Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – MSP, podjetja socialne ekonomije, obrtniki in svobodni poklici – Pripravljeni na 55

(mnenje na lastno pobudo)

(2022/C 486/01)

Poročevalka:	Milena ANGELOVA
Soporočevalec:	Rudolf KOLBE

Sklep plenarne skupščine	20. 1. 2022
Pravna podlaga	člen 52(2) Poslovnika
	mnenje na lastno pobudo
Pristojnost	strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo
Datum sprejetja na seji strokovne skupine	27. 6. 2022
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju	21. 9. 2022
Plenarno zasedanje št.	572
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	143/1/0

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Mikro, mala in srednja podjetja so – ne glede na to, ali gre za tradicionalne gospodarske družbe, družinska podjetja, samostojne podjetnike, podjetja socialne ekonomije, obrtnike ali svobodne poklice (v nadaljnjem besedilu: MMSP) – bistven del rešitve, s katero se bo doseglo konkurenčno, podnebno nevtralno, krožno in vključujoče gospodarstvo EU, če bodo ustvarjeni in prevladali pravi pogoji. Ta podjetja ustvarjajo pozitivne učinke z izboljševanjem svoje okoljske uspešnosti ter s ponujanjem strokovnega znanja in rešitev drugim podjetjem, državljanom in javnemu sektorju. Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) sicer priznava in poudarja, da so MMSP raznolika in imajo različne potrebe, a poziva, naj se posebna pozornost nameni najmanjšim in najranljivejšim.

1.2

Številna MMSP ne poznajo dovolj dobro stalno spreminjajočih se zakonskih zahtev, določenih zaradi doseganja podnebne nevtralnosti, in ne vedo, kako se nanje odzvati. Poleg tega imajo težave pri prepoznavanju potencialnih poslovnih koristi in priložnosti, ki jih ponuja zeleni prehod. EESO zato poudarja, kako nujno je podpreti MMSP, da bodo čim bolj razumela in obvladovala zeleni prehod.

1.3

EESO poziva k raznolikim in ciljno usmerjenim ukrepom obveščanja in ozaveščanja, ki bi jih usklajeno in v medsebojnem dopolnjevanju izvajale Komisija in države članice skupaj s poslovnimi organizacijami, zbornicami, socialnimi partnerji in drugimi ustreznimi deležniki.

1.4

EESO poziva tudi k obsežnemu programu podpore za MMSP pri vseh težavah, s katerimi se srečujejo pri poslovanju in dejavnostih, vezanih na zmanjševanje okoljskega odtisa in izpolnjevanje obveznosti iz zakonodaje. Ker so med MMSP znatne razlike, potrebujemo močno prilagojene rešitve ter dobro usmerjene politike in ukrepe.

1.5

Takojšnja in ciljno usmerjena kratkoročna podpora za MMSP bi bistveno pospešila njihovo ekonomsko okrevanje po pandemiji ter jim pomagala obvladovati posledice ruske invazije na Ukrajino, kot so visoke cene energije ter nezmožnost dobave materialov in proizvodov. Zaradi izrednih okoliščin EESO meni, da bi bilo treba pri časovnih okvirih iz evropskega zelenega dogovora omogočiti ustrezno prožnost do konca krize in zagotoviti brezpogojno zavezanost ciljem.

1.6

Da bi se izboljšala učinkovitost rabe virov v MMSP, EESO predlaga, naj se v različnih regijah vzpostavijo vozlišča za krožno gospodarstvo. S tem bi se moralo okrepiti sodelovanje med podjetji iz različnih sektorjev ter olajšati razvoj novih praks in postopkov, vključno s predstavitvami novih tehnologij. Organizacije MMSP, zbornice, akademska skupnost, socialni partnerji in drugi ustrezni deležniki bi morali biti sestavni del tega procesa.

1.7

EESO meni, da je pomembno predstavnike MMSP vključiti v pripravo sektorskih načrtov podnebnega ukrepanja na nacionalni ravni in v oblikovanje poti za prehod različnih poslovnih ekosistemov na ravni EU, s čimer bi se tudi izboljšalo znanje o izmenjavi primerov dobre prakse, pravilnem dodeljevanju sredstev in učinkovitem izvajanju.

1.8

EESO poziva EU in države članice, naj pospešijo zelene naložbe MMSP z zagotovitvijo ugodnega, predvidljivega in spodbudnega regulativnega okolja, vključno z utečenimi postopki pridobivanja dovoljenj in izogibanjem obremenjujočim upravnim obveznostim, pa tudi omogočanjem hitrega, enostavnega, preprostega in sledljivega dostopa do financiranja, prilagojenega različnim potrebam vseh raznolikih skupin MMSP.

1.9

EESO poziva k tesnemu sodelovanju med izvajalci izobraževanja in MMSP, da bi usposabljanje ustrezalo kompetencam, znanjem in spretnostim, potrebnim pri zelenem prehodu, tudi z izpopolnjevanjem in preusposabljanjem, tako delavcev kot podjetnikov. Poleg tega poziva k podpori inovacijskim dejavnostim MMSP, in sicer s ponujanjem spodbud za sodelovanje z drugimi podjetji, podjetniškimi organizacijami, zbornicami, univerzami in raziskovalnimi organizacijami ter z olajševanjem tovrstnega sodelovanja.

1.10

EESO poziva, naj se spodbuja trgovina z zelenimi rešitvami, ki jih proizvajajo MMSP, tudi pri javnih naročilih, in sicer tako, da se MMSP omogočijo enaki konkurenčni pogoji na enotnem trgu ter da se jim olajša dostop do tujih trgov zelenih proizvodov, tehnologij in storitev. Podjetjem iz EU je treba zagotoviti konkurenčno poslovno okolje v razmerju do tretjih držav, in sicer z vsemi diplomatskimi sredstvi, med drugim v povezavi s podnebjem, viri in trgovinsko politiko, ter s pozornim spremljanjem dejanj Kitajske in drugih trgov v vzponu.

2.   Zeleni prehod in MMSP

2.1

MMSP prispevajo h gospodarstvu, ki ponuja veliko delovnih mest in je trajnostno. So vezivno tkivo družbe, saj gospodarske funkcije pogosto združujejo s socialnimi, tako pa krepijo temelje demokracije, enotnosti in vključevanja. So bistvena za gospodarsko in socialno okrevanje ter blaginjo, saj izhajajo z lokalne ravni ter so prisotna v prav vsakem kotičku EU, zlasti pa na oddaljenih in podeželskih območjih, kjer so precej pogosto edina, ki izvajajo gospodarske dejavnosti.

2.2

Podnebne spremembe so gonilo trajnostnega energetskega prehoda, a najpomembneje je, da celotno gospodarstvo in družbo usmerjajo k podnebni nevtralnosti, krožnosti in splošni trajnostnosti. Povzročajo skrajne vremenske pojave in naravne nesreče ter so povezane z drugimi velikimi okoljskimi izzivi, kot so upadanje biotske raznovrstnosti, onesnaženje okolja in degradacija naravnih virov.

2.3

Sveženj „Pripravljeni na 55“ je posebno osredotočen na blaženje podnebnih sprememb ter vsebuje več zakonodajnih aktov, ki na različne načine vplivajo na MMSP. Vključen je v izvajanje vodilne pobude EU – evropskega zelenega dogovora, katerega namen je doseči trajnostno rast v industriji, trgovini, storitvah, energetiki, prometu, stavbnem sektorju in prehranskih sistemih. V vseh teh sektorjih imajo MMSP bistveno vlogo.

2.4

MMSP bodo ključna za izvajanje evropskega zelenega dogovora, če bodo na voljo pravi pogoji. Ta pozitivni učinek se po eni strani ustvarja z izboljšavami uspešnosti najrazličnejših MMSP, po drugi pa z njihovimi dejanji, saj ponujajo strokovno znanje in rešitve drugim podjetjem, državljanom in javnemu sektorju.

2.5

Zeleni prehod je tesno povezan z digitalno preobrazbo, MMSP pa morajo obvladovati oba dela tega dvojnega prehoda, kar je zaradi znatne potrebe po virih zelo zahteven dvojni izziv. Digitalizacija je orodje, ki lahko prinese učinkovitejše poslovanje, pripomore k širitvi na nove trge in internacionalizaciji ter ima znaten potencial za zmanjševanje emisij, odpadkov in rabe naravnih virov. Digitalne storitve in oprema pa imajo tudi okoljske posledice, ki jih je hkrati treba obvladovati.

2.6

MMSP se poleg prizadevanj za zeleni in digitalni prehod spoprijemajo z gospodarskim okrevanjem po pandemiji ter posledicami ruske invazije na Ukrajino. Med težavami, ki v zadnjem času bistveno vplivajo na MMSP in njihovo poslovanje, so visoke cene energije ter nezmožnost dobave materialov in proizvodov. Konkurenčnost MMSP in tudi splošna konkurenčnost gospodarstva EU sta dodatno ogroženi zaradi nenadnih dejanj Kitajske in drugih trgov v vzponu, ki jim med drugim koristijo izogibanje sankcijam proti Rusiji ter nižje podnebne in okoljske zahteve.

2.7

Pri vprašanjih, povezanih z okoljem in podnebjem, ne gre le za okoljsko trajnostnost, temveč so v veliki meri tudi bistven del konkurenčnosti, dobičkonosnosti in splošne ekonomske uspešnosti podjetij. Da MMSP izpolnjujejo podnebne in okoljske zahteve ter pričakovanja, poleg njihovih lastnih vrednot in splošnega ravnanja po vesti zagotavljajo različni mehanizmi: — neposredne zahteve iz regulativnega okvira za MMSP, npr. o emisijah, energiji, materialih in proizvodih, ali upravne obveznosti; — posredni učinki nekaterih zahtev, ki vplivajo na razpoložljivost in cene proizvodnih dejavnikov, kot so energija in materiali, ali drugih stroškov poslovanja, vključno z obdavčitvijo; — zahteve, ki izhajajo iz vrednostne verige, v obliki pričakovanj strank, vlagateljev in ponudnikov financiranja, na primer tistih glede trajnostnega financiranja in poročanja, ali pričakovanj drugih deležnikov.

2.8

Številna MMSP se ne zavedajo povsem posledic posameznih podnebnih in okoljskih politik in zahtev za svoje poslovanje ter dobavne in vrednostne verige niti tega, kako že zgodaj prilagoditi ali spremeniti proizvode in storitve, da bi preprečila poznejše izgube ali celo izključitev s trga. Poleg tega se pri vsakodnevnem delovanju in razvoju poslovanja spoprijemajo z omejenimi človeškimi viri in finančnimi sredstvi, obstaja pa tudi tveganje, da njihova omejena velikost predpostavlja ali zahteva strokovno znanje na preveč področjih. Zelo veliko podjetij ima težave zaradi zapletenosti zakonodajnih aktov, ki se stalno spreminjajo, upravnih bremen, finančnih pravil in visokih stroškov, poleg tega nimajo posebnega okoljskega strokovnega znanja in ne znajo izbrati pravih ukrepov (1), ob tem pa imajo med drugim težave pri dostopanju do novih vrednostnih verig, financiranja, osebja in novih poslovnih modelov.

2.9

To, da se podjetja ne zavedajo zahtev in ne vedo, kako se odzvati nanje, je torej pomemben izziv, prav tako pomembne pa so težave pri opredeljevanju potencialnih poslovnih prednosti in priložnosti, kot so manjši stroški energije in materialov, boljši dostop do financiranja, večje povpraševanje in novi trgi ter boljša podoba med deležniki.

2.10

MMSP to, kar lahko ponudijo v zvezi s krožnim gospodarstvom, podnebjem, biotsko raznovrstnostjo, energijo iz obnovljivih virov in drugimi temami iz evropskega zelenega dogovora, že samo po sebi spodbuja k raziskavam in izkoriščanju novih poslovnih priložnosti na teh področjih ter naložbam vanje. Priložnosti imajo veliko, na primer pri prenovi stavb, načrtovanju in gradnji infrastrukture, industrijski proizvodnji in vzdrževanju opreme, opravljanju pravnih in računovodskih storitev ter razvoju digitalnih rešitev. Proces prehoda je v veliki meri odvisen od njihovih pametnih rešitev, te pa oblikujejo strokovnjaki, ki jih zaposlujejo, kar kaže, kako pomembna sta kakovostno in ustrezno izobraževanje, tudi poklicno izobraževanje in usposabljanje, ter stalno izpopolnjevanje.

2.11

Najranljivejša skupina MMSP, ki tudi najbolj potrebuje obveščanje, so tista podjetja, ki menijo, da je evropski zeleni dogovor zgolj še en zakonodajni akt, ki povečuje skupno upravno breme, pomeni pritisk za njihove sedanje poslovne modele ter omejuje dobičkonosnost pri nespremenjenem poslovanju. To kaže, da vse kategorije MMSP, in sicer tista ranljiva, ki zaostajajo, tista, ki sledijo, in tista, ki vodijo, potrebujejo podporo, ki bo imela različne oblike in bo namenjena posebej njim (2).

2.12

Poleg tega so v smislu zmogljivosti in pripravljenosti med MMSP številne razlike glede vrste in obsega podnebnih in okoljskih vprašanj, tega, kaj se od njih zahteva in pričakuje, in priložnosti, ki so jim na voljo. Razlike izhajajo iz različnih dejavnikov: intenzivnosti rabe naravnih virov v podjetju, njegove velikosti, njegovega položaja v dobavnih verigah in poslovnih ekosistemih, njegove lokacije, vrste strank, virov proizvodnih dejavnikov in geografskih trgov podjetja.

2.13

Zato potrebujemo močno prilagojene rešitve ter dobro usmerjene politike in ukrepe, pri katerih se bodo upoštevale razlike med na primer srednjimi proizvodnimi podjetji, podjetji v gostinskem in maloprodajnem sektorju, družinskimi in tradicionalnimi podjetji, inovativnimi zagonskimi podjetji, podjetji socialne ekonomije ter obrtniki in svobodnimi poklici.

2.14

Čeprav je med MMSP veliko razlik, se uspešno obvladovanje zelenega prehoda v vsakem podjetju začne z ustreznim zavedanjem in znanjem o aktualnih vprašanjih in trendih, na podlagi katerih je mogoče uvideti prednosti, slabosti, priložnosti in tveganja podjetja ter opredeliti, kakšen položaj želi imeti v zelenem prehodu.

2.15

Najkonkretnejša prizadevanja na ravni podjetja so povezana z načrtovanjem, organizacijo in spremljanjem celotnega poslovanja, vključno s proizvodnjo ter trgovino z blagom in storitvami, prevozom in logistiko ter nabavo energentov, surovin in drugih proizvodnih dejavnikov. Podnebni in okoljski vidiki so tudi sestavni del inovacijskih dejavnosti, razvoja znanj in spretnosti ter vključevanja vseh zaposlenih, pa tudi komuniciranja in sodelovanja z deležniki.

3.   Politike in ukrepi za podporo MMSP v okviru svežnja „Pripravljeni na 55“

3.1

Da bodo MMSP pripravljena na 55-odstotno zmanjšanje emisij in bodo lahko uspešno izvedla zeleni prehod, jih je treba temeljito obveščati in jim omogočiti boljše razumevanje posledic novih in zapletenih zakonodajnih predlogov (3). Za to so potrebni raznoliki in ciljno usmerjeni ukrepi obveščanja in ozaveščanja, ki bi jih usklajeno in v medsebojnem dopolnjevanju izvajale Komisija in države članice, saj nosijo ključno odgovornost v zvezi s tem. Tudi podjetniške organizacije in zbornice imajo osrednjo vlogo pri obveščanju in podpiranju svojih članov, dopolnjujejo pa jih izvajalci izobraževanja in usposabljanja, uradi za regionalni razvoj, grozdi, socialni partnerji in ustrezne organizacije civilne družbe.

3.1.1

Po ruski invaziji na Ukrajino poteka odprto posvetovanje o politikah evropskega zelenega dogovora v smislu časovnega okvira zaradi novih izrednih okoliščin ter odvisnosti EU od ruskih in ukrajinskih energentov in živil. EESO priznava izredne okoliščine in odvisnost ter meni, da zelenih ciljev v nobenem primeru ne bi smeli opustiti, vendar bi bilo treba do konca krize omogočiti logično prožnost.

3.1.2

EESO poziva Komisijo, naj poleg ustrezne ocene učinka vseh zakonodajnih pobud pripravi celovit, jasen in nedvoumen vodnik po vseh obstoječih in prihodnjih zahtevah, povezanih s podnebjem, ter njihovih posledicah za MMSP, ki bi moral zajemati: — neposredne zahteve ali omejitve, ki veljajo za MMSP na podlagi različnih zakonodajnih aktov, razčlenjene po različnih tipih in kategorijah podjetij (sektor, velikost itd.); — posredne učinke na MMSP, predvidene na podlagi tržnih mehanizmov, zaradi zahtev, namenjenih velikim podjetjem.

3.1.3

EESO poziva, naj se pripravijo tudi ustrezne smernice o zakonodaji o drugih pomembnih okoljskih vprašanjih. Tovrstni vodniki bi morali postati splošna praksa, ki bi se uporabila pri vsaki prihodnji pobudi, povezani z evropskim zelenim dogovorom. MMSP potrebujejo stabilen zakonodajni okvir, ki zagotavlja jasne perspektive in načrtovanje za njihove naložbe. Zato se je treba izogniti nenadnim spremembam, kot je nedavna sprememba ciljev glede obnovljivih virov energije in energetske učinkovitosti, predlaganih v načrtu REPowerEU, saj poslabšujejo že tako zelo kompleksno in negotovo okolje.

3.2

Glede na široko zastavljenost in poglobljenost evropskega zelenega dogovora je predvidena popolna preobrazba industrije. V skladu z načelom „najprej pomisli na male“ in zato, da MMSP ne bi preprosto prenehala poslovati, je potreben široko zastavljen program za podporo in razvoj zmogljivosti. Njegov namen bi bil podpirati MMSP pri vseh težavah, s katerimi se srečujejo pri poslovanju in dejavnostih, vezanih na zmanjševanje okoljskega odtisa in izpolnjevanje obveznosti iz zakonodaje.

3.2.1

EESO na podlagi navedb Komisije in EP meni, da je veliko zanimanja za nadaljnji razvoj pobud, ki so že vzpostavljene za spodbujanje strategije za MSP, ter raziskovanje drugih možnosti za uspešno izpolnjevanje strategije. EESO poziva, naj se to zanimanje na vseh možnih področjih učinkovito prenese v politiko, ter poudarja nepogrešljivo vlogo držav članic, ki bodo delovale v sodelovanju z organizacijami MMSP, zbornicami, socialnimi partnerji in drugimi ustreznimi deležniki.

3.2.2

Mladi podjetniki so prihodnost, ko gre za nadaljnjo rast MMSP in delovna mesta. Zato je treba na primer v načrtih za okrevanje posebej opredeliti in obravnavati pozornost, ki jo namenjajo potrošnikom, ter njihovo privlačnost za mlade zaposlene skupaj z vse večjo skrbjo za zeleni prehod. Poleg tega je za to, da se izkoristi celotni potencial družbe ter poveča raznolikost v poslovnem okolju, treba odpraviti vse ovire za žensko podjetništvo. Spodbujati in promovirati je treba tudi podjetniški duh vseh ranljivih skupin, kot so invalidi, migranti in pripadniki manjšin.

3.2.3

Da se poveča sinergija med digitalizacijo in ekologizacijo MMSP, je treba pri oblikovanju politik in ukrepov oba trenda upoštevati skupaj. Ker niti pri zelenem niti pri digitalnem prehodu ne gre zgolj za tehnične in finančne zadeve, je treba obravnavati pomembna osebna in poslovna vprašanja, da bi velika večina MMSP sprejela dolgoročen dvojni prehod, primeren za prihodnost (4).

3.2.4

EESO tudi poziva Komisijo in države članice, naj spremljajo učinke izvajanja zelenega in digitalnega prehoda na dobavne in vrednostne verige ter s tem povezano regionalno gospodarsko in družbeno dogajanje, da bodo lahko zgodaj ukrepale proti morebitnim negativnim učinkom na MMSP in zaposlovanje.

3.3

V podporo razvoju vsakodnevnega poslovanja MMSP, kot so proizvodnja blaga in izvajanje storitev, proizvodnja in raba energije ter organizacija logistike, morajo biti na voljo ustrezne praktične svetovalne storitve in sodelovalne platforme.

3.3.1

EESO poziva EU in države članice, naj okrepijo in spodbujajo vzpostavljanje storitev tehnološke in vodstvene podpore, ki so na voljo MMSP, pri čemer naj v celoti izkoristijo različne instrumente, zlasti pri izvajanju nacionalnih načrtov za okrevanje in odpornost ter partnerskih sporazumov, da bi podjetjem pomagale izboljšati energijsko učinkovitost in učinkovito rabo materialov ter zmanjšati emisije in količino odpadkov, s tem pa čim bolj zmanjšati tako stroške kot okoljske vplive. EESO prav tako poziva, naj se okoljski vidiki vključijo v svetovalne storitve na digitalnem področju.

3.3.2

Da bi se izboljšala učinkovitost rabe virov v MMSP, EESO predlaga, naj se v različnih regijah vzpostavijo vozlišča za krožno gospodarstvo. S tem bi se moralo okrepiti sodelovanje med podjetji iz različnih sektorjev ter olajšati razvoj novih postopkov za recikliranje in ponovno uporabo odpadkov in stranskih proizvodov, vključno s predstavitvami novih tehnologij.

3.3.3

EESO poziva, naj bodo MMSP in njihovi predstavniki vključeni v pripravo sektorskih načrtov podnebnega ukrepanja na nacionalni ravni in v oblikovanje poti za prehod različnih poslovnih ekosistemov na ravni EU, s čimer bi se tudi izboljšalo znanje o izmenjavi primerov dobre prakse, pravilnem dodeljevanju sredstev in učinkovitem izvajanju.

3.4

Da bi okrepili in podprli vlaganje v ekologizacijo MMSP, gospodarstva in družbe na splošno, je treba zagotoviti ugodno naložbeno okolje in pogoje, ki bodo MMSP omogočali ustrezen dostop do financiranja.

3.4.1

EESO poziva EU in države članice, naj pospešijo naložbe MMSP z: — zagotovitvijo ugodnega in spodbudnega regulativnega okolja, vključno s kratkimi in poenostavljenimi postopki pridobivanja dovoljenj in izogibanjem obremenjujočim upravnim obveznostim; — omogočanjem hitrega, enostavnega, preprostega in sledljivega dostopa do financiranja, prilagojenega različnim potrebam MMSP glede na njihov tip, dejavnost, lokacijo, sektor itd., tudi s ciljno usmerjenimi instrumenti nepovratnih sredstev.

3.4.2

EESO poziva Komisijo, naj ustrezno upošteva posredne učinke meril trajnostnega financiranja na MMSP. Enako velja za solventnostne zahteve, ki se uporabljajo za banke, ter vse druge ukrepe gospodarske in fiskalne politike, ki posredno vplivajo na zmožnost MMSP, da vlagajo in poslujejo, s čimer ustvarjajo in ohranjajo delovna mesta.

3.4.3

EESO poziva, naj se pri dodeljevanju javnih sredstev za zelene naložbe upoštevajo pravila poštene konkurence. Poleg tega poudarja, da je treba finančne tokove spremljati z ustreznimi kazalniki. MMSP je treba omogočiti enak dostop do javnih naročil in naložb, npr. tistih v splošno infrastrukturo, pa tudi spodbujati vlaganje v ekologizacijo samih MMSP, npr. z uporabo javnega financiranja kot vzvoda za zasebne naložbe.

3.4.4

Komisija je po nedavnem dogajanju na trgih energije priznala, da so MMSP zaradi vse večjega tveganja energijske revščine ranljiva (5). EESO pozdravlja opredelitev ranljivih mikro podjetij in poziva k dodatnim prizadevanjem za to, da bi se jim zagotovila ustrezna podpora za spoprijemanje s tem bremenom.

3.5

EESO poziva EU in države članice, naj okrepijo trgovanje MMSP z zelenimi rešitvami, in sicer z oblikovanjem in zagotavljanjem ustreznih tržnih pogojev, ki: — bodo MMSP omogočali enake konkurenčne pogoje na enotnem trgu v smislu trgovine s proizvodi, tehnologijami in storitvami, ki prispevajo k zelenemu prehodu; — bodo MMSP zagotavljali ustrezen dostop, da bodo lahko javnemu sektorju ponujala zelene rešitve na razpisih za, na primer, gradnjo, tehnologije in storitve. Za take storitve je treba uvesti obvezno uporabo postopkov, ki temeljijo na kakovosti, in zmanjšati zahteve glede zmogljivosti, ki MMSP ovirajo pri sodelovanju v postopkih javnega naročanja; — bodo zelenim proizvodom, tehnologijam in storitvam MMSP omogočili enak dostop do tujih trgov na podlagi mnogostranskih in dvostranskih trgovinskih sporazumov. EESO prav tako spodbuja države članice, naj ustrezno upoštevajo potrebe MMSP pri svojih dejavnostih spodbujanja izvoza; — bodo podjetjem iz EU zagotavljali konkurenčno poslovno okolje v razmerju do tretjih držav, in sicer z vsemi diplomatskimi sredstvi, med drugim v povezavi s podnebjem, viri in trgovinsko politiko. Pozorno bi bilo treba spremljati Kitajsko in druge trge v vzponu ter se hitro in usklajeno odzivati na njihova nenadna dejanja; — bodo zagotavljali, da bodo standardi za spodbujanje zelenega prehoda pripravljeni tako, da bodo prijazni do MMSP, ter omogočali inovacije z uveljavljanjem enakovrednih alternativnih rešitev.

3.6

Da bi okrepili vlogo MMSP pri razvoju novih zelenih rešitev za podjetja, potrošnike in družbo na splošno, EESO poziva k naslednjim ukrepom: — različni programi in pobude za inovacije morajo tem podjetjem postati bolj razumljivi in dostopni, zagotoviti pa bi bilo treba tudi smernice glede raznolikih instrumentov financiranja, ki so na voljo za zelene inovacije, vključno z orodji Evropskega investicijskega sklada; — s financiranjem bi bilo treba spodbujati dostop MMSP do inovacijskih ekosistemov in partnerstev z vodilnimi velikimi podjetji. Poleg tega bi morale države članice olajšati sodelovanje med MMSP ter univerzami in raziskovalnimi organizacijami pri razvoju novih proizvodov, tehnologij in rešitev; — pospešiti bi bilo treba razvoj skupnih podatkovnih prostorov in MMSP omogočiti enostaven dostop do njih, da bi prispevala k razvoju novih zelenih in digitalnih rešitev, vključno s tistimi, temelječimi na umetni inteligenci.

3.7

Da bi zagotovili ustrezna znanja in spretnosti, ki so potrebni za razvoj in vodenje podjetij v skladu z zelenim prehodom (6), EESO poziva, naj: — se zagotovi, da bodo v učnih načrtih poklicnega in univerzitetnega izobraževanja ter pri stalnem strokovnem razvoju v celoti upoštevani kompetence, znanja in spretnosti, potrebni pri zelenem prehodu, s poudarkom na širšem procesu ekologizacije delovnih mest in medsebojni odvisnosti med sektorji; — se spodbuja tesno sodelovanje med izvajalci izobraževanja in MMSP, da bi ponujeno usposabljanje, vključno z moduli in mikrotečaji za izpopolnjevanje, ustrezalo potrebam podjetij; — se socialni dialog izkoristi za to, da se na delovnih mestih opredelijo potrebe ter razvijejo znanja in spretnosti. Socialni dialog ter sodelovanje med delodajalci in zaposlenimi v MMSP imata glede na velikost in raznolikost MMSP ter posebnosti različnih nacionalnih sistemov različne oblike.

3.8

EESO poziva, naj se oblikujejo ustrezni kazalniki in praktična orodja, ki bodo prispevali k sistematičnemu spremljanju poslovanja in vplivov podjetij, povezanih z zelenih prehodom. Uporabiti bi jih bilo treba tudi za komuniciranje s širokim naborom deležnikov. EESO medtem poziva oblikovalce politik v EU, naj MMSP ne naložijo obremenjujočih obveznosti poročanja in naj tudi ocenijo posredne učinke zahtev glede poročanja, ki veljajo za velika podjetja, na MMSP.

4.   Posebne ugotovitve o svobodnih poklicih, obrtnikih in podjetjih socialne ekonomije

4.1

Da bi zagotovili pravičen ekološki prehod, v katerem ne bo nihče prezrt, je ključno, da se politike EU oblikujejo ob upoštevanju njihovega potencialnega učinka na obrtnike. Ti gospodarski akterji so vsekakor pomembni za lokalna gospodarstva, saj ponujajo nepogrešljive proizvode in storitve, prilagojene potrebam potrošnikov, tudi na geografskih območjih, ki so slabše povezana z mestnimi središči. Dialog z njihovimi predstavniki, kot so podjetniške organizacije in zbornice, omogoča modre odločitve o politiki, pri katerih se upoštevajo potencialni učinki na lokalni ravni.

4.2

Za odkritje optimiziranih inovativnih rešitev za podnebne spremembe in druge okoljske izzive je potrebno neodvisno strokovno znanje. Na več področjih gospodarstva in družbe to potrebo izpolnjujejo svobodni poklici, ki ponujajo tehnično, pravno, finančno in nefinančno strokovno znanje in svetovanje. EESO poziva k ukrepom na ravni EU, da bi države članice spodbudili k prizadevanjem za poklicne predpise, da bi se zagotovilo pravilno izvajanje zelenega in digitalnega prehoda, na primer pri zapletenih tehničnih pristopih, s tem pa spodbujale najbolj tržno usmerjene in inovativne rešitve.

4.3

Za večjo trajnostnost pri lokalnem in regionalnem prostorskem načrtovanju se lahko poskrbi z izboljšanjem svetovalnih storitev za občine. Poleg tega je treba nadalje razviti koncept strateške presoje vplivov na okolje, da bo bolj usmerjen v presojo trajnostnosti (ekološke, ekonomske in socialne). Pri postopkih javnega naročanja v EU bi bilo treba uporabljati podnebna in druga kvalitativna merila, s tem pa spodbujati inoviranje v MMSP ter olajšati njihov dostop do projektov, zlasti pri storitvah načrtovanja.

4.4

Pri prehodu na krožno gospodarstvo so potrebni nove tehnike, proizvodi in procesi. V gradbenem sektorju to na primer zahteva recikliranje odpadkov, nastalih pri prenovi in gradnji, ponovno uporabo elementov ter uvajanje novih gradbenih materialov, vključno s priznavanjem sekundarnih gradbenih materialov preverjene kakovosti, pa tudi tesno sodelovanje med proizvajalci, obrtniki, strokovnjaki in panogo recikliranja. Z vključevanjem obrtnikov je treba okrepiti tudi regionalne vrednostne verige in gradbene grozde.

4.5

Okoljski izzivi, s katerimi se spoprijemajo podjetja socialne ekonomije, so v bistvu enaki kot pri drugih podjetjih, kar zadeva vprašanja, s katerimi se ukvarjajo. Kljub temu je treba v skladu s številnimi mnenji EESO upoštevati posebne pogoje teh podjetij, in sicer s ciljno usmerjenimi ukrepi, temelječimi na nedavnem akcijskem načrtu EU za socialno gospodarstvo.

