in nacionalne politike na tem področju na podlagi skupnih ugotovitev;

24.

poziva države članice, naj okrepijo prizadevanja za zaščito mladostnikov pred škodljivimi posledicami uživanja alkohola, zlasti doslednim izvajanjem nacionalne zakonodaje v zvezi s starostno mejo ter zagotovitvijo odgovornega oglaševanja;

25.

poziva Komisijo in države članice, naj vlagajo v izobraževanje, da bi na ta način poudarile posledice škodljivega uživanja alkohola za zdravje in družbo ter spodbujale zmernost in odgovornost pri uživanju alkoholnih pijač;

26.

poudarja, da nikoli ne bi smeli uporabljati javnih sredstev za spodbujanje uživanja alkohola, z izjemo ukrepov za promocijo, zajetih v uredbah (EU) št. 1144/2014 in 1308/2013;

27.

poudarja, da morajo države članice omejiti prodajo alkohola osebam, ki so mlajše od zakonsko določene starosti, pri kateri je nakup alkohola dovoljen, in sicer z izvajanjem rednih ukrepov preverjanja, zlasti v bližini šol; poziva Komisijo, naj se ustrezno loti problematike čezmejne prodaje alkohola po internetu; poziva Komisijo in države članice, naj izvajajo kampanje ozaveščanja o nevarnosti popivanja, namenjene zlasti mladoletnikom, ter naj si še bolj prizadevajo za zmanjšanje števila prometnih nesreč, povezanih z vožnjo pod vplivom alkohola;

28.

poziva Komisijo, naj strogo spremlja izvajanje Direktive 2010/13/EU o avdiovizualnih medijskih storitvah ter razmisli o njeni reviziji glede trženja alkohola med mladimi in glede sponzorstva proizvajalcev alkohola, da bi bili mladi manj izpostavljeni trženju alkoholnih pijač;

29.

poziva države članice in Komisijo ter vse ustrezne deležnike, naj pregledajo in okrepijo kampanje ozaveščanja o škodljivem uživanju alkohola, zlasti v nosečnosti, in učinku alkohola na nerojenega otroka;

30.

poziva Komisijo in države članice, naj razmislijo o konkretnih ukrepih za omejitev uživanja alkohola, zlasti pri mladoletnikih in osebah, ki trpijo zaradi hudih motenj ali kroničnih obolenj, povezanih z uživanjem alkohola, ali velike odvisnosti od njega;

31.

poziva Komisijo, naj v svoji strategiji ohrani finančno podporo za učinkovite in znanstveno utemeljene projekte v zvezi s škodljivimi posledicami zlorabe alkohola ter razumevanje temeljnih vzrokov zlorabe alkohola v okviru novega zdravstvenega programa in programa Obzorje 2020; poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo finančna podpora namenjena samo projektom z znanstveno utemeljeno metodologijo in objektivnim nosilcem;

32.

poziva države članice, Komisijo in druge deležnike, naj pripravijo različne kampanje obveščanja o nevarnosti uživanja alkohola za različne starostne skupine, o tem, kako ljudje vozijo pod vplivom alkohola, in o posledicah take vožnje, ter naj tovrstne kampanje prilagodijo različnim starostnim skupinam in jih odločneje izvajajo;

33.

poziva države članice, naj v okviru svojih strategij za preprečevanje zlorabe in razširjanje primerov dobre prakse izvajajo usmerjene ukrepe za ozaveščanje in vzgojo mladih;

34.

poziva države članice, naj kot izhodišče uporabijo strategijo Svetovne zdravstvene organizacije o alkoholu in izboljšajo zgodnje odkrivanje škodljivega uživanja alkohola v osnovnem zdravstvenem varstvu s spodbujanjem presejalnih testov in zagotavljanjem ustreznih podpornih storitev za zdravljenje motenj zaradi uživanja alkohola in s tem povezanih kroničnih obolenj;

35.

poudarja, da morajo predpisi pristojnih organov v državah članicah prispevati k ozaveščanju o posledicah zlorabe alkohola, pomagati, da bodo imeli ljudje z motnjami, povezanimi s prekomernim uživanjem alkohola, dostop do cenovno ugodnega zdravljenja, ter podpreti uvedbo programov presejalnih testov in hitrega ukrepanja v primerih škodljivega in nevarnega uživanja alkohola; poziva države članice, naj poiščejo rešitve za podporo osebam, ki trpijo zaradi motenj ali kroničnih obolenj, povezanih z uživanjem alkohola, ali velike odvisnosti od njega, in jim pomagajo, da se pozdravijo in rešijo odvisnosti;

36.

obžaluje, da so v nekaterih državah članicah zmanjšali število osrednjih služb za zdravljenje zasvojenosti z alkoholom;

37.

poziva države članice in vse druge ustrezne deležnike, naj nadaljujejo, krepijo oziroma razvijajo politike in ukrepe za spodbujanje zdravega življenjskega sloga, vključno s pravilno prehrano, športom in zdravimi rekreacijskimi dejavnostmi, obenem pa priznajo, da je zmerno uživanje alkoholnih pijač bistveni element kulturnega življenja v številnih državah članicah in ni nujno v nasprotju z zdravim življenjskim slogom;

38.

poziva države članice, naj temeljito preučijo primernost uvedbe nacionalnih politik za preprečevanje prodaje zelo cenenega alkohola, če bi se s takimi ukrepi učinkovito zavarovalo zdravje in bi se ustrezno upoštevalo načeli sorazmernosti in subsidiarnosti in mnenje, ki ga pripravlja Sodišče Evropske unije, o združljivosti politike najnižje cene, ki jo izvaja škotska vlada, s pravom EU;

39.

poziva države članice, naj preučijo svojo obstoječo zakonodajo in pobude o obveščanju potrošnikov in primerni kulturi pitja z namenom izobraževanja in ozaveščanja o posledicah škodljivega uživanja alkohola in z namenom zmanjševanja škodljivih posledic zlorabe alkohola; predvsem pa priporoča državam članicam, naj spremljajo oglaševanje alkohola in njegov vpliv na mlade ter naj ustrezno ukrepajo, da bi omejili izpostavljenost mladih takemu oglaševanju;

40.

poziva Komisijo, naj oceni, kako se v obstoječi evropski zakonodaji odraža potreba po boljši obveščenosti potrošnikov o alkoholu, ter naj zagotovi, da bodo potrošniki obveščeni o vsebnosti alkohola in kalorij, pri čemer naj ne uvaja ovir za enotni trg; poudarja, da je pomembno zagotoviti jasne, zgoščene in koristne informacije o posledicah uživanja alkohola in tveganju za zdravje; poziva Komisijo, naj razmisli o sprejetju označbe na ravni EU, ki bi vsebovala opozorilo za potrošnike glede nevarnosti, povezanih z uživanjem alhkoholnih pijač v nosečnosti in pri vožnji;

41.

poziva Komisijo in države članice, naj z ustreznimi strategijami in z okrepitvijo nadzora obravnavajo problematiko ponarejanja alkoholnih izdelkov, nezakonite prodaje alkohola in črnega trga z alkoholom, ki posebej negativno vplivajo na najbolj prikrajšane družbene skupine in na mlade, ter naj zaščitijo geografske označbe v Uniji in po vsem svetu prek mednarodnih trgovinskih sporazumov;

42.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Komisiji.

21.9.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 346/39

—

ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Bangladešu, zlasti z dne 18. septembra 2014 (1), 16. januarja 2014 (2), 21. novembra 2013 (3) in 14. marca 2013 (4),

—

ob upoštevanju svojih resolucij z dne 25. novembra 2010 o človekovih pravicah ter o socialnih in okoljskih standardih v mednarodnih trgovinskih sporazumih (5) in o družbeni odgovornosti gospodarskih družb v mednarodnih trgovinskih sporazumih (6),

—

ob upoštevanju sporazuma o sodelovanju med Evropsko skupnostjo in Ljudsko republiko Bangladeš o partnerstvu in razvoju (7),

—

ob upoštevanju trajnostnega pakta za trajno izboljševanje na področju pravic delavcev in varnosti v tovarnah konfekcijske in pletilne industrije v Bangladešu,

—

ob upoštevanju skupne izjave podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Federice Mogherini, komisarke za trgovino Cecilie Malmström, komisarke za zaposlovanje, socialne zadeve, strokovno usposobljenost in mobilnost delovne sile Marianne Thyssen in komisarja za mednarodno sodelovanje in razvoj Nevena Mimice ob drugi obletnici tragedije poslopja Rana Plaza,

—

ob upoštevanju deklaracije Združenih narodov iz Johannesburga o trajnostni potrošnji in proizvodnji za spodbujanje socialnega in gospodarskega razvoja,