---

(1)  Podatki iz ankete Flash Eurobarometer 498, SMEs, green markets and resource efficiency (MSP, zeleni trgi in gospodarnost z viri), str. 46, marec 2022.

(2)  Smit, S. J., SME focus – Long-term strategy for the European industrial future (Osredotočenost na MSP – dolgoročna strategija za evropsko industrijsko prihodnost), EP, Tematski sektor za gospodarsko in znanstveno politiko ter kakovost življenja, PE 648.776, april 2020.

(3)  Sveženj „Pripravljeni na 55“ vključuje širok nabor zakonodajnih pobud, pri katerih bo končna odločitev odvisna od pogajanj med institucijami. Dokler ta proces ne bo končan, se lahko MMSP ravnajo zgolj po delnih informacijah, glede prihodnosti pa nimajo gotovosti.

(4)  SME focus, tematski sektor EP, april 2020.

(5)  COM(2021) 568 final, 14.7.2021, https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=CELEX:52021PC0568.

(6)  Tudi v skladu z UL C 56, 16.2.2021, str. 1.

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Prenosi podjetij kot spodbujevalci trajnostnega okrevanja in rasti v sektorju MSP

(mnenje na lastno pobudo)

(2022/C 486/02)

Poročevalka:

Mira-Maria KONTKANEN

Sklep plenarne skupščine	20. 1. 2022
Pravna podlaga	člen 32(2) Poslovnika
	mnenje na lastno pobudo
Pristojnost	strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo
Datum sprejetja na seji strokovne skupine	8. 9. 2022
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju	21. 9. 2022
Plenarno zasedanje št.	572
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	143/0/0

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Prenosi podjetij so pomemben strateški proces, ki zagotavlja kontinuiteto poslovanja in ohranja delovna mesta. Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) zato predlaga, naj ima spodbujanje prenosov podjetij pomembno vlogo v politikah EU in držav članic za okrevanje in rast.

1.2

Prenosi podjetij ščitijo družbeno tkivo podeželskih območij, na katerih so mikro, mala in srednja podjetja močno prisotna. Razvoj dobro delujočih ekosistemov in podpornih storitev za prenos podjetij je bistven za ohranjanje možnosti preživljanja ter gospodarstev podeželskih in monoindustrijskih območij. EESO meni, da bi to morali upoštevati tudi pri izvajanju dolgoročne vizije EU za podeželska območja in v akcijskem načrtu za podeželje.

1.3

Z uspešnimi prenosi podjetij se ohranjajo obstoječa in ustvarjajo nova delovna mesta ter prihodnje možnosti za zaposlene v smislu stalnosti zaposlitve in strokovnega razvoja. EESO spodbuja države članice, naj izmenjujejo dobre prakse o spodbujanju prenosov podjetij na zaposlene, na primer v obliki zadruge (1) ali drugih podjetij socialnega gospodarstva v lasti delavcev.

1.4

Praviloma velja, da prej ko se podjetniki pripravijo na prenos, bolj je ta uspešen. Države članice morajo okrepiti svoje dejavnosti ozaveščanja o prenosih podjetij ter opremiti poslovne in druge podporne organizacije za spodbujanje prenosov mikro, malih in srednjih podjetij ter pomoč pri njih. EESO tudi poziva države članice, naj uvedejo in nadalje razvijejo mehanizme zgodnjega opozarjanja (2) za mikro, mala in srednja podjetja, da bi podprli odpornost, sposobnost preživetja in na koncu prenosljivost podjetij.

1.5

Pridobitev obstoječega podjetja bi bilo treba med novimi podjetniki aktivno promovirati kot enako privlačno priložnost kot ustanovitev novega podjetja. Znanje o nakupu podjetja in nasledstvu bi moralo biti del podjetniškega izobraževanja v srednjem in visokem šolstvu. Zato EESO poziva, naj se oblikujejo spodbude za prenos malih podjetij na mlade podjetnike. Takšne spodbude bi lahko vključevale ozaveščanje, svetovalne storitve, mentorstvo in dostop do finančnih sredstev. Izboljšalo bi se lahko tudi razumevanje socialnega dialoga med mladimi podjetniki, da bi zagotovili uspešne prenose podjetij za vse deležnike. Prav tako bi bilo treba razviti nadaljnje spodbude za prenose podjetij za podjetnice, da bi se njihovo število povečalo, saj je trenutno prenizko.

1.6

Financiranje je še naprej ovira za uspešne prenose podjetij, pri čemer je pri večini prenosov podjetij potrebno zunanje financiranje. EESO močno spodbuja vsako državo članico, naj zagotovi, da bodo vzpostavljene finančne institucije, ki bodo podpirale prenose mikro, malih in srednjih podjetij, na primer z zagotavljanjem pomoči pri zavarovanju bančnih posojil.

1.7

EESO priporoča, da države članice ustanovijo nacionalne forume deležnikov na področju prenosov podjetij, v katerih bodo zastopani tako javni kot zasebni deležniki. Forumi za prenose podjetij omogočajo sistematičen in dolgoročen pristop k spodbujanju prenosov podjetij. Zagotavljajo tudi prostor za stalen dialog med nacionalnimi strokovnjaki in učinkovitejšo rabo virov.

1.8

EESO meni, da bi bilo treba v vseh državah članicah EU razviti spletne platforme za prenose podjetij, ki bi morale biti dostopne tudi mikro in malim podjetjem. Razviti bi bilo treba medsebojne povezave in sinergije med različnimi spletnimi platformami v državah članicah, pri čemer bi lahko Evropska komisija olajšala povezavo med različnimi spletnimi trgi v EU.

1.9

Podatki o prenosih podjetij so pogosto razdrobljeni, nezadostni in zastareli ter jih med državami članicami EU ni mogoče primerjati. EESO zato priporoča, da Komisija in države članice še naprej izboljšujejo zbirko podatkov o prenosih podjetij.

1.10

Uvesti bi bilo treba reden pregled stanja prenosov podjetij v Evropi, na primer v obliki barometra za prenose podjetij za celotno EU, ki bi zagotovil tudi vhodne podatke za z dokazi podprto oblikovanje politik. Letno skupščino MSP EU bi bilo treba uporabiti za redno razpravo in forum za izmenjavo izkušenj o prenosih mikro, malih in srednjih podjetij. Razmisliti pa bi bilo treba tudi o različnih pobudah za ozaveščanje, kot je vzpostavitev nacionalnega in/ali evropskega tedna prenosov podjetij.

2.   Uvod

2.1

Povečanje števila uspešnih prenosov podjetij bi imelo takojšnje koristi za zaposlovanje, neprekinjeno poslovanje in evropsko gospodarstvo kot celoto. V skladu s predlogi Konference o prihodnosti Evrope (3) prenosi podjetij prispevajo k odpornejšim in bolj povezanim družbam.

2.2

Prenosi podjetij so vse bolj pomemben in naraven del strateškega razvoja, prenove in rasti mikro, malih in srednjih podjetij. Ker se prebivalstvo Evrope stara in se število podjetnikov, ki načrtujejo umik iz podjetij, povečuje, postajajo uspešni prenosi podjetij še pomembnejši za evropsko gospodarstvo mikro, malih in srednjih podjetij.

2.3

V Evropi se vsako leto izvede približno 450 000 prenosov podjetij s skupno dvema milijonoma zaposlenih. Po ocenah vsako leto za približno 150 000 podjetij obstaja nevarnost, da ne bodo uspešno prenesena, kar ogroža približno 600 000 delovnih mest. Pri najmanjših podjetjih je nevarnost neuspelega prenosa največja (4).

2.4

Prenosi podjetij so lahko zapleten proces zaradi finančnih, vodstvenih, regulativnih, upravnih ali tržnih izzivov, kot je povezovanje prodajalcev s kupci. Hkrati se večina vseh prenosov podjetij izvede v mikropodjetjih, ki imajo omejena sredstva. Prenos je pogosto zahtevnejši za mala podjetja, v katerih ima dotedanji lastnik vodilno vlogo (5).

2.5

Dobro delujoč ekosistem za prenos podjetij je bistven za uspešne prenose in pomaga razvijati dinamične trge za prenose podjetij. Ekosistemi za prenose podjetij obsegajo različne javne in zasebne deležnike: kupce, prodajalce, predhodnike, naslednike, poslovne svetovalce, kot so poslovni posredniki, računovodje, odvetniki in svetovalci, mediatorje, finančne institucije, organizacije za podporo podjetjem, oblikovalce politik in akademike. Pomemben del ekosistema so dejavnosti ozaveščanja, katerih cilj je povečati pripravljenost na prenose podjetij. Stanje na področju prenosov podjetij se še danes močno razlikuje med državami članicami in regijami znotraj njih, tako da obstaja potencial za medsebojno učenje in izboljšave ekosistemov za prenos podjetij v Evropi. A končna odgovornost za prenos podjetja je kljub temu vedno na podjetniku.

2.6

Z uspešno spremembo lastništva lahko podjetje postane odpornejše, bolj inovativno in konkurenčnejše. Kadar podjetja z novimi lastniki sprejmejo bolj zelene in digitalne poslovne modele, prenosi prispevajo tudi k zelenemu in digitalnemu prehodu sektorja mikro, malih in srednjih podjetij.

2.7

Pandemija COVID-19 je pokazala tudi, da je treba okrepiti odpornost evropskih podjetij in zagotoviti boljše načrtovanje pripravljenosti. Podjetje in njegov poslovni model morata biti zdrava in odporna na zunanje šoke, da bi bil prenos uspešen. Finančna stabilnost in odpornost povečujeta možnosti za uspešen prenos.

3.   Ozadje

3.1

Prenosi podjetij so del evropske politike za podjetja že od zgodnjih devetdesetih let prejšnjega stoletja. Leta 1994 je Evropska komisija pripravila priporočilo (6) za izboljšanje okvirnih pogojev za prenose podjetij v državah članicah. V njem so predlagani ukrepi za države članice za izboljšanje položaja podjetij, ki se pripravljajo na prenos. Ukrepi vključujejo dejavnosti za povečanje ozaveščenosti in pripravljenosti, izboljšanje finančnega okolja za prenose podjetij, odpiranje pravnih poti za prestrukturiranje, zagotavljanje pravnih sredstev za kontinuiteto partnerstva v primeru smrti družbenika ali lastnika, zagotavljanje, da prenosov podjetij ne ovirajo davki na dediščino in na darila, in olajšanje prenosa podjetij na tretje osebe z ustreznimi davčnimi pravili.

3.2

Evropska komisija je potem leta 2006 pregledala priporočilo in objavila sporočilo (7) Izvajanje Lizbonskega programa Skupnosti za rast in delovna mesta: Prenos podjetij – nadaljevanje skozi nov začetek. Pregled je pokazal, da so za izvedbo priporočila iz leta 1994 potrebna dodatna prizadevanja. V sporočilu je bilo pozvano k izvajanju priporočila iz leta 1994, hkrati pa so bila podana dodatna priporočila za spodbujanje prenosov podjetij, kot so povečanje politične pozornosti, ki se namenja prenosom podjetij, zagotavljanje specializirane podpore in mentorstva, organizacija preglednih trgov za prenose ter vzpostavitev nacionalne, regionalne in lokalne podporne infrastrukture za spodbujanje prenosov.

3.3

Leta 2013 je Evropska komisija ocenila napredek pri izvajanju priporočil iz leta 2006. Splošen sklep je bil, da od sporočila iz leta 2006 pri izvajanju ukrepov za izboljšanje okvira za prenose podjetij ni bilo doseženega dovolj napredka. Pomanjkljivosti, navedene v oceni, so bile ugotovljene na področjih, kot je davčna ureditev za tretje osebe ali zaposlene ali pri zagotavljanju namenske podpore in finančnih pobud. V oceni je bilo tudi poudarjeno, da prenosom podjetij ni bilo namenjene dovolj pozornosti politike na ravni EU ali na ravni držav članic, v nasprotju s politiko za novoustanovljena podjetja.

3.4

Leta 2020 je Komisija objavila strategijo EU za MSP (8), s katero je ponovno potrdila svojo zavezanost, da si bo še naprej prizadevala za lažje prenose podjetij in podpirala države članice pri njihovih prizadevanjih za vzpostavitev prenosom prijaznega poslovnega okolja. Nedavno se je Komisija osredotočila na izboljšanje baze dokazov o prenosih podjetij in leta 2021 v zvezi s tem objavila poročilo (9). Ukrepe Komisije in dobre prakse, ki jih financira EU, je mogoče spremljati na spletni strani (10).

3.5

EESO je prav tako priznal, kako pomembni so prenosi mikro, malih in srednjih podjetij, ter pozval k hitrim ukrepom za njihovo lažjo izvedbo in poenostavitev z zmernimi stroški (11). V svojem mnenju o strategiji EU za MSP je pozval, naj se posebna pozornost nameni čezmejnim prenosom mikro, malih in srednjih podjetij, da bi se obravnavali visoki stroški, povezani s temi transakcijami, in precejšnje razlike med nacionalnimi ureditvami (12). V mnenju EESO (13), ki je sledilo mnenju o strategiji EU za MSP, je prikazan potencial uspešnih prenosov podjetij za bolj digitalno in trajnostno poslovanje v skladu s cilji EU glede dvojnega prehoda.

4.   Splošne ugotovitve

4.1

Zaradi evropske demografije in starajočih se podjetnikov postajajo prenosi podjetij za mikro, mala in srednja podjetja vse pomembnejša tema. Približno 90 % prenosov podjetij poteka v mikropodjetjih (14).

4.2

Povečanje števila uspešnih prenosov podjetij ima takojšnje koristi za evropsko gospodarstvo. V primerjavi z novoustanovljenimi podjetji uspešno prenesena podjetja dosegajo boljše rezultate v smislu preživetja, prometa, dobička, inovativnosti in zaposlovanja (15). Po podatkih Komisije obstoječa podjetja v povprečju ohranijo pet delovnih mest, medtem ko novoustanovljena podjetja v povprečju ustvarijo le dve delovni mesti (16). Spodbujanje prenosov podjetij je tako najboljši možen način za pospeševanje rasti podjetništva.

4.3

Prenosi podjetij ščitijo družbeno tkivo podeželskih območij, na katerih so mikro, mala in srednja podjetja močno prisotna. Ocenjuje se namreč, da je vsaj ena tretjina evropskih mikro, malih in srednjih podjetij na podeželju. Zagotavljajo ekonomsko in socialno kohezijo teh območij s storitvami, ki jih ponujajo državljanom, potrošnikom in lokalnim gospodarskim dejavnostim, ter z zaposlovanjem (17). Prenosi podjetij pomagajo preprečevati izgubo strokovnega znanja lokalnih obrtnikov. Lokalni obrtni in maloprodajni sektor pogosto pozitivno prispevata k raznoliki izbiri za potrošnike na trgu, saj ponujata alternativo trgovskim verigam. Potrošnikom uspešen prenos prinese neprekinjene in pogosto izboljšane storitve in izdelke. Razvoj dobro delujočih ekosistemov in podpornih storitev za prenos podjetij je bistven za ohranjanje možnosti preživljanja ter gospodarstev podeželskih in monoindustrijskih območij, ki so posebno pomembna zlasti za kmetijski in živilskopredelovalni sektor. Uspešni prenosi omogočajo tudi pospešitev dvojnega prehoda na podeželju s preoblikovanjem, ki se začne s spremembo lastništva. EESO meni, da bi moral biti razvoj ekosistemov in podpornih storitev za prenos podjetij del izvajanja dolgoročne vizije za podeželska območja EU in akcijskega načrta za podeželje.

4.4

Spodbujanje prenosov podjetij je koristno tudi za zaposlene, saj se ohranijo delovna mesta in zagotovi kontinuiteta poslovanja. Predvsem v mikro, malih in srednjih podjetij so zaposleni najdragocenejše premoženje, ki se prenese v novo lastništvo. Zato je pomembno zagotoviti dobro počutje zaposlenih v primeru prenosa podjetij. Pogosto novi lastniki pristopijo k prenosu z željo, da bi razvili in razširili poslovanje. To pomeni tudi boljše možnosti za zaposlene v smislu stalnosti zaposlitve in strokovnega razvoja. EESO spodbuja države članice, naj izmenjujejo dobre prakse v zvezi s prenosi, pri katerih lahko zaposleni nadaljujejo delo in razvijajo dejavnosti tako, da prevzamejo podjetje, na primer v obliki zadruge ali drugih oblikah podjetij v socialnem gospodarstvu, ki so v lasti delavcev (18) in so se pokazala kot odporna na krizne razmere. Spodbujanje socialnega dialoga in razširjanja informacij omogoča tudi delavske odkupe. To je v skladu z mnenjem EESO INT/925 (19), v katerem so delavski odkupi izpostavljeni kot dobra praksa za ponovni zagon podjetij v krizi, pa tudi za primere prenosa MSP, katerih ustanovitelji nimajo naslednikov.

4.5

Pospeševanje prenosov podjetij mora imeti v politikah okrevanja in rasti EU in držav članic pomembno vlogo. EESO podpira dolgotrajna strateška prizadevanja Komisije in organizacij za spodbujanje prenosov podjetij, kot je Transeo (20), s katerimi se želi v Evropi ustvariti okolje, ki bo prijaznejše za prenose. Kljub temu so možne dodatne izboljšave. Raven namenjene pozornosti, trenutno splošno delovanje ekosistema za prenos podjetij in obseg ukrepov za spodbujanje prenosov podjetij se med državami članicami močno razlikujejo. V hitro razvijajočem se poslovnem okolju morajo podjetniki sprejeti priložnosti za rast, tako v podjetju kot s prevzemi. Upoštevati je treba vse vrste prenosov lastništva, vključno z družinskim nasledstvom, prevzemi in odkupi pri upravljanju, strateškimi prevzemi in odkupi podjetja s strani zaposlenih.

4.6

Da bi bil prehod Evrope na digitalno in zeleno gospodarstvo uspešen, je treba vključiti mikro, mala in srednja podjetja. Prenosi podjetij so naraven način za preoblikovanje poslovnega modela mikro, malih in srednjih podjetij v bolj zelen in digitalen model. Poleg tega podpirajo digitalni in zeleni prehod. Z uspešno spremembo lastništva lahko podjetja postanejo odpornejša, bolj inovativna in konkurenčnejša. Tudi z vidika virov je nakup obstoječega podjetja skupaj z njegovimi proizvodnimi sredstvi pogosto okolju prijaznejši kot nakup novega.

4.7

Zlasti kadar se podjetje prenaša s starejšega podjetnika na mlajšega, bo verjetno mladi podjetnik bolje opremljen za vključitev novih tehnologij, proizvodnih metod in trajnostnih poslovnih modelov v pridobljeno podjetje. Zato EESO poziva k razvoju dodatnih spodbud, kot so ozaveščanje, svetovalne storitve, mentorstvo in dostop do financiranja za prenos mikro, malih in srednjih podjetij na mlade podjetnike. Izboljšalo bi se lahko tudi razumevanje socialnega dialoga med mladimi podjetniki, na primer s pomočjo modulov o socialnem dialogu v okviru usposabljanja podjetnikov. Začetek podjetništva s pridobitvijo obstoječega podjetja bi bilo treba aktivno promovirati kot enako privlačno priložnost kot ustanovitev novega podjetja. Prav tako bi bilo treba razviti nadaljnje spodbude za prenose podjetij za podjetnice, da bi se njihovo število povečalo, saj je trenutno prenizko.

4.8

Pri veliki večini prenosov podjetij je potrebno zunanje financiranje. Zaradi vse večjih regulativnih zahtev v finančnem sektorju je treba izpostaviti dva ključna finančna instrumenta za spodbujanje prenosov podjetij. Prvič, jasno je, da so potrebna zavarovanja za financiranje prenosov podjetij. Vendar je delež neopredmetenih poslovnih sredstev vse večji, bančni sektor pa mora upoštevati vse strožja pravila. Vsaka država članica potrebuje upravljavca ali organizacijo, ki bo zagotavljala zavarovanje za bančna posojila. Drugič, z razvojem regulativnega okvira EU se povečuje povpraševanje po lastniškem financiranju. Veliko je kupcev, ki bi bili primerni za vodenje ciljnega podjetja, vendar nimajo dovolj lastniških sredstev. EESO močno spodbuja Komisijo, naj prevzame proaktivno vlogo pri spodbujanju razvoja obeh finančnih instrumentov v državah članicah.

4.9

Vse več družinskih mikro, malih in srednjih podjetij bo v prihodnosti prenesenih na tretje osebe. Da bi pritegnili te kupce, mora biti podjetje sposobno preživetja ter biti gospodarsko trdno in privlačno. Praviloma velja, da prej ko se podjetniki pripravijo na prenos, bolj je ta uspešen. Države članice morajo povečati svoje dejavnosti ozaveščanja o prenosih podjetij ter opremiti poslovne in druge podporne organizacije za spodbujanje prenosov mikro, malih in srednjih podjetij in pomoč pri njih. Podpora za zgodnje opozarjanje, ponujena podjetju v finančnih težavah, je lahko prav tako pomembna za pomoč podjetniku, da zagotovi preživetje podjetja in ga pripravi na prenos. Zato EESO poziva države članice, naj uvedejo in nadalje razvijejo podporne mehanizme zgodnjega opozarjanja za mikro, mala in srednja podjetja.

Nedavna študija o spodbujanju prenosov podjetij v evropskih državah (21) predstavlja prakse spodbujanja prenosov podjetij v državah članicah, ki bi jih bilo mogoče ponoviti v drugih državah. EESO podpira priporočilo študije, naj države članice ustanovijo nacionalne forume deležnikov na področju prenosov podjetij, v katerih bodo zastopani tako javni kot zasebni deležniki. Deležniki morajo sodelovati na vseh ravneh, tj. regionalni, nacionalni in mednarodni. Forumi za prenose podjetij prek stalnega dialoga med nacionalnimi strokovnjaki zagotavljajo sistematičen in dolgoročen pristop k spodbujanju prenosov podjetij in učinkovitejšo rabo virov. Sčasoma bi se lahko vzpostavil čezmejni dialog, ki ga spodbuja Evropska komisija, med različnimi nacionalnimi forumi za izmenjavo dobrih praks pri spodbujanju prenosov podjetij v državah članicah.

4.10

EESO priporoča, da države članice pri spodbujanju prenosov podjetij v celoti izkoristijo digitalne tehnologije. Spletne platforme za prenose podjetij, ki so v večini primerov v lasti in upravljanju zasebnih deležnikov, bi morale biti razvite v vseh državah članicah ter dostopne tudi mikro in malim podjetjem. Razviti je treba medsebojne povezave in sinergije med različnimi spletnimi platformami v državah članicah, pri čemer bi lahko Komisija olajšala dostop do različnih spletnih trgov v državah članicah. Poleg tega se povečuje število čezmejnih prenosov malih podjetij. Izboljšano sodelovanje med nacionalnimi spletnimi platformami bi bilo stroškovno učinkovit način, da bi malim podjetjem omogočili iskanje potencialnih ciljnih lastnikov v drugih državah članicah.

4.11

Za uspešno oblikovanje evropske politike o prenosih podjetij je potrebno boljše zbiranje podatkov. Podatki o prenosih podjetij so še vedno razdrobljeni in neprimerljivi. EESO priporoča, da Komisija in države članice sprejmejo predlagane ukrepe za izboljšanje zbirke podatkov o prenosih podjetij. Ti ukrepi so bili opisani v nedavnem poročilu o izboljšanju baze dokazov o prenosih podjetij v Evropi (22). EESO tudi priporoča, da se razvije barometer za prenose podjetij za celotno EU, ki bi zagotavljal poročila vsake štiri leta in zagotovil vhodne podatke za z dokazi podprto oblikovanje politik na podlagi boljših podatkov. Prav tako bi bilo treba razmisliti o različnih pobudah za ozaveščanje, kot je vzpostavitev nacionalnega in/ali evropskega tedna prenosov podjetij.

4.12

EESO predlaga, da Komisija poleg razvoja boljšega zbiranja podatkov redno pregleduje razmere v zvezi s prenosi podjetij v Evropi. Letno skupščino MSP EU bi bilo treba uporabiti za redno razpravo in forum za izmenjavo izkušenj o prenosih mikro, malih in srednjih podjetij.

---

(1)  Francija ima na primer vzpostavljen okvir za organizacijo in olajšanje prenosa podjetja na zaposlene ter za krepitev gospodarske dejavnosti ozemelj z olajšanjem prenosa mikro, malih in srednjih podjetij.

(2)  Mehanizem zgodnjega opozarjanja je storitev svetovanja in podpore podjetjem v finančnih težavah, katere cilj je zgodnje posredovanje, da bi preprečili stečaje podjetij, sposobnih preživetja.

(3)  Konferenca o prihodnosti Evrope, poročilo o končnem izidu, maj 2022.

(4)  Evropska komisija, Business Dynamics: Start-ups, Business Transfers and Bankrupcy (Dinamika podjetij: ustanavljanje podjetij, prenos podjetij in stečaj), 2011.

(5)  Sporočilo Evropske komisije z naslovom Izvajanje Lizbonskega programa Skupnosti za rast in delovna mesta: Prenos podjetij – nadaljevanje skozi nov začetek, 2006, COM(2006) 117 final, str. 4.

(6)  Priporočilo Komisije z dne 7. decembra 1994 o prenosu malih in srednjih podjetij (94/1069/ES).

(7)  Sporočilo Evropske komisije z naslovom Izvajanje Lizbonskega programa Skupnosti za rast in delovna mesta: Prenos podjetij – nadaljevanje skozi nov začetek, 2006, COM(2006) 117 final.

(8)  Sporočilo Evropske komisije, Strategija za MSP za trajnostno in digitalno Evropo, 2020, COM(2020) 103 final).

(9)  Evropska komisija, Izvajalska agencija za mala in srednja podjetja, Improving the evidence base on transfer of business in Europe (Izboljšanje baze dokazov o prenosih podjetij v Evropi), končno poročilo, Urad za publikacije, 2021.

(10)  ec.europa.eu/growth/smes/supporting-entrepreneurship/transfer-businesses_en.

(11)  UL C 197, 8.6.2018, str. 1.

(12)  UL C 429, 11.12.2020, str. 210.

(13)  UL C 194, 12.5.2022, str. 7.

(14)  Evropska komisija, Izvajalska agencija za mala in srednja podjetja, Improving the evidence base on transfer of business in Europe (Izboljšanje baze dokazov o prenosih podjetij v Evropi), povzetek, Urad za publikacije, 2021.

(15)  Tall, Varamäki & Viljamaa: Business Transfer Promotion in European Countries (Spodbujanje prenosov podjetij v evropskih državah), Seinäjoki, 2021, str. 8.

(16)  Komisija Evropskih skupnosti (2006), Prenos podjetij – Nadaljevanje skozi nov začetek, Bruselj, str. 3.

(17)  SMEunited, Position on long-term vision for the EU’s rural area (Stališče o dolgoročni viziji za evropsko podeželje), april 2022.

(18)  Na primer podjetja v lasti delavcev (sociedades laborales) v Španiji.

(19)  UL C 286, 16.7.2021, str. 13.

(20)  Transeo je mednarodno neprofitno združenje, ki združuje strokovnjake za prenose ter pridobitve malih in srednjih podjetij iz Evrope in širše.

(21)  Tall, Varamäki & Viljamaa: Business Transfer Promotion in European Countries (Spodbujanje prenosov podjetij v evropskih državah), Seinäjoki, 2021, str. 8.

(22)  Evropska komisija, Izvajalska agencija za mala in srednja podjetja, Improving the evidence base on transfer of business in Europe (Izboljšanje baze dokazov o prenosih podjetij v Evropi), končno poročilo, Urad za publikacije, 2021.

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Socialna taksonomija – izzivi in priložnosti

(mnenje na lastno pobudo)

(2022/C 486/03)

Poročevalka:

Judith VORBACH

Sklep plenarne skupščine	20. 1. 2022
Pravna podlaga	člen 52(2) Poslovnika
	mnenje na lastno pobudo
Pristojnost	strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo
Datum sprejetja na seji strokovne skupine	9. 9. 2022
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju	22. 9. 2022
Plenarno zasedanje št.	572
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	123/26/12

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) želi s tem mnenjem osvetliti pojem socialne taksonomije, da bi spodbudil razpravo. EESO poziva Komisijo, naj objavi težko pričakovano poročilo, v katerem bo opisala določbe, ki bi bile potrebne za razširitev področja uporabe taksonomije na „drug[e] trajnostn[e] cilj[e], kot so socialni cilji“, kot je zahtevano v uredbi o taksonomiji (1) (v nadaljevanju: uredba). EESO zagovarja operativno izvedljivo in dobro zasnovano socialno taksonomijo, da bi uresničili priložnosti in obenem obvladali izzive. Taksonomijo EU bi bilo treba uskladiti s celostnim pristopom, ki bo vključeval tako okoljsko kot socialno trajnostnost. Glede na izzive, ki jih predstavljajo zeleni prehod, gospodarske in socialne posledice pandemije, vojna v Ukrajini zaradi ruske agresije ter posledična geopolitična napetost, EESO ponovno poziva k uravnoteženi ekonomski politiki in večjemu poudarku na socialnih ciljih.

1.2

Minimalni zaščitni ukrepi v uredbi so dobrodošli in treba bi jih bilo v celoti izvajati. Vendar ne zadostujejo za zagotavljanje socialne trajnostnosti za delavce, potrošnike in skupnosti. Taksonomija EU bi pomagala pri izvedbi nujnih naložb na socialnem področju z usmerjanjem naložb vanj. Še večji pomen bo dobila, če bo del splošne politike, usmerjene k socialni pravičnosti in vključenosti. Pravičen prehod zahteva trajnostne socialne pogoje, socialna taksonomija pa bi lahko zagotovila dolgo pričakovane smernice. EESO poziva Komisijo, naj predloži oceno sredstev, potrebnih za izvajanje evropskega stebra socialnih pravic. Na splošno bodo javne naložbe še naprej imele ključno vlogo na področju javnih storitev. Financiranje socialnega varstva z javnimi sredstvi in stabilni sistemi socialne varnosti so še naprej temeljnega pomena. Vendar bi skupno dogovorjena socialna taksonomija lahko zagotovila smernice za naložbe s pozitivnimi socialnimi posledicami.

1.3

EESO priporoča, da se raznovrstni pristop na več ravneh, ki ga predlaga platforma za trajnostno financiranje (2) (v nadaljevanju: platforma), upošteva v poročilu Komisije. Vključitev socialne taksonomije v zakonodajni okvir EU za trajnostno financiranje in upravljanje bi bila koristna, saj je treba opraviti še veliko dela. Pomembno dopolnilo socialni taksonomiji bi bila zlasti predlagana direktiva o poročanju podjetij o trajnostnosti, s katero bi lahko ocenjevali in presojali ukrepe. Dobro zasnovana socialna taksonomija bi prispevala tudi k odpravljanju morebitnega zavajanja glede družbene odgovornosti. EESO priporoča, da se začne z enostavnimi in jasnimi smernicami, s čimer bi zagotovili preproste in pregledne postopke, ki bi jih pozneje postopoma dopolnjevali. Končni cilj bi morala biti tesna povezanost socialne in okoljske taksonomije, kot prvi korak pa bi lahko bili koristni skupni minimalni zaščitni ukrepi.