—

ob upoštevanju okvira za promocijo varnosti in zdravja pri delu Mednarodne organizacije dela (2006, C–187) in Konvencije za varnost in zdravje pri delu (1981, C–155), ki ju Bangladeš ni ratificiral, ter njunih priporočil (R–197); ob upoštevanju Konvencije o inšpekciji dela (1947, C–081), ki jo je podpisal Bangladeš, ter njenih priporočil (R–164),

—

ob upoštevanju programa Better work Mednarodne organizacije dela v Bangladešu, ki se je začel izvajati oktobra 2013,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije „Obnovljena strategija EU za družbeno odgovornost podjetij za obdobje 2011–2014“ (COM(2011)0681) in rezultatov javnega posvetovanja o delu Komisije na področju usmeritve njene politike družbene odgovornosti gospodarskih družb po letu 2014,

—

ob upoštevanju svojih resolucij z dne 6. februarja 2013 o družbeni odgovornosti gospodarskih družb z naslovom Upravičljivo, pregledno in odgovorno poslovno ravnanje in trajnostna rast (8) ter o družbeni odgovornosti gospodarskih družb z naslovom Spodbujanje interesov družbe in pot k trajnostnemu in vključujočemu okrevanju (9),

—

ob upoštevanju vodilnih načel Združenih narodov o podjetništvu in človekovih pravicah, ki so okvir za varstvo in spoštovanje človekovih pravic za vlade in družbe in jih je junija 2011 sprejel Svet za človekove pravice,

—

ob upoštevanju resolucije Sveta OZN za človekove pravice, ki je bila sprejeta 26. junija 2014 in s katero je bila ustanovljena medvladna delovna skupina z nalogo, naj razvije pravno zavezujoč instrument za urejanje dejavnosti nadnacionalnih korporacij,

—

ob upoštevanju deklaracije Mednarodne organizacije dela o temeljnih načelih in pravicah pri delu,

—

ob upoštevanju svetovnega pakta Združenih narodov o človekovih pravicah, delu, okolju in preprečevanju korupcije,

—

ob upoštevanju predloga uredbe o vzpostavitvi sistema Unije o potrebni skrbnosti v dobavni verigi (COM(2014)0111), ki ga je podala Komisija in katerega cilj je v zakonodajo prenesti smernice OECD o potrebni skrbnosti za odgovorne verige oskrbovanja z minerali z območij, prizadetih zaradi konfliktov, in območij z visokim tveganjem,

—

ob upoštevanju osnutka zakona (št. 2578) v zvezi s potrebno skrbnostjo nadrejenih podjetij in glavnih izvajalskih družb, ki ga je 30. marca 2015 v prvi obravnavi sprejela francoska državna skupščina,

—

ob upoštevanju člena 123(2) in 123(4) Poslovnika,

A.

ker se je 24. aprila 2013 zrušila Rana Plaza, osemnadstropna stavba v Savarju v predmestju Dake, v kateri je bilo več tovarn oblačil, zaradi česar je umrlo več kot 1100 oseb, okoli 2500 pa je bilo ranjenih; ker je bila zrušitev stavbe Rana Plaza najhujša industrijska nesreča v zgodovini Bangladeša in najsmrtonosnejša nesreča, nastala zaradi konstrukcijskih napak, v moderni zgodovini;

B.

ker je v požaru v tovarni Tazreen (okrožje Ašulija, Daka, Bangladeš) 24. novembra 2012 umrlo najmanj 112 ljudi; ker tovarniški požari, zrušitve stavb in druge nesreče, povezane z zdravjem in varnostjo pri delu, niso omejeni le na sektor konfekcijskih oblačil v Bangladešu, temveč so resna težava tudi v drugih državah v razvoju in najmanj razvitih državah z močnim, izvozno usmerjenim sektorjem konfekcijskih oblačil, kot sta Pakistan in Kambodža;

C.

ker so po prenehanju veljavnosti sporazuma o tekstilu (Multi-Fibre Agreement) in zaradi visoke delovne intenzivnosti sektorja konfekcijskih oblačil države, kot so Kitajska, Bangladeš, Indija in Vietnam, postale svetovne proizvajalke; ker je postal Bangladeš za Kitajsko druga največja izvoznica oblačil na svetu, z eno najnižjih ravni plač v oblačilni industriji, tekstilni sektor pa predstavlja skoraj 85 % vsega izvoza države; ker se 60 % tam narejenih oblačil izvozi v EU, ki je največje izvozno tržišče Bangladeša;

D.

ker je v industriji konfekcijskih oblačil v Bangladešu zaposlenih približno štiri milijone ljudi in ker ta industrija posredno omogoča preživljanje skoraj 40 milijonom ljudem, kar je približno četrtina bangladeškega prebivalstva; ker je industrija konfekcijskih oblačil pomembno prispevala k zmanjšanju revščine; ker je Bangladeš pomembno napredoval pri zmanjšanju družbenih razlik med spoloma, saj je uspešno dosegel tretji razvojni cilj tisočletja Združenih narodov o enakosti spolov, in ker je k temu pomembno prispeval ravno sektor konfekcijskih oblačil, saj je v sektorju zaposlenih 3,2 milijona žensk od skupno 4 milijonov zaposlenih; ker je zaposlenost žensk v mnogih primerih pripomogla h krepitvi njihove vloge in položaja;

E.

ker je reorganizacija sektorja konfekcijskih oblačil na podlagi modela celovite vrednostne verige pomenila, da je mogoče pridobiti naročilo samo z boljšo produktivnostjo in nadaljnjim zniževanjem stroškov proizvodnje, zaradi česar je postala delovna sila Bangladeša in drugih držav v razvoju še posebej ranljiva; ker so se plače v Bangladešu, Kambodži in Šrilanki, kjer je gospodarstvo močno odvisno od sektorja konfekcijskih oblačil, znižale, čeprav se je močno povečalo število proizvodnih obratov in zvišala zaposlenost; ker se je minimalna plača v Bangladešu po nesreči v poslopju Rana Plaza občutno zvišala, vendar je še vedno nižja od plače, ki bi zaposlenim omogočala zadovoljitev osnovnih potreb;

F.

ker je glede na različna poročila med letom 2006 in začetkom leta 2013 v Bangladešu v tovarniških požarih umrlo več kot 600 tekstilnih delavcev, poročila organizacij za človekove pravice pa ugotavljajo, da nihče od lastnikov tovarn ali direktorjev zaradi tega ni odgovarjal na sodišču;

G.

ker je bilo zrušeno poslopje Rana Plaza zgrajeno nezakonito in ni izpolnjevalo varnostnih standardov; ker je bilo zaradi resnih pomislekov glede varnosti po nesreči dokončno zaprtih 32 tovarn in delno zaprtih 26 tovarn v Bangladešu; ker številne tovarne svojih standardov še niso zvišale na zakonito raven; ker Mednarodna organizacija dela (ILO) podpira pobudo vlade Bangladeša, da bo izvedla preglede strukturne, požarne in električne varnosti približno 1800 tovarn konfekcijskih oblačil, med katerimi je mnogo preurejenih poslovnih ali stanovanjskih stavb;

H.

ker so predstavniki bangladeške vlade, lokalnih proizvajalcev oblačil, mednarodnih znamk oblačil, lokalnih in mednarodnih sindikatov in mednarodnih nevladnih organizacij 24. aprila 2013 podpisali dogovor za praktično ureditev plačil žrtvam nesreče v poslopju Rana Plaza in njihovim družinam (skrbniški sklad donatorjev) za izplačilo odškodnin žrtvam nesreče in njihovim družinam; ker je bil za kritje vseh odškodninskih zahtev določen znesek 30 milijonov dolarjev; ker je bilo do druge obletnice nesreče zbranih 27 milijonov dolarjev prostovoljnih prispevkov gospodarskih družb, kar je tri milijone manj od načrtovanega;

I.

ker je denarna odškodnina temeljna ekonomska pomoč in ne bo mogoče plačati stroškov zdravljenja žrtev, ki potrebujejo dolgotrajno zdravstveno oskrbo, če v skladu ne bo dovolj sredstev; ker je Evropski parlament izrazil obžalovanje, da prostovoljna odškodninska ureditev preko skrbniškega sklada donatorjev ni dosegla svojega cilja in ugotovil, da bi bil obvezen mehanizem bolj koristen za preživele in družine žrtev;

J.

ker je EU zaradi tragičnih dogodkov v poslopju Rana Plaza in pozivov Evropskega parlamenta k ukrepanju v sodelovanju z vlado Bangladeša in ILO 8. julija 2013 oblikovala sporazum za stalno izboljševanje na področju pravic delavcev in varnosti v tovarnah konfekcijske in pletilne industrije v Bangladešu (v nadaljevanju: sporazum), v katerem se je Bangladeš zavezal, da bo sprejel ukrepe za izboljšanje standardov na področju dela in delovnih pogojev v industriji konfekcijskih oblačil v državi;

K.