1.4

V taksonomiji EU bi bilo treba navesti ukrepe in podjetja, ki znatno prispevajo k socialni trajnostnosti, in oblikovati zlati standard z višjo ravnjo ambicij, kot jo zagotavlja zakonodaja. EESO pozdravlja cilje, ki jih predlaga platforma, in sicer dostojno delo, primeren življenjski standard ter vključujoče in trajnostne skupnosti. Čeprav bi morala kot temelj služiti različna mednarodna načela in načela EU, EESO priporoča, da se upoštevajo zlasti evropski steber socialnih pravic in ustrezni cilji trajnostnega razvoja, kot je cilj 8 o dostojnem delu. Spoštovanje človekovih pravic in pravic delavcev mora biti v vsakem primeru pogoj za skladnost s taksonomijo. Upoštevanje kolektivnih pogodb in mehanizmov soodločanja v skladu z veljavno nacionalno in evropsko zakonodajo je bistvenega pomena in bi moralo biti del načela, da se ne škoduje bistveno (3). Za smernice s pozitivnimi socialnimi posledicami, ki temeljijo na dogovoru socialnih partnerjev, bi moralo veljati, da so skladne s taksonomijo. Upoštevati je treba, da se stopnja pokritosti s kolektivnimi pogajanji med državami članicami zelo razlikuje in da je v 22 državah članicah upadla, kar je problem, ki je bil obravnavan v direktivi o minimalnih plačah.

1.5

EESO poziva zakonodajalce, naj v celoti vključijo socialne partnerje in organizacije civilne družbe v oblikovanje socialne taksonomije, ker čutijo njene učinke in morajo izpolnjevati obveznosti poročanja, pa tudi zato, da ohranijo občutek lastne odgovornosti. Pomisleke ima glede pretirane uporabe delegiranih aktov v zvezi s taksonomijo, ker se obravnava širok nabor političnih vprašanj. Cilj taksonomije je zagotoviti preglednost za vlagatelje, podjetja in potrošnike. V prihodnosti bi bilo treba ustrezno oceniti njeno morebitno uporabo v vladnih institucijah kot referenci za programe pomoči in financiranja ter o njej razpravljati. Vsaka širša uporaba mora biti predmet ustreznega postopka odločanja. Preprečiti je treba neupravičeno poseganje v nacionalno zakonodajo in avtonomijo socialnih partnerjev. Prav tako je treba odpraviti nevarnost zavajanja glede družbene odgovornosti. Zagotoviti bi bilo treba pritožbene mehanizme za sindikate, svete delavcev, potrošniške organizacije in druge predstavnike organizirane civilne družbe, pristojni nacionalni organi pa bi morali dobiti več odgovornosti za izvajanje svojih nadzornih nalog.

1.6

EESO želi poudariti dodatne koristi, povezane s socialno taksonomijo. Prvič, vedno večje povpraševanje po socialno usmerjenih naložbah bi bilo treba podpreti z zagotovitvijo zanesljive taksonomije, ki predstavlja skladen pristop k merjenju socialne trajnostnosti. Drugič, socialno škodljive dejavnosti bi lahko pomenile gospodarska tveganja, taksonomija pa bi jih lahko pomagala zmanjšati. Tretjič, preglednost je ključna za učinkovitost kapitalskih trgov in bi lahko prispevala tudi k socialnemu notranjemu trgu, kot je določeno v členu 3 PDEU. Spodbudila bi enake konkurenčne pogoje, preprečevala nelojalno konkurenco in povečala prepoznavnost podjetij in organizacij, ki prispevajo k socialni trajnostnosti. Četrtič, EU bi morala krepiti svoje prednosti ter si prizadevati postati vzor in prevzeti vodilni položaj pri okoljski in socialni trajnostnosti. Znova bi bilo treba začeti razpravo o bonitetni agenciji EU. EESO prav tako ponovno poziva k ustrezni ureditvi in nadzoru ponudnikov finančnih in nefinančnih podatkov.

1.7

EESO poudarja tudi izzive in možne rešitve. Prvič, pojavlja se zaskrbljenost zaradi omejevanja dostopa do trga. Vendar pa naložbe temeljijo tudi na drugih merilih, kot je pričakovani donos, ki bi lahko prevladala nad cilji glede trajnostnosti, in obstaja več primerov sinergije med interesi vlagateljev in drugih deležnikov. Vsekakor se neskladnost s taksonomijo ne sme šteti za škodljivo, kar mora Komisija jasno navesti. Okrepiti je treba poudarek na vplivu trajnostnih naložb na dejavnosti realnega gospodarstva. Drugič, opredelitev, kaj bi moralo biti vključeno v taksonomijo, bo polemična. Ravno to je razlog, zakaj bi postopek opredelitve moral biti predmet demokratične razprave in odločanja. Zato bi lahko oblikovali skupen in zanesljiv pojem trajnostnosti, na katerega bi se posamezni akterji lahko sklicevali in bi se tudi morali sklicevati. Uspešnost taksonomije je povezana z njeno verodostojnostjo, vključene dejavnosti pa morajo ustrezati splošno priznani opredelitvi trajnostnosti. Tretjič, socialna taksonomija bi lahko privedla do dodatnih zahtev glede poročanja. EESO poziva Komisijo, naj jih zmanjša in pri tem prepreči prekrivanje. Koristno bi lahko bilo tudi, če bi zakonsko pooblaščena agencija zagotavljala svetovanje in storitve, povezane s taksonomijo, zlasti za mala in srednja podjetja, zadruge in neprofitne poslovne modele. Poleg tega bi bilo treba finančne institucije spodbujati, da bi zagotovile ocene socialnih posledic naložb, kot to trenutno po vsem svetu počnejo banke, ki temeljijo na vrednotah.

2.   Ozadje mnenja

2.1

Okvir za trajnostno financiranje EU bi moral pomagati usmeriti zasebne finančne tokove v trajnostne gospodarske dejavnosti. Akcijski načrt za financiranje trajnostne rasti iz leta 2018 sestavljajo taksonomija, sistem razkritij za podjetja in naložbena orodja, vključno z referenčnimi vrednostmi, standardi in oznakami, medtem ko je v novi strategiji za trajnostno financiranje iz leta 2021 poudarek na financiranju prehoda realnega sektorja na trajnostnost ter vključevanju, odpornosti, prispevku finančnega sektorja in globalnih ciljih. EU je v tem okviru obravnavala različne zakonodajne pobude, v katerih ima taksonomija EU ključno vlogo. EESO želi spomniti na svoja mnenja o tej temi (4).

2.2

Taksonomija EU bi morala zagotoviti preglednost za vlagatelje in podjetja ter jih podpirati pri prepoznavanju trajnostnih naložb. Uredba vsebuje klasifikacijski sistem, ki se osredotoča na šest okoljskih ciljev na področjih blažitve podnebnih sprememb, prilagajanja podnebnim spremembam, vode, biotske raznovrstnosti, preprečevanja onesnaževanja in krožnega gospodarstva. Okoljsko trajnostna naložba mora znatno prispevati k doseganju enega ali več teh ciljev, nobenemu od njih ne sme bistveno škodovati in mora biti skladna s pragovi uspešnosti (imenovanimi tehnična merila za pregled). Izpolnjevati mora tudi minimalne socialne in upravljavske zaščitne ukrepe (člen 18). Zato morajo podjetja izvajati postopke, da zagotovijo skladnost dejavnosti s smernicami OECD za večnacionalna podjetja, vodilnimi načeli ZN o podjetništvu in človekovih pravicah, deklaracijo Mednarodne organizacije dela (MOD) o temeljnih načelih in pravicah pri delu ter Mednarodno listino človekovih pravic.

2.3

Člen 26 uredbe določa, da mora Komisija do konca leta 2021 objaviti poročilo, v katerem opiše določbe, ki bi bile potrebne za razširitev področja njene uporabe na „drug[e] trajnostn[e] cilj[e], kot so socialni cilji“. To razkriva namero o razširitvi področja uporabe, a še vedno ne zahteva izvajanja socialne taksonomije. Podskupina platforme, zadolžena za socialno taksonomijo, je imela v skladu z uredbo nalogo, da prouči razširitev taksonomije na socialne cilje. Njeno končno poročilo o socialni taksonomiji je bilo objavljeno februarja 2022 (5), kar je bilo pozneje, kot je bilo napovedano, in pričakuje se, da bo Komisija na podlagi tega pripravila svoje poročilo. Poleg tega je platforma pozvana, naj svetuje Komisiji glede uporabe člena 18, kar pomeni, naj poda smernice, kako bi podjetja lahko izpolnjevala minimalne zaščitne ukrepe, in glede morebitne potrebe po dopolnitvi zahtev iz člena.

2.4

Platforma predlaga strukturo za socialno taksonomijo znotraj sedanjega zakonodajnega okvira EU za trajnostno financiranje in upravljanje. V primeru izvajanja socialne taksonomije bi dodatne določbe zagotovile regulativno okolje, vključno s predlagano direktivo o poročanju podjetij o trajnostnosti, ki bo nadomestila direktivo o nefinančnem poročanju in uvedla obvezne standarde poročanja o trajnostnosti na ravni EU, uredbo o razkritjih, povezanih s trajnostnostjo, in direktivo o skrbnem pregledu v podjetjih glede trajnostnosti. Predlagana direktiva o poročanju podjetij o trajnostnosti zlasti zahteva, da podjetja obravnavajo tudi skupek informacij o socialnih temah in poročanje o dejavnikih upravljanja, od nje pa se pričakuje, da bo izboljšala razkritja v zvezi s socialnimi vprašanji. Bila bi torej pomembno dopolnilo socialne taksonomije, s katero se ta vprašanja lahko ocenjujejo in presojajo.

2.5

Kljub nekaterim razlikam platforma predlaga, da se upoštevajo strukturni vidiki okoljske taksonomije. Predlaga tri glavne cilje, ki jih dopolnjujejo podcilji. Cilj dostojnega dela vključuje podcilje, kot so krepitev socialnega dialoga, spodbujanje kolektivnih pogajanj ter plače, ki omogočajo preživetje in zagotavljajo dostojno življenje. Cilj ustreznega življenjskega standarda vključuje zdrave in varne izdelke, kakovostno zdravstveno oskrbo in kakovostna stanovanja, cilj vključujočih in trajnostnih skupnosti pa bi moral tudi spodbujati enakopravnost in vključujočo rast ter podpirati trajnostne načine preživljanja. Predlagani minimalni zaščitni ukrepi se nanašajo na okoljske, vladne in socialne cilje, da se preprečijo neskladnosti, kot v primeru podjetja, ki izvaja trajnostne dejavnosti in je vpleteno v kršitve človekovih pravic. Poleg tega bi bilo treba obravnavati ustrezne deležnike, zlasti zaposlene v podjetju in vrednostni verigi, končne uporabnike ter prizadete skupnosti. Predlagana so tudi merila za načelo, da se ne škoduje bistveno, povezana s socialnim področjem, in seznam škodljivih dejavnosti.

3.   Splošne ugotovitve

3.1

EESO poziva h gospodarski politiki, ki bo skladna s cilji iz člena 3 Pogodbe o Evropski uniji in cilji trajnostnega razvoja. Treba se je uravnoteženo osredotočiti na ključne cilje politike, zlasti na okoljsko trajnostnost, trajnostno in vključujočo rast, polno zaposlenost in kakovostno delo, pravično porazdelitev, zdravje in kakovost življenja, enakost spolov, finančno stabilnost, stabilnost cen, uravnoteženo trgovino na podlagi poštene in konkurenčne strukture industrije in gospodarstva ter stabilne javne finance. EESO želi spomniti tudi na agendo za konkurenčno trajnostnost, ki postavlja svoje štiri razsežnosti – okoljsko trajnostnost, produktivnost, pravičnost in makroekonomsko stabilnost – v enakovreden položaj, da bi dosegli učinke krepitve ter uspešen zeleni in digitalni prehod (6). Glede na vojno v Ukrajini, ki jo je povzročila ruska agresija, EESO poudarja poziv k uravnoteženi gospodarski politiki, da bi ublažili njene gospodarske in socialne posledice, ter želi spomniti na izjavo v ustavi Mednarodne organizacije dela iz leta 1919, da je univerzalen in trajen mir mogoče doseči le na podlagi socialne pravičnosti.

3.2

EESO osvetljuje pojem socialne taksonomije, da bi spodbudil razpravo in ozaveščal javnost. Zagovarja dobro zasnovano, operativno izvedljivo in konceptualno trdno socialno taksonomijo, da bi proučili velike priložnosti in hkrati premagali izzive (glej spodaj). Tako kot celotna gospodarska politika bi morala biti tudi koncept s financami povezane trajnostnosti in zlasti taksonomija EU usklajena s celostnim in večrazsežnostnim pristopom, pri katerem bi si morali prizadevati, da bi bili okoljska in socialna trajnostnost v enakovrednem položaju. Poleg tega je zeleni prehod lahko škodljiv v socialnem smislu. Zato je treba zaščititi in izboljšati standarde na socialnem področju ter se osredotočiti na to, da nihče ne bo zapostavljen. Pravičen prehod zahteva trajnostne socialne pogoje, socialna taksonomija pa bi lahko zagotovila smernice.

3.3

EESO meni, da je socialna taksonomija pomembno in nujno dopolnilo k socialni razsežnosti EU, ter poziva Komisijo, naj pravočasno objavi poročilo, kot je zahtevano v členu 26. Upoštevati bi bilo treba raznovrstni pristop na več ravneh, kot je predlagano v poročilu platforme. Vendar bi prizadevanja za popolnost in hkratno vključitev vseh vidikov socialne trajnostnosti lahko vodila do velikih zamud pri izvajanju socialne taksonomije in celo do tega, da bi projekt v celoti opustili. EESO zato priporoča, da se postopek začne pravočasno s preprostimi in jasnimi smernicami ter enostavnimi postopki za zagotovitev preglednosti ter se nato stalno in postopoma dopolnjuje. Cilj v zvezi z razmerjem med okoljsko in socialno taksonomijo bi moral biti prizadevanje za skladnost in tesno povezovanje obeh pristopov. Vseeno bi kot prvi korak lahko bili koristni skupni minimalni zaščitni ukrepi.

3.4

EESO je zadovoljen, da je platforma objavila osnutek svojega poročila v zvezi s členom 18 uredbe, da bi lahko svetovali podjetjem, kako naj izvajajo zahteve iz člena, in morda omogočili njegovo spremembo. Zlasti je ključno, da se v okviru socialne trajnostnosti oceni, kakšni so dejanski rezultati podjetja glede človekovih pravic, odnosov med delodajalci in delojemalci ter dostojnega dela. Čeprav so minimalni zaščitni ukrepi okoljske taksonomije zelo dobrodošli in bi jih bilo treba v celoti izvajati, ne bi nikoli nadomestili socialne taksonomije. Še zdaleč ne zadostujejo za zagotavljanje socialne trajnostnosti za delavce, potrošnike in skupnosti (7). Poleg tega EESO priporoča sodelovanje z lokalnimi socialnimi partnerji, organizacijami civilne družbe in socialnimi podjetji, da bi spremljali in spodbujali pozitivne učinke gospodarskih dejavnosti na deležnike.

3.5

Socialna taksonomija bo dobila večji pomen, če bo del splošne politike, usmerjene k socialni trajnostnosti, ki jo bodo spremljala ustrezna pravila, na primer glede skrbnega pregleda človekovih pravic. Vendar pa nikoli ne bo nadomestila dobrih vladnih predpisov in socialne politike. Financiranje socialnega varstva z javnimi sredstvi in stabilnimi sistemi socialne varnosti ostaja temeljnega pomena. Taksonomija ne sme služiti kot instrument za izrivanje ali privatizacijo. Še naprej so na področju javnih storitev ključne javne naložbe, ki tudi pogosto spodbudijo dodatne zasebne naložbe. Kljub temu bi socialna taksonomija lahko zagotovila trajnostna merila na področju infrastrukture, zdravstva, izobraževanja in usposabljanja ter socialnih stanovanj za vse vlagatelje, da bi omogočili socialno trajnostne naložbe v realnem gospodarstvu in preprečili zavajanje glede družbene odgovornosti. V prihodnosti bi lahko taksonomijo uporabljale tudi vladne institucije kot referenco za programe pomoči in financiranja. To bo treba ustrezno oceniti in o tem razpravljati.

3.6

Socialna taksonomija bi zagotovila podrobno strukturo pozitivnih in negativnih socialnih posledic gospodarskih dejavnosti. Veliko obravnavanih točk je tesno povezanih z vprašanji, o katerih tradicionalno razpravljajo socialni partnerji in organizacije civilne družbe. EESO poziva, naj se organizirana civilna družba v celoti vključi v oblikovanje socialne taksonomije, zlasti (pod)ciljev, meril za načelo, da se ne škoduje bistveno, in zaščitnih načel. Delodajalci, zaposleni, potrošniki, drugi deležniki in skupnosti čutijo učinke tega, kako so cilji oblikovani, in/ali morajo izpolnjevati obveznosti poročanja. Odbor želi spomniti tudi na pokojninske sklade in jih navaja kot primer, ko imajo zaposleni koristi od naložb. Vključevanje deležnikov je ključno za to, da ohrani občutek odgovornosti. EESO pričakuje, da bi se socialna taksonomija lahko izvajala z revizijo uredbe, torej da bi se uporabil redni zakonodajni postopek. Pretirana uporaba delegiranih aktov v zvezi s trajnostnim financiranjem in zlasti pri izvajanju taksonomije je vprašljiva, ker se obravnava širok nabor političnih vprašanj, kar močno presega tehnične specifikacije.

3.7

EESO poudarja, kako pomembno je izboljšati kakovost informacij na področju socialno trajnostnih naložb in preprečiti dezinformacije o socialnih razmerah, da bi se izognili negativnim posledicam za vse deležnike. Dobro zasnovana socialna taksonomija bi z jasno navedbo dejavnosti in subjektov, ki bistveno prispevajo k socialni trajnostnosti, pomembno prispevala k reševanju teh težav. Taksonomija bi morala biti zlati standard in izražati višjo raven ambicij, kot jo zagotavlja zakonodaja, pri tem pa vzpostaviti pravo ravnovesje med preveliko splošnostjo in ozkostjo. Medtem ko okoljska merila bolj temeljijo na znanosti, bi se socialna taksonomija, kot jo predlaga platforma, bolj opirala na standarde in okvire, sprejete na svetovni ravni, ki morda niso preskriptivni, temveč delujejo kot smernice za spodbujanje socialnih trajnostnih dejavnosti.

3.8

Spoštovanje človekovih pravic in pravic delavcev mora biti pogoj za skladnost s taksonomijo. Bistvenega pomena je tudi upoštevanje kolektivnih pogodb in mehanizmov soodločanja v skladu z veljavno nacionalno in evropsko zakonodajo, zato bi moralo biti del načela, da se ne škoduje bistveno. Smernice, ki zagotavljajo enostavne in pregledne postopke s pozitivnimi socialnimi posledicami ter temeljijo na dogovoru socialnih partnerjev, bi morale opredeljevati gospodarsko dejavnost, ki je skladna s taksonomijo. Pri tem je treba upoštevati, da se raven pokritosti s kolektivnimi pogajanji med državami članicami močno razlikuje, in sicer sega od le 7 % v Litvi do 98 % v Avstriji. Od leta 2000 se je pokritost s kolektivnimi pogajanji zmanjšala v 22 državah članicah, pri čemer se ocenjuje, da je s kolektivnimi pogodbami zdaj pokritih vsaj 3,3 milijona manj delavcev. Pomembno vlogo pri izvajanju socialne taksonomije imata nova direktiva o minimalnih plačah in razširitev uporabe kolektivnih pogodb (8). Poleg tega EESO priporoča, da se zagotavljajo jasni nasveti, kako izvajati minimalne zaščitne ukrepe v predlaganem pravnem aktu, pri čemer se bo morda mogoče opreti na poročilo platforme o členu 18 uredbe.

3.9

Kot temelj socialne taksonomije lahko služijo različni standardi in načela na mednarodni ravni in ravni EU. EESO priporoča, da se v zvezi s (pod)cilji upoštevajo evropski steber socialnih pravic in z njim povezani akcijski načrt ter ustrezni cilji trajnostnega razvoja, zlasti cilj 8 (dostojno delo in gospodarska rast), cilj 1 (odprava revščine), cilj 2 (odprava lakote), cilj 3 (zdravje in dobro počutje), cilj 4 (izobraževanje in usposabljanje), cilj 5 (enakost spolov), cilj 10 (zmanjšanje neenakosti) in cilj 11 (trajnostna mesta in skupnosti). Pomemben vir bi lahko bili tudi okviri, o katerih bi se dogovorili socialni partnerji. Meni, da je zamisel v okviru platforme glede izvajanja minimalnih zaščitnih ukrepov, ki temeljijo na vodilnih načelih ZN in smernicah OECD, ključnega pomena. Poleg tega bi tudi Evropska socialna listina, Listina EU o temeljnih pravicah, Evropska konvencija o človekovih pravicah in predlagana direktiva o skrbnem pregledu v podjetjih glede trajnostnosti bile dragocene oporne točke za socialno taksonomijo. Nazadnje je treba dejavnosti, ki veljajo za izrazito škodljive, tj. dejavnosti, ki so v osnovi in v vseh okoliščinah v nasprotju s katerim koli ciljem glede trajnostnosti in ne dopuščajo možnosti, da bi jih naredili manj škodljive, izključiti. To velja tudi za orožje, obsojeno z mednarodnimi sporazumi, kot so kasetne bombe ali protipehotne mine. EESO priporoča tudi, da se razvije koncept, kako obravnavati agresivne in napadalne režime.

4.   Priložnosti socialne taksonomije

4.1

EESO močno priporoča, da se izkoristi potencial taksonomije za usmerjanje naložb v socialno trajnostne dejavnosti in subjekte ter ustvarjanje dostojnih delovnih mest. Več kot 20 % državljanom EU grozi revščina, pandemija je še povečala neenakosti, vojna v Ukrajini pa bo še povečala gospodarske in socialne napetosti. Ocenjuje se, da je treba na svetovni ravni nameniti med približno 3,3 in 4,5 bilijona USD letno, da bi dosegli cilje trajnostnega razvoja. Blago, pri čigar proizvodnji se kršijo človekove pravice v zvezi z delom, je povezano s tistim trgom EU, na katerega se uvaža. Poleg tega so v Evropski uniji nujne socialne naložbe, na primer v zmanjšanje revščine, vseživljenjsko učenje in zdravstvo (9). Najmanjša vrzel pri naložbah v socialno infrastrukturo je bila ocenjena na približno 1,5 bilijona EUR v obdobju 2018–2030 (10). EESO poziva Komisijo, naj pripravi posodobljeno oceno potreb po naložbah, da bi dosegli skladnost z evropskim stebrom socialnih pravic in uresničili krovne cilje EU za leto 2030. Za uveljavljanje socialne trajnostnosti so potrebna znatna javna in zasebna sredstva.

4.2

S pomočjo socialne taksonomije bi lahko vlagatelji in podjetja ocenili socialne posledice svoje naložbe ali dejavnosti in to prostovoljno upoštevali kot bistveni cilj. EESO želi spomniti na vedno večje povpraševanje po socialno usmerjenih naložbah in pozdravlja odprtost vlagateljev socialno trajnostnemu financiranju. Nasprotno pa ni dovolj jasnosti in standardiziranosti, analiza okoljskih, socialnih in upravljavskih ocen ter z njo povezanih rezultatov pa razkriva bistvene razlike glede na izvajalca ocene, kar otežuje socialno trajnostne naložbe. Socialna taksonomija bi predstavljala skladen pristop k opredelitvi in spodbujanju socialne trajnostnosti ter merjenju napredka. Lahko bi okrepila odgovornost in zagotovila jasne smernice. Torej bi odločno podprla ambicije vlagateljev in bi lahko spodbudila dodatne udeležence na trgu, da naložbe usmerijo na to področje, hkrati pa bi pomagala preprečevati zavajanje glede družbene odgovornosti.

4.3

Socialno škodljive dejavnosti lahko pomenijo tudi gospodarska tveganja. Če je podjetje povezano s kršenjem človekovih pravic, obstaja tveganje za bojkot, če pa podjetje ne izvaja skrbnega pregleda človekovih pravic, tvega, da bo izključeno iz javnih naročil. Lahko se tudi zaplete v drage pravdne postopke zaradi zlorab človekovih pravic ali pa pride do motenj v dobavnih verigah zaradi stavk. Na naložbe lahko vplivajo tudi gospodarska in politična tveganja zaradi vse večje vrzeli med bogatimi in revnimi. Ta tveganja se lahko zmanjšajo z naložbenimi odločitvami, ki med drugim temeljijo na socialni taksonomiji. EESO izpostavlja tudi prizadevanja Evropske centralne banke za okrepitev spremljanja in obvladovanja sistemskih tveganj, ki izhajajo iz zanemarjanja dejavnikov trajnostnosti. EESO opozarja, da okoljska tveganja pogosto spremljajo socialna, na primer ko ljudje izgubijo dom zaradi poplave. Na splošno bi bilo treba tveganja glede socialne trajnostnosti natančno obravnavati in jih vključiti v ukrep Evropske centralne banke v zvezi s tveganji glede trajnostnosti.

4.4

EESO nadalje poudarja, da je preglednost ključen element učinkovitosti trga. To se ne nanaša le na kapitalske trge. Socialna taksonomija bi lahko tudi služila kot orodje za podpiranje ravnovesja med gospodarskimi svoboščinami ter socialnimi pravicami in pravicami na trgu dela (11). S povečanjem preglednosti bi lahko prispevala k socialnemu notranjemu trgu, kot je določen v členu 3 PDEU, in spodbudila lojalno konkurenco. Poleg tega bi tudi spodbudila enake konkurenčne pogoje in povečala prepoznavnost podjetij, ki spoštujejo človekove pravice in pravice delavcev ter znatno prispevajo k socialni trajnostnosti, kar bi jim pomagalo pritegniti vlagatelje. Morebitno preobrazbeno vlogo taksonomije bi uveljavili z njenim širšim poznavanjem. V tem okviru želi EESO zopet spomniti na pozitivno vlogo, ki jo imajo lahko finančni instrumenti pri razvoju podjetij s socialnim učinkom (12).

4.5

Nazadnje, EU se je mednarodno uveljavila kot vodilna pri okoljsko trajnostnem financiranju in dejavno prispeva k tem svetovnim prizadevanjem. EESO pozdravlja ta prizadevanja, a opozarja Komisijo, da je treba izboljšati tudi socialno trajnostnost in spodbujati cilje trajnostnega razvoja. Poleg tega bi si v zvezi s socialno trajnostnostjo EU morala prizadevati, da bi bila vzor in prevzela vodilni položaj z odpiranjem te teme na mednarodnih forumih. Mednarodna arhitektura za trajnostno financiranje mora zlasti v času vojne in mednarodnih trenj upoštevati tudi socialno trajnostnost.

5.   Izzivi in možne rešitve

5.1

Namere finančnih vlagateljev za izvajanje socialno in okoljsko trajnostnih naložb so zelo dobrodošle in jih je treba podpirati. Vendar pa udeleženci na finančnem trgu na splošno svoje naložbene odločitve oblikujejo na podlagi pričakovanj glede donosa, tveganj, likvidnosti in datuma dospelosti. Ti motivi bi lahko bili v nasprotju z interesi drugih deležnikov, prav tako bi lahko nasprotovali okoljskim ali socialnim ciljem ali prevladali nad njimi. Kljub temu želi EESO spomniti tudi na številne možne sinergije med interesi vlagateljev in drugih deležnikov, na primer kadar izboljšave pri udeležbi delavcev povečajo produktivnost podjetij ali kadar gospodarska dejavnost prispeva k blaginji skupnosti. V nobenem primeru pa gospodarske dejavnosti ali subjekti, ki morda niso skladni s taksonomijo, ne smejo samodejno obveljati za škodljive. V tem okviru se pojavlja zaskrbljenost zaradi omejevanja dostopa do trga, zato EESO poziva Komisijo k pojasnilom in dobro uravnoteženemu pristopu. Okrepiti je treba poudarek na vplivu trajnostnih naložb na dejavnosti realnega gospodarstva.

5.2

Do nezdružljivosti lahko pride, ker se socialne zadeve urejajo na ravni držav članic in med socialnimi partnerji, medtem ko si organizirana civilna družba kot celota prizadeva biti vključena v socialne, okoljske in druge politične zadeve. Vendar EESO pozdravlja dejstvo, da platforma v poročilu upošteva tveganja kršitev drugih predpisov, in predvideva tudi, da bo Komisija s predlogom poskrbela za preprečevanje nasprotujočih si prekrivanj ter poseganja v nacionalne socialne sisteme, odnose med delodajalci in delojemalci ter predpise. Poleg tega bi se socialna taksonomija opirala na skupne mednarodne in evropske izjave ter načela – kot je evropski steber socialnih pravic – in bi tvorila temelj za prostovoljno odločanje, ne da bi pri tem določala posebno socialno politiko. Vendar mora biti vsaka širša uporaba taksonomije, kot je navedena zgoraj, predmet ustreznega postopka odločanja. Preprečiti je treba neupravičeno poseganje v nacionalno zakonodajo in avtonomijo socialnih partnerjev ter priznati razlike v modelih nacionalnih trgov dela in sistemih kolektivnih pogajanj.

5.3

Oblikovanje socialne taksonomije, torej strukturiranega pregleda socialno trajnostnih dejavnosti in sektorjev, je povezano tudi s političnimi vrednotami. Težko bo opredeliti, katera gospodarska dejavnost in/ali sektor šteje za skladnega s taksonomijo. Vendar je ravno to razlog, zakaj bi moralo biti oblikovanje taksonomije predmet politične razprave in demokratičnega odločanja (13). Le pod temi pogoji je mogoče razviti skupno zamisel o socialni trajnostnosti, na katero se posamezni akterji lahko in morajo zanašati ter se nanjo sklicevati. EESO poudarja, da je uspešnost taksonomije tudi na socialnem področju odvisna od njene splošne sprejetosti. Vključene dejavnosti in sektorji morajo ustrezati široko sprejeti opredelitvi trajnostnosti in temeljiti na splošno priznanih vrednotah, kot so človekovo dostojanstvo, enakost spolov, pravičnost, vključenost, nediskriminacija, solidarnost, cenovna dostopnost, blaginja in raznolikost. Ohranjanje verodostojnosti taksonomije je ključno, če ne želimo ogroziti tega projekta kot celote.