ker je bilo v Bangladešu pred nesrečo zaposlenih samo 92 inšpektorjev, ki so nadzorovali približno 5000 tovarn konfekcijskih oblačil in drugih obratov v tej državi; ker se je vlada Bangladeša zavezala, da bo do konca leta 2013 zaposlila dodatnih 200 inšpektorjev;

L.

ker je bil oktobra 2014 opravljen prvi pregled sporazuma, pri katerem se je izkazalo, da mora vlada Bangladeša kljub dobremu napredku narediti nadaljnje pomembne korake, zlasti kar zadeva izboljšanje in izvajanje delovne zakonodaje, izboljšanje pravic delavcev v conah izvozne proizvodnje in zaposlovanje večjega števila delovnih inšpektorjev; ker bo drugi pregled sporazuma opravljen jeseni 2015;

M.

ker je bil julija 2013 spremenjen bangladeški zakon o delovnih razmerjih; ker zakon kljub nekaterim pozitivnim reformam, kot je področje zdravja in varnosti pri delu, še vedno ne izpolnjuje vseh mednarodnih standardov v zvezi s svobodo združevanja in pravico do kolektivnega pogajanja, na kar je v komentarju h konvencijama št. 87 in 98 opozoril odbor strokovnjakov ILO, ter vsebuje omejitve pravic do popolnoma svobodne izvolitve predstavnikov, številne omejitve pravice do stavke in široka upravna pooblastila za preklic registracije sindikata, in ker je vlada večkrat ponovila, da zakona ne namerava dodatno spreminjati;

N.

ker so korporacije, ki proizvajajo oblačila, globalni in lokalni sindikati, nevladne organizacije in skupine za pravice delavcev 13. maja 2013 podpisale bangladeški sporazum o požarni in gradbeni varnosti, 9. julija 2013 pa je bila ustanovljena zveza za varnost delavcev v Bangladešu, ki združuje 26 blagovnih znamk, večinoma severnoameriških, ne vključuje pa sindikatov; ker je k temu sporazumu doslej pristopilo 175 modnih znamk in trgovcev na drobno; ker so podpisniki sporazuma o požarni in gradbeni varnosti skupaj z zvezo za varnost delavcev opravili inšpekcijske preglede v 1904 izvozno usmerjenih tovarnah;

O.

ker vlada Bangladeša še ni sprejela pravil in predpisov za izvajanje zakona o delovnih razmerjih, in to kljub večkratnim zagotovilom – nazadnje je izjavila, da bo to storila do poletja 2015; ker je izvajanje zakonodaje nujni pogoj za upravičenost do programa Better Work v okviru ILO in za delovanje programa usposabljanja v okviru sporazuma o požarni in gradbeni varnosti;

P.

ker je v Bangladešu 10 % delavcev v sektorju konfekcijskih oblačil zaposlenih v conah izvozne proizvodnje; ker je vlada Bangladeša julija 2014 sprejela nov zakon o delu v conah izvozne proizvodnje, ki pa delavcem še vedno ne zagotavlja pravic, ki bi bile sorazmerne s pravicami delavcev drugod v Bangladešu; ker je 1. januarja 2014 sicer prenehala veljati prepoved stavke, vendar pa združenja za socialno varnost delavcev nimajo enakih pravic in privilegijev kot sindikati;

Q.

ker je bilo od začetka leta 2013 v oblačilni industriji registriranih približno 300 novih sindikatov; ker je bilo leta 2014 zavrnjenih 66 vlog za registracijo, kar je 26 % vseh vloženih vlog; ker je diskriminacija sindikatov zelo resen in hitro naraščajoč problem; ker sindikati poročajo, da bangladeška vlada delavcem in delodajalcem proaktivno preprečuje ustanavljanje odborov za varnost v skladu z zahtevami bangladeškega sporazuma o požarni in gradbeni varnosti;

R.

ker je na indeksu preglednosti Bangladeš med državami uvrščen na 136. od 177 mest in ker je korupcija v svetovni dobavni verigi v oblačilnem sektorju vseprisotna in vključuje politično vodstvo ter lokalne in multinacionalne korporacije;

S.

ker bi po ocenah bangladeškega združenja za pravice delavcev uskladitev 5000 tovarn oblačil z zahodnimi varnostnimi standardi v petih letih pomenila, da bi se tovarniška cena vsakega od 7 milijard kosov oblačil, kolikor jih Bangladeš vsako leto proda zahodnim znamkam, zvišala za manj kot 10 centov; ker ni podatkov o tem, da bi se cene oblačil in tekstilnih izdelkov v zadnjih dveh letih zvišale;

T.

ker v sektorju konfekcijskih oblačil prevladujejo veliki trgovci na drobno ter proizvajalci in trgovci znamk, ki obvladujejo globalne proizvodne mreže in neposredno določajo specifikacije glede dobave; ker so proizvajalci oblačil in tekstila v kontekstu globalne industrije pogosto prisiljeni sprejeti nižje cene, zvišati standarde kakovosti, skrajšati dobavne roke, znižati minimalne količine in prevzeti čim več tveganja; ker obstajajo resne pomanjkljivosti pri preglednosti in sledljivosti v svetovni dobavni verigi; ker bo dostojno delo v svetovni dobavni verigi ključna točka na dnevnem redu konference ILO leta 2016;

U.

ker evropski potrošniki še nikoli doslej niso v tolikšni meri zahtevali več informacij o izvoru proizvodov in pogojih, v katerih se ti proizvedejo, kot po tej nesreči; ker so evropski državljani vložili številne peticije in organizirali kampanje, s katerimi so zahtevali večjo odgovornost znamk oblačil pri zagotavljanju, da se njihovi izdelki proizvajajo na etičen način;

V.

ker je Bangladeš kot ena izmed najmanj razvitih držav upravičen do brezcarinskega in kvot prostega dostopa do trga EU za vse svoje izdelke v skladu s pobudo „Vse razen orožja“, ki zajema 55 % državnega izvoza, veliko od tega oblačil in tekstila, in mora zato zagotoviti učinkovito izvajanje številnih temeljnih konvencij Združenih narodov in Mednarodne organizacije dela, ki se nanašajo na človekove pravice in pravice delavcev;

1.

se spominja žrtev ob drugi obletnici tragedije poslopja Rana Plaza, ene najhujših industrijskih nesreč vseh časov; znova izreka sožalje prizadetim družinam in vsem, ki so bili v nesreči ranjeni ali so postali invalidi; poudarja, da bi te izgube lahko preprečili z boljšimi sistemi varnosti pri delu;

2.

želi spomniti, da je koordinacijski odbor Rana Plaza ustanovil skrbniški sklad donatorjev, ki zbira prostovoljne prispevke podjetij in iz katerega naj bi se izplačala odškodnina žrtvam nesreče in njihovim družinam; obžaluje, da aprila 2015 še vedno ni bilo izplačanih 3 milijone USD od skupno 30 milijonov USD odškodnin, ter odločno poziva mednarodne znamke, ki so tržile blago, proizvedeno v poslopju Rana Plaza, ali so tesno povezane z Bangladešem, vlado Bangladeša in Združenjem proizvajalcev in izvoznikov oblačil Bangladeša (BGMEA), naj zagotovijo, da bodo vse dolgovane odškodnine nemudoma izplačane;

3.

obsoja, da približno tretjina podjetij, ki naj bi bila povezana s tem tovarniškim poslopjem, kot so Adler Modemarkte, Ascena Retail, Carrefour, Grabalok, J. C. Penney, Manifattura Corona, NKD, PWT ali YesZee, še vedno ni prispevala v skrbniški sklad; globoko obžaluje, da je Benetton po mesecih izgovarjanja v skrbniški sklad donatorjev prispeval le 1,1 milijona ameriških dolarjev, kljub temu, da je glede na plačilno zmožnost in obseg sodelovanja s tovarnami v poslopju Rana Plaza obvezni prispevek ocenjen precej višje; podobno obžaluje, da so donacije prav vseh znamk, povezanih s poslopjem Rana Plaza, nezadostne, kar pomeni, da te znamke ne izpolnjujejo svoje odgovornosti do žrtev, med njimi pa Mango, Matalan in Inditex svojih donacij sploh niso želele navesti, medtem ko so druge, npr. Walmart in The Children's Place, prispevale le minimalne zneske;

4.

ugotavlja, da pogajanja za odškodnino po požaru v tovarni Tazreen zdaj potekajo po vzoru dogovora po nesreči v poslopju Rana Plaza; močno obžaluje, da pri tem prihaja do zamud, in poziva, naj se odškodnine izplačajo čim prej;

5.

pozdravlja napredek pri vzpostavitvi stalnega nacionalnega sistema zavarovanja za nesreče pri delu ter spodbuja vlado Bangladeša, naj v zvezi s tem sistemom izpolni zavezo, dano v okviru nacionalnega tristranskega akcijskega načrta; poziva Komisijo, naj po potrebi ta prizadevanja podpre, čeprav ugotavlja, da so sedanja prizadevanja za izplačilo odškodnine sicer resnično velika, vendar bo to ostalo ovira pri doseganju napredka na tem področju;

6.

poziva Komisijo, vlade držav članic EU ter druge, naj razmislijo o predlogih za zavezujoče okvire, s katerimi bodo zagotovile, da bo dostop do pomoči in odškodnin osnovan na potrebi in odgovornosti in ne zgolj na aktivističnih skupinah, ki vodijo kampanje za razkritje in izpostavitev družb, in na prostovoljnih prispevkih podjetij;

7.

pozdravlja pobudo za sklenitev sporazuma, na čelu katere je EU, ki je namenjena zagotovitvi novega začetka na področju varnosti in zdravja pri delu, delovnih pogojih, spoštovanju pravic delavcev in spodbujanju odgovornega poslovanja podjetij v industriji konfekcijskih oblačil v Bangladešu;

8.

je seznanjen z ugotovitvami prvega pregleda sporazuma iz oktobra 2014, iz katerih je razvidno, da so bangladeške oblasti dosegle dober napredek, ter priznava prispevek sporazuma k izboljšanju zdravja in varnosti v tovarnah in delovnih pogojev v industriji konfekcijskih oblačil; vlado Bangladeša vseeno poziva, naj se bolj zavzeto in dejavno loti izvajanja vseh zavez iz sporazuma ter naj bo to njena najpomembnejša prednostna naloga; je prepričan, da je mogoče pred drugim pregledom sporazuma, ki je predviden jeseni 2015, doseči velik napredek pri vseh vprašanjih v zvezi z delom in varnostjo – zlasti kar zadeva pravice delavcev, delovne inšpekcije, dostojne plače, strukturno neoporečnost stavb ter varnost in zdravje pri delu in odgovorno poslovanje podjetij;

9.

je seznanjen z ukrepi Bangladeša za spremembo zakona o delovnih razmerjih po nesreči poslopja Rana Plaza, pri čemer so bile okrepljene temeljne pravice na področju zdravja in varnosti pri delu ter pravice delavcev; obžaluje, da pri tej spremembi niso bile obravnavane številne omejitve svobode združevanja delavcev in da zakon še vedno ni skladen s temeljnimi konvencijami ILO;

10.

v skladu z zavezami v sporazumu poziva vlado in parlament Bangladeša, naj najvišjo prednost namenita sprejetju pravil in predpisov, potrebnih za zagotovitev učinkovitega izvajanja zakona, pri tem pa naj se v celoti posvetujeta s tristranskim posvetovalnim svetom in posebno pozornost namenita izvajanju konvencij ILO št. 87 in 98 o svobodi združevanja in pravici do kolektivnega pogajanja;

11.

je zaskrbljen zaradi razmer v conah izvozne proizvodnje, kjer so sindikati še vedno prepovedani, delovne razmere ter zdravstveni in varnostni standardi pa so slabi; poudarja, da bi morali za tamkajšnje delavce veljati temeljne pravne svoboščine in varnostni standardi, sorazmerni s tistimi, ki veljajo za delavce drugod po državi; močno obžaluje, da predlagani zakon o delovnih razmerjih v conah izvozne proizvodnje delavcem še vedno prepoveduje ustanavljanje sindikatov, ter poudarja, da združenja za socialno varnost delavcev nikakor nimajo pravic in privilegijev, primerljivih s sindikati; poziva vlado Bangladeša, naj veljavnost zakona o delovnih razmerjih takoj in v celoti razširi tudi na te cone;

12.

pozdravlja zvišanje minimalne plače v sektorju konfekcijskih oblačil za 77 % s 35 EUR na 62 EUR mesečno in spodbuja k bolj univerzalnemu izvajanju te odločitve; vseeno opozarja, da minimalna plača v tekstilni industriji v praksi še vedno ne zadošča za pokritje osnovnih potreb delavcev ter da bi morala znašati najmanj 104 EUR, da bi izpolnila ta pogoj; poziva vlado Bangladeša, naj v temeljitem posvetovanju s sindikati in delavci določi minimalno plačo, ki bo omogočila preživljanje; poleg tega poziva vlado, naj poskrbi za to, da bodo vse tovarne oblačil dejansko izplačale plače, ki jih dolgujejo;

13.

pozdravlja, da je bilo od začetka leta 2013 v tekstilni industriji registriranih približno 300 novih sindikatov, s čimer se je njihovo število v tem sektorju podvojilo, vendar je zaskrbljen zaradi upočasnitve ustanavljanja sindikatov v letih 2014 in 2015; spodbuja bangladeške oblasti, naj nadaljujejo v na začetku nakazani pozitivni smeri, da bodo izpolnile cilj ustrezne zastopanosti štirih milijonov delavcev v sektorju konfekcijskih oblačil;

14.

je zelo zaskrbljen nad poročili, da so novoustanovljeni sindikati žrtve diskriminacije, odpuščanj in povračilnih ukrepov; je ogorčen nad zelo razširjeno diskriminacijo sindikatov, na katero kažejo dokumentirana dejanja, med drugim grožnje, nadlegovanje in telesno nasilje nad predstavniki delavcev, vključno z umorom sindikalnega vodje Aminula Islama; odločno poziva vlado Bangladeša, naj se učinkovito loti problema nepoštene delovne prakse in v ta namen sprejme ukrepe, potrebne za pravočasno in pregledno preprečevanje, preiskovanje in preganjanje nepravilnosti, da se bo končala nekaznovanost in da bodo morilci Aminula Islama privedeni pred sodišče; je prepričan, da sta ustrezno usposabljanje in ozaveščanje o delavskih pravicah učinkovita načina za zmanjšanje diskriminacije sindikatov;

15.

meni, da ima obstoj demokratičnih sindikalnih struktur pomembno vlogo pri izboljšanju zdravstvenih in varnostnih standardov, na primer stalni razvoj odborov za varnost pod vodstvom delavcev v vseh tovarnah; poudarja tudi pomen dostopa sindikatov do tovarn, da lahko izobrazijo delavce o tem, kako lahko zaščitijo svoje pravice in poskrbijo za svojo varnost, vključno s pravico do zavrnitve nevarnega dela;

16.

pozdravlja zavezo vlade, da bo preuredila oddelek za inšpekcije tovarn in podjetij, ki naj bi imel na koncu 993 zaposlenih in 23 okrožnih uradov, posodobitev inšpekcijskih služb, izvedeno januarja 2014, ter sprejetje nacionalne politike na področju zdravja in varnosti ter enotnih standardov za zdravstvene in varnostne inšpekcije; poziva Komisijo in mednarodne partnerje, naj ponudijo tehnično pomoč in izmenjavo primerov dobre prakse kot pomoč pri posodobitvi oddelka za inšpekcije tovarn in podjetij; poziva vlado Bangladeša, naj izpolni dane zaveze glede delovnih inšpekcij in naj spoštuje konvencijo ILO št. 81; pozdravlja zaprtje tovarn, ki ne izpolnjujejo varnostnih standardov;

17.

ponovno izraža zaskrbljenost, ker se v Bangladešu govori o vseprisotni korupciji med zdravstvenimi in varnostnimi inšpektorji ter lastniki tovarn oblačil, in poziva, naj se proti tovrstni praksi stori več;

18.

razume težave, povezane z napredkom pri zaposlovanju inšpektorjev, saj je treba osebje pred nastopom službe najprej ustrezno usposobiti v skladu z enotnim standardom in usklajenimi operativnimi postopki; kljub temu obžaluje, da še vedno ni izpolnjen cilj, da se do konca leta 2013 zaposli 200 inšpektorjev, saj je njihovo število trenutno 173, in poudarja, da je tudi 200 inšpektorjev premalo za nadzor industrije, v kateri so zaposleni štirje milijoni delavcev;

19.

pozdravlja, da so podpisniki sporazuma o požarni in gradbeni varnosti in zveza za varnost delavcev opravili inšpekcijske preglede v vseh tovarnah v njihovi pristojnosti ter da so pripravili več kot 400 načrtov popravnih ukrepov; poziva vlado Bangladeša, naj te ukrepe dopolni s hitro izvedbo inšpekcij tovarn v njeni pristojnosti ter sprejme ustrezne popravne ukrepe; podpira pomemben prispevek ILO pri tem; pozdravlja prizadevanja proizvajalcev, ki želijo izboljšati standarde, ter poziva vse deležnike, naj zagotovijo pravilno izvajanje načrtov popravnih ukrepov;

20.