5.4

Drugi pomisleki so, da bi socialna taksonomija lahko vodila do preobremenjenosti podjetij zaradi dodatnih zahtev glede poročanja ter obveznosti zagotavljanja kompleksnih in zahtevnih informacij v povezavi z dragimi revizijskimi postopki. EESO poziva Komisijo, naj čim bolj zmanjša ta bremena in oblikuje preprosta merila, ki jih je enostavno izpolnjevati, in hkrati upošteva prekrivanje z drugimi zahtevami glede poročanja. Poleg tega pozdravlja pristop platforme k strukturiranju ciljev socialne taksonomije na podoben način kot pri predlagani strukturi direktive o poročanju podjetij glede trajnostnosti. Na splošno poziva k urejenemu in doslednemu sklopu pravil brez pretirane zapletenosti in podvajanja, ki bo deloval v praksi in tudi zagotavljal potrebno raven preglednosti. Koristno bi lahko bilo tudi, če bi specializirana zakonsko pooblaščena agencija zagotavljala svetovanje in storitve, povezane s taksonomijo, za podjetja in druge organizacije, ki želijo doseči skladnost s taksonomijo. To bi tudi podjetjem, ki imajo manj virov za poročanje, omogočilo dostop do taksonomije. Vendar pa lahko finančne institucije še vedno zagotovijo ocene socialnih posledic naložb, kot to trenutno po vsem svetu počnejo banke, ki temeljijo na vrednotah.

5.5

Čeprav je cilj taksonomije zagotoviti zanesljiv okvir za socialno trajnostne naložbe, ne moremo izključiti nevarnosti zelenega zavajanja ali zavajanja glede družbene odgovornosti. EESO se strinja s platformo, da zgolj preverjanje zavez in politik ne zagotavlja učinkovitega izvajanja in ne ščiti človekovih pravic ter ne podpira razvoja socialno trajnostnih dejavnosti. Zelo težko je nadzirati in uveljavljati skladnost podjetja z napovedanimi socialno trajnostnimi cilji ter ocenjevati njegovo delovanje vzdolž danes pogosto zelo zapletenih dobavnih verig. Na drugi strani platforma izpostavlja obetaven napredek na področju merljivih socialnih podatkov, na primer v okviru revidiranega pregleda socialnih kazalnikov in ciljev trajnostnega razvoja. Na splošno mora biti socialna taksonomija pregledna in zanesljiva ter treba jo je stalno posodabljati. EESO prav tako predlaga, da se v zvezi s tem upoštevajo na primer sveti delavcev in organizacije civilne družbe.

5.6

Predlaga tudi, da bi bilo treba znova začeti razpravo o bonitetni agenciji EU, ki bi se zdaj lahko osredotočila na trajnostnost, in s tem utrditi pionirsko vlogo EU na tem področju. Prav tako ponovno poziva k ustrezni ureditvi in nadzoru ponudnikov finančnih in nefinančnih podatkov. Zagotovljeni bi morali biti pritožbeni mehanizmi za sindikate, svete delavcev, potrošniške organizacije in druge predstavnike organizirane civilne družbe v primeru lažnih izjav o skladnosti s taksonomijo. EESO priznava, da so ukrepi in kazni, ki se uporabljajo pri kršitvah, v uredbi prepuščeni državam članicam. V vsakem primeru morajo pristojni nacionalni organi (14) dobiti več odgovornosti za izvajanje svojih nadzornih nalog, kar je treba dopolniti z obveznostjo poročanja njihovim parlamentom in civilni družbi.

---

(1)  UL L 198, 22.6.2020, str. 13.

(2)  Platforma za trajnostno financiranje | Evropska komisija (europa.eu).

(3)  Angleško DNSH ali Do no significant harm.

(4)  UL C 517, 22.12.2021, str. 72.

(5)  Končno poročilo o socialni taksonomiji (europa.eu).

(6)  UL C 275, 18.7.2022, str. 50.

(7)  UL C 152, 6.4.2022, str. 97.

(8)  Direktiva o ustreznih minimalnih plačah v EU, člen 4(2), začasni dogovor. Socialna taksonomija bi morala podpreti v tem členu določeni 80-odstotni prag za pokritost s kolektivnimi pogajanji, ki od držav članic zahteva, da sprejmejo ukrepe za zvišanje te stopnje.

(9)  Končno poročilo o socialni taksonomiji (europa.eu).

(10)  Evropska komisija, Boosting Investment in Social Infrastructure in Europe (Povečanje naložb v socialno infrastrukturo v Evropi), dokument za razpravo 074/januar 2018.

(11)  UL C 275, 18.7.2022, str. 50.

(12)  UL C 194, 12.5.2022, str. 39.

(13)  Glej zgornje poglavje 3.

(14)  Glej uredbo o taksonomiji, člen 21.

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sklad za prilagajanje podnebnim spremembam, financiran iz Kohezijskega sklada in NextGenerationEU

(mnenje na lastno pobudo)

(2022/C 486/04)

Poročevalec:	Ioannis VARDAKASTANIS
Soporočevalka:	Judith VORBACH

Sklep plenarne skupščine	20. 1. 2022
Pravna podlaga	člen 52(2) Poslovnika
	mnenje na lastno pobudo
Pristojnost	strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo
Datum sprejetja na seji strokovne skupine	9. 9. 2022
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju	21. 9. 2022
Plenarno zasedanje št.	572
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	139/3/3

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Evropska unija sprejema pomembne ukrepe za boj proti podnebnim spremembam in zmanjšanje emisij toplogrednih plinov. Podnebna, okoljska in energetska politika EU vključujejo dolgoročen načrt za preprečevanje najhujših posledic podnebne krize, s katero se sooča naš planet. Toda to morda še vedno ni dovolj.

1.2

Kljub velikim prizadevanjem Unije se posledice podnebnih sprememb in pomanjkanje virov žal že občutijo, zato se moramo prilagoditi novi stvarnosti. EU si sicer pravilno prizadeva, da bi preprečila poslabšanje razmer, vendar vseeno nismo pripravljeni na nepredvidene podnebne in energetske krize ter naravne nesreče.

1.3

Od leta 2021 smo se soočili z dvema velikima katastrofama in izkazalo se je, da so mehanizmi EU za financiranje slabo pripravljeni za odziv nanje. Prva je opustošenje, ki so ga povsod po Evropi poleti leta 2021 povzročili poplave in požari v naravi, druga pa sedanja energetska kriza in potreba po energetski neodvisnosti EU, ki ju je v letu 2022 povzročila ruska invazija na Ukrajino.

1.4

Sedanji mehanizem EU za odzivanje na naravne nesreče je Solidarnostni sklad Evropske unije. Toda njegov letni proračun je veliko premajhen glede na stroške škode, ki so jo povzročile nedavne naravne nesreče, in ga je treba močno povečati. Sredstva EU za prehod na zeleno energijo so obsežnejša, vendar se pri njih ne upošteva, da mora EU zdaj nujno postati energetsko avtonomna in da je tveganje energetske revščine ogromno, kar je EESO opisal v mnenju Boj proti energijski revščini in odpornost EU: izzivi z gospodarskega in socialnega vidika (1).

1.5

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) meni, da EU potrebuje nov mehanizem financiranja, ki bo lahko državam članicam v takšnih nujnih primerih, kot so opisani zgoraj, ponudil takojšnjo in obsežno pomoč, zato predlaga, da se vzpostavi nov sklad za prilagajanje podnebnim spremembam. Sredstva bi bilo treba preusmeriti iz sedanjih skladov EU, zlasti Kohezijskega sklada in mehanizma za okrevanje in odpornost, ter jih racionalizirano in povezano upravljati v okviru novega sklada.

1.6

Posodobitev okvira financiranja bi lahko vključevala tudi razširitev področja uporabe, okrepitev sedanjih programov in razmislek o instrumentu NextGenerationEU kot vzorcu za novo orodje financiranja.

1.7

Glede na znatne potrebe po naložbah EESO poleg tega svetuje Komisiji, naj preuči možnost, da bi sklad za prilagajanje podnebnim spremembam okrepili s spodbujanjem zasebnih naložb in prispevkov. Zlasti v zvezi z naravnimi nesrečami bi si morale Komisija in države članice prizadevati, da bi predvsem na tveganih območjih omogočile večje in lažje zavarovalniško kritje kot način za neposredno financiranje krepitve odpornosti proti podnebnim spremembam, s čimer bi zmanjšale odvisnost od finančne podpore EU.

1.8

Sklad za prilagajanje podnebnim spremembam mora biti prožen, prilagodljiv in pripravljen za odzivanje na nove ter porajajoče se krize v prihodnjih letih in desetletjih.

1.9

Ključno je, da je sklad, ki bi bil bolj osredotočen na hitro in nujno odzivanje, skladen s splošno podnebno, okoljsko in energetsko politiko EU, s čimer se bo dolgoročno zmanjšala odvisnost od odzivanja na izredne razmere in se bosta zaščitila človeštvo ter narava.

2.   Splošne ugotovitve

2.1

EESO priznava, da je boj proti podnebni krizi skladen z zavezami EU iz evropskega zelenega dogovora, da bo izvajala Pariški sporazum in si prizadevala za doseganje ciljev trajnostnega razvoja. V ospredju podnebne politike EU bi moralo biti omejevanje vzrokov podnebnih sprememb, vendar EESO poudarja, da so poleg načrtov za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov potrebni tudi stabilni in racionalizirani mehanizmi financiranja za obravnavo podnebne in energetske krize, s katero se prebivalci EU že soočajo.

2.2

EESO se zavzema za vzpostavitev novega sklada za prilagajanje podnebnim spremembam; ta predlog podpira več poslancev Evropskega parlamenta (2). Financirati bi ga bilo treba z razpoložljivimi sredstvi za kohezijo ter mehanizem za okrevanje in odpornost, ki bi bila združena v en sam sklad, kar bi omogočilo večjo učinkovitost, hitrejše odzivanje in centralizirano spremljanje področij, na katerih je financiranje najbolj potrebno. S tem bi povečali sposobnost EU, da podpre države članice pri hitrem odzivanju na podnebno, okoljsko in energetsko krizo. V sedanjem okviru bi se ta sklad uporabil za izpolnjevanje dveh trenutno najbolj očitnih potreb, in sicer okrevanja po vse pogostejših naravnih nesrečah ter nujnega prehoda na zeleno energijo in premika k energetski neodvisnosti Evrope. Obenem je treba ohraniti prožnost, da bi se lahko soočali s prihodnjimi krizami.

2.3

Sredstva EU se že usmerjajo v energetski prehod in okrevanje po nesrečah, vendar različne težave zavirajo njihovo učinkovito uporabo. Solidarnostni sklad Evropske unije, ki je bil ustanovljen za pomoč skupnostim pri okrevanju po naravnih nesrečah, preprosto ni dovolj obsežen za odzivanje na sedanje velike podnebne katastrofe. Financiranje energetskega prehoda je ambicioznejše, vendar še vedno še zdaleč ni dovolj. Poleg tega poteka prek različnih skladov, zaradi česar lahko pride do neskladnosti in podvajanja, in mešajo se takojšnji ter dolgoročnejšimi cilji boja proti podnebnim spremembam. Ruska invazija na Ukrajino je pokazala, kako nujno je povečati energetsko avtonomijo EU, in postalo je očitno, kako zelo nas naša energetska odvisnost od sovražnih držav ovira pri tem, da bi se odločno odzvali na mednarodno dogajanje.

2.4

EESO zato poziva, naj se vzpostavi sklad za prilagajanje podnebnim spremembam, ki bo namenjen odzivanju na preteče okoljske, podnebne in energetske krize ter bo pomagal EU pri prilagajanju na novo resničnost, v kateri takšne krize žal postajajo vse pogostejše. Sklad za prilagajanje podnebnim spremembam bi se moral uporabljati kot finančna rezerva, pripravljena za takojšnjo uporabo v času nujnih naložbenih potreb.

2.5

Sklad bi moral biti prožen in stabilen, kar je nujno za hitre in ambiciozne naložbe v izpolnjevanje takojšnjih potreb EU, hkrati pa skladen z dolgoročno podnebno in energetsko politiko. V njem bi bilo treba združiti del kohezijskih sredstev, ki so trenutno namenjena podnebnim vprašanjem, sredstva iz Solidarnostnega sklada Evropske unije in del sredstev iz mehanizma za okrevanje in odpornost, ki so namenjena za okoljske reforme. Z združitvijo teh virov v enem samem skladu z jasnim poudarkom na nujnih ukrepih bi se povečala učinkovitost odzivanja in olajšalo spremljanje najbolj perečih naložbenih potreb. Poleg tega bi bilo tako lažje nemudoma usmeriti denar tja, kjer je potreben.

2.6

Posodobitev okvira financiranja bi lahko vključevala tudi razširitev področja uporabe in okrepitev sedanjih programov. Glede na to, da je boj proti podnebnim spremembam ter njihovim katastrofalnim posledicam v skupnem interesu in nujen, EESO opozarja tudi, da bo v prihodnosti potrebna izboljšana metoda financiranja. Tudi če bi se – povsem upravičeno – uvedlo zlato pravilo za zelene naložbe, nekatere države članice morda še vedno ne bi bile sposobne zbrati ogromnih sredstev za nujne naložbe, ne da bi pri tem ogrozile svojo fiskalno vzdržnost. EESO zato priporoča razmislek o tem, da bi se kot vzorec za financiranje sklada za prilagajanje podnebnim spremembam uporabil instrument NextGenerationEU. Nepovratna sredstva in/ali posojila iz tega sklada bi morala biti na voljo pod pogojem, da država članica ali regija prejemnica vlaga v boj proti podnebnim spremembam ali njihovim posledicam, na primer z nadaljnjimi naložbami v obnovljive in razogljičene vire energije. Vsak takšen ukrep politike mora biti povezan z obvezno vključenostjo socialnih partnerjev in organizacij civilne družbe, spoštovati pa je treba tudi načelo partnerstva iz kohezijske politike.

2.7

EESO opozarja, da samo sklad za prilagajanje podnebnim spremembam ne bo dovolj za obvladovanje posledic naravnih nesreč in kritje stroškov prilagajanja podnebnim spremembam za večjo odpornost. V zvezi s tem opozarja na „vrzel pri varstvu pred podnebnimi nesrečami“, tj. na delež nezavarovanih gospodarskih izgub, ki jih povzročijo nesreče, povezane s podnebjem. Zavarovalno kritje za naravne nesreče v Evropi je še vedno majhno, saj je bilo med letoma 1980 in 2017 zavarovanih le približno 35 % izgub zaradi naravnih nesreč (3). Zato je treba preučiti in spodbujati zavarovanje za primer naravne nesreče v državah članicah ter podpirati nacionalne zavarovalne sheme, ki uporabnike spodbujajo k naložbam v prilagajanje na podnebne spremembe. Tako se bo zmanjšal pritisk na sredstva EU in spodbudile proaktivne naložbe. Z dialogom med zainteresiranimi stranmi in inovatorji na področju zavarovalniških produktov se lahko razvijejo nove rešitve za prenos tveganja, pri čemer je treba dati prednost stabilnosti finančnih trgov in varstvu potrošnikov (4). S tem bi se izboljšala zmožnost sklada za prilagajanje podnebnim spremembam za obvladovanje izzivov, ki ga čakajo.

2.8

Sredstva EU so pomembna tudi kot začetni kapital za privabljanje zasebnih naložb, vključno z naložbami v prilagajanje za večjo odpornost na podnebne spremembe.

3.   Sklad za prilagajanje podnebnim spremembam kot orodje za okrevanje po nesrečah in pripravljenost nanje

3.1

Nujnost boja proti podnebnim nesrečam je jasno opisana v medinstitucionalni študiji EU, kjer je navedeno, da planet ne bo prenesel več kot 1,5-stopinjskega zvišanja temperature. Če se bodo po letu 2030 temperature še naprej zviševale, se bo moralo več sto milijonov ljudi soočiti s še pogostejšimi sušami, poplavami, izjemno vročino in revščino; za najranljivejše skupine prebivalstva bi to verjetno pomenilo smrt (5).

3.2

Jasno postaja, da smo veliko preslabo pripravljeni na izzive, ki jih prinašajo podnebne spremembe. Države članice EU je leta 2021 zaradi naravnih nesreč doletelo opustošenje brez primere, od usodnih poplav v Nemčiji in Beneluksu do katastrofalnih požarov v naravi v Grčiji in Španiji. Glede na podnebno krizo in druge povzročitelje degradacije okolja je verjetno, da razdejanje in naravne nesreče ne bodo več izjeme, ampak pravilo. Bolj ko se učinkoviti ukrepi za boj proti podnebni krizi in degradaciji okolja odlagajo, zmanjšujejo ali preprečujejo, večja so tveganja.

3.3

V poplavah, ki so poleti leta 2021 prizadele zahodno Evropo, je umrlo najmanj 240 ljudi (6), številni pa so bili evakuirani in so izgubili svoj dom. V Grčiji je med vročinskim valom, ki je prizadel državo, izbruhnilo kar 500 požarov v naravi (7).

3.4

Poleg obsega opustošenja in števila smrti zaradi okoljskih nesreč v letu 2021 so bili brez primere tudi finančni stroški prizadetih skupnosti. V zahodni Evropi so poplave po ocenah povzročile škodo v vrednosti 38 milijard EUR (8), v Grčiji pa je moral predsednik vlade odobriti sveženj pomoči v višini 500 milijonov EUR za otok Evboja, ki so ga požari najbolj prizadeli (9).

3.5

Pred vse večjo grožnjo naravnih nesreč ni varen noben del sveta. Prav tako nobena država članica EU ni dovolj dobro pripravljena na premagovanje tako obsežnih izzivov – niti z vidika virov in materiala, ki so potrebni za obvladovanje suše, požarov v naravi in poplav, niti z vidika financiranja za pomoč prizadetim območjem pri okrevanju.

3.6

Naložbe iz sklada za prilagajanje podnebnim spremembam, namenjene za odzivanje na naravne nesreče, bi morale dopolnjevati tekočo porabo iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov za preprečevanje nesreč in pripravljenost nanje. Za odpornost proti posledicam podnebnih sprememb so potrebne izredno velike naložbe, med drugimi v gradnjo nasipov in stavb, odpornih na poplave, zaščito pred obalno erozijo, opremo za nadzor in obvladovanje požarov v naravi ter tehnologijo za shranjevanje sladke vode in varčevanje z njo na območjih, ki jih prizadene suša. Medtem ko bi se morali strukturni investicijski skladi uporabljati ex ante, da se zmanjša možna škoda, pa bi moral biti sklad za prilagajanje podnebnim spremembam na voljo za hitro odzivanje v primerih, ko s takšnimi preventivnimi ukrepi škode ni mogoče preprečiti.

3.7

EESO poudarja, da je za soočanje z napovedanimi posledicami podnebne krize potreben veliko trdnejši podporni mehanizem od sedanjega. Skupni proračun Solidarnostnega sklada Evropske unije je omejen na 500 milijonov EUR letno (10). Od njegove ustanovitve leta 2002 je bila 28 evropskim državam izplačana podpora v vrednosti več kot 7 milijard EUR (11), kar je veliko, vendar še zdaleč ne bi zadoščalo niti za pokritje stroškov zaradi naravnih nesreč, ki so nastali v letu 2021.

3.8

Tveganje smrti v naravnih nesrečah je večje za nekatere skupine, ki se ne morejo zlahka umakniti s prizadetih območij, zlasti za starejše, invalide in otroke. Naložbe morajo biti ciljno usmerjene, da bodo imele službe za nujno pomoč material in dodatne reševalce za podporo vsem ljudem, ki potrebujejo posebno pozornost. Zaradi stroškov, povezanih z iskanjem druge namestitve, in omejenih možnosti osebne mobilnosti so evakuacije manj sposobni tudi ljudje z manj sredstvi, kar bi bilo treba prav tako obravnavati s skladom za prilagajanje podnebnim spremembam.

4.   Sklad za prilagajanje podnebnim spremembam kot pot do prehoda na zeleno energijo

4.1

EESO meni, da k prilagajanju podnebnim spremembam spada tudi prilagajanje novi resničnosti trajnostne proizvodnje energije. EU se zaradi nedavnih dogodkov sooča z izredno velikimi in nujnimi izzivi, povezanimi z energetsko neodvisnostjo, ki med pripravo večletnega finančnega okvira, NextGenerationEU in okvira ekonomskega upravljanja niso bili predvideni. V zvezi z načrtom Komisije REPowerEU (12) in sklepi Evropskega sveta se EESO popolnoma strinja, da je energetska neodvisnost, vključno z razvojem obnovljivih virov energije, po ruski invaziji na Ukrajino pomembnejša kot kdaj koli prej.

4.2

EESO poudarja, da se je treba osredotočiti na pomen, ki ga imajo lahko zelene in razogljičene energetske tehnologije, izboljšanje energijske učinkovitosti in zmanjšanje povpraševanja po energiji za večjo razpoložljivost in cenovno dostopnost energije v EU. S tem bomo preprečili dvigovanje cen, ki ovira gospodarsko rast, poglablja neenakosti, povzroča energetsko revščino, povečuje proizvodne stroške in slabša konkurenčnost EU. EESO pozdravlja zlasti hitrejše uvajanje inovativnih rešitev, ki temeljijo na vodiku, in stroškovno konkurenčne električne energije iz obnovljivih virov v industriji.

4.3

Nujno in ambiciozno vlaganje v premik k bolj zelenim oblikam energije, proizvedenim v EU, je postalo še pomembnejše. Proizvodnja zelene energije in energetska neodvisnost bi morali biti stalna dolgoročna cilja EU, v sedanjih razmerah pa EU nujno potrebuje oskrbo z energijo iz alternativnih virov po dostopnih cenah, ne da bi bili pri tem ogroženi njeni energetski cilji. Nujne naložbe za dobavo energije iz alternativnih virov državljanom po dostopnih cenah se lahko učinkoviteje in uspešneje izvedejo s skladom za prilagajanje podnebnim spremembam kot pa z že uvedenimi mehanizmi.

4.4

Po mnenju EESO postaja vse jasneje, da je energetska odvisnost eden od vzrokov za šibkejši odziv EU na dejanja držav, kot je Rusija, kar se je očitno pokazalo pri odzivu EU na invazijo v Ukrajini. Sedanja prevelika odvisnost od ruskega plina močno zmanjšuje sposobnost EU in njenih držav članic, da bi hitro ukrepale, ne da bi pri tem svoje državljane izpostavile tveganju pomanjkanja goriva in energetske revščine. Načrti za dobavo zemeljskega plina iz ZDA na žalost niso trajnostna ali okoljsko odgovorna rešitev (13).

4.5

Sklad za prilagajanje podnebnim spremembam bi se moral uporabljati za financiranje nujno potrebne zelene in razogljičene energije, proizvedene v EU, z ambicioznimi javnimi naročili razpoložljivih tehnologij in naložbami v razvoj novih, da bi dosegli podnebno nevtralno gospodarstvo. EESO poudarja, da vojna v Ukrajini ne sme biti razlog, da bi EU zanemarila svoje okoljske in socialne cilje, saj so podlaga za dolgoročno gospodarsko moč.

4.6

Napredek pri zmanjševanju porabe energije se med državami članicami znatno razlikuje. Leta 2018 je le 11 od 27 držav članic zmanjšalo skupno domače povpraševanje po energiji pod ciljno vrednost, ki so ji jo zastavile za leto 2020. Na splošno je EU daleč od tega, da bi dosegla cilje za leto 2030, kar pomeni, da so potrebna dodatna prizadevanja. Na srečo se je delež energije iz obnovljivih virov v bruto končni porabi energije v EU stalno povečeval, v skladu s predlogom iz svežnja „Pripravljeni na 55“ pa naj bi do leta 2030 znašal 40 %. Tako kot so v EU precejšnje razlike pri deležu energije iz obnovljivih virov v porabi energije, so zaradi proračunskih omejitev in geografskih danosti različne tudi sposobnosti proizvajanja energije iz obnovljivih virov. V nekaterih državah je število nameščenih fotonapetostnih naprav na prebivalca precej majhno, čeprav so možnosti velike, druge države pa velik delež energije iz obnovljivih virov dosegajo zaradi ugodnih geografskih pogojev za hidroelektrarne.

4.7

Zaradi energetske krize in vse večje potrebe po energetski neodvisnosti EU so nujna večja prizadevanja za prehod na zeleno energijo, s čimer bodo povezane nove potrebe po financiranju. Za okrepitev predlogov v okviru svežnja „Pripravljeni na 55“ z višjimi cilji in zgodnejšimi roki za energijo iz obnovljivih virov, na primer z uvajanjem sončne in vetrne energije ter izboljšanjem energijske učinkovitosti, bo potrebno zanesljivo financiranje. Komisija je napovedala, da namerava te finančne potrebe oceniti v okviru predlogov REPowerEU (14) na podlagi kartiranja potreb v državah članicah, pa tudi zahtev za čezmejne naložbe. EESO to pozdravlja, vendar hkrati opozarja, da sedanja finančna orodja na ravni EU in nacionalni ravni ne bodo zadoščala in da je treba ukrepati, da bo energija iz obnovljivih virov postala takojšnja rešitev. Izdatke za energijo iz obnovljivih virov v okviru sklada za prilagajanje podnebnim spremembam bi bilo treba povečati s privabljanjem zasebnih naložb, pri čemer bi bil sklad ponudnik začetnega kapitala.

4.8

Naložbe za izboljšanje energetske neodvisnosti EU bi bilo treba povečati v skladu s poudarkom na prehodu na zeleno energijo in energijo iz obnovljivih virov. Za uspeh bo EU poleg hitrejših naložb iz sklada za prilagajanje podnebnim spremembam potrebovala tudi znatne dolgoročne naložbe v raziskave in inovacije ter nove načine proizvodnje in porabe, da bi izboljšala svojo zmožnost dobave čiste in cenovno dostopne energije za vse. Načrt EU za raziskave in inovacije je že precej osredotočen na ta cilj in lahko prinese viden napredek, vendar mora ta poudarek na raziskavah spremljati zaveza držav članic, da bodo uvedle bolj zelene oblike proizvodnje energije, in njihova sposobnost odmika od tradicionalnih načinov proizvodnje energije, zlasti sposobnost tistih držav članic, ki so še vedno močno odvisne od premoga.

4.9

EESO sicer pozdravlja sedanje financiranje podnebne politike iz večletnega finančnega okvira in NextGenerationEU, vendar poudarja, da so se najbolj neposredne okoljske grožnje za prebivalce EU od uvedbe teh instrumentov spremenile, zato so potrebni novi pristopi. Komisijo poziva, naj poleg vzpostavitve novega sklada pregleda okvir financiranja ter opredeli vrzeli v financiranju in dodatne potrebe po njem glede na različne vidike podnebne politike.

5.   Trdnost sedanje podnebne in energetske politike EU ter njeno dopolnjevanje s skladom za prilagajanje podnebnim spremembam

5.1

Sklad za prilagajanje podnebnim spremembam bi bil odgovor na zelo specifično potrebno po financiranju EU, ki ni pokrita, in sicer bi zagotavljal zadostna sredstva za hitro odzivanje na podnebno, okoljsko in energetsko krizo. Vendar mora biti ta sklad skladen in usklajen s splošnimi politikami EU na teh področjih.

5.2

Podnebna kriza je sistemski in čezmejni problem, kar pomeni, da je treba spremeniti naš gospodarski sistem, vlade pa morajo nujno iskati sistemske rešitve, namesto da zgolj obravnavajo simptome težav.

5.3

Problem podnebnih sprememb zaostruje tudi dejstvo, da so posamezniki in skupine zelo različno udeleženi in prizadeti. Razlike se nanašajo na ogljični odtis, saj so med emisijami CO2 na prebivalca v državah in regijah EU zelo velika razhajanja. Različne so tudi posledice podnebnih sprememb ter zmožnost prilagajanja izzivom in njihovega obvladovanja, s tem pa tudi posledice ukrepov podnebne politike in prihodnje nujne obsežne strukturne spremembe.

5.4

Vplivi na podnebje se v EU močno razlikujejo v državah članicah in med njimi. Odvisni so od njihovih zemljepisnih značilnosti ter stanja in strukture njihovega gospodarstva. Tako na primer 7 % prebivalstva EU živi na območjih z velikim tveganjem poplav, več kot 9 % pa na območjih, za katere so značilna 120-dnevna obdobja brez dežja.

5.5

Za pravičen prehod so potrebni tudi trajnostni socialni pogoji v skladu s cilji trajnostnega razvoja in evropskim stebrom socialnih pravic. EESO poleg tega poziva k celostnemu pristopu k okoljski trajnosti in opozarja na uredbo o taksonomiji, ki določa šest okoljskih ciljev: blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje, trajnostna raba ter varstvo vodnih in morskih virov, prehod na krožno gospodarstvo, preprečevanje in nadzorovanje onesnaževanja ter varstvo in obnova biotske raznovrstnosti in ekosistemov.

5.6

Kohezijska politika je z odobrenim proračunom v višini več kot 330 milijard EUR v sedanjem programskem obdobju trenutno največje in najpomembnejše naložbeno orodje v Evropi, zato je ključnega pomena pri obvladovanju podnebne krize. Na razlike znotraj posameznih držav članic in med njimi, ki naj bi jih obravnavala kohezijska politika, zelo verjetno vplivajo tudi podnebne spremembe in njihove posledice. Velik poudarek na podnebju je tudi v načrtu za okrevanje in odpornost. Čeprav je zavezanost naložbam jasna, pa je potreben tudi jasen in strukturiran pregled nad tem, katera sredstva EU so namenjena boju proti podnebnim spremembam in kako se upravljajo.

5.7

EESO poudarja tudi, da morajo lokalne in regionalne oblasti sprejeti jasno politično zavezo za doseganje podnebnih ciljev. Nujno je treba pospešiti dialog na več ravneh med nacionalnimi, regionalnimi in lokalnimi oblastmi o načrtovanju in izvajanju nacionalnih ukrepov za boj proti podnebnim spremembam na regionalni in lokalni ravni, neposrednem dostopu lokalnih oblasti do financiranja ter spremljanju napredka sprejetih ukrepov. Socialni partnerji in organizirana civilna družba morajo biti vključeni v ta proces, da se ohrani uravnotežen pristop, pri katerem se spoštujejo interesi vseh skupin.

5.8

EESO poudarja, da imajo lokalni, socialni in regionalni partnerji osrednjo vlogo pri obvladovanju posledic podnebnih sprememb. Na žalost pa podpora, ki jo mnogi od njih prejmejo za financiranje svojih dejavnosti, še zdaleč ne zadošča, da bi se lahko soočili z izzivi, ki so pred njimi. Med drugim je treba okrepiti Sklad za pravični prehod, da bi lahko ponudil boljšo podporo.

5.9

EESO vztraja, da mora biti prehod na okoljsko trajnost vključujoč in skladen s cilji trajnostnega razvoja ter evropskim stebrom socialnih pravic. Med ključnimi merili mora biti ohranjanje in odpiranje kakovostnih zelenih delovnih mest, s čimer se razvijajo alternativne podnebno nevtralne gospodarske panoge za regionalno prebivalstvo, z njimi pa tudi ustrezno usposabljanje in vključujoči socialni ukrepi. Vse to mora odtehtati morebitne regresivne učinke ukrepov podnebne politike in strukturnih sprememb. Tako bi morali biti javno naročanje in ukrepi državne pomoči za podjetja povezani z ustvarjanjem kakovostnih delovnih mest ter spoštovanjem pravic delavcev, okoljskih standardov in davčnih obveznosti. Poleg tega je treba ranljive osebe zaščititi pred posledicami podnebnih sprememb in na vsak način preprečiti energetsko revščino. EESO na koncu opozarja na načelo iz taksonomije EU, da se ne škoduje bistveno, kar pomeni, da izvajanje različnih politik ne sme ogroziti nobenih okoljskih ciljev.

5.10

Ker je formalno in neformalno izobraževanje pomemben mehanizem za boj proti podnebni krizi, je ključno, da se vlaga v dostopno izobraževanje o podnebnih spremembah in aktivnem državljanstvu. Izobraževanje o trajnosti je učinkovito orodje, ki se ga lahko da mladim, s čimer se jim omogoči, da sodelujejo v razpravi o usmeritvi konkretnih ukrepov podnebne politike. Pomen izobraževanja in usposabljanja za boj proti podnebnim spremembam je vse bolj priznan.

---

(1)  https://www.eesc.europa.eu/sl/our-work/opinions-information-reports/opinions/tackling-energy-poverty-and-eus-resilience-challenges-economic-and-social-perspective (glej stran 88 tega Uradnega lista).

(2)  Regional development MEPs suggest to set-up a Climate Change Adaptation Fund (Poslanci odbora EP za regionalni razvoj predlagajo vzpostavitev Sklada za prilagajanje podnebnim spremembam), Novice, Evropski parlament.

(3)  Economic losses from climate-related extremes in Europe (Gospodarske izgube zaradi s podnebjem povezanih ekstremov v Evropi) – Evropska agencija za okolje (europa.eu).

(4)  Oblikovanje Evrope, odporne proti podnebnim spremembam – nova strategija EU za prilagajanje podnebnim spremembam, COM(2021) 82 final, poglavje 2.2.3, in Strategija za financiranje prehoda na trajnostno gospodarstvo, COM(2021) 390 final, poglavji II in III, ukrep 2 c), preglednica Evropskega organa za zavarovanja in poklicne pokojnine (EIOPA) o vrzeli v zavarovalnih kritjih za naravne katastrofe in dokument za razpravo.

(5)  ESPAS_Report.pdf, str. 8.

(6)  https://www.brusselstimes.com/belgium-all-news/199487/europes-summer-floods-amount-to-worlds-second-most-costly-natural-disaster-of-2021

(7)  https://www.reuters.com/world/europe/greece-starts-count-cost-after-week-devastating-fires-2021-08-09/

(8)  Europe's summer floods amount to world's second-most costly natural disaster of 2021 (Poletne poplave v Evropi so druga najdražja naravna nesreča na svetu v letu 2021) (brusselstimes.com).

(9)  https://www.reuters.com/world/europe/greece-starts-count-cost-after-week-devastating-fires-2021-08-09/

(10)  Solidarnostni sklad EU.

(11)  https://ec.europa.eu/regional_policy/sl/funding/solidarity-fund/.

(12)  Načrt REPowerEU, COM(2022) 230 final.

(13)  U.S., EU strike LNG deal as Europe seeks to cut Russian gas (ZDA in EU sta med prizadevanji Evrope, da bi se odpovedala ruskemu plinu, sklenili dogovor o utekočinjenem zemeljskem plinu), Reuters.

(14)  COM(2022) 230 final.

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Kriptosredstva – izzivi in priložnosti

(mnenje na lastno pobudo)

(2022/C 486/05)

Poročevalec:	Philip VON BROCKDORFF
Soporočevalka:	Louise GRABO

Sklep plenarne skupščine	24. 3. 2022
Pravna podlaga	člen 52(2) Poslovnika
	mnenje na lastno pobudo
Pristojnost	strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo
Datum sprejetja na seji strokovne skupine	9. 9. 2022
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	22. 9. 2022
Plenarno zasedanje št.	572
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	148/0/3

1.   Sklepi in priporočila

1.1

EESO sicer priznava vse večjo tržno kapitalizacijo kriptosredstev, a odločno podpira predlog uredbe Evropske komisije o trgih kriptosredstev (MiCA), ki je namenjena ureditvi kriptosredstev v EU in na podlagi katere sta sozakonodajalca 30. junija 2022 dosegla začasen politični dogovor (1).

1.2

EESO poziva tudi k trdnemu regulativnemu in operativnemu okviru za izboljšanje finančnega sledenja transakcij in izpolnjevanja davčnih obveznosti v zvezi s kriptosredstvi.

1.3

EESO močno priporoča, da oblasti spoštujejo načelo „enaka dejavnost, enako tveganje, enaka pravila“. To pomeni, da izhajajo iz veljavnih regulativnih okvirov, kadar podjetja transakcije opravljajo s kriptosredstvi in je treba kriti podobna tveganja kot pri tradicionalnih transakcijah. Po mnenju EESO je to nujno, da se izognemo neravnovesjem med analognimi storitvami in sredstvi, ki bi lahko zaradi tehničnih vidikov sodili v različne okvire.

1.4

Regulativni okvir za kriptosredstva mora biti usklajen med jurisdikcijami in ne le znotraj EU. Zaradi varstva potrošnikov bi bilo treba znotraj in zunaj EU določiti standarde, ki temeljijo na enakih konkurenčnih pogojih. EESO podpira uredbo o prenosu sredstev (2), čeprav gre ta pri nekaterih vidikih dlje kot pri tradicionalnih finančnih transakcijah. Hkrati pa EESO podpira inovacije v EU, pri čemer je pomembno, da se običajni proizvodi, ki temeljijo na tehnologiji veriženja blokov in niso finančne narave, v skladu z načelom „enaka dejavnost, enako tveganje, enaka pravila“ obravnavajo kot njihove fizične ustreznice in ne kot finančni instrumenti.

1.5

EESO je glede na podnebne zaveze EU v okviru zelenega dogovora zaskrbljen zaradi okoljskih posledic kriptosredstev in s tem povezanih dejavnosti rudarjenja ter meni, da kljub nastajajoči tehnologiji razpršene evidence, kot je veriženje blokov, ki očitno lahko zagotavlja trajnostno infrastrukturo za nizkoogljično prihodnost, ni prepričljivega dokaza, da se bo to uresničilo.

1.6

EESO meni, da bi veriženje blokov kot glavna temeljna tehnologija za kriptosredstva lahko pripomoglo k zmanjšanju tveganj, ki trenutno prevladujejo na trgu. Potencialne koristi tehnologije veriženja blokov segajo od transakcij v realnem času, ki omogočajo zmanjšanje tveganja in boljše upravljanje kapitala, do izboljšane regulativne učinkovitosti, na primer z uporabo verige podatkovnih blokov za preverjanje identitete strank ali preprečevanje pranja denarja.

1.7

EESO ugotavlja tudi, da nadaljnji tehnološki razvoj lahko pripomore k odpravi obstoječih omejitev pri izpolnjevanju davčnih obveznosti ter boljši preglednosti in kakovosti podatkov, poslanih davčnim organom za namene nadzora, ter s tem k preprečevanju davčnih goljufij in nezakonitih transakcij.

1.8

Nadaljnji tehnološki razvoj verige podatkovnih blokov bi lahko banke spodbudil k sodelovanju v sistemu teh verig, kar bi jim omogočilo izmenjavo informacij in izkušenj s širšo skupnostjo verig podatkovnih blokov prek platforme za financiranje trgovine, ki temelji na tej verigi.

1.9

EESO tudi v celoti podpira vlogo ECB pri spremljanju dogajanja na področju kriptosredstev in njegovih morebitnih posledic za denarno politiko ter tveganj, ki bi jih kriptosredstva lahko predstavljala za nemoteno delovanje tržnih infrastruktur in plačil ter stabilnost finančnega sistema.

2.   Ozadje

2.1

Tržna kapitalizacija kriptosredstev se je leta 2021 več kot potrojila na 2,6 bilijona USD, vendar so kriptosredstva še vedno majhen delež skupnih sredstev svetovnega finančnega sistema (3). Po številu se kriptosredstva primerjajo z nekaterimi uveljavljenimi skupinami sredstev, čeprav so po pomenu daleč od državnih obveznic, borznih trgov in izvedenih finančnih instrumentov. Hitra rast kriptosredstev je v sistem privabila več novih akterjev, ponudba teh sredstev, med katerimi se nekatera imenujejo „virtualne valute“, digitalni „kovanci“ ali „žetoni“, pa je vse večja. Najpomembnejši kriptosredstvi doslej sta bitcoin in ether, ki skupaj predstavljata približno 60 % celotne tržne kapitalizacije kriptosredstev.

2.2

V preteklem letu je povpraševanje po skupini kriptosredstev, imenovanih stabilni kovanci (4), zaradi razvoja tehnologije, zlasti tehnologije veriženja blokov, izjemno naraslo. Obseg trgovanja s stabilnimi kovanci je presegel skoraj vsa druga kriptosredstva, predvsem zato, ker se intenzivno uporabljajo za poravnavo promptnih poslov in poslov z izvedenimi finančnimi instrumenti na borzah. Relativna stabilnost cene stabilnih kovancev tudi pripomore k zaščiti imetnikov kriptosredstev pred nestanovitnostjo, povezano s kriptosredstvi, ki niso stabilni kovanci.

2.3

Decentralizirane finance ali DeFI (5), ki temeljijo na tehnologiji veriženja podatkovnih blokov in zagotavljajo finančne storitve s stabilnimi kovanci in drugimi kriptosredstvi, so eden od glavnih razlogov za povečanje povpraševanja po kriptosredstvih, saj so uporabnikom omogočile trgovanje s kriptosredstvi brez posrednika. Prav tako se med transakcijo ne zahteva ocena kreditnega tveganja stranke. Zanimivo je, da pri takih transakcijah sodelujejo predvsem institucionalni akterji iz razvitih gospodarstev, kjer se običajno izvajajo transakcije s stabilnimi kovanci (6).

2.4

Tehnologijo veriženja blokov ali tehnologijo razpršene evidence (DLT) je mogoče opisati kot veliko javno datoteko, ki se deli in hrani v ogromnem omrežju računalnikov ter vsebuje vse transakcije s kriptosredstvi. Ker se javno deli in je njena vsebina potrjena, je nemogoče, da bi kdo transakcijo razveljavil ali spremenil. Javna datoteka, ki nastane zaradi uporabe DLT, torej preprečuje goljufive transakcije.

2.5

Med vrhuncem krize zaradi COVID-19, tj. v času pretresov na trgu, je vrednost bitcoina sredi februarja 2020 dosegla najvišjo vrednost 10 367,53 USD in sredi marca istega leta padla na 4 994,70 USD. Vendar strma rast in padec vrednosti nista bila povezana s pandemijo in njenim učinkom na trg lastniških vrednostnih papirjev (7). Navidezno nepredvidljivo gibanje vrednosti bitcoina je posledica pojava, ki ga rudarji in strokovnjaki imenujejo „razpolovitev“. Razpolovitev bitcoina se zgodi vsake štiri leta oziroma enkrat na 210 000 blokov. Ob razpolovitvi leta 2012 je prišlo do enakih predvidljivih nihanj cen bitcoina. Ta vzorec se od leta 2012 ni veliko spremenil.

2.6

Glede na trenutno stanje kriptosredstva ne predstavljajo pomembnega tveganja za finančno stabilnost, kot je v svojem poročilu za leto 2018 potrdil Odbor za finančno stabilnost (FSB). Vendar je FSB sam izrazil zaskrbljenost glede tveganj, ki bi jih lahko povzročila povečana tržna kapitalizacija, zlasti tveganj v zvezi z zaupanjem vlagateljev, tveganj, ki izhajajo iz neposredne in posredne izpostavljenosti finančnih institucij, ter tveganj zaradi uporabe kriptosredstev za plačila in menjave.

2.7

Enako zaskrbljenost so izrazili evropski nadzorni organi (Evropski bančni organ – EBA, Evropski organ za vrednostne papirje in trge – ESMA in Evropski organ za zavarovanja in poklicne pokojnine – EIOPA), ki so potrošnike opozorili, da so številna kriptosredstva zelo tvegana in špekulativna ter niso primerna za večino malih vlagateljev ali kot plačilno sredstvo ali sredstvo za menjavo. Menijo, da so potrošniki pri nakupu kriptosredstev z visokim tveganjem izpostavljeni zelo realni možnosti, da izgubijo ves vloženi denar. Potrošnike tudi opozarjajo, naj bodo pozorni na tveganja zavajajočih oglasov, tudi prek družbenih medijev in vplivnežev. Potrošniki bi morali biti še posebej pazljivi, kadar se jim obljubljajo hitri ali visoki donosi.

2.8

Neposredne povezave med kriptosredstvi ter sistemsko pomembnimi finančnimi institucijami in osrednjimi finančnimi trgi se sicer hitro razvijajo, vendar so trenutno omejene. Kljub temu se je udeležba institucij na trgih kriptosredstev, tako v vlogi vlagateljev kot ponudnikov storitev, v zadnjem letu povečala, čeprav z nizke osnove. Če bi se sedanji trend rasti – glede razširjenosti in povezanosti kriptosredstev s finančnimi institucijami – nadaljeval, bi to lahko vplivalo na svetovni finančni sistem.

2.9

Zaradi vse večje razširjenosti in medsebojne povezanosti kriptosredstev je vse bolj potrebno in pomembno, da se izvajajo dosledne, primerljive in objektivne revizije kriptosredstev, da se preverita točnost in popolnost finančnih informacij, ki se sporočajo javnosti. Zato je Evropska komisija septembra 2020 predstavila zakonodajni predlog za uskladitev in uzakonitev ureditve kriptovalut med kriptosredstvi (8). Predlog vsebuje celovit okvir za regulacijo in nadzor izdajateljev in ponudnikov kriptosredstev ter ponudnikov storitev v zvezi s kriptosredstvi, da bi zaščitili potrošnike ter celovitost in stabilnost finančnega sistema. Sozakonodajalca sta 30. junija 2022 dosegla začasen politični dogovor. Končno zakonodajno besedilo bo predvidoma objavljeno in začelo veljati v naslednjih mesecih. EESO je svoje stališče o tem predstavil v mnenju Kriptoimetja in tehnologija razpršene evidence (9).

3.   Tveganja, ki jih predstavljajo kriptosredstva

3.1

Hitro rast kriptosredstev so na splošno zaznamovali slaba operativna struktura, pomanjkljivo obvladovanje kibernetskih tveganj in šibki okviri upravljanja. Kombinacija teh treh elementov povečuje tveganja za stranke, saj je kibernetska varnost eden od pomislekov na področju kriptosredstev. Ukradena kriptosredstva se običajno znajdejo na nezakonitih trgih in se uporabljajo za financiranje nadaljnjih kriminalnih dejavnosti. Podobno storilci kaznivih dejanj pri napadih z izsiljevalskim programjem od žrtev pogosto zahtevajo, da plačajo odkupnino v kriptovalutah, kot je bitcoin (10). Uredba o digitalni operativni odpornosti v finančnem sektorju (DORA), o kateri sta se nedavno dogovorila sozakonodajalca in se zdaj pripravlja za objavo, predvideva enotne zahteve glede varnosti omrežij in informacijskih sistemov, da se podprejo poslovni procesi finančnih subjektov, vključno s ponudniki storitev v zvezi s kriptosredstvi, kar je potrebno za doseganje visoke skupne ravni digitalne operativne odpornosti.

3.2

Sistem kriptosredstev je izpostavljen tudi določeni stopnji tveganja koncentracije, saj pri trgovanju prevladuje dokaj majhno število akterjev (11). V študiji je bilo ugotovljeno, da ima manj kot 10 000 ljudi po vsem svetu skupaj 4,8 milijona bitcoinov (12), kar je skoraj tretjina od doslej 18,5 milijona bitcoinov, ustvarjenih z rudarjenjem, s tržno vrednostjo skoraj 600 milijard USD. Te razmere se niso veliko spremenile. V sistemu bitcoina še vedno prevladujejo veliki in koncentrirani akterji, bodisi veliki rudarji (13), imetniki bitcoina ali menjalci. Zaradi te koncentracije je bitcoin izpostavljen sistemskemu tveganju, kar pomeni tudi, da bo večina dobička od njegovega nadaljnjega širjenja verjetno nesorazmerno pripadla majhni skupini udeležencev (14).

3.3

FSB v svojem zadnjem poročilu (15) navaja, da so bili tržni sistemi, kot je bančništvo, v veliki meri zaščiteni pred nestanovitnostjo kriptosredstev. Vendar pa opozarja na vse večji pomen digitalnih sredstev pri poslovanju finančnih institucij. Če bi pomemben stabilen kovanec (ki se v veliki meri uporablja za plačila) propadel, bi to lahko dodatno vplivalo na finančno stabilnost v času vse večje negotovosti zaradi vojne v Ukrajini z vztrajno visokimi cenami osnovnih proizvodov. Propad stabilnega kovanca bi lahko povzročil tudi pomanjkanje likvidnosti v širšem sistemu kriptosredstev, kar bi omejilo obseg trgovanja.

3.4

EESO v celoti podpira prizadevanja EU za povečanje nadzora nad kriptosredstvi, kar je že izrazil v enem od svojih prejšnjih mnenj (16). Vendar kljub izboljšavam sledenja kriptosredstvom še vedno ostaja tveganje, da se bodo zaradi dozdevne anonimnosti uporabljala za kriminalna dejanja. Kriptosredstva so bila v zadnjem času tudi najbolj priljubljena valuta kibernetskih napadalcev, ki z izsiljevalskim programjem vdrejo v sisteme in nato zahtevajo plačila v bitcoinih za to, da ne uničijo ali razkrijejo dragocenih podatkov podjetja. Poleg tega se je povečalo število poročil o transakcijah s kriptosredstvi, ki uporabljajo ponzijeve sheme. ECB tudi trdi, da se kriptovalute uporabljajo za izogibanje sankcijam proti ruskim oligarhom zaradi vojne v Ukrajini (17). Tveganje zlorabe kriptosredstev za izogibanje sankcijam proti Rusiji je pomembno opozorilo, da morajo ti trgi izpolnjevati zahtevane standarde, vključno z informacijami o vlagateljih ter zahtevami glede preprečevanja pranja denarja in glede razkritja.

3.5

Tudi zavajajoče informacije in pomanjkanje preglednosti vzbujajo veliko zaskrbljenost. Nekatera kriptosredstva se agresivno oglašujejo v javnosti z uporabo marketinškega gradiva in drugih informacij, ki so lahko nejasne, nepopolne, netočne ali namenoma zavajajoče, pri čemer se precenjujejo morebitni dobički, brez omembe s tem povezanih tveganj. Trženje pogosto poteka prek vplivnežev v družbenih medijih, ki ne razkrivajo, ali prejemajo finančno spodbudo za trženje določenih kriptosredstev, kot je bilo v zadnjem času mogoče opaziti v porastu umetnosti z nezamenljivimi žetoni (NFT art), povezanimi z različnimi znanimi osebnostmi in športniki.

3.6

Nadzorni organi EU menijo, da izjemna nihanja cen kriptosredstev pomenijo veliko tveganje za vlagatelje, čeprav bi se lahko podobna tveganja pojavila tudi zaradi nihanj na svetovnih borzah. Dejansko so številna kriptosredstva izpostavljena nenadnim in izjemnim nihanjem cen, zaradi česar so zelo špekulativna, cene pa so odvisne predvsem od povpraševanja vlagateljev. Ekstremna nihanja cen vzbujajo nove dvome o prihodnosti kriptovalut kot skupine sredstev.

3.7

Zaskrbljujoče je, da za kriptosredstva vlagatelji pogosto skorajda ne morejo uveljavljati odškodninskih zahtevkov ali drugih pravnih zahtevkov, npr. zaradi zavajajočih informacij, zlasti ker ta sredstva zaenkrat niso zajeta v obstoječo zaščito veljavnih predpisov EU o finančnih storitvah. Vlagatelji prav tako niso zaščiteni z bančnimi sistemi jamstva za vloge, saj ti veljajo le za valute, ne pa tudi za kriptosredstva, delnice ali obveznice.

3.8

Po mnenju EU bo z morebitnim začetkom veljavnosti uredbe MiCA odpravljena neusklajenost, ki trenutno prevladuje med državami članicami. Kar zadeva obdavčitev, se v državah članicah uporabljajo različni pristopi in mnoge zaračunavajo davek na kapitalske dobičke za dobičke iz kriptosredstev po stopnji od 0 do 50 %. EU je leta 2020 s sprejetjem svežnja o digitalnih financah, namenjenega ureditvi finančne tehnologije, priznala potencial digitalnih financ v smislu inovacij in konkurence, hkrati pa ublažila tveganja, ki izhajajo iz tega.

3.9

EESO poziva k učinkovitemu regulativnemu in operativnemu okviru za izboljšanje sledenja transakcij in izpolnjevanja davčnih obveznosti v zvezi s kriptosredstvi. EESO sicer priznava probleme, ki nastajajo zaradi neobstoječega centraliziranega nadzora nad kriptosredstvi, njihove psevdoanonimnosti, težav pri vrednotenju, hibridne značilnosti ter hitrega razvoja tehnologije, na kateri temeljijo, vendar meni, da je mogoče doseči izpolnjevanje davčnih obveznosti na podlagi simetričnega pristopa. V nedavni študiji (18) je bilo ugotovljeno, da so leta 2020 potencialni prihodki od davkov na kapitalski dobiček od bitcoinov v EU skupaj znašali 850 milijonov EUR, kar opozarja na znatne dobičke od davkov, ki jih je mogoče doseči v tem sektorju. To seveda predpostavlja, da bi morali biti prihodki iz kriptosredstev obdavčeni, podobno kot tradicionalni finančni instrumenti. Za to pa je potrebno ustrezno izvrševanje davčnih obveznosti na podlagi ustreznega poročanja in zagotavljanje dostopa davčnim upravam do podatkov. Dodatna korist izboljšanega sledenja v realnem času prodaje podjetij bi bilo izboljšanje procesa pobiranja DDV.

3.10

Poudariti je treba, da lahko nekatera kriptosredstva štejejo za finančne instrumente v okviru področja uporabe direktive o trgih finančnih instrumentov II (MiFID II) ali za elektronski denar v okviru direktive o elektronskem denarju ali kot denarna sredstva v skladu z revidirano direktivo o plačilnih storitvah. Težava je v tem, da so nekatere države članice zunaj okvira veljavnih predpisov EU na nacionalni ravni uvedle posebna pravila za kriptosredstva, kar povzroča regulativno razdrobljenost. To izkrivlja konkurenco na enotnem trgu, saj ponudnikom storitev v zvezi s kriptosredstvi otežuje širjenje dejavnosti prek meja, kar povzroča regulativno arbitražo.

3.11

EESO se sicer strinja, da je najboljši celovit pristop, da se zajamejo tako kriptosredstva, ki bi se lahko štela za obstoječe finančne instrumente, kot kriptosredstva, ki so zdaj zunaj regulativnega obsega, vendar močno priporoča, da oblasti spoštujejo načelo „enaka dejavnost, enako tveganje, enaka pravila“. To pomeni, da izhajajo iz veljavnih regulativnih okvirov, kadar podjetja transakcije opravljajo s kriptosredstvi in je treba kriti podobna tveganja kot pri tradicionalnih transakcijah. Po mnenju EESO je to nujno, da se izognemo neravnovesjem med analognimi storitvami in sredstvi, ki bi lahko zaradi tehničnih vidikov sodili v različne okvire. Poleg tega je treba z učinkovitim regulativnim odzivom zajeti vsako inovacijo v zvezi s kriptosredstvi, da se zmanjša tveganje.

3.12

Nenazadnje so glede na podnebne zaveze EU v okviru zelenega dogovora izjemno pomembne tudi okoljske posledice kriptosredstev in povezanih dejavnosti rudarjenja. Nizozemska centralna banka (2021) je v nedavni študiji navedla, da se ogljični odtis omrežja bitcoin povečuje, pri čemer je skupna poraba električne energije omrežja primerljiva s porabo električne energije na Nizozemskem in posledičnimi okoljskimi stroški v višini 4,2 milijarde EUR (19). Glede na navedeno bi bilo morda primerno primerjati porabo električne energije v svetovnem bančnem sektorju. EESO v zvezi s tem ugotavlja, da naj bi se nastajajoča tehnologija razpršene evidence, kot je veriženje blokov, uporabljala za zagotavljanje trajnostne infrastrukture za nizkoogljično prihodnost, vendar za to še ni oprijemljivih dokazov. Pozitivno je, da si razvijalci v celotnem energetskem sektorju prizadevajo za izkoriščanje tehnologije razpršene evidence, da bi pripomogli k decentralizaciji distribucije energije, nadzoru energetskih omrežij s pametnimi pogodbami in prilagajanju odjema porabi električne energije ter predvidevanju oskrbe.

4.   Priložnosti, ki jih ponujajo kriptosredstva

4.1

Glede na navedena tveganja ni jasno, ali bodo kriptovalute kdaj postale redno menjalno sredstvo. Vendar ni nerazumno predvideti, da bi se pomanjkljivosti, značilne za kriptosredstva, kot so zmogljivosti obdelave in zelo visoka poraba energije za njihovo rudarjenje, lahko odpravile s prihodnjim tehnološkim razvojem. Enako velja za tveganja, povezana s kriminalnimi dejavnostmi in pranjem denarja: obseg nezakonitih transakcij s kriptovalutami se je zmanjšal z 0,62 % leta 2020 na 0,15 % v letu 2021 (20), organi kazenskega pregona pa so vse uspešnejši pri sledenju in zaplembi nezakonitih kriptovalut. V zvezi s tem EESO poudarja, da Komisija od objave akcijskega načrta za finančno tehnologijo marca 2018 preučuje priložnosti in izzive, ki jih prinašajo kriptosredstva.

4.2

Čeprav je trden zakonodajni okvir za kriptosredstva, ki ga je Komisija predstavila v svojem predlogu (21), potreben, pa EESO meni, da bi lahko tehnologija veriženja blokov kot glavna tehnologija za kriptosredstva znatno prispevala k odpravljanju obstoječih tveganj. Potencialne koristi tehnologije veriženja blokov segajo od transakcij v realnem času, ki omogočajo zmanjšanje tveganja in boljše upravljanje kapitala, do izboljšane regulativne učinkovitosti, na primer z uporabo verige podatkovnih blokov za preverjanje identitete strank ali preprečevanje pranja denarja. Poleg tega tehnologija veriženja blokov prinaša tudi večjo kibernetsko varnost, saj bi bili za vdor v sistem, ki temelji na verigi podatkovnih blokov, potrebni ogromni viri v smislu omrežne in računalniške moči. Obstaja tudi ogromen potencial za povezovanje z drugimi nastajajočimi tehnologijami, kot sta umetna inteligenca in internet stvari, v podporo tehnologije za kriptosredstva.

4.3

Kot že rečeno, je pomanjkanje preglednosti in informacij resen problem kriptosredstev, saj vodi v psevdoanonimnost in nezadostne davčne podatke. Nadaljnji tehnološki razvoj lahko pripomore k odpravi obstoječih omejitev ter boljši preglednosti in kakovosti podatkov, poslanih davčnim organom za namene skladnosti, ter s tem k preprečevanju davčnih goljufij in nezakonitih transakcij. Rešitev bi lahko bila tudi v sinergijah med tehnologijo veriženja blokov in umetno inteligenco, saj tehnologija veriženja blokov zagotavlja visokokakovostne podatke za aplikacije umetne inteligence, pregledne vzorce za primerjalne študije in celovitost avtomatizirane davčne odmere.

4.4

Nadaljnji tehnološki razvoj verige podatkovnih blokov bi lahko banke spodbudil k sodelovanju v sistemu teh verig, kar bi jim omogočilo izmenjavo informacij in izkušenj s širšo skupnostjo verig podatkovnih blokov prek platforme za trgovanje. Takšna infrastruktura bi lahko ponudila popolnoma povezano storitev trgovanja, poravnave in skrbništva digitalnih sredstev na podlagi verige podatkovnih blokov. Prav tako bi lahko nudila varno okolje za izdajanje digitalnih sredstev in trgovanje z njimi ter omogočila žetonizacijo obstoječih vrednostnih papirjev in nebančnih sredstev in s tem trgovanje s sredstvi, s katerimi prej to ni bilo možno.

4.5

Za to je seveda potreben trden regulativni okvir, ki mora biti usklajen med jurisdikcijami in ne le znotraj EU. Zaradi varstva potrošnikov bi bilo treba v EU in zunaj nje določiti standarde, ki temeljijo na načelih enakih konkurenčnih pogojev. V zvezi s tem EESO podpira uredbo o prenosu sredstev, čeprav gre ta pri nekaterih vidikih dlje kot pri tradicionalnih finančnih transakcijah. Hkrati pa EESO podpira inovacije v EU, pri čemer je pomembno, da se običajni proizvodi, ki temeljijo na tehnologiji veriženja blokov in niso finančne narave, v skladu z načelom „enaka dejavnost, enako tveganje, enaka pravila“ obravnavajo kot njihove fizične ustreznice in ne kot finančni instrumenti.

4.6

Zadnja tema za razmislek je morebitna uvedba digitalnega eura. Treba je pojasniti, da digitalni euro ni kriptosredstvo, temveč druga oblika eura (22). Digitalni euro bi državljanom EU omogočil digitalna plačila v celotnem euroobmočju, podobno kot lahko uporabljajo gotovino za fizična plačila. Seveda obstajajo argumenti za uvedbo digitalnega eura in proti njej, vendar se zdi, da je to logičen korak, saj je vse več plačil digitalnih. Za to sta dva ključna razloga: digitalni euro bi lahko nekoliko ublažil prevlado ZDA na trgu stabilnih kovancev in pomembno je, da ECB še naprej spremlja dogajanje na področju kriptosredstev in njegovih morebitnih posledic za denarno politiko ter tveganj, ki bi jih kriptosredstva lahko predstavljala za nemoteno delovanje tržnih infrastruktur in plačil ter stabilnost finančnega sistema.

---

(1)  Besedilo bo predvidoma pripravljeno, ko ga bo proti koncu septembra 2022 potrdil COREPER, zato najverjetneje ne bo na voljo pred sprejetjem tega mnenja EESO.

(2)  Uredba je v osnovi rezultat priporočila Projektne skupine za finančno ukrepanje (FATF) o uvedbi obveznosti, da ponudniki plačilnih storitev prenose sredstev opremijo z informacijami o plačniku in prejemniku. Uredba bo zajemala nove tehnologije, kakršne se uporabljajo pri prenosu kriptosredstev.

(3)  Assessment of risks to financial stability from crypto-assets (Ocena tveganj za finančno stabilnost zaradi kriptosredstev).

(4)  Liao in Caramichael, Stablecoins: Growth potential and impact on banking (Stabilni kovanci: potencial rasti in vpliv na bančništvo), International Finance Discussion Papers št. 1334, Washington: Svet guvernerjev centralnih bank ZDA (2022).