pozdravlja dejstvo, da je zaenkrat več kot 250 velikih modnih in blagovnih znamk, ki konfekcijska oblačila naročajo v Bangladešu, pristopilo k sporazumu o požarni in gradbeni varnosti ali k zvezi za varnost delavcev in na ta način uskladilo svoja prizadevanja za doseganje večje varnosti v bangladeških tovarnah, ki jih oskrbujejo; v zvezi s tem spodbuja druga podjetja, tudi mala in srednja, naj pristopijo k temu sporazumu; poudarja potrebo po ustrezni vključenosti in sodelovanju vseh deležnikov, če naj se ta sporazum učinkovito izvaja, ter spodbuja njegovo posnemanje v drugih državah, kjer je tveganje visoko;

21.

spodbuja k boljšemu sodelovanju sporazuma o požarni in gradbeni varnosti in zveze za varnost delavcev ter k sistematični izmenjavi poročil o inšpekcijskih pregledih tovarn, da bi se izognili podvajanju dela in različnim standardom; poziva zvezo za varnost delavcev, naj svoja poročila objavi tudi v bengalskem jeziku in na spletu ter jih opremi s slikami, tako da bodo dostopna vsem v državi;

22.

meni, da veliki trgovci na drobno in proizvajalci znamk ob sedanjih proizvodnih vzorcih veliko pripomorejo k otežitvi izboljšanja delovnih pogojev in plač v državah proizvajalkah; je prepričan, da bi lahko ustvarili pravičnejšo tržno strukturo in družbene razmere, če bi te družbe vzdolž svoje celotne dobavne verige zagotovile polno spoštovanje temeljnih delovnih standardov ILO, mednarodno sprejetih standardov družbene odgovornosti podjetij, zlasti nedavno posodobljenih smernic OECD za multinacionalna podjetja, desetih načel globalnega dogovora Združenih narodov, usmerjevalnih standardov ISO 26000 o družbeni odgovornosti, tristranske deklaracije ILO o načelih za multinacionalna podjetja in socialno politiko ter vodilnih načel Združenih narodov o podjetništvu in človekovih pravicah; pozdravlja vodilno pobudo Komisije za odgovorno upravljanje dobavne verige v oblačilnem sektorju, ki upošteva obstoječe nacionalne pobude v Nemčiji, na Nizozemskem, Danskem in v Franciji, ter meni, da je EU sposobna in dolžna biti vodilna svetovna sila pri zagotavljanja odgovornosti v dobavni verigi;

23.

meni, da je pomanjkljiv dostop do informacij v oblačilnem sektorju pogosto največja ovira pri spopadanju s kršitvami človekovih pravic v svetovni dobavni verigi, zato je potreben obvezen sistem poročanja, ki bo zagotavljal informacije, s pomočjo katerih bo mogoče povezati vse subjekte znotraj vrednostne verige posameznega izdelka, od kraja izdelave do trgovcev; meni, da je potrebna nova zakonodaja EU, ki bo vzpostavila pravno obveznost potrebne skrbnosti za podjetja EU, ki svojo proizvodnjo selijo v tretje države, vključno z ukrepi za zagotovitev sledljivosti in preglednosti, v skladu z vodilnimi načeli ZN o podjetništvu in človekovih pravicah in smernicami OECD za multinacionalna podjetja;

24.

poziva Svet in Komisijo, naj vključita obvezno in izvršljivo klavzulo o družbeni odgovornosti gospodarskih družb v vse dvostranske trgovinske in naložbene sporazume, ki jih podpisuje EU, s katero bodo evropski vlagatelji primorani spoštovati načela družbene odgovornosti gospodarskih družb, kot so določena na mednarodni ravni, vključno s posodobljenimi smernicami in standardi OECD iz leta 2010, kot so jih določili ZN, ILO in EU; zahteva, naj varnost in zdravje pri delu v prihodnjih trgovinskih sporazumih EU s tretjimi državami zasedata pomembnejše mesto kot sestavni del programa o dostojnem delu ter naj EU nudi tehnično pomoč za izvajanje teh določb, da ne bi ovirale trgovine;

25.

se zaveda, da je zaposlitev v oblačilni industriji pomagala milijonom revnih kmečkih žena v Bangladešu in drugod, da so ubežale pomanjkanju in odvisnosti od moške pomoči; ugotavlja, da delovno silo, ki ni v sindikatih, tvorijo predvsem nekvalificirani delavci in ženske v sektorju konfekcijskih oblačil v državah v razvoju; se zaveda, da je napredek glede zaščite delavcev in njihovih pravic nujen za okrepitev vloge žensk, poudarja, da je treba povečati zastopanost žensk v sindikatih, med drugim tudi v novoustanovljenih v Bangladešu, in pozdravlja, da sporazum priznava pomen krepitve vloge žensk za izboljšanje delovnih standardov;

26.

ugotavlja, da je pobuda „Vse razen orožja“ pomembno vplivala na gospodarski razvoj Bangladeša in da je prispevala k izboljšanju materialnih pogojev milijonov ljudi, zlasti žensk; je obenem prepričan, da lahko omenjena pobuda in sistem splošnih preferencialov brez zdravega pogojevanja glede človekovih in delavskih pravic nizke standarde zaščite delavcev še dodatno poslabšata in ogrozita dostojno delo; poziva Komisijo, naj ugotovi, ali Bangladeš v okviru splošnega sistema preferencialov spoštuje konvencije o človekovih pravicah, pravicah delavcev in okolju, ter naj o tem poroča Parlamentu; poudarja, da bi bilo treba države, ki dobro napredujejo na področju socialnih in delovnih standardov, nagraditi s polnim dostopom njihovih proizvodov do trga;

27.

spodbuja podpredsednico/visoko predstavnico Federico Mogherini in komisarko Cecilio Malmström, naj v razprave o nadaljnji preferencialni trgovini z Bangladešem še naprej vključujeta ratifikacijo temeljnih standardov ILO, zdravstvene in varnostne inšpekcije in svobodo združevanja;

28.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Evropski službi za zunanje delovanje, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, posebnemu predstavniku EU za človekove pravice, vladam in parlamentom držav članic, Svetu ZN za človekove pravice, vladi in parlamentu Bangladeša ter generalnemu direktorju Mednarodne organizacije dela.

21.9.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 346/47

—

ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

—

ob upoštevanju Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin,

—

ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948,

—

ob upoštevanju Ženevske konvencije iz leta 1951 in njenih dodatnih protokolov,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. oktobra 2013 o migracijskih tokovih v Sredozemlju, s posebnim poudarkom na tragičnih dogodkih pri otoku Lampedusa (1),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 22. maja 2014 o izvajanju sporočila o delu projektne skupine za Sredozemlje;

—

ob upoštevanju razprave o razmerah v Sredozemlju in potrebi po celostnem pristopu EU k migraciji, ki je potekala v Parlamentu 25. novembra 2014,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. decembra 2014 o razmerah v Sredozemlju in potrebi po celostnem pristopu EU k migraciji (2),

—

ob upoštevanju pobude Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR) za osrednje Sredozemsko morje in predlogov UNHCR za obravnavo sedanjih in prihodnjih prihodov prosilcev za azil, beguncev in migrantov v Evropo,

—

ob upoštevanju akcijskega načrta o migraciji v desetih točkah s skupnega zasedanja Sveta za zunanje in Sveta za notranje zadeve z dne 20. aprila 2015,

—

ob upoštevanju zaključkov izrednega zasedanja Sveta EU o begunski krizi v Sredozemlju z dne 22. aprila 2015,

—

ob upoštevanju člena 123(2) in 123(4) Poslovnika,

A.

ker je po podatkih Mednarodne organizacije za migracije (IOM) od začetka tega leta v Sredozemskem morju umrlo več kot 1500 ljudi;

B.

ker je po podatkih Mednarodne organizacije za migracije od 1. januarja 2015 italijansko obalo doseglo 23 918 migrantov; ker je grška obalna straža po navedbah grških oblasti v prvem četrtletju leta 2015 v Egejskem morju rešila 10 445 migrantov;

C.

ker so italijanske pomorske sile, italijanska obalna straža, italijanska mornarica in nekatere trgovske ladje neutrudno izvajale operacije za reševanje migrantov v nevarnosti v Sredozemlju in jih v šestih dneh od petka, 10. aprila, do četrtka, 16. aprila 2015, rešile okrog deset tisoč;

D.

ker je bilo v okviru zadnje operacije Mare Nostrum, ki je bila namenjena izključno iskanju in reševanju v Sredozemskem morju, v obdobju 364 dni rešenih 150 810 migrantov; ker prve ocene ne kažejo zmanjšanja števila migrantov, ki po tej poti prečkajo Sredozemsko morje;

E.