(5)  DeFi v osnovi pomeni decentralizirano izvajanje finančnih storitev, torej brez posrednika. Ko posamezniki razvijejo aplikacije DeFi, so te uvedene v verigo podatkovnih blokov in postopoma zaživijo po svoje, saj upravljanje prevzame skupnost uporabnikov. Končna oblika aplikacije DeFi je decentralizirana samostojna organizacija (DAO), za razliko od tradicionalnih finančnih sistemov, ki so odvisni od centraliziranih posrednikov, ki nadzorujejo dostop do finančnih storitev. Samo zaradi uporabe tehnologije veriženja blokov še ne govorimo o DeFi. Da nekaj postane DeFi, ne sme biti posrednikov (to pa omogoča t. i. veriga podatkovnih blokov).

(6)  Chainalysis (2021).

(7)  Glej Sajeev, K.C., Afjal, M., Contagion effect of cryptocurrency on the securities market: a study of Bitcoin volatility using diagonal BEKK and DCC GARCH models (Učinek širjenja kriptovalut na trg vrednostnih papirjev: študija nestanovitnosti bitcoina z uporabo diagonalnih modelov BEKK in DCC GARCH), SN Bus Econ 2, 57 (2022).

(8)  Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o trgih kriptoimetij in spremembi Direktive (EU) 2019/1937, COM(2020) 593 final, 24.9.2020.

(9)  UL C 155, 30.4.2021, str. 31.

(10)  Crypto-assets: Key developments, regulatory concerns and responses (Kriptosredstva: ključni razvoj, regulativna vprašanja in odzivi).

(11)  Poudariti je treba, da gre za relativno stopnjo tveganja koncentracije, ki je omejena na sistem kriptosredstev. Ne vpliva na koncentracijo bogastva, kot je na primer opisana v Forbesovi lestvici milijarderjev.

(12)  Makarov, I., Schoar, A., Blockchain Analysis of the Bitcoin Market (Analiza blokovne verige na trgu bitcoina), 18. april, 2022.

(13)  Kriptorudarjenje je proces ustvarjanja posameznih blokov, ki se dodajo v verigo blokov z reševanjem zapletenih matematičnih problemov. Namen rudarjenja je preverjanje transakcij s kriptovalutami in zagotavljanju dokazov o delu (proof fo work), s čimer se ta informacija doda v blok v verigi, ki deluje kot glavna knjiga za transakcije rudarjenja.

(14)  Makarov, I., Schoar, A., Blockchain Analysis of the Bitcoin Market (Analiza blokovne verige na trgu bitcoina), 18. april, 2022.

(15)  Assessment of risks to financial stability from crypto-assets (Ocena tveganj za finančno stabilnost zaradi kriptosredstev).

(16)  Mnenje EESO Kriptoimetja in tehnologija razpršene evidence, UL C 155, 30.4.2021, str. 31.

(17)  Predsednica ECB Christine Lagarde pravi, da se kriptovalute uporabljajo za izogibanje sankcijam proti Rusiji.

(18)  Thiemann, A. (2021), Cryptocurrencies: An empirical View from a Tax Perspective (Kriptovalute: empirični pogled z vidika davkov), Delovni dokumenti Skupnega raziskovalnega središča o davčni ureditvi in strukturnih reformah št. 12/2021, Evropska komisija, Skupno raziskovalno središče, Seville, JRC126109.

(19)  Trespalacios, J.P., in Dijk, J., The carbon footprint of bitcoin (Ogljični odtis bitcoina), De Nederlandsche Bank, DNB Analysis Series, 2021.

(20)  Poročilo Chainalysis za leto 2022 o kriminalnih dejanjih, povezanih s kriptovalutami.

(21)  Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o trgih kriptoimetij in spremembi Direktive (EU) 2019/1937, COM(2020) 593 final.

(22)  Glej mnenje na lastno pobudo v pripravi o digitalnem euru.

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Strategija za zdravstveno osebje in oskrbo za prihodnost Evrope

(mnenje na lastno pobudo)

(2022/C 486/06)

Poročevalec:	Danko RELIĆ
Poročevalka:	Zoe TZOTZE-LANARA

Sklep plenarne skupščine	20. 1. 2022
Pravna podlaga	člen 52(2) Poslovnika
	mnenje na lastno pobudo
Pristojnost	strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo
Datum sprejetja na seji strokovne skupine	6. 9. 2022
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju	21. 9. 2022
Plenarno zasedanje št.	572
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	194/4/3

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) odločno zagovarja načelo, da lahko trden in odporen zdravstveni sistem temelji samo na izobraženem, usposobljenem in motiviranem zdravstvenem osebju, ki tak sistem tudi razvija. Takšna delovna sila je ključna za uspešno zdravstveno politiko, posledično pa je tudi bistvena za doseganje zdravstvenega varstva, osredotočenega na človeka in dostopnega vsem, ter „pravice do zdravja“, kar je priporočila Konferenca o prihodnosti Evrope, da bi vsi Evropejci imeli enak in trajnosten dostop do cenovno dostopnega, preventivnega, kurativnega in kakovostnega zdravstvenega varstva.

1.2

EESO pozdravlja pobudo za ukrepanje na ravni EU, s katerim naj bi okrepili dolgotrajno oskrbo ter predšolsko vzgojo in varstvo, kot je predvideno v evropskem stebru socialnih pravic, kar bo prispevalo k visokokakovostnim, dostopnim, pravičnim in cenovno ugodnim storitvam oskrbe ter h krepitvi enakosti spolov in socialne pravičnosti.

1.3

EESO se zavzema za preobrazbeni pristop, da bo oskrba osredotočena na ljudi, njihove pravice in potrebe, sodelovali pa bi tudi v vseh povezanih razpravah, posvetovanjih in odločitvah. Poziva Komisijo, naj ambiciozno določi strategijo za oskrbo, ki bo prispevala h koheziji in navzgor usmerjeni konvergenci med državami članicami in v njih na področju zdravstvenega varstva in dolgotrajne oskrbe.

1.4

Z evropskim jamstvom za oskrbo bi lahko dosegli, da bi imeli vsi prebivalci EU vse življenje dostop do cenovno ugodnih in kakovostnih storitev zdravstvenega varstva in oskrbe, odpravljali pomanjkljivosti oskrbe in spodbujali dostojne delovne pogoje z možnostmi usposabljanja. Podpora in boljše priznavanje neformalnih oskrbovalcev ter politike za odpravljanje težav pri plačani in neplačani neformalni oskrbi so ključnega pomena za učinkovito rabo virov.

1.5

Ker so učinkovite, odgovorne in finančno dobro podprte javne storitve ključne za enak dostop do kakovostne oskrbe, EESO poziva Evropsko unijo, naj poskrbi za dopolnjevanje med vsemi ponudniki storitev oskrbe na podlagi solidarnosti, spodbuja naložbe v javne storitve in socialno gospodarstvo ter podpira akterje socialnega gospodarstva v sektorju oskrbe.

1.6

Pri načrtovanju potreb po osebju bi bilo treba upoštevati razvoj digitalnih tehnologij, saj se z inovacijami na teh področjih pojavljajo priložnosti za oblikovanje novih delovnih okolij in krajev za nudenje oskrbe ter potrebe po novih znanjih in spretnostih. Za odpravo digitalne vrzeli in digitalne revščine je ključno podpiranje digitalizacije storitev dolgotrajne oskrbe.

1.7

EESO predlaga posodobitev akcijskega načrta za zdravstveno in negovalno osebje v Evropski uniji (1). Razvoj integriranega načrtovanja in napovedovanja potreb po zdravstvenem osebju ter prilagoditev znanj in spretnosti delovne sile v zdravstvu in dolgotrajni oskrbi sta bistvena za izboljšanje dostopa do teh storitev in njihove kakovosti. S posodobljenim načrtom bi lahko izboljšali zbiranje podatkov, izkoristili potencial digitalizacije po vsej EU in razvili metode za boljše predvidevanje potreb po osebju ter znanjih in spretnostih.

1.8

EESO poudarja, da je treba v EU spoštovati pravico do mobilnosti. Čezmejna mobilnost daje načrtovanju potreb po osebju dodatno razsežnost. Koristen dolgoročni infrastrukturni element bi bila evropska služba za nadzor zdravstvenega osebja, ki bi državam članicam pomagala vzpostaviti in vzdrževati strukture načrtovanja ter usklajevati njegove čezmejne vidike.

1.9

Za oblikovanje preobrazbene strategije za oskrbo in odporne zdravstvene sisteme in sisteme oskrbe v EU je ključen socialni dialog, v katerem sodelujejo vlade, delodajalci in delojemalci ter organizacije, ki jih zastopajo. V snovanje vključujočega in odpornega okolja za oskrbo in zdravstvene storitve z večjo enakostjo spolov je treba vključiti tudi oskrbovalce in oskrbovance.

2.   Splošne ugotovitve o oskrbi

2.1

Dolgotrajna oskrba, ki je bistvena za socialno zaščito in dobro počutje državljanov EU, vključuje nabor storitev in pomoči za ljudi, ki se v daljšem obdobju soočajo z duševno in/ali telesno krhkostjo in/ali invalidnostjo, potrebujejo pomoč pri dejavnostih v vsakodnevnem življenju in/ali trajno bolniško nego, ki jim jo na domu ali v negovalnih domovih in socialno-varstvenih domovih nudijo poklicni ali nepoklicni plačani/neplačani ponudniki (2).

2.2

Pandemija COVID-19 je bila resen preizkus za odpornost in ustreznost sistemov oskrbe po vsej EU, razkrila je strukturne težave, kot so nezadostno financiranje in pomanjkanje osebja v številnih državah, ki se lahko poslabšajo zaradi trenutnih gospodarskih/političnih izzivov, inflacije, negotovosti in energetske krize.

2.3

Evropski steber socialnih pravic določa pravico do oskrbe in pravico do dostopa do kakovostnih storitev formalne oskrbe na podlagi potreb za vse. Nova evropska strategija za oskrbo, ki jo je predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen napovedala v svojem govoru o stanju v Uniji leta 2021, vsebuje dve priporočili Sveta: o otroškem varstvu (revizija barcelonskih ciljev) in o dolgotrajni oskrbi. Evropski parlament je priporočil izboljšanje vseživljenjske oskrbe na podlagi potreb prejemnikov in izvajalcev oskrbe ter pozval Komisijo, naj podpre države članice pri razvoju kakovostnih storitev oskrbe (3).

2.4

EESO je sprejel več mnenj o zagotavljanju oskrbe v EU (4), v katerih je poudaril, da je treba vlagati v visokokakovostno, vzdržno in dostopno oskrbo za vse ter odpraviti vrzeli na področju otroškega varstva in dolgotrajne oskrbe. Ugotovil je pomanjkljivosti glede oskrbe za vse, ki se kažejo v raznolikosti in razdrobljenosti ponudbe storitev, slabi regulaciji storitev, težavah pri usklajevanju ravni upravljanja ter socialnih in zdravstvenih služb, naraščajoči komercializaciji storitev ter potrebi po preventivnih politikah in ukrepih. Nasprotoval je stereotipom in drugim oblikam diskriminacije starejših ter se zavzel za oskrbo, osredotočeno na ljudi in podprto z digitalizacijo. V zvezi s tem EESO priporoča popolno digitalizacijo, da bi se za oskrbovalce zmanjšala odvečna papirologija in uporabljali najboljši dosežki pametne pravne ureditve.

3.   Preobrazben pristop k oskrbi

3.1

Za učinkovito evropsko strategijo za oskrbo so potrebna prizadevanja za preobrazben in ambiciozen pristop, ki postavlja v središče ljudi ter njihove temeljne pravice in potrebe, zagotavlja njihovo sodelovanje v posvetovanjih in odločitvah ter lahko prispeva h koheziji in navzgor usmerjeni konvergenci med državami članicami in znotraj njih.

3.2

Ta preobrazba bi imela obliko evropskega jamstva za oskrbo, s katerim bi imeli vsi prebivalci EU vse življenje dostop do cenovno ugodnih in kakovostnih storitev oskrbe, države članice pa bi z njim dobile skladen okvir za kakovostne storitve in strategije za vseživljenjsko oskrbo, pa tudi za boljše delovne pogoje in usposabljanje za oskrbovalce ter podporo za neformalne oskrbovalce.

3.3

Obsežne naložbe v skrbstveno ekonomijo in infrastrukturo so nujne za preobrazben pristop, s katerim bi obravnavali trdovratne vrzeli v oskrbi in do leta 2035 potencialno ustvarili približno 300 milijonov delovnih mest, pri čemer bi se izboljšala tudi enakost spolov in dostop žensk do trgov dela (5).

3.4

V državah članicah sicer obstajajo različni modeli, vendar so za zagotavljanje enakega dostopa do kakovostne oskrbe ter podpiranje neplačanih oskrbovalcev, zlasti žensk, še vedno ključne učinkovite, odgovorne in dobro financirane javne storitve. EESO poudarja, da je treba čim bolj povečati dopolnjevanje in sinergije med vsemi izvajalci oskrbe in zdravstvenega varstva tako v javnem kot zasebnem sektorju (profitnem in neprofitnem), da bi dosegli oskrbo za vse (6). Pri tem je treba upoštevati primere dobre prakse in pozitivne primere iz držav članic ter nacionalne posebnosti in razlike.

3.5

Trendi privatizacije in tržno usmerjene prakse, kot sta izbira tveganja in dajanje prednosti čim večjemu dobičku namesto oskrbi in zdravju, lahko povečajo neenakosti, ki vplivajo na najranljivejše osebe z neizpolnjenimi potrebami po oskrbi. Na podlagi solidarnosti, spoštovanja nacionalnih pristojnosti in subsidiarnosti so za dolgotrajno oskrbo in otroško varstvo na ravni EU in držav članic potrebni močni sistemi socialne zaščite in močne javne storitve, socialne naložbe in akterji socialnega gospodarstva, npr. vzajemne zavarovalnice, da bi z ustrezno usposobljenimi negovalci zagotovili optimalno oskrbo v skupnosti in na domu (7).

3.6

Za podporo naložbam v oskrbo se lahko uporabijo strukturni in investicijski skladi EU. Kar zadeva zdravstveno varstvo in dolgotrajno oskrbo, bi morala Komisija svoja priporočila za posamezne države bolje ciljno usmeriti v okviru evropskega semestra in po potrebi pomagati državam članicam, da ustrezno financiranje prednostno določijo kot produktivno naložbo in ne kot gospodarsko breme.

4.   Delovni pogoji, izzivi in zaposlitveni potencial

4.1

V sektorju dolgotrajne oskrbe v EU je zaposlenih približno 6,3 milijona ljudi, neformalno dolgotrajno oskrbo sorodnikom ali prijateljem pa pogosto nudi 44 milijonov ljudi. Sektor je eden najhitreje rastočih na svetu. (8) Pričakuje se, da bo za pomožne zdravstvene delavce in oskrbovalce do leta 2030 ustvarjenih do 7 milijonov delovnih mest. (9)

4.2

Sektor oskrbe se v vseh državah članicah v različnem obsegu sooča z velikimi izzivi, vključno s pomanjkanjem delavcev, neprivlačnimi in zahtevnimi delovnimi pogoji, starajočo se delovno silo ter nezadostnim financiranjem zaradi zmanjšanj socialnega in zdravstvenega proračuna v odziv na gospodarsko krizo leta 2008 (10). V skoraj vseh državah članicah EU dodatno zaposlovanje zaostaja za rastjo povpraševanja, saj oskrbovalci zaradi psihično in fizično napornih delovnih pogojev zapuščajo sektor. Ta trend se je še povečal zaradi pandemije COVID-19, ki je imela negativne posledice za zdravje in varnost oskrbovancev in oskrbovalcev.

4.3

Preobrazbeni pristop bi moral spodbujati enakost spolov, saj ženske predstavljajo več kot 80 % delovne sile v sektorju oskrbe, so glavne oskrbovalke in oskrbovanke v formalnih in neformalnih okoljih (11), njihovo starostno povprečje pa je tudi višje od povprečne starosti delovne sile v EU. Ženske prevzamejo veliko večino oskrbe v družini, zato bi dostopne in cenovno ugodne storitve predšolske vzgoje in varstva ter dolgotrajne oskrbe večjemu številu žensk omogočile vstop na trg dela. Pravica do vsaj petih delovnih dni oskrbovalskega dopusta na leto, uvedena z direktivo o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja, bo zagotovila določeno podporo neformalnim oskrbovalcem, ki poskušajo uravnotežiti delovne obveznosti in obveznosti glede oskrbe. Brez ustrezno plačanega dopusta pa te pravice, ki jo daje direktiva, ni mogoče v celoti izkoristiti, zaradi česar se utegnejo neenakosti med spoloma še povečati.

4.4

Kljub težkim delovnim pogojem, posebnim zahtevam glede znanj in spretnosti/kompetenc in kvalifikacij ter velikim tveganjem za varnost in zdravje pri delu so v številnih državah članicah EU plače v sektorju pod povprečjem (12). V več državah članicah so ravni sindikalnega združevanja, pokritost s kolektivnimi pogajanji in zadovoljstvo pri delu ter razmerje med številom delavcev in uporabnikov nizki. Med pandemijo se je med drugim pokazala pomanjkljiva oskrba z osebno varovalno opremo.

4.5

Temelj dolgotrajne oskrbe v Evropi je neplačana neformalna oskrba, imenovana tudi družinska oskrba. Vendar sta v številnih državah oskrba na domu in oskrba v okviru skupnosti še vedno slabo razviti, dostop do njiju pa otežen (13). Glede na učinek, ki ga ima neformalna oskrba na ključne življenjske izide, EESO odločno priporoča, naj se oblikujejo politike, ki bodo spodbujale formalizacijo neformalne oskrbe, podpirale neformalne oskrbovalce in prispevale k učinkoviti rabi virov.

4.6

EESO izraža zaskrbljenost zaradi močno razširjenega prekarnega dela v oskrbi med neprijavljenimi oskrbovalci na domu, ki živijo z oskrbovancem. Ti oskrbovalci so po večini ženske in večinoma prihajajo iz migrantskih skupin ali kategorij mobilnih državljanov. Za obravnavo tega sivega območja, na katerem se je stanje še poslabšalo zaradi slabega dostopa do formalne oskrbe in ekonomske nuje, je potreben skladen pristop politike z ustreznim poudarkom na certifikaciji znanj in spretnosti, regularizaciji in/ali postopkih za izdajo dovoljenj za prebivanje.

4.7

Povpraševanje po dolgotrajni oskrbi se povečuje in sektor bo imel koristi od višjih in bolj spodbudnih plač, učinkovitega kolektivnega zastopanja in kolektivnih pogajanj ter več usposabljanja. Za izboljšanje delovnih pogojev bi se lahko uporabile možnosti javnega financiranja (na primer z zahtevami pri javnem naročanju), kar bi prispevalo k odpravljanju pomanjkanja delavcev in zagotavljanju kakovostne dolgotrajne oskrbe. Profesionalizacija, opredelitev kakovosti in standardov za ocenjevanje/meritev kakovosti ter usklajevanje standardov med državami članicami so bistveni za prenovitev tega sektorja (14).

5.   Druge ugotovitve

5.1

Pandemija je razkrila razdrobljenost in razpršenost, zlasti glede odgovornosti za nudenje in financiranje oskrbe v številnih državah članicah. Pokazala se je potreba po boljši povezanosti zdravstva in nacionalnih sistemov oskrbe (15), ki so najprimernejši z vidika dostopnosti za vse in učinkovitosti.

5.2

Eden od velikih izzivov, ki se pojavlja in zahteva usklajene ukrepe v novi strategiji za oskrbo, je preprečevanje in obravnavanje težav z duševnim zdravjem, ki so skupna posledica pandemije in vse pogostejših težav z duševnim zdravjem (npr. demenco), povezanih s staranjem prebivalstva.

5.3

Kot so pokazale nedavne izkušnje s preprečevanjem in nadzorom COVID-19 v domovih in ustanovah za dolgotrajno oskrbo (16), so učinkovito ocenjevanje ter učinkovit in racionaliziran zunanji nadzor in inšpekcijski pregled v javnih in zasebnih domovih in ustanovah za oskrbo ključni, da se preprečijo zlorabe ter zagotovita varnost in kakovost, zlasti za najranljivejše skupine prebivalstva, starejše in otroke, pri čemer je treba izkoristiti obstoječe primere dobre prakse v državah članicah.

5.4

Za uspešno strategijo za oskrbo na ravni držav članic sta bistvena vzpostavitev standardiziranega vseevropskega zbiranja podatkov in oblikovanje kazalnikov na področju dolgotrajne oskrbe, vključno z obveznostmi glede poročanja in rednimi pregledi, ki morajo potekati po učinkovitih in racionaliziranih postopkih. Zlasti za ustrezno varstvo otrok so potrebni kvantitativni in kvalitativni cilji, da se lahko meri napredek ter dosegajo rezultati, ki izpolnjujejo in presegajo barcelonske cilje.

5.5

Za odpravo digitalne vrzeli je ključno podpiranje digitalizacije storitev dolgotrajne oskrbe. Posebno pozornost je treba nameniti dostopnosti, podpornim sistemom, izboljšanju digitalne pismenosti in digitalizaciji, da se bodo izboljšali kakovost delovnih mest, izpopolnjevanje ter nove metode diagnosticiranja, spremljanja in zdravljenja.

5.6

EESO obsoja vojne zločine Ruske federacije v Ukrajini zoper oskrbovalce in zdravstvene delavce, paciente, otroke, bolnišnice in druge objekte. Ta agresija poleg smrti in poškodb prinaša tudi hude posledice za ukrajinski zdravstveni sistem in sistem oskrbe, zato poziva k ciljno usmerjenim ukrepom za pomoč in podporo, pri čemer je treba upoštevati, da se ukrajinska kriza širi povsod in da vpliva na številne vidike družbe in gospodarstva.

5.7

Za oblikovanje preobrazbene strategije za oskrbo in odporne zdravstvene sisteme v EU je ključen socialni dialog, v katerem sodelujejo vlade, delodajalci in delavci ter organizacije, ki jih zastopajo. V snovanje bolj vključujočega in odpornega okolja za oskrbo in zdravstvene storitve z večjo enakostjo spolov morajo biti vključeni oskrbovalci in oskrbovanci, pa tudi civilna družba in drugi deležniki, kot so predstavniki cerkve in dobrodelnih organizacij.

6.   Splošne ugotovitve o zdravstvenem osebju

6.1

Dobro zdravstvo je temelj stabilne, varne in uspešne družbe, za njegovo organizacijo pa je odgovorna vlada. V številnih državah je običajna praksa, da se zanašajo na poceni in hitro zaposlovanje zdravstvenih delavcev iz drugih evropskih držav. Nezaslišano je, da se v zvezi s tem ne ukrepa, ampak se to preprosto priznava kot dejstvo.

6.2

EESO odločno zagovarja načelo, da lahko trden in odporen zdravstveni sistem temelji samo na izobraženem, usposobljenem in motiviranem zdravstvenem osebju, ki tak sistem tudi razvija. Takšna delovna sila je ključna za uspešno zdravstveno politiko, posledično pa je tudi bistvena za doseganje zdravstvenega varstva za vse in pravice do zdravja. Uvedba te „pravice do zdravja“ je vključena celo v priporočila Konference o prihodnosti Evrope, da bi vsi Evropejci imeli enak dostop do cenovno dostopnega, preventivnega, kurativnega in kakovostnega zdravstvenega varstva za vse.

6.3

Z evropsko zdravstveno unijo bi se morali izboljšati zaščita pred grožnjami za zdravje ljudi, njihovo preprečevanje ter pripravljenost in odzivanje nanje na ravni EU. V tem okviru je uspeh vseh ključnih pobud v okviru evropske zdravstvene unije močno odvisen od kakovostnega zdravstvenega osebja.

6.4

EESO je v številnih mnenjih (17) obravnaval vprašanje zdravstvenega osebja v najrazličnejših drugih okvirih in dejavnostih. Zdravstveni delavci so zlasti med pandemijo v prvih bojnih vrstah in so v najtežjih časih pokazali izjemno solidarnost.

6.5

EESO podpira ukrepe, ki bi jih bilo treba sprejeti, da bi delovna mesta v zdravstvenem sektorju postala privlačnejša za mlade, kar je eden od najpomembnejših osnovnih pogojev, da bo v zdravstvenih sistemih dovolj človeških virov za izpolnjevanje zdravstvenih potreb, promocijo zdravja in preprečevanje bolezni.

6.6

Podatki o številkah, migracijah, znanjih in spretnostih ter drugih posebnostih, povezanih z zdravstvenim osebjem, bi morali biti standardizirani, države članice pa bi si jih morale redno izmenjavati. Številni dogodki (pandemija COVID-19, potresi, poplave, ruska invazija v Ukrajino itd.) kažejo, kako pomemben je hiter odziv, zlasti v kriznih razmerah.

6.7

Zaposlovanje na področju zdravstvenih in socialnih storitev se je v državah članicah OECD med letoma 2000 in 2017 povečalo za 48 % (18). S staranjem in spreminjanjem prebivalstva bo raslo in se spreminjalo tudi povpraševanje po zdravstvenih storitvah. Ocenjuje se, da se bo svetovno povpraševanje po zdravstvenih delavcih do leta 2030 skoraj podvojilo (19).

6.8

Že pred pandemijo COVID-19 je bila zmožnost zagotavljanja osnovnih zdravstvenih storitev v številnih državah omejena zaradi stalnega pomanjkanja zdravstvenega osebja, po napovedih pa naj bi do leta 2030 po svetu primanjkovalo 18 milijonov zdravstvenih delavcev (20).

6.9

Pomembno je, da se jasno opredelijo načela morebitnega prenosa ali kombiniranja znanj in spretnosti ter nalog (prenos nalog/kombiniranje znanj in spretnosti). Institucije za usposabljanje zdravstvenega osebja je treba uskladiti, da se bodo s pravočasnimi popravki stopenj vpisa in učnih načrtov ustrezno odzvale na potrebe nacionalnih zdravstvenih sistemov.

6.10

Razvoj človeških virov v zdravstvu in socialni oskrbi bi moral slediti načelom usklajevanja, medsektorskega sodelovanja in povezovanja oskrbe s skupnim ciljem, da se vzpostavi neprekinjena oskrba državljanov po modelu 24/7/365.

6.11

Posebno pozornost bi bilo treba nameniti razpoložljivosti zdravljenja v lokalnih skupnostih, zlasti na redko poseljenih območjih, oddaljenih ali odročnih podeželskih območjih in otokih, kjer je treba dejavneje uporabljati sodobne rešitve na področju prevoza in telemedicine.

7.   Načrtovanje potreb po zdravstvenem osebju

7.1

EESO meni, da je treba potrebe po zdravstvenem osebju načrtovati s ciljem, da bi vzpostavili pogoje za strokovno prakso, s katero se bosta izboljšali kakovost oskrbe in varnost pacientov. Obenem je treba na vseh ravneh zagotoviti zmogljivosti za kakovostno usposabljanje.

7.2

Upravljanje zdravstvenega osebja mora veljati za strateško pomembno dejavnost na ravni celotne državne uprave in s ključno vlogo vlade države članice, izvajati pa ga je treba večsektorsko ob upoštevanju različnih perspektiv in prednostnih nalog.

7.3

Pri upravljanju zdravstvenega osebja je treba obravnavati vse faze življenjskega cikla zdravstvenih delavcev, od privabljanja prihodnjih študentov do zaposlovanja upokojencev. Postopek izbiranja kandidatov za usposabljanje, zaposlitev in napredovanje bi moral biti pregleden in pravičen ter brez vsakršne diskriminacije.

7.4

Pri načrtovanju potreb po zdravstvenem osebju je treba upoštevati in jasno zastopati potrebe državljanov in zdravstvenih delavcev. S postopki načrtovanja in upravljanja je treba vzpostaviti metode, ki omogočajo opredelitev vseh potreb zdravstvenih delavcev, od delovnih pogojev, stvarnih pravic, priložnosti za napredovanje ter ustreznega časa in virov za učenje in raziskave do vzdržnega usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja.

7.5

Načrtovanje potreb po zdravstvenem osebju mora odražati načrtovanje strukture, pa tudi ukrepov in postopkov za doseganje zastavljenih ciljev – da bi opredelili, kaj je treba doseči in na kakšen način.

7.6

EESO predlaga posodobitev akcijskega načrta za zdravstveno in negovalno osebje v Evropski uniji (21). Razvoj integriranega načrtovanja in napovedovanja potreb po zdravstvenem osebju ter prilagoditev znanj in spretnosti delovne sile v zdravstvu in dolgotrajni oskrbi sta bistvena za izboljšanje dostopa do teh storitev in njihove kakovosti.

7.7

V postopku načrtovanja potreb po zdravstvenem osebju morajo imeti aktivno vlogo socialni partnerji in vse zainteresirane organizacije civilne družbe. Opredeliti je treba odnose med različnimi strokovnimi skupinami, posebnimi potrebami prebivalcev in sistemom za posamezne kompetence.

7.8

Da bi ohranili pravice in uvedli ustrezne spodbude za zdravstvene delavce, je treba opredeliti neprivlačna geografska območja in območja dejavnosti, kjer je premalo človeških virov. EESO predlaga, naj Evropska komisija izda priporočila o minimalnih razmerjih virov na enoto populacije za osnovno splošno zdravstveno varstvo in izredne razmere ob upoštevanju geografske porazdelitve in starostnega profila (22).

7.9

Pomembno je, da se kot podlaga za ta priporočila izboljšajo mednarodni postopki zbiranja podatkov in s tem uskladijo kategorije podatkov, kadar je to mogoče, da bi ugotovili razlike in preprečili napačno razlaganje podatkov. Da se lahko podatki umestijo v kontekst, je treba upoštevati nacionalna odstopanja od usklajenih kategorij v Evropi (23).

7.10

Vprašanje finančnih virov bo obravnavano različno, odvisno od ekonomskih okoliščin v posamezni državi članici. Dejstva kažejo, da bi morale države članice pri sistemskem načrtovanju na splošno in zlasti načrtovanju potreb po zdravstvenem osebju upoštevati tako širše okolje kot relativno sposobnost vlade, da vpliva nanj (24).

7.11

Pri načrtovanju potreb po osebju bi bilo treba upoštevati razvoj digitalnih tehnologij, saj se z inovacijami na teh področjih pojavljajo priložnosti za oblikovanje novih delovnih okolij in prizorišč za zagotavljanje oskrbe ter potrebe po novih znanjih in spretnostih.

8.   Delovni pogoji

8.1

Delovni pogoji so pomemben dejavnik, ki vpliva na odločitve zdravstvenih delavcev o tem, ali bodo stopili na poklicno pot v zdravstvu, ostali na njej ali jo zapustili, ter kaže, kako pomembne so skladne politike na področjih, kot so izobraževanje, zaposlovanje, družinsko življenje, finance in migracije. Velik del razprave o načrtovanju potreb po zdravstvenem osebju je osredotočen na plačilo zdravstvenih delavcev, ki je eden od ključnih dejavnikov pri zaposlovanju in zadrževanju delavcev, vendar k zdravemu delovnemu okolju, v katerem je medicina privlačna in vzdržna poklicna možnost, prispevajo tudi dostop do izobraževanja in usposabljanja, vključno s poklicnim razvojem in sposobnostjo ohranjanja znanj in spretnosti, praktični pogoji, kot je razpoložljivost oskrbe, uradne delovne ure, varno število osebja, ustrezne priložnosti za poklicni razvoj ter usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja (25).