ker tisti, ki skušajo prečkati Sredozemsko morje, večinoma bežijo pred konfliktom in pregonom v Siriji, Iraku, Eritreji, Somaliji in Libiji; ker je pogrešanih in najbrž utopljenih do 700 migrantov, ki so bili nagneteni na lesenem ribiškem čolnu, ki se je blizu libijske obale pozno v soboto, 18. aprila 2015, prevrnil ravno takrat, ko mu je na pomoč hitela portugalska trgovska ladja; ker je po poročilih eden od preživelih italijanske oblasti obvestil o tem, da je bilo na ladji morda kar 950 ljudi; ker se je v začetku tega meseca že zgodila podobna tragedija, v kateri naj bi po poročilih utonilo približno 400 migrantov, ko se je prevrnil lesen ribiški čoln, na katerem je bilo okrog 550 ljudi;

F.

ker je skupna operacija Triton, ki jo usklajuje Frontex, začela v celoti delovati 1. novembra 2014, njen začetni proračun pa je znašal le 2,9 milijona EUR mesečno, medtem ko je bilo za operacijo Mare Nostrum na voljo več kot 9 milijonov EUR mesečno; ker je bilo od začetka skupne operacije Triton na osrednji sredozemski poti rešenih več kot 24 400 nezakonitih migrantov, od tega skoraj 7860 z uporabo opreme, ki jo sofinancira Frontex;

G.

ker se tihotapci in trgovci z ljudmi okoriščajo z nezakonito migracijo in ker ogrožajo življenja migrantov zavoljo lastne poslovne koristi, so odgovorni za tisoče smrti in so za EU in države članice resen izziv; ker trgovci z ljudmi s svojimi kriminalnimi dejanji letno ustvarijo 20 milijard EUR dobička; ker so po navedbah Europola organizirane kriminalne skupine, ki aktivno podpirajo prevoz nezakonitih migrantov prek Sredozemskega morja v EU, povezane s trgovino z ljudmi, drogami, orožjem in terorizmom; ker je 17. marca 2015 začela delovati Europolova skupna operacijska skupina Mare za ukrepanje zoper te kriminalne združbe;

H.

ker regionalna nestabilnost in konflikti vplivajo na množični prihod migrantov in tokove razseljenih oseb ter posledično na število oseb, ki poskušajo priti v EU; ker bo hitro širjenje IS in Daiša na sosednjih konfliktnih območjih na koncu vplivalo na množični pritok migrantov in tokove razseljenih oseb;

1.

izraža globoko obžalovanje in žalost ob ponovni tragični izgubi življenj na Sredozemskem morju; poziva Evropsko unijo in države članice, naj nadgradijo dosedanje sodelovanje in storijo vse, kar je mogoče, da bi preprečile nadaljnjo izgubo življenj na morju; poziva EU in države članice, naj storijo vse, kar je v njihovi moči, da bi identificirale trupla in pogrešane osebe ter obvestile svojce;

2.

poziva EU in države članice, naj dajo na voljo potrebne vire za učinkovito izpolnjevanje obveznosti iskanja in reševanja, da bo torej na voljo dovolj finančnih sredstev; poziva države članice, naj tudi v prihodnje izkazujejo solidarnost in zavezanost, tako da povečajo svoje prispevke v proračun Frontexa in Evropskega azilnega podpornega urada (EASO) ter za njune operacije; se zavezuje, da bo omenjenima agencijama prek proračuna EU in ustreznih skladov dal na voljo sredstva (človeške vire in opremo), potrebna za izpolnjevanje njunih obveznosti;

3.

ponavlja, da mora odziv EU na nedavne tragične dogodke v Sredozemlju temeljiti na solidarnosti in pravični delitvi odgovornosti, kot določa člen 80 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), ter da mora EU sprejeti celovit evropski pristop; ponovno poudarja, da mora EU okrepiti pravično delitev odgovornosti in solidarnost do držav članic, ki sprejmejo absolutno ali sorazmerno največji delež beguncev in prosilcev za azil;

4.

pozdravlja zavezo Evropskega sveta, da bo povečal financiranje in sredstva za operacijo Triton; poziva EU, naj operaciji Triton določi jasen mandat, da bo lahko povečala svoje območje delovanja in razširila svoj mandat na operacije iskanja in reševanja na ravni EU;

5.

poziva k uvedbi zanesljive in stalne evropske humanitarne reševalne operacije, ki bo podobno kot Mare Nostrum delovala na odprtem morju, vse države članice pa bodo zanjo prispevale finančno, z opremo in sredstvi; poziva EU, naj sofinancira takšno operacijo;

6.

pozdravlja predlog Evropskega sveta o skupni obdelavi prošenj za azil s pomočjo ekip EASO; poziva Komisijo, naj razširi mandat urada EASO, da bo imel pomembnejšo operativno vlogo pri obdelavi prošenj za azil;

7.

poziva države članice, naj na svojih veleposlaništvih in konzularnih predstavništvih v celoti izkoristijo obstoječe možnosti izdajanja vizumov na podlagi humanitarnih razlogov; v zvezi s tem poudarja, da bi moral Svet resno preučiti možnost, da uporabi direktivo o začasni zaščiti iz leta 2001 ali člen 78(3) PDEU, z obema je namreč določena vzpostavitev solidarnostnega mehanizma v primeru množičnega ali nenadnega prihoda razseljenih oseb;

8.

poziva države članice, naj več prispevajo k obstoječim programom ponovnega naseljevanja, zlasti tiste države, ki niso prispevale ničesar;

9.

poziva Komisijo, naj določi zavezujoče kvote za razdelitev prosilcev za azil med vse države članice;

10.

poudarja, da je treba spodbujati politike prostovoljnega vračanja, obenem pa vsem migrantom zagotoviti varstvo pravic ter jim omogočiti varen in zakonit dostop do azilnega sistema EU ob ustreznem spoštovanju načela nevračanja;

11.

pozdravlja dejstvo, da sta podpredsednica/visoka predstavnica in latvijsko predsedstvo nemudoma sklicala izredno skupno srečanje ministrov za zunanje zadeve in ministrov za notranje zadeve v Luxembourgu, ter dejstvo, da so države članice nemudoma sklicale izredno zasedanje, da bi našle skupne rešitve za odziv na krizne razmere v Sredozemlju; ugotavlja, da je potekala široka prva razprava o možnostih za reševanje življenj, o boju proti tihotapcem in trgovcem z ljudmi ter o deljeni odgovornosti držav članic pri sprejemu in zaščiti migrantov; poudarja, da morajo države članice sprejeti dodatne obveznosti, ter obžaluje, da se Evropski svet ni dovolj zavzel za vzpostavitev verodostojnega mehanizma za solidarnost, ki bi bil zavezujoč po vsej EU;

12.

vse sodelujoče države članice poziva k hitremu in celovitemu prenosu ter učinkovitemu izvajanju skupnega evropskega azilnega sistema, saj bi tako zagotovile skupne evropske standarde, vključno s pogoji za sprejem prosilcev azila in spoštovanjem temeljnih pravic, kot jih predvideva veljavna zakonodaja;

13.

poziva k tesnejšemu usklajevanju ukrepov EU in držav članic pri odpravi temeljnih vzrokov za migracijo; poudarja, da je potreben celostni pristop EU, ki bo okrepil soodvisnost njenih notranjih in zunanjih politik ter zlasti njene skupne zunanje in varnostne politike, razvojne politike in migracijske politike; poziva h krepitvi sodelovanja EU s partnerskimi državami na Bližnjem vzhodu in v Afriki za spodbujanje demokracije, temeljnih svoboščin in pravic, varnosti in blaginje;

14.

poziva države članice in tretje države, naj določijo najstrožje možne kazenske sankcije proti trgovini z ljudmi in tihotapstvu, tako iz tujine v EU kot znotraj EU, ter tudi proti posameznikom in skupinam, ki izkoriščajo ranljive migrante v EU, hkrati pa zagotovijo, da posamezniki, ki pomagajo prosilcem azila in plovilom v nevarnosti, ne bodo preganjani;

15.

poziva države članice, naj v boju proti trgovcem z ljudmi in kriminalnim mrežam tihotapcev ter pri odkrivanju in sledenju njihovemu financiranju tesno sodelujejo z Europolom, Frontexom, EASO in Eurojustom ter ugotovijo njihov način delovanja in jim tako preprečijo, da bi služili z ogrožanjem življenj migrantov; poudarja, da je treba poglobiti sodelovanje s tretjimi državami, zlasti sosedami Libije, na področju usposabljanja organov pregona in zagotavljanja informacijskih storitev, kar je nujno za uspešno uničenje tovrstnih kriminalnih mrež; poudarja, da morajo tretje države spoštovati mednarodno pravo glede reševanja življenj na morju ter zagotoviti zaščito beguncev in spoštovanje temeljnih pravic;

16.

poudarja, da je treba odpraviti temeljne vzroke nasilja in nerazvitosti v državah izvora, da bi zajezili tok beguncev in ekonomskih migrantov; s tem v zvezi opozarja, da bi morale biti glavne prednostne naloge vseh vlad v državah izvora, da močno okrepijo strukture upravljanja z izgradnjo uspešnih in vključujočih javnih inštitucij, zagotovijo kapacitete v azilnih sistemih tretjih držav, vzpostavijo pravno državo in se borijo proti endemični korupciji na vseh ravneh ter spodbujajo spoštovanje človekovih pravic in nadaljnjo demokratizacijo;