8.2

Evropske in mednarodne zdravniške organizacije ugotavljajo, da se zdravniki, ki delajo v bolnišnicah, splošnih in zasebnih ambulantah, pri vsakodnevnem delu, ki ni povezano s konflikti, vse pogosteje srečujejo z nasiljem, včasih tudi ekstremnim (26). EESO poziva Evropsko komisijo in vse deležnike, naj pokažejo politično zavezanost in se zavedajo, da je zdravstvene delavce pri opravljanju njihovega dela nujno treba zaščititi.

8.3

Zdravstveni delavci zaradi izpostavljenosti pri delu tvegajo okužbe z nalezljivimi boleznimi. Prenos bolezni med njimi vodi do izostajanja od dela, obolevnosti in v nekaterih primerih smrti, zato se število osebja sčasoma zmanjšuje, kar vpliva na kakovost oskrbe pacientov in varnost.

8.4

Zdravstveni delavci lahko trpijo tudi zaradi psihološkega stresa in morda duševnih motenj, ki vplivajo na njihovo delo in zasebno življenje. V zadnjih letih je vedno več poročil o zdravstvenih delavcih, ki so zaradi izgorelosti, depresije ali drugih težav z duševnim zdravjem skrajšali strokovno delo ali se predčasno upokojili (27). EESO poziva, naj se z naložbami v javne storitve za duševno zdravje vsem zdravstvenim delavcem zagotovi poln in brezplačen dostop do njih.

9.   Mobilnost

9.1

EESO poudarja, da je treba pravico do mobilnosti spoštovati v EU in zunaj nje. V korist posameznih delavcev in poklica kot celote bi bilo treba olajšati čezmejno mobilnost, saj ponuja priložnost za prenos znanja in vzajemno učenje, kar je koristno za oskrbo pacientov, pa tudi za ves zdravstveni sistem. V primeru migracij zaradi ekonomske nuje ali neugodnih delovnih pogojev je nujno odkriti in obravnavati temeljne vzroke za to dinamiko in si prizadevati za izboljšanje položaja zdravstvenega osebja (28).

9.2

Čezmejna mobilnost daje načrtovanju potreb po osebju dodatno razsežnost. Koristen dolgoročni infrastrukturni element bi bila evropska služba za nadzor zdravstvenega osebja, ki bi državam članicam pomagala vzpostaviti in vzdrževati strukture načrtovanja ter usklajevati čezmejne vidike načrtovanja. Povezati bi jo bilo treba s procesi EU, zlasti evropskim semestrom in načrtom za pandemije, predvidenim v prihodnji uredbi EU o resnih čezmejnih grožnjah za zdravje (29).

9.3

Države članice morajo izvajati politike etičnega zaposlovanja v skladu z globalnim kodeksom ravnanja SZO v zvezi z mednarodnim zaposlovanjem zdravstvenega osebja (30). Zaposlovanje zdravstvenih delavcev iz tujine se ne bi smelo uporabljati kot preprosto sredstvo za ublažitev pomanjkanja domačega zdravstvenega osebja. V primeru asimetričnih tokov mobilnosti bi si bilo treba prizadevati za izravnalne mehanizme, ki bi prispevali k izmenjavam, koristnim za obe strani.

10.   Druge ugotovitve

10.1

Za upravljanje zdravstvenih delavcev na vseh ravneh je ključno učinkovito vodenje – kompleksen in zelo cenjen del zdravstvenega izobraževanja, ki je vse pogosteje priznan kot bistven za doseganje visokih standardov izobraževanja, raziskav in klinične prakse.

10.2

Zato bi morala biti kakovostno in ustrezno vodstveno izobraževanje in razvoj v učnem načrtu vseh zdravstvenih poklicev (31).

---

(1)  Evropska komisija je leta 2012 objavila svoj akcijski načrt za zdravstveno osebje v EU.

(2)  Evropska komisija, GD za zaposlovanje, socialne zadeve in vključevanje, Adequate social protection for long-term care needs in an ageing society: Report jointly prepared by the Social Protection Committee and the European Commission (Ustrezna socialna zaščita za potrebe po dolgotrajni oskrbi v starajoči se družbi: skupno poročilo Odbora za socialno zaščito in Evropske komisije), Urad za publikacije EU, 2014, https://data.europa.eu/doi/10.2767/32352, str. 14.

(3)  Resolucija Evropskega parlamenta z dne 15. novembra 2018 o storitvah oskrbe v EU za večjo enakost spolov, https://www.europarl.europa.eu/doceo/document/TA-8-2018-0464_SL.html.

(4)  UL C 129, 11.4.2018, str. 44, UL C 487, 28.12.2016, str. 7, UL C 204, 9.8.2008, str. 103, brošura ter mnenje EESO o gospodarskih, tehnoloških in socialnih spremembah naprednih zdravstvenih storitev za starejše (UL C 240, 16.7.2019, str. 10), mnenje EESO o novem modelu oskrbe starejših – izkušnje iz pandemije COVID-19 (UL C 194, 12.5.2022, str. 19).

(5)  Addati, L., Cattaneo, U., in E. Pozzan, poročilo z naslovom Care at Work: Investing in Care Leave and Services for a More Gender Equal World of Work (Oskrba na delovnem mestu: naložbe v dopust za oskrbo in storitve oskrbe za večjo enakost spolov v svetu dela), MOD, Ženeva, 2022, https://www.ilo.org/global/topics/care-economy/WCMS_838653/lang--en/index.htm.

(6)  https://www.who.int/publications/i/item/WHO-HIS-SDS-2018.53.

(7)  Mnenje EESO o učinkih socialnih naložb na zaposlovanje in javne finance (UL C 226, 16.7.2014, str. 21).

(8)  Eurofound, Long-term care workforce: Employment and working conditions (Delovna sila v sektorju dolgotrajne oskrbe: zaposlovanje in delovni pogoji), Urad za publikacije EU, Luxembourg. 2020, https://www.eurofound.europa.eu/nb/publications/customised-report/2020/long-term-care-workforce-employment-and-working-conditions.

(9)  Barslund, Mikkel in drugi, študija Policies for long-term carers (Politike za dolgotrajne oskrbovalce), Evropski parlament, Bruselj, 2021, https://www.europarl.europa.eu/RegData/etudes/STUD/2021/695476/IPOL_STU(2021)695476_EN.pdf.

(10)  https://www.euro.who.int/__data/assets/pdf_file/0011/186932/12-Summary-Economic-crisis,-health-systems-and-health-in-Europe.pdf.

(11)  Evropska komisija, GD za zaposlovanje, socialne zadeve in vključevanje, Long-term care report: trends, challenges and opportunities in an ageing society (Poročilo o dolgotrajni oskrbi: trendi, izzivi in priložnosti v starajoči se družbi), zvezek I, poglavje 3, Urad za publikacije EU, 2021, str. 12 in 28, https://data.europa.eu/doi/10.2767/677726.

(12)  Glej opombo 11, strani 68 do 70.

(13)  Zigante, V., Informal care in Europe: Exploring formalisation, availability and quality (Neformalna oskrba v Evropi: pregled formalizacije, dostopnosti in kakovosti), Evropska komisija, GD za zaposlovanje, socialne zadeve in vključevanje, Urad za publikacije EU, 2018, https://data.europa.eu/doi/10.2767/78836.

Spasova, S., in drugi, Challenges in long-term care in Europe: A study of national policies (Izzivi pri dolgotrajni oskrbi v Evropi: študija nacionalnih politik), Evropska mreža za socialno politiko, Evropska komisija, Bruselj, 2018, https://ec.europa.eu/social/main.jsp?catId=738&langId=sl&pubId=8128&furtherPubs=yes.

(14)  Glej opombo 11, poglavje 3.

(15)  Evropska komisija, GD za zaposlovanje, socialne zadeve in vključevanje, Adequate social protection for long-term care needs in an ageing society: Report jointly prepared by the Social Protection Committee and the European Commission (Ustrezna socialna zaščita za potrebe po dolgotrajni oskrbi v starajoči se družbi: skupno poročilo Odbora za socialno zaščito in Evropske komisije), Urad za publikacije EU, 2014, str. 36, https://data.europa.eu/doi/10.2767/32352, in Vseevropska komisija za zdravje in trajnostni razvoj, Drawing light from the pandemic: a new strategy for health and sustainable development. A review of the evidence (Črpanje upanja iz pandemije: nova strategija za zdravje in trajnostni razvoj. Pregled dokazov), 2021, https://www.euro.who.int/__data/assets/pdf_file/0015/511701/Pan-European-Commission-health-sustainable-development-eng.pdf.

(16)  Danis, K., Fonteneau, L., in drugi, High impact of COVID-19 in long-term care facilities: suggestion for monitoring in the EU/EEA (Velik učinek COVID-19 v domovih in ustanovah za dolgotrajno oskrbo: predlog za spremljanje v EU/EGP), Euro Surveillance: European Communicable Disease Bulletin, 25(22), 2020, https://doi.org/10.2807/1560-7917.ES.2020.25.22.2000956.

(17)  UL C 286, 16.7.2021, str. 109; UL C 429, 11.12.2020, str. 251; UL C 242, 23.7.2015, str. 48; UL C 143, 22.5.2012; UL C 18, 19.1.2011, str. 74; UL C 77, 31.3.2009, str. 96.

(18)  https://one.oecd.org/document/ECO/WKP(2021)43/en/pdf

(19)  Liu, J. X., Goryakin, Y., Maeda, A., Bruckner, T., in Scheffler, R., Global health workforce labor market projections for 2030 (Svetovne napovedi za trge dela za zdravstveno osebje za leto 2030), Human Resources for Health 2017; 15:11 (https://human-resources-health.biomedcentral.com/articles/10.1186/s12960-017-0187-2).

(20)  https://www.who.int/health-topics/health-workforce#tab=tab_1

(21)  Evropska komisija je leta 2012 objavila svoj akcijski načrt za zdravstveno osebje v EU.

(22)  Politika CPME o zdravstvenem osebju (https://www.cpme.eu/policies-and-projects/professional-practice-and-patients-rights/health-systems-and-health-workforce).

(23)  Glej opombo 2.

(24)  Russo, G., Pavignani, E., Guerreiro, C. S., in Neves, C., Can we halt health workforce deterioration in failed states? Insights from Guinea Bissau on the nature, persistence and evolution of its HRH crisis (Ali lahko ustavimo slabšanje stanja pri zdravstvenem osebju v propadlih državah? Ugotovitve iz Gvineje Bissau o naravi, vztrajnosti in razvoju krize na področju zdravstvenega osebja), Human Resources for Health, 2017, 15(1):12.

(25)  Glej opombo 2.

(26)  https://www.cpme.eu/api/documents/adopted/2020/3/EMOs.Joint_.Statement.on_.Violence.FINAL_.12.03.2020.pdf

(27)  Dyrbye, L. N., Shanafelt, T. D., Sinsky, C. A., Cipriano, P. F., Bhatt, J., Ommaya, A., West, C. P., in Meyers, D., Burnout among health care professionals: A call to explore and address this underrecognised threat to safe, high-quality care (Izgorelost med zdravstvenimi delavci: poziv k preučevanju in obravnavi te premalo priznane grožnje za varno, kakovostno oskrbo), NAM Perspectives, dokument za razpravo, Nacionalna akademija za medicino, Washington, D. C., 2017.

(28)  Evropska komisija, GD za zaposlovanje, socialne zadeve in vključevanje, Adequate social protection for long-term care needs in an ageing society: Report jointly prepared by the Social Protection Committee and the European Commission (Ustrezna socialna zaščita za potrebe po dolgotrajni oskrbi v starajoči se družbi: skupno poročilo Odbora za socialno zaščito in Evropske komisije), Urad za publikacije EU, 2014, https://data.europa.eu/doi/10.2767/32352, str. 14.

(29)  Evropska komisija, GD za zaposlovanje, socialne zadeve in vključevanje, Adequate social protection for long-term care needs in an ageing society: Report jointly prepared by the Social Protection Committee and the European Commission (Ustrezna socialna zaščita za potrebe po dolgotrajni oskrbi v starajoči se družbi: skupno poročilo Odbora za socialno zaščito in Evropske komisije), Urad za publikacije EU, 2014, https://data.europa.eu/doi/10.2767/32352, str. 14.

(30)  https://www.who.int/publications/m/item/migration-code

(31)  Van Diggele, C., Burgess, A., Roberts, C., in Mellis, C., Leadership in healthcare education (Vodenje v zdravstvenem izobraževanju), BMC Medical Education, 20 (Priloga 2), 456, 2020, https://doi.org/10.1186/s12909-020-02288-x.

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Ocena učinka EU z vidika mladih

(mnenje na lastno pobudo)

(2022/C 486/07)

Poročevalka:

Katrīna LEITĀNE

Sklep plenarne skupščine	24. 2. 2022
Pravna podlaga	člen 52(2) Poslovnika
	mnenje na lastno pobudo
Pristojnost	strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo
Datum sprejetja na seji strokovne skupine	6. 9. 2022
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju	21. 9. 2022
Plenarno zasedanje št.	572
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	158/0/5

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Politična participacija je osnova vsake delujoče demokracije. Za mlade Evropejce je glavna prednost EU spoštovanje demokracije, človekovih pravic in pravne države (1). Ključno je zagotoviti, da imajo mladi besedo pri odločitvah, ki vplivajo na njihovo prihodnost, saj imajo lahko na mlade in prihodnje generacije velik vpliv tudi posredni učinki. Na življenja mladih lahko močno vplivajo tudi politike, ki niso neposredno usmerjene vanje ali se ne prištevajo k tradicionalnemu področju mladinske politike. Pomembno je ponuditi učinkovite mehanizme, ki dopolnjujejo obstoječe participativne mehanizme ter so usklajeni z demokratičnimi načeli in prilagojeni potrebam mladih. S tem se lahko prispeva k boljšemu in učinkovitejšemu oblikovanju politik.

1.2

EESO meni, da je izobraževanje med najučinkovitejšimi načini nagovarjanja in obveščanja mladih o možnih oblikah participacije in vrednotah evropskega projekta. Z obstoječimi programi za podpiranje formalnega in neformalnega izobraževanja, kot sta Erasmus+ in evropska solidarnostna enota, se je uspešno izboljšalo mnenje mladih glede demokratične participacije ter vrednot in načel Evropske unije.

1.3

EESO poudarja, da je mlade nujno treba vključiti v oblikovanje politik, in sicer z resnično participacijo na način, ki jim najbolj ustreza, čemur morajo slediti spremljanje, vrednotenje in ocena učinka, da bi se njihova mnenja zagotovo upoštevala pri sprejemanju političnih odločitev. Vključenost v celotni postopek oblikovanja politik med mladimi in drugimi vzbuja zaupanje, saj omogoča, da so prepoznani kot pomembni in bistveni v tem procesu. Ti postopki bi morali vključevati vidno in pregledno sporočanje izidov v zvezi z vključenostjo mladih, saj je to ključen element za vzpostavitev zaupanja med mladimi in oblikovalci politik (2). Zelo pomembna sta tudi socialno vključevanje in nagovarjanje skupin z različnimi potrebami.

1.4

EESO se strinja, da imajo lahko organizacije civilne družbe bistveno vlogo pri vključevanju mladih v reševanje družbenih izzivov in s tem pri njihovi participaciji pri oblikovanju politik in demokratičnem procesu. Take organizacije lahko delujejo kot mostovi in podporne mreže, ki mladim pomagajo sodelovati s formalnimi javnimi organi in jim omogočajo, da postanejo aktivni državljani. EESO podpira delovanje teh organizacij in mladih državljanov ter poziva, naj se sprejmejo ukrepi, ki jim bodo to omogočali.

1.5

EESO spodbuja institucije in države članice EU, naj izvajajo ukrepe in mehanizme, s katerimi bodo zagotovile, da se bo vidik mladih upošteval na vseh področjih politike, hkrati pa naredile prostor za mlade, da bodo lahko prispevali skladne in strokovne informacije o izzivih, s katerimi se soočajo. Te strukture bi morale vključevati tudi pregledne in prepoznavne mehanizme za spremljanje in nadzor ter dopolnjevati obstoječe instrumente za participacijo mladih, ne da bi se financiranje zato zmanjšalo. Zagotoviti bi bilo treba ustrezne vire za resnično participacijo mladih pri oblikovanju politik.

1.6

Participacija mladih v procesih oblikovanja politik in odločanja lahko prispeva k boljšemu pravnemu urejanju in politikam, in sicer z evidentiranjem in razumevanjem sedanjih in prihodnjih trendov, ki vplivajo na življenje mladih in prihodnjih generacij. To lahko tudi olajša delo avtorjev predlogov, saj lahko prejmejo kvalitativne prispevke za dopolnitev sekundarnih podatkov.

1.7

EESO želi poudariti, da ocena učinka EU z vidika mladih temelji na ključnih ciljih strategije EU za mlade (3) in evropskega leta mladih, ki oba poudarjata pomembnost vključevanja mladinskih vprašanj v oblikovanje politik, za kar je potreben medsektorski pristop. To je tudi eden od ukrepov, navedenih v poročilu o končnem izidu (4) Konference o prihodnosti Evrope, ki so ga potrdili vsi udeleženci s pravico do glasovanja v okviru plenarnega zasedanja Konference in državljani. Za dolgotrajen učinek in zapuščino, ki se bo ohranila tudi po evropskem letu mladih, je treba mlade opolnomočiti, da se bodo postavili na čelo sprememb in ustvarili boljšo prihodnost.

1.8

EESO je seznanjen, da je Evropska komisija v sporočilu o izidih Konference o prihodnosti Evrope omenila oceno učinka EU z vidika mladih (5), vendar poudarja, da njen predlog ni v skladu s cilji in sredstvi prvotnega predloga, ne obsega vsebinskega sodelovanja z mladinskimi organizacijami in strokovnjaki ter vključevanja mladinskih vprašanj v vse politike in ne upošteva dolgoročnega učinka politik na prihodnje generacije. Meni, da bi morala biti ocena učinka EU z vidika mladih kot ločeno orodje vključena v zbirko orodij za boljše pravno urejanje, saj si prihodnje generacije in mladi zaslužijo posebno pozornost.

1.9

EESO poziva, naj institucije okrepijo sodelovanje pri usklajevanju uspešnih obstoječih pobud, kot so mladinski dialog EU, „Vaša Evropa, vaš glas!“ in Evropska prireditev za mlade, in naj bodo te pobude povezane s prihodnjimi, kot je ocena učinka EU z vidika mladih, v skladu s strategijo EU za mlade. Poleg tega navaja seznam predlogov za participacijo mladih pri njegovih dejavnostih, v katere namerava uvesti koncept ocene učinka EU z vidika mladih.

2.   Splošne ugotovitve

2.1    Vloga mladih pri ustvarjanju evropskega projekta

2.1.1

Mladi so gonilna sila evropskega projekta, njihova ustvarjalnost, energija in navdušenje pa so podlaga za njegovo vzdržnost. Leto 2022 je bilo določeno za evropsko leto mladih. Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je poudarila, da „Evropa potrebuje vse svoje mlade“ in da „mora imeti [naša Unija] dušo in vizijo, ki jih nagovarjata“ (6).

2.1.2

Projekta EU v trenutnem demokratičnem okolju ni mogoče učinkovito in ustrezno uresničiti, ne da bi priznali, kako pomemben je diskurz o politični participaciji mladih (7) v okviru demokratičnih tradicij in geopolitičnih razmer. Podpredsednik za spodbujanje evropskega načina življenja Margaritis Schinas je izjavil: „Evropsko leto mladih bi moralo spremeniti paradigmo glede vključevanja mladih v oblikovanje politik in odločanje.“ To se utemeljuje s tem, da je treba mladim omogočiti dostop do resnične participacije in jih opolnomočiti (8) zanjo.

2.1.3

Po podatkih iz javnomnenjskih raziskav Eurobarometer (9) Evropski uniji zaupa manj kot polovica Evropejcev (47 %), v pozitivni luči pa jo vidi le 44 %. Prihodnost evropskega projekta je močno odvisna od tega, kako trdna je povezanost mladih z vrednotami Evrope in v kolikšni meri so pripravljeni sprejeti evropsko identiteto. Aktivno sodelovanje mladih v političnih postopkih in postopkih odločanja je ključno, saj je njihova prihodnost odvisna od današnjih odločitev, zato bi bilo treba uvesti participativne instrumente, da bi se mnenja mladih zagotovo upoštevala. Na vseh ravneh je treba okrepiti sodelovanje v civilnem in demokratičnem življenju, da bi zagotovili blaginjo Evrope v prihodnosti, ter priznati, da na vzorce politične participacije mladih v EU vpliva (10) demokratična zrelost.

2.1.4

Pobuda EU za sklic Konference o prihodnosti Evrope je delovala kot spodbuda za podpiranje participativnega dialoga z državljani v Uniji. Za napredek je treba izboljšati učinkovitost obstoječih mehanizmov za participacijo mladih in vzpostaviti nove. V skladu s predlogom v končnem izidu Konference o prihodnosti Evrope bi to lahko vključevalo oceno učinka zakonodaje z vidika mladih (11), ki bi obsegala oceno učinka in mehanizem za posvetovanje s predstavniki mladih (12).

2.1.5

Ocena učinka z vidika mladih na oblikovanje politik deluje kot metoda za strateško predvidevanje. Strateško predvidevanje je pomemben koncept, ki ga Evropska komisija namerava uporabiti v postopku oblikovanja politik. Ker temelji na načelih, kot so obzorno preiskovanje, analiziranje megatrendov, načrtovanje scenarijev in oblikovanje vizije, je neizogibno, da se v tem okviru upošteva vidik mladih in prihodnjih generacij. V postopku predvidevanja se sicer upošteva, da prihodnost ni vnaprej določena, zbirajo pa se informacije o možnih scenarijih, da bi se pripravili na nastajajoče izzive. Medgeneracijski dialog lahko vključuje dragocena orodja, ki zagotavljajo, da se ti trendi in scenariji za prihodnost upoštevajo v osnutkih politik. Z izvajanjem analiz, pri katerih se upošteva vidik mladih in prihodnjih generacij, je mogoče in bi bilo treba prispevati k boljšim in bolj prilagojenim politikam, s katerimi se bodo lahko obravnavali izzivi prihodnjih generacij.

2.1.6

Za oblikovanje boljših politik, pripravljenih na prihodnje izzive, je treba v njih priznati in zaščititi pravice mladih in prihodnjih generacij ter preprečiti vsakršen negativni učinek na posamezne generacijske ali socialne skupine. Te skupine so bile doslej pogosto prezrte ali so se štele za del drugih skupin, kar ne ustreza dejanskemu stanju, zato izzivi v politikah niso ustrezno obravnavani, kar prispeva k upadanju zaupanja v formalne institucije in neudejstvovanju v njih.

2.2    Potreba po resnični participaciji mladih

2.2.1

Resnična vključenost pomeni delitev pristojnosti – sposobnost odločanja s sodelovanjem drugih deležnikov pod preglednimi pogoji, s katerimi so seznanjeni vsi zadevni akterji. Z dobro zasnovanimi postopki prevzemanja odgovornosti se vzpostavi zaupanje vseh deležnikov v postopke politične participacije. Vse deležnike bi bilo treba obvestiti o izrecnih odgovornostih posameznih akterjev.

2.2.2

Zaupanje mladih v javne institucije vse od svetovne finančne krize s konca prvega desetletja enaindvajsetega stoletja (13) tiči na mrtvi točki, nespremenjeno pa je tudi njihovo dojemanje lastnega političnega vpliva in zastopanosti pri odločanju. Participacija mladih v demokratičnem življenju lahko poteka v različnih oblikah, vendar glasovanje na lokalnih, nacionalnih in evropskih volitvah velja za najučinkovitejši način, da nosilci odločitev upoštevajo njihovo mnenje (39 %) (14). Delež mladih, ki zaupajo tej vrsti demokratične participacije, pa je še vedno zelo majhen. Mladi, za katere je verjetno, da se v politiko ne bodo spuščali, imajo takšno stališče zaradi pomanjkanja vsebinskega sodelovanja in zaupanja ter zaradi občutka, da nima smisla sodelovati, če se njihov prispevek ne upošteva. Med glavnimi ovirami za udejstvovanje mladih je prepričanje, da nosilci odločitev „ne poslušajo ljudi, kot sem jaz“ (15). Spodbujanje zaupanja in krepitev dialoga med mladimi in javnimi institucijami je zato ključno, da se zagotovita pripravljenost in odpornost družb za soočanje s prihodnjimi pretresi (16).

2.2.3

Večina (70 %) (17) mladih meni, da imajo pri pomembnih odločitvah, zakonih in politikah, ki vplivajo na EU kot celoto, le malo ali nič besede. 24,8 % (18) mladih misli, da sploh nimajo vpliva na teme javnih in političnih razprav, 40,8 % pa navaja, da nanje nimajo večjega vpliva. Poleg tega dve tretjini anketirancev menita, da bi lahko mladi bolj vplivali na javno politiko, če bi se politiki bolj zavedali njihovih težav, več kot 50 % pa jih misli, da bi k takemu vplivu mladih prispevala tudi večja vloga mladinskih organizacij v politiki.

2.2.4

Mladi so spremenili načine participacije in zdaj dajejo prednost oblikam političnega sodelovanja, ki niso institucionalizirane in zlasti ne obsegajo volitev (19). Vedno več raziskav kaže, da je to povezano z vse manjšim zaupanjem v javne organe in nezadovoljstvom z delovanjem predstavniške demokracije. Nekonvencionalna politična participacija mladih je vse bolj spremenljiva, individualizirana in personalizirana s poudarkom na vključevanju v posamezna vprašanja ali teme, pa tudi na neposrednem aktivizmu in protestiranju, na kar vplivajo odločitve posameznika o njegovem življenjskem slogu (20). Na splošno so mladi politično zelo motivirani. Strokovnjaki za politično participacijo so se pri obravnavi vprašanja participacije mladih osredotočili na to, ali mladi želijo sodelovati ter kje in kako želijo izraziti svoja politična stališča (21). Mladi si danes za vplivanje na politike in politično delovanje prizadevajo na najrazličnejše načine, zato je očitno, da je treba v okviru demokratičnih institucij upoštevati nekonvencionalno naravo politične participacije, participativno odločanje, okrepljeno obveščanje in mehanizme za preglednost. Oblikovanje politik v javnih organih bi bilo treba ustrezno prilagoditi in zasnovati tako, da bi pri sprejemanju političnih odločitev nagovarjali in vključevali vse skupine mladih. Participativni mehanizmi bi morali biti vključujoči in predstavljeni tako, da bodo dosegli različne javnosti in skupine, ki jih je težko doseči.

2.2.5

Organizacije, ki jih vodijo mladi, so razvile strokovno in drugo znanje o najrazličnejših temah, povezanih s težavami, s katerimi se soočajo mladi, zato bo njihova vključenost v postopek oblikovanja politik privedla do skladnejših in bolj prilagojenih pravil in predpisov. Na to kaže tudi dejstvo, da se tem organizacijam pridružuje vse več mladih (22).

2.2.6

Ključno je vsebinsko sodelovanje z mladimi. Participacijo mladih je treba izboljšati, pri čemer je treba obravnavati zlasti njihovo slabo demokratično zastopanost in neupoštevanje vidika mladih zunaj tradicionalnega področja mladinske politike. Mladi želijo biti vključeni v oblikovanje politik, ki vplivajo na njihovo življenje. Neenakost med generacijami v starajočih se družbah je mogoče odpraviti z medgeneracijsko pravičnostjo (23).

2.2.7

Obstoječa orodja za analizo učinka na mlade, kot je orodje št. 31 v zbirki orodij za boljše pravno urejanje, ne zagotavljajo vključevanja mladinskih vprašanj ter vključenosti mladinskih organizacij in mladih z ustreznim strokovnim znanjem, ki lahko prispevajo sistematičen pregled vprašanj z vidika mladih. Poleg tega se po podatkih iz razpoložljivih publikacij taka orodja uporabljajo redkeje, kot bi bilo potrebno glede na pomembnost in težo predlogov.

3.   Posebne ugotovitve

3.1    Ocena učinka EU z vidika mladih

3.1.1

Predlog temelji na treh stebrih, in sicer posvetovanju, ocenjevanju učinka in ukrepih za blaženje (24), ter ponuja okvir za izboljšanje uspešnosti in učinkovitosti politike na podlagi okrepljene participacije mladih in vključevanja mladinskih vprašanj v oblikovanje politik, obenem pa upošteva tudi ranljive skupine mladih, kot so mladi invalidi, mladi, ki niso zaposleni, se ne izobražujejo ali usposabljajo (25), mladi, ki živijo na oddaljenih območjih, itd. Ocena učinka EU z vidika mladih z različnimi elementi ponuja skladno strukturo za oblikovanje kakovostnih in boljših politik, ki obravnavajo vprašanja, s katerimi se bodo morda soočale prihodnje generacije.

3.1.2

V okviru ocene učinka EU z vidika mladih je treba najprej ugotoviti, ali so prihajajoči osnutki predlogov politik relevantni za mlade in prihodnje generacije ter ali imajo učinek nanje. Na ta način je mogoče ugotoviti, ali je treba za te bodoče politike izvesti celotno oceno učinka z vidika mladih. Ocenjevalci s kontrolnim seznamom preverijo, ali je osnutek predloga resnično relevanten za mlade in ali ima posredni ali neposredni učinek na mlade in prihodnje generacije. Če ugotovijo, da je tako, se ocena učinka z vidika mladih nadaljuje s fazami posvetovanja, ocene učinka in ukrepov za blaženje. Kazalniki seznama bi temeljili na potrebah in zamislih mladih, da bi se predlogi, ki so relevantni zanje, obravnavali z njihovega vidika.

3.1.3

V naslednji fazi se morajo ustrezni ocenjevalci vsebinsko posvetovati z deležniki, povezanimi z mladimi, da bi ti prispevali sistematično strokovno znanje za podrobno analizo. Na podlagi tega sodelovanja si bodo ocenjevalci prizadevali opredeliti pomisleke mladih v zvezi z morebitnimi učinki osnutka politike, vključenega v oceno. To sodelovanje mora biti pregledno in mora zagotavljati dovolj prostora za prispevke najrazličnejših predstavnikov mladih, organizacij, ki jih vodijo mladi, in mladih z ustreznim strokovnim znanjem, da se zagotovi sistematičen pristop k vprašanjem, obravnavanim v osnutkih predlogov politik. Sodelujoče mladinske organizacije, predstavniki mladih in mladi z ustreznim strokovnim znanjem lahko za oceno učinka prispevajo zelo raznoliko in edinstveno ozadje. Ocenjevalci lahko z vsebinskim sodelovanjem dobijo celovit pregled na podlagi obsežnega strokovnega in drugega znanja, ki so ga pridobili ti mladi. Analiza učinka je s temi prispevki lahko dovolj podrobna, da se z njo prepoznajo izzivi in vidiki, kjer bi politike morda povzročile motnje.