17.

ponovno izraža podporo vsem pogajanjem pod vodstvom OZN, katerih cilj je ponovno vzpostaviti demokratično vlado v Libiji, ter zavezanost odločnejšim prizadevanjem za reševanje konfliktov in odpravo nestabilnosti v Libiji in Siriji; poudarja, da je vzpostavitev regionalne stabilnosti na konfliktnih območjih bistvena za omejitev nadaljnjega razseljevanja ljudi;

18.

opominja, da je namen te resolucije, da se odzove na nedavne tragične dogodke v Sredozemskem morju in na sklepe Evropskega sveta z dne 23. aprila 2015 ter da predlaga nabor nujnih ukrepov, ki jih je treba sprejeti takoj, pri tem pa upoštevati, da Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve pravkar pripravlja poročilo, ki bo vsebovalo srednje- in dolgoročne politične usmeritve Parlamenta o migraciji;

19.

poziva Komisijo, naj pripravi in predstavi ambiciozen evropski program o migraciji, ki bo upošteval vse njene vidike;

20.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

21.9.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 346/51

—

ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Keniji,

—

ob upoštevanju drugega spremenjenega sporazuma o partnerstvu med članicami skupine afriških, karibskih in pacifiških držav na eni strani ter Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na drugi, podpisanega v Cotonouju dne 23. junija 2000 (v nadaljnjem besedilu „Sporazum iz Cotonouja“), zlasti členov 8, 11 in 26,

—

ob upoštevanju izjav podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Federice Mogherini z dne 23. novembra 2014 o pokolu 28 civilnih popotnikov in z dne 3. aprila 2015 o pokolu na Univerzi v Garissi,

—

ob upoštevanju izjave za novinarje o terorističnem napadu v Garissi v Keniji, ki jo je svet Afriške unije za mir in varnost podal ob svojem 497. zasedanju 9. aprila 2015,

—

ob upoštevanju napada zračnih sil kenijske vojske na oporišča za urjenje Al Šababa v Somaliji kot odziv na pokol na Univerzi v Garissi,

—

ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah,

—

ob upoštevanju Deklaracije Združenih narodov o odpravi vseh oblik nestrpnosti in diskriminacije na podlagi vere in prepričanja iz leta 1981,

—

ob upoštevanju Afriške listine o človekovih pravicah in pravicah ljudstev,

—

ob upoštevanju smernic EU o mednarodnem humanitarnem pravu,

—

ob upoštevanju člena 123(2) in 123(4) Poslovnika,

A.

ker so v zadnjem terorističnem napadu v kenijskem mestu Garissa napadli mlade, izobraževanje in s tem tudi prihodnost države; ker mladi predstavljajo obete in mir ter bodo v prihodnosti zagotavljali razvoj države; ker je izobraževanje ključnega pomena za boj proti nasilnemu ekstremizmu in fundamentalizmu;

B.

ker se je v zadnjih mesecih po svetu izjemno povečalo število napadov na verske manjšine, zlasti kristjane; predvsem džihadistični teroristi v nekaterih delih arabskega sveta kristjane vsak dan ubijajo, pretepajo in aretirajo;

C.

ker so kristjani najbolj preganjana verska skupnost; ker je vse bolj očitno, da tovrstna ekstremizem in preganjanje pomembno prispevata k vse pogostejšemu pojavu množičnega preseljevanja; ker je po podatkih vsako leto ubitih več kot 150 000 kristjanov;

D.

ker je organizacija ISIS/Daiš 15. februarja 2015 v Libiji obglavila 21 egiptovskih koptskih kristjanov;

E.

ker so napadalci univerze Garissa namenoma napadli nemuslimane in izpostavili kristjane, ki so jih nato brutalno usmrtili; ker je organizacija Al Šabab odprto in javno priznala, da vodi vojno proti kristjanom v regiji;

F.

ker sta zaščita pravic otrok in mladih ter krepitev veščin, izobraženosti in inovacij nujni za izboljšanje njihovih gospodarskih, družbenih in kulturnih možnosti ter za okrepitev razvoja države;

G.

ker Al Šabab redno napada študente, šole in druge izobraževalne ustanove; ker je med drugim decembra 2009 samomorilski napadalec z bombo na podelitvi diplom študentom medicine v Mogadišu v Somaliji ubil 19 ljudi, oktobra 2011 pa je ta teroristična skupina prevzela odgovornost za bombni napad, ravno tako v Mogadišu, v katerem je umrlo 70 ljudi, med katerimi so bili tudi študenti, ki so na somalijskem ministrstvu za izobraževanje čakali na objavo izpitnih rezultatov;

H.

ker je v napadu skupine Al Šabab na hotel v Mogadišu 25. marca 2015 življenje izgubilo vsaj 15 ljudi in ker je bil med ubitimi v napadu Jusuf Mohamed Ismail Bari-Bari, stalni predstavnik Somalije pri Organizaciji združenih narodih v Ženevi v Švici;

I.

ker so se napadi na civiliste v Keniji pomnožili, odkar so kenijski vojaki oktobra 2011 vstopili v južno Somalijo, da bi s somalijsko vojsko sodelovali v usklajeni operaciji na območju pod nadzorom skupine Al Šabab, potem ko je ta teroristična skupina zajela štiri talce;

J.

ker kenijski vojaki od novembra 2011 sodelujejo v misiji Afriške unije v Somaliji (AMISOM), ki jo je 19. januarja 2007 ustanovil svet za mir in varnost Afriške unije, 20. februarja 2007 pa jo je odobril varnostni svet Združenih narodov (resolucija 1744 (2007)), ki je nedavno Afriški uniji dovolil tudi, da misijo nadaljuje do 30. novembra 2015 (resolucija 2182 (2014));

K.

ker je k boju proti teroristični skupini Al Šabab največ prispevala etiopska vojska, v nekoliko manjši meri pa tudi ugandska;

L.

ker je skupina Al Šabab vzpostavila stike z drugimi islamističnimi skupinami v Afriki, kot sta Boko Haram v Nigeriji in Al Kajda v islamskem Magrebu;

M.

ker teroristična skupina Al Šabab redno bombardira in ubija pretežno civiliste v Somaliji, pa tudi v sosednjih državah, na primer v Kampali v Ugandi julija 2010, še bistveno pogosteje pa v Keniji, kjer so bili mednarodne pozornosti deležni zgolj večji napadi, manjši pa so vsakodneven pojav;

N.

ker je skupina Al Šabab prevzela odgovornost za napade na vasi Hindi, Gamba, Lamu in Tana River na kenijski obali julija 2014, v katerih je bilo ubitih več kot 100 ljudi, in za dva napada v občini Mandela proti koncu leta 2014, v katerih je bilo ubitih 64 ljudi;

O.

ker je kenijska vlada po napadu na Univerzo v Garissi zagrozila Uradu visokega komisarja Združenih narodov za begunce (UNHCR), da bo v treh mesecih zaprla begunsko taborišče Dadaab; ker je UNHCR posvaril da bi to imelo „skrajne humanitarne in praktične posledice“; ker Konvencija OZN o beguncih prepoveduje prisilno vračanje beguncev na območja, kjer bi bila ogrožena njihova življenja ali svoboda;

P.

ker afriške rezervne enote (African Standby Force – ASF) še niso operativne in ker je EU izrazila pripravljenost, da v okviru svoje varnostne strategije za Afriko podpre afriške zmogljivosti za ohranjanje miru;

Q.

ker v skladu s členom 11 Sporazuma o partnerstvu AKP-EU „Ukrepi na področju vzpostavljanja miru ter preprečevanja in reševanja konfliktov zajemajo zlasti podporo uravnoteženju političnih, gospodarskih, socialnih in kulturnih priložnosti med vsemi deli družbe, krepitvi demokratične legitimnosti in učinkovitosti vodenja, vzpostavitvi učinkovitih mehanizmov za mirno spravo med interesnimi skupinami, […] premostitvi ločnic med različnimi deli družbe, pa tudi podporo dejavni in organizirani civilni družbi“;

1.

najodločneje obsoja načrtovani teroristični napad v Garissi 2. aprila 2015, ki ga je izvedla skupina Al Šabab in v katerem je bilo ubitih 147 mladih, nedolžnih študentov ter ranjenih 79 oseb; odločno obsoja vse kršitve človekovih pravic, zlasti kadar ljudje izgubijo življenje zaradi svoje veroizpovedi, prepričanja ali etničnega porekla;

2.