3.1.4

Na podlagi razpoložljivih podatkov, ki se zbirajo skozi celotni proces, in rezultatov posvetovanj lahko ocenjevalci ob upoštevanju tem s kontrolnega seznama pripravijo osnutek analize učinka, pa tudi analizo predvidevanj za prihodnje generacije.

3.1.5

Če ocenjevalec ugotovi, da je učinek negativen, bi moral predlagati ukrepe za blaženje, osredotočene predvsem na skupine, ki živijo v negotovih razmerah, in prikrajšane mlade. Koristno je, če ocenjevalci v posvetovanje vključijo vprašanja o morebitnih ukrepih za blaženje, ki bi bili lahko vključeni v analizo. Priporočljivo je, da se v prihodnjih letih opravi ocena za spremljanje učinka politik in blaženja negativnih učinkov z ukrepi.

3.1.6

Ocena učinka EU z vidika mladih ne bi smela nadomestiti vsebinskega sodelovanja z mladimi na splošno, ampak bi morala dopolnjevati obstoječe participativne mehanizme.

3.1.7

Predlog je bil pripravljen kot rezultat niza razprav z največjimi mladinskimi mrežami v Evropi, posebej pa je bil omenjen tudi v več priporočilih mladinskega dialoga EU, odkar je bil ta (in strukturni dialog, ki je bil njegov predhodnik) vzpostavljen. Mladi so izrazili veliko željo po preglednem postopku oblikovanja politik, ki bi jim omogočil, da prispevajo k pripravi osnutka in spremljajo rezultate.

3.1.8

Predlog se zgleduje tudi po preizkusu za mala in srednja podjetja, ki je primer ustreznega orodja za oceno učinka na ravni EU, temelji pa na treh stebrih, in sicer posvetovanju, analizi učinka in ukrepih za blaženje (26). Tako kot preizkus za mala in srednja podjetja bi bilo treba tudi oceno učinka EU z vidika mladih vključiti v zbirko orodij za boljše pravno urejanje kot ločeno orodje, da bi v skladu s sporočilom predsednice Evropske komisije poudarili vlogo mladih v prihodnosti Evrope.

3.1.9

Predlog temelji na primerih orodij za oceno učinka na mlade, ki jih že ima več držav članic, med njimi Avstrija, Nemčija in Francija ter regija Flamska v Belgiji, pa tudi tretjih držav, med njimi Nova Zelandija in Kanada.

3.1.10

Predlagana ocena učinka ponuja rešitev, s katero bi zagotovili, da se bodo pri učinku politik upoštevali potrebe in pričakovanja mladih, področje uporabe pa se bo razširilo s tradicionalnega področja mladinske politike. Z vidika mladih se analizirajo le redki predlogi Evropske komisije, čeprav številni posredno in neposredno vplivajo na kakovost njihovega življenja.

3.1.11

EESO predlaga, naj se ocena učinka EU z vidika mladih vključi v javno razpoložljive ocene učinka v okviru boljšega pravnega urejanja in objavi na evropskem mladinskem portalu, vendar bi bilo treba dodatno preučiti, kateri način je najučinkovitejši. Kljub temu poziva Generalni direktorat za komuniciranje, naj oceno aktivno podpira, da bi zagotovil njeno prepoznavnost, generalni sekretariat pa bi moral spodbujati njeno sprejetje v različnih generalnih direktoratih. Oceno učinka EU z vidika mladih bi lahko objavile tudi institucije, ki se odločijo, da jo bodo izvajale, vključno z objavo na spletnem mestu EESO. Ko bosta objavljeni ocena učinka in končna različica predloga, si bodo mladinski deležniki, ki so bili vključeni v posvetovanje, lahko ogledali, kako se je upošteval njihov prispevek.

3.1.12

Ocena učinka EU z vidika mladih se predlaga kot struktura, ki se lahko v sodelovanju z institucijami Evropske unije izvaja na lokalni, regionalni ali nacionalni ravni.

3.1.13

Ocena učinka EU z vidika mladih bi lahko omogočila izboljšanje politik, vendar mora tudi temeljiti na resničnih participativnih mehanizmih, saj je z izkoriščanjem znanja skupnosti mogoče zagotoviti učinkovitost in uvesti izboljšave.

3.2    Participacija mladih v EESO

3.2.1

EESO se zaveda, kako pomembno je sodelovanje mladih za oblikovanje prihodnosti Evrope (27), zato je uvedel več uspešnih pobud, kot so „Vaša Evropa, vaš glas!“, okrogle mize za mlade o podnebju in trajnostnosti ter evropski podnebni vrh mladih, ki ga organizira skupaj z Evropskim parlamentom. EESO je kot nadaljnji ukrep po svojem mnenju NAT/788 (28) v svojo uradno delegacijo na zasedanju Konference pogodbenic Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja leta 2021 (COP26) prvič vključil delegata mladih, v okviru evropskega leta mladih pa bodo z nagrado EESO za civilno družbo v letu 2022 nagrajene učinkovite, inovativne in ustvarjalne pobude, namenjene ustvarjanju lepše prihodnosti za mlade Evropejce in skupaj z njimi.

3.2.2

EESO si bo prizadeval, da bi glas mladih in mladinskih organizacij podprl z bolj strukturiranimi, smiselnimi in ciljno usmerjenimi participativnimi mehanizmi za mlade, zato da bi okrepil notranje sodelovanje mladih in mladinskih organizacij pri svojem delu. V ta namen bi moral sprejeti naslednje ukrepe: — moral bi uvesti pregledne in presečne usklajevalne mehanizme za vključevanje vidikov mladih v svoje delo in zakonodajo, — v pripravo ključnih mnenj bi lahko vključil mlade z ustreznim strokovnim znanjem, — v okviru evropskega leta mladih bi bili mladi lahko skupna tema za jesenski krog mnenj na lastno pobudo, — lahko bi vodil tematske razprave z evropskimi mladinskimi organizacijami in lokalnimi organizacijami, da bi učinkoviteje povezali nacionalni in evropski vidik, — vsako leto bi lahko za svoje študije (29) izbral teme, povezane z mladimi, — pri vseh mnenjih, ki jih pripravi, bi moral upoštevati tudi medgeneracijski vidik (kot upošteva vidik spola), — lahko bi vzpostavil živahne odnose z drugimi institucijami EU, da bi evidentirali participativne mehanizme za mlade ter okrepili dejavnosti za nagovarjanje mladih in mladinskih organizacij na nacionalni, regionalni in lokalni ravni, — lahko bi sprejel resolucijo o sodelovanju mladih v EESO, katere osnutek je pripravila koordinacijska skupina za evropsko leto mladih, — na svoje spletno mesto bi lahko dodal zavihek o sodelovanju mladih, kjer bi opozarjal na pretekle, sedanje in prihodnje dejavnosti, povezane z mladimi, vključno z mnenji, javnimi predstavitvami, dogodki itd., — v svojem okviru bi lahko vzpostavil stalno strukturo, da bi se delo na področju sodelovanja mladih v EESO in z drugimi institucijami nadaljevalo tudi po letu 2022.

3.2.3

EESO bo še naprej preučeval in obravnaval možnosti za uporabo koncepta ocene učinka EU z vidika mladih pri svojem delu, da bi oblikoval usklajen pristop k vključevanju mladih v svoje dejavnosti.

3.2.4

EESO poziva Evropsko komisijo, naj se odzove na to mnenje na lastno pobudo in predlog ocene učinka EU z vidika mladih ter skupaj z njim razmisli o možnostih za izvedbo.

---

(1)  Teoretična raziskava European Youth in 2021 (Evropski mladi v letu 2021).

(2)  Influencing and understanding political participation patterns of young people (Razumevanje vzorcev politične participacije mladih in vplivanje nanje), Evropski parlament, 2021.

(3)  Resolucija Sveta Evropske unije o strategiji Evropske unije za mlade 2019–2027.

(4)  Konferenca o prihodnosti Evrope, poročilo o končnem izidu, maj 2022.

(5)  https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=CELEX%3A52022DC0404&qid=1660827033223

(6)  https://ec.europa.eu/commission/presscorner/detail/sl/speech_21_4701

(7)  Deželan, T., Moxon, D., Influencing and understanding political participation patterns of young people: The European perspective (Razumevanje vzorcev politične participacije mladih in vplivanje nanje: evropski vidik), študija, 2021.

(8)  Barta, O., Boldt, G., Lavizzari, A., Meaningful youth political participation in Europe: concepts, patterns and policy implications (Resnična politična participacija mladih v Evropi: koncepti, vzorci in posledice za politiko), raziskovalna študija, 2021.

(9)  Eurobarometer 96 – zima 2021–2022.

(10)  Kitanova, M., Youth political participation in the EU: evidence from a cross-national analysis (Politična participacija mladih v EU: dokazi iz čeznacionalne analize), Journal of Youth Studies, vol. 23, št. 7, 2020 (prispevek prejet leta 2018).

(11)  https://www.youthforum.org/files/YFJ_EU_Youth_Test.pdf

(12)  Poročilo o končnem izidu Konference o prihodnosti Evrope.

(13)  Governance for Youth, Trust and Intergenerational Justice – Fit for all generations? – Highlights (Upravljanje za mlade, zaupanje in medgeneracijsko pravičnost – Je primerno za vse generacije? – Poudarki).

(14)  Raziskava Flash Eurobarometer o mladih in demokraciji, opravljena med 22. februarjem in 4. marcem 2022.

(15)  Evropski parlament, European Parliament youth survey Report (Poročilo Evropskega parlamenta o anketi med mladimi), september 2021.

(16)  Governance for Youth, Trust and Intergenerational Justice – Fit for all generations? – Highlights (Upravljanje za mlade, zaupanje in medgeneracijsko pravičnost – Je primerno za vse generacije? – Poudarki).

(17)  Evropski parlament, European Parliament youth survey Report (Poročilo Evropskega parlamenta o anketi med mladimi), september 2021.

(18)  Trio predsedstev Nemčije, Portugalske in Slovenije, Youth Survey Report (Poročilo o anketi med mladimi), januar 2022.

(19)  Trio predsedstev Nemčije, Portugalske in Slovenije, Youth Survey Report (Poročilo o anketi med mladimi), januar 2022.

(20)  Trio predsedstev Nemčije, Portugalske in Slovenije, Youth Survey Report (Poročilo o anketi med mladimi), januar 2022.

(21)  Deželan, T., Moxon, D., Influencing and understanding political participation patterns of young people: The European perspective (Razumevanje vzorcev politične participacije mladih in vplivanje nanje: evropski vidik), študija, 2021.

(22)  Raziskava Eurobarometer o evropskem letu mladih: mladi Evropejci se vse bolj udejstvujejo, Evropska komisija, 2022.

(23)  Governance for Youth, Trust and Intergenerational Justice – Fit for all generations? – Highlights (Upravljanje za mlade, zaupanje in medgeneracijsko pravičnost – Je primerno za vse generacije? – Poudarki).

(24)  https://www.youthforum.org/files/Concept-Note_final.pdf in https://www.youthforum.org/files/YFJ_EU_Youth_Test.pdf

(25)  UL C 152, 6.4.2022, str. 27.

(26)  Better Regulation Toolbox – SME Test (Zbirka orodij za boljše pravno urejanje – preizkus za mala in srednja podjetja).

(27)  Evropsko leto mladih (SOC/706), UL C 152, 6.4.2022, str. 122, in Nova strategija EU za mlade (SOC/589), UL C 62, 15.2.2019, str. 142.

(28)  UL C 429, 11.12. 2020, str. 44.

(29)  EESO izvaja študijo o strukturiranem sodelovanju mladih: evidentiranje primerov dobre prakse na lokalni, nacionalni, evropski in mednarodni ravni, da bi razvili ustrezne mehanizme, ki so potrebni, da bi se zagotovo upošteval glas mladih.

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Pomen tehnologij za odstranjevanje ogljika za razogljičenje evropske industrije

(mnenje na lastno pobudo)

(2022/C 486/08)

Poročevalec:	Andrés BARCELÓ DELGADO
Soporočevalka:	Monika SITÁROVÁ

Sklep plenarne skupščine	18. 1. 2022
Pravna podlaga	člen 52(2) Poslovnika
	mnenje na lastno pobudo
Pristojnost	posvetovalna komisija za spremembe v industriji (CCMI)
Datum sprejetja na seji komisije	24. 6. 2022
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju	21. 9. 2022
Plenarno zasedanje št.	572
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	229/0/7

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) znova izraža trdno podporo zavezam iz zelenega dogovora ter krepitvi strateške avtonomije pri oskrbi z energijo in vodilnega položaja v industriji.

1.2

Posledic sedanje vojne v Ukrajini za razpoložljivost energije in surovin ni mogoče zanemariti in jih je treba spremljati v okviru evropskega semestra.

1.3

Zeleni prehod v predelovalni industriji lahko uspe le, če bo na voljo dovolj ustrezne mešanice energije iz obnovljivih virov za elektrifikacijo in proizvodnjo zelenega vodika. Tehnologije za odvzem ogljika ter zajemanje, shranjevanje in uporaba ogljika bodo industriji pomagali, da postane podnebno nevtralna. Za dosego ciljev zelenega dogovora je treba po vsej Evropi uvajati energijo iz obnovljivih virov.

1.4

Za razogljičenje bo treba (v naslednjih 30-ih letih) korenito preobraziti industrijske dejavnosti. Čeprav mnoge nizkoogljične tehnologije že obstajajo, je njihova raven tehnološke pripravljenosti (1) nizka. Za nadgradnjo in obsežno uvajanje teh prelomnih tehnologij bodo potrebni ambiciozni tehnološki časovni načrti, EU pa mora spodbujati inovacije s sredstvi iz skladov za podnebje in inovacije.

1.5

Razvoj tehnologij ter izobraževanje in preusposabljanje delovne sile so zato bistvenega pomena za zeleni prehod v predelovalni industriji. Zeleni in pravični prehod v industriji, ozaveščanje o njem in njegovo sprejemanje bi bilo treba podpreti s socialnim dialogom na evropski ravni, ravni držav članic in regionalni ravni. Da bo ta prehod uspešen in nihče ne bo prezrt, bodo ključni krepitev zmogljivosti ter projekti za opredelitev glavnih znanj in spretnosti.

1.6

Večja uporaba alternativnih surovin, zlasti trajnostne biomase, lahko prispeva k trajnemu odstranjevanju ogljika iz ozračja. V ta namen je treba spodbujati trajnostno gospodarjenje s produktivnimi (kmetijskimi in gozdarskimi) zemljišči ter uporabo biomase v proizvodih z dolgo življenjsko dobo, ki še povečujejo koristi odvzema ogljika. Poleg tega bi bilo koristno zmanjšati odvisnost EU od uvoženih surovin in virov.

1.7

EESO poziva k ohranitvi konkurenčnosti evropske industrije: EU ima pionirsko vlogo pri zmanjševanju emisij CO2, vendar morajo njenim podnebnim ambicijam slediti tudi drugi akterji. Ker je podnebna kriza globalna, mora diplomacija Evropske unije pospešiti svoja prizadevanja, da bi tretje države resnično prepričala, naj storijo več za boj proti njej. Ne glede na to, kako ambiciozni bodo politični cilji EU, bo ta vse bolj pionir pri razogljičenju industrije – zaradi politične podpore tem prizadevanjem ter praktičnega znanja podjetij in njihovih delavcev o industrijskih zmogljivostih, potrebnih tehnologijah in o tem, kako predvideti spremembe, kar omogoča sprejemanje ustreznih praktičnih ukrepov.

1.8

Z ohranitvijo trdne industrijske baze v EU bomo evropski družbi zagotovili blaginjo, kakovostna delovna mesta in zavezanost boju proti podnebnim spremembam. Da bi evropska industrija ohranila svoj konkurenčni položaj, mora na podlagi ustreznega regulativnega okvira vlagati v raziskave, razvoj in inovacije, obrate ter opremo v Evropi.

2.   Splošne ugotovitve

2.1

Evropska podnebna pravila določajo ambiciozen cilj glede zmanjšanja emisij za leto 2030, hkrati pa so potrdila cilj, da je treba do leta 2050 doseči podnebno nevtralnost. Za uresničitev teh ciljev Evropske unije je treba analizirati vse dejavnosti, ki povzročajo emisije toplogrednih plinov, in opredeliti poti do ničelnih emisij do približno leta 2050.

2.2

Predelovalna industrija ustvari 20 % (2) emisij v Evropi. Ogljično intenzivni sektorji v Evropi so industrija železa in jekla, cementa, kemijska in petrokemična industrija, industrija celuloze in papirja, gnojil, stekla, keramike, rafinerije nafte in industrija neželeznih kovin (predvsem aluminija). Emisije toplogrednih plinov teh industrijskih sektorjev vključujejo ogljikov dioksid (CO2) iz porabe energije, neenergetske rabe fosilnih goriv in virov nefosilnih goriv ter pline, ki niso CO2.

2.3

Zeleni prehod predelovalne industrije je bistvenega pomena za izvajanje evropskih podnebnih pravil. Povezan bo s tehnološkimi spremembami in posledično spremembami delovnih metod, znanj in spretnosti ter kompetenc v industriji. Potrebni pa bodo tudi ukrepi na strani ponudbe za spodbujanje uporabe nizkoogljičnih proizvodov in novih poslovnih modelov (industrijska simbioza, krožnost, prilagajanje odjema).

3.   Predelovalna industrija na poti k podnebni nevtralnosti

3.1

To mnenje na lastno pobudo se osredotoča na industrijske sektorje v okviru sistema EU za trgovanje z emisijami (ETS), zato ne obravnava energetskih podjetij, prometa in stavb.

3.2

Poleg razogljičenja mora vsak industrijski sektor nujno izboljšati tudi svojo energijsko učinkovitost. To sicer ne bo dovolj za razogljičenje evropske industrije, kljub temu pa lahko močno zmanjša emisije iz porabe energije. Nujno bo s fosilnih goriv preiti na tehnologije brez emisij toplogrednih plinov, večinoma na obnovljive vire energije. Za ta energetski prehod s fosilnih goriv na tehnologije brez emisij so odgovorni javne službe in organi.

3.3

V zvezi z izzivom razogljičenja bi lahko industrijske sektorje razvrstili na naslednji način: — sektorji, v katerih je treba korenito spremeniti proizvodni proces: jeklo (integrirana proizvodnja), gnojila in kemijska industrija; — sektorji, v katerih je treba spremeniti nosilca energije v proizvodnem procesu: jeklo (elektroobločna peč), steklo, keramika, papir itd.; — sektorji, v katerih je težko zmanjšati emisije, kot je sektor cementa, ki mora zajeti in shraniti (ali uporabiti) CO2, ki se sprošča med proizvodnim procesom, da bi postal podnebno nevtralen; — sektorji, ki lahko tehnologije zajemanja in uporabe ogljika izkoristijo za razvoj proizvodov z visoko dodano vrednostjo, kot so rafinerije nafte ter kemijska in petrokemična industrija.

3.4

Visoko učinkovita industrijska soproizvodnja (3) bo zagotovo prispevala k večji energijski učinkovitosti, vendar ne more razogljičiti industrije. Druga možnost za splošno povečanje energijske učinkovitosti bi bila uporaba toplote z nizko entalpijo iz industrijskih virov za daljinsko ogrevanje, ki bi se lahko upoštevala pri prehodu na popolno razogljičenje.

3.5

Tehnologije za odvzem ogljika iz ozračja odstranijo že izpuščen CO2 in tako ustvarjajo „negativne“ emisije. Tehnologije, povezane z zajemanjem in shranjevanjem ogljika, kot sta bioenergija z zajemanjem in shranjevanjem ogljika (Bioenergy with carbon capture and storage, BECCS) ter neposredno zajemanje in shranjevanje ogljika iz zraka (Direct Air Carbon Capture and Sequestration, DACCS), so pomemben del tehnologij za ustvarjanje negativnih emisij. Vendar so te tehnologije kljub svojemu potencialu za blažitev podnebnih sprememb trenutno šele v predstavitveni fazi. Druge tehnologije za odvzem ogljika vključujejo dejavnosti, ki povečujejo naravne ponore CO2, kot sta pogozdovanje in ponovno pogozdovanje, in se v tem mnenju ne obravnavajo.

Izziv za prihodnje tehnologije za odvzem ogljika v predelovalni industriji je najti ravnovesje med zajemanjem in shranjevanjem ogljika kot eno od možnosti za blažitev podnebnih sprememb ter drugimi tehnologijami za zmanjševanje in odstranjevanje ogljika. Zmanjševanje in odvzem emisij toplogrednih plinov morata biti v skladu s Pariškim sporazumom in evropskimi podnebnimi pravili. Z zajemanjem in shranjevanjem ogljika lahko EU z ustreznim tempom napreduje pri odvzemu toplogrednih plinov, toda dolgoročno preprečevanje shranjevanja ogljika mora ostati cilj.

3.6

Zdi se, da je vodik, proizveden z uporabo energije iz obnovljivih virov (zeleni vodik), medsektorska rešitev za procese razogljičenja. Na Švedskem na primer se izvaja projekt za odpravo emisij toplogrednih plinov iz proizvodnje jekla z uporabo obnovljivega vodika. Na Finskem poteka projekt, v okviru katerega bodo predstavljeni načini za proizvodnjo modrega in pozneje zelenega vodika ter zajemanje CO2 in njegovo trajno shranjevanje v Baltskem morju.

4.   Predelovalna industrija na poti k razogljičenju

4.1

Med vsemi evropskimi industrijskimi sektorji se osredotočamo na tiste, ki imajo velik potencial za izboljšanje in učinek na zmanjšanje emisij CO2 v Evropi, v predelovalni industriji pa na tiste, ki morajo za razogljičenje premagati več izzivov. V tem mnenju so tako v ospredju jeklarska, cementna, kemijska in petrokemična industrija, rafinerije nafte, industrija celuloze in papirja, industrija gnojil ter steklarska in keramična industrija.

4.2

Pred opisom tehnologij, ki bi lahko prispevale k zmanjšanju in odvzemu emisij ogljikovega dioksida, je treba razmisliti o zamenjavi virov energije, pridobljenih iz fosilnih goriv, z drugimi viri, ki ne povzročajo emisij, in drugimi obnovljivimi viri. Ti viri so lahko vetrna, fotovoltaična, termosolarna, vodna in geotermalna energija ter biomasa in biogoriva.

4.3

Nekateri industrijski sektorji bi morali v svoje procese vključiti obstoječe ali nove tehnologije, da bi dosegli ničelne emisije toplogrednih plinov in napredovali v smeri podnebno nevtralne družbe. Potreben bo en sam ali pa več korakov, kar je odvisno od posameznega sektorja in njegovih trenutnih emisij toplogrednih plinov.

4.4

Ta prvi korak bi se lahko zdel „zgolj“ sprememba v delu postopka, ki se nanaša na proizvodnjo/dobavo energije. V številnih drugih primerih bodo morda potrebne nadaljnje raziskave in razvoj, na primer za prilagoditev sedanjih gorilnikov na zemeljski plin vodiku ali za uporabo toplotnih črpalk. Poleg tega bi bilo treba obravnavati tudi pomisleke glede medsebojnega vpliva vodika in materialov ali proizvodov.

4.5

Jeklarska industrija: Izziv za tradicionalno jeklarsko industrijo (integrirana proizvodnja, ki zahteva zmanjšanje železove rude) je že privedel do uvedbe več novih tehnoloških pristopov; ti se zdaj osredotočajo na nadomestitev plavžev z elektroobločnimi pečmi, ki se polnijo z neposredno reduciranim železom, proizvedenim z uporabo zelenega vodika. Druge že raziskane alternative temeljijo na tehnologijah zajemanja in shranjevanja ogljika, vendar z njimi ni mogoče doseči cilja glede zmanjšanja emisij toplogrednih plinov. Pri elektrolizi železove rude bi lahko nastalo do 87 % manj emisij CO2 kot pri sedanji integrirani proizvodnji (če je oskrba z električno energijo v celoti dekarbonizirana). Cilj zmanjšanja z vodikovo plazmo so bile ničelne emisije CO2. Dejansko bi lahko proizvodnja jekla z vodikom ustvarila do 95 % manj CO2 kot sedanja integrirana proizvodnja (če se uporablja popolnoma razogljičena električna energija), vendar bi to zaradi izgube energije med proizvodnjo vodika povečalo porabo energije v industriji. Jeklo, proizvedeno v elektroobločnih pečeh, povzroča le 14 % emisij toplogrednih plinov iz integrirane proizvodnje, glavni izziv pa je, da se zemeljski plin, ki se uporablja v pečeh za vroče valjanje, zamenja z zelenim vodikom ali indukcijsko električno energijo. Z zajemanjem in uporabo ogljika (z uporabo odpadnih plinov iz plavžev) se lahko emisije zmanjšajo za do 65 %, če se postopek uporablja v celoti (zmanjšanje CO2 je odvisno tudi od celotnega življenjskega cikla nastalih kemičnih izdelkov). Nekaj postopkov je v naprednejši fazi razvoja – predstavitveni objekt Steelanol (trenutno v gradnji – raven tehnološke pripravljenosti 9) uporablja odpadni plin za proizvodnjo bioetanola, projekt Carbon2Chem (raven tehnološke pripravljenosti 7–8) pa je namenjen uporabi odpadnega plina kot surovine za kemikalije.

4.6

Proizvodnja cementa: Samo 37 % emisij v cementni industriji izvira iz goriv, preostalih 63 % emisij pa je posledica kemične reakcije surovine (emisije iz proizvodnih procesov). Uporaba goriv iz obnovljivih virov (biomase ali vodika) bo zato zmanjšala emisije za največ 35 %. Trenutno se preskušajo tehnologije, ki bi lahko v prihodnje omogočile zajemanje in upravljanje ali shranjevanje CO2 (metoda z amini in kalcijeva zanka). Še ena možnost za zmanjšanje emisij je razvoj tako imenovanega nizkoklinkerskega cementa, katerega trenutna raven tehnološke pripravljenosti je 5–7. Ta cement povzroča do 30 % manj emisij kot čisti portlandski cement.

4.7

Kemijska industrija: V kemijski industriji je cilj elektrifikacije proizvodnih procesov, kot je elektrifikacija peči za parni kreking, zmanjšati emisije CO2 na peč za 90 %. Kemijski sektor pomembno prispeva k obnovitvi trajnostnih ogljičnih ciklov. Kemični proizvodi so orjaški zbiralnik ogljika, ki lahko veže ogljik za obdobje 10–40 let. Količina ogljika, vsebovanega v kemičnih proizvodih, je danes primerljiva s skupnimi emisijami, ki v kemijski industriji nastanejo pri proizvodnji teh izdelkov. Čeprav večina tega ogljika konča v ozračju, ko se proizvodi ob koncu uporabe sežgejo, je uvedba ambiciozne strategije za krožno gospodarstvo predpogoj za trajnostne in na podnebne spremembe odporne ogljične cikle z ohranjanjem ogljika „v zanki“. Kemijski sektor lahko prispeva k zmanjšanju emisij v drugih sektorjih z absorbiranjem ogljika in njegovim shranjevanjem v proizvodih.

4.8

Industrija celuloze in papirja: V industriji celuloze in papirja naj bi procesne izboljšave, vključno s prehodom na industrijo 4.0, skupaj z naložbami v najsodobnejše proizvodne tehnologije do leta 2050 privedle do zmanjšanja CO2 za 7 milijonov ton. Ta industrija lahko z izkoriščanjem zmogljivosti za soproizvodnjo toplote in električne energije v svojih obratih sodeluje na energetskem trgu z uporabo presežkov nestalnih obnovljivih virov energije. Tako dosežen prispevek k razogljičenju bi lahko znašal celo 2 milijona ton. Nadaljnje pretvorba industrijskih naprav za uporabo virov energije z nizkimi ali ničelnimi emisijami ogljika naj bi omogočila zmanjšanje emisij za 8 milijonov ton CO2. Poleg nekaterih prebojnih konceptov, opredeljenih v projektu Two Team (4), kot je tehnologija globokih evtektičnih topil, ki se trenutno razvija, bi lahko z drugimi inovativnimi in prelomnimi rešitvami k zmanjšanju emisij prispevali še približno 5 milijonov ton CO2.

4.9

Rafinerije nafte: Rafinerije nafte lahko prispevajo k energetskemu in podnebnemu prehodu gospodarstva EU na dva načina: i) z bistvenim zmanjšanjem ogljikovega odtisa svojega proizvodnega procesa in ii) s postopno zamenjavo goriv in drugih proizvodov fosilnega izvora z gorivi in drugimi proizvodi, ki temeljijo na biogenem ali recikliranem ogljiku. Postopno nadomeščanje energije iz fosilnih virov z bioenergijo bo skupaj s tehnologijami za zajemanje, uporabo in shranjevanje ogljika privedlo celo do negativnih emisij toplogrednih plinov. Neto emisije toplogrednih plinov, ki nastanejo med uporabo goriv in drugih rafinerijskih proizvodov, je mogoče korenito zmanjšati s postopno zamenjavo surovin, tj. zamenjavo surove nafte s trajnostno biomaso in recikliranim CO2. Tako pridobljena goriva bodo ob izgorevanju v ozračje izpustila nič ali zelo malo neto CO2, kar bo prispevalo k razogljičenju prometa, zlasti pri tistih načinih prevoza, ki jih je težje elektrificirati. Na teh področjih potekajo naložbe in novi projekti. Tri od približno 80 večjih rafinerij v EU so bile na primer spremenjene v biorafinerije in so surovo nafto v celoti nadomestile s trajnostno biomaso (5). Za to strategijo podnebnega prehoda so potrebna manjša finančna sredstva kot za druge rešitve, saj je mogoče rafinerije same in logistični sistem za distribucijo proizvodov v veliki meri prilagoditi in ponovno uporabiti.

4.10

Industrija gnojil: Industrija gnojil zdaj preučuje možnost nadomestitve zemeljskega plina kot surovine z zelenim vodikom. Po vsej EU se razvija več pilotnih projektov (6). Ko bo zeleni vodik na voljo in bodo njegovi stroški pokriti, bo industrija napredovala v smeri popolnega razogljičenja.

4.11

Če povzamemo: predelovalna industrija ima potencial za razogljičenje z energijsko učinkovitostjo, optimizacijo postopkov in prehodom na energijo iz obnovljivih virov. Za dosego cilja ogljične nevtralnosti do leta 2050 bodo potrebne naložbe v raziskave, razvoj in inovacije. Tehnologije za zajemanje, uporabo in shranjevanje ogljika so pomembne tudi za predelovalne sektorje, npr. za cementno industrijo in sektorje, kjer je vir energije biomasa.

5.   Znanja in spretnosti ter kompetence v predelovalni industriji v prihodnosti

5.1

Novi industrijski procesi bodo nedvomno zahtevali nove delovne metode. Industrijski sektorji in delavci bodo morali prilagoditi svoje metode dela in se pri tem osredotočiti na zmanjševanje emisij CO2 od prvih faz proizvodnih procesov naprej.

5.2

Zeleni prehod predelovalne industrije bo na številne načine spremenil proizvodnjo, saj se bodo v celoti