ponovno obsoja napade, ki jih je skupina Al Šabab izvedla poleti 2014 v več obalnih kenijskih vaseh, tudi Mpeketoni, kjer je bilo usmrčenih 50 ljudi; odločno obsoja napad na nakupovalno središče Westgate v Nairobiju 24. septembra 2013, po katerem je bilo odkritih 67 trupel; obsoja napad skupine Al Šabab 25. marca 2015 v Mogadišu, v katerem je izgubil življenje veleposlanik Jusuf Mohamed Ismail Bari-Bari, stalni predstavnik Somalije pri Organizaciji združenih narodov v Ženevi;

3.

izreka sožalje družinam žrtev ter ljudstvu in vladi Republike Kenije; stoji ob strani kenijskemu narodu, ki se spoprijema s to obsojanja vredno agresijo;

4.

spominja, da je svoboda veroizpovedi temeljna pravica in odločno obsoja vse oblike nasilja in diskriminacije na podlagi vere;

5.

obsoja nedavne napade na skupnosti kristjanov v različnih državah, zlasti to, da je bilo 12 kristjanov vrženih v morje med nedavnim prečkanjem morja iz Libije, in pokol 30 etiopskih kristjanov 19. aprila 2015, ter izraža solidarnost z družinami žrtev;

6.

izraža globoko zaskrbljenost, ker storilci terorističnih dejanj na več koncih sveta zlorabljajo religijo in ker so vedno pogostejši primeri nestrpnosti, zatiranja in nasilja v odnosu do kristjanov, zlasti v nekaterih delih arabskega sveta; obsoja uporabo religije kot pretveze v različnih konfliktih; obsoja vse pogostejše napade na cerkve po svetu, zlasti napad v Pakistanu 15. marca 2015, v katerem je bilo ubitih 14 ljudi; ostro obsoja zaprtje, izginotje, mučenje, zasužnjevanje in javno usmrtitev kristjanov v Severni Koreji; potrjuje in podpira neodtujljivo pravico vseh verskih in etničnih manjšin, ki živijo v Iraku in Siriji, vključno s kristjani, da še naprej dostojno, enakopravno in varno živijo v svojih zgodovinskih in tradicionalnih domovinah; ugotavlja, da so pripadniki različnih verskih skupnosti v tej regiji stoletja sobivali;

7.

poziva institucije EU, naj ravnajo v skladu s svojimi obveznostmi iz člena 17 PDEU, kar zadeva ohranjanje odprtega, preglednega in rednega dialoga s cerkvami ter verskimi, filozofskimi in neverskimi organizacijami, da bi v okviru EU zagotovile prednostno obravnavo vprašanja preganjanja kristjanov in drugih verskih skupnosti;

8.

obsoja, da se organizacija ISIS/Daiš v Siriji in Iraku sklicuje na stari zakon (pakt dhimmi), da bi na podlagi vere od kristjanov izsilila plačilo davkov in uvedla omejitve, pri tem pa jim grozi s smrtjo;

9.

ponovno izraža solidarnost z vsemi kristjani, ki jih preganjajo v različnih delih Afrike, še zlasti glede na nedavna grozodejstva v Libiji, Nigeriji in Sudanu;

10.

obsoja in zavrača vsako napačno razlago sporočila Islama, na podlagi katere se želi ustvariti nasilno, kruto, totalitarno, zatirajočo in ekspanzivno ideologijo, ki daje legitimnost iztrebljanju krščanskih manjšin; poziva muslimanske voditelje, naj v celoti obsodijo vse teroristične napade, tudi tiste, ki imajo za cilj verske skupnosti in manjšine, zlasti kristjane;

11.

poziva, naj se opravi temeljita, hitra, nepristranska in učinkovita preiskava, da se odkrijejo odgovorni in pred sodišče privedejo storilci, organizatorji, financerji in sponzorji teh obsojanja vrednih terorističnih dejanj;

12.

priznava, da je treba resnični odziv organizirati v povezavi z usklajenimi ukrepi z drugimi afriškimi državami, ter poziva podpredsednico Komisije/visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko in Svet, naj ogrožanje varnosti in teroristične grožnje v tem delu sveta obravnavata v sodelovanju z Afriško unijo in s podpiranjem njenih izjemno pomembnih prizadevanj, da se proti skupini Al Šabab bori z misijo AMISOM; poziva Evropsko unijo, naj odločno podpre izvajanje mehanizmov na ravni celine in regionalnih mehanizmov za reševanje sporov, zlasti afriške rezervne enote;

13.

poziva kenijsko vlado, naj prevzame odgovornost in naj se loti vprašanja nasilja skupine Al Šabab in njegovih dejanskih vzrokov; meni, da je mogoče varnost zagotoviti le, če se ustrezno odpravijo razkoli v kenijski politični in civilni družbi ter regionalna razvojna neravnotežja; meni, da je pozen odziv policijskih sil vreden obžalovanja; še posebej poziva vlado, naj terorističnih napadov ne uporabi kot pretvezo za omejevanje državljanskih svoboščin; poziva kenijske oblasti, naj svojo strategijo boja proti terorizmu utemeljijo na pravni državi in spoštovanju temeljnih pravic; vztraja, da je potreben demokratični in sodni nadzor protiteroristične politike;

14.

poziva kenijske oblasti, naj preprečijo vsakršno ločevanje med verami in povezovanje muslimanske skupnosti s skupino Al Šabab ter naj sprejmejo ukrepe za ohranitev enotnosti države v korist družbeni in gospodarski rasti ter stabilnosti in za ohranitev dostojanstva in človekovih pravic prebivalcev; poziva kenijsko vlado, vodje opozicije in verske voditelje, naj rešijo vprašanja zgodovinskih krivic – socialne izključenosti, razlik med regijami v državi in institucionalne diskriminacije – ter naj zagotovijo, da bodo protiteroristične operacije usmerjene le proti storilcem, ne proti širšim etničnim in verskim skupnostim;

15.

opozarja Evropsko službo za zunanje delovanje in države članice na njihovo zavezo iz akcijskega načrta EU za človekove pravice in demokracijo, sprejetega junija 2012, da bodo zagotovile obravnavo vprašanja človekovih pravic v vseh oblikah pogovorov s tretjimi državami o boju proti terorizmu;

16.

poziva EU, naj v Keniji izvaja program misije usposabljanja ter kenijski vojski in policiji zagotovi sodobno opremo in z njima sodeluje ter ju usposobi za boj proti terorizmu in za preprečevanje širjenja skupine Al Šabab;

17.

poziva kenijsko vlado, naj si po najboljših močeh prizadeva za upoštevanje pravne države, človekovih pravic, demokratičnih načel in temeljnih svoboščin, in poziva EU, naj svoje mednarodne partnerje vodi v to smer in skupaj z njimi zbere finančni prispevek za okrepitev obstoječih programov upravljanja, da se zagotovi nacionalna varnost ter da se v državo in regijo prineseta mir in stabilnost; vztraja, da se je treba z nasiljem skupine Al Šabab, ki se vedno bolj zaostruje, soočiti v sodelovanju s sosednjimi državami; poziva EU, naj za to zagotovi vso potrebno finančno, logistično in strokovno podporo, vključno z možnostjo dostopa do mirovne pomoči za Afriko in instrumentov EU za krizno upravljanje;

18.

poziva kenijske varnostne sile, naj zagotovijo zakonit odziv v boju proti terorističnim grožnjam; poziva kenijsko vlado, naj v skladu z mednarodnim pravom zagotovi varnost in zaščito begunskih taborišč na svojem ozemlju;

19.

poudarja, da se mednarodni terorizem financira z nezakonitim pranjem denarja, odkupninami, izsiljevanjem, preprodajo drog in korupcijo; poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo sodelovanje s tretjimi državami pri izmenjavi obveščevalnih podatkov, poveznih s pranjem denarja in financiranjem terorizma;

20.

ponovno izraža podporo vsem pobudam, katerih cilj je spodbujanje dialoga in vzajemnega spoštovanja med verskimi in drugimi skupnostmi; poziva verske oblasti, naj se zavzemajo za strpnost in dajejo pobude proti sovraštvu ter nasilnemu in skrajnemu radikalizmu;

21.

obsoja dejstvo, da so teroristični napadi usmerjeni proti izobraževalnim ustanovam in poslopjem, saj gre za ogrožanje izobraževanja in dostojanstva vseh državljanov, povzroča pa tudi nezaupanje in razkol med skupnostmi; spominja, da so džihadisti teroristične skupine Boko Haram lani v nigerijskem mestu Chibok ugrabili krščanske deklice, ki so nato izginile, kar je poželo obsodbe po vsem svetu;

22.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, vladam in parlamentom držav članic, vladi Kenije, institucijam Afriške unije, Medvladni agenciji za razvoj (IGAD), generalnemu sekretarju in generalni skupščini Organizacije združenih narodov in sopredsednikoma skupne parlamentarne skupščine AKP-EU.

21.9.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 346/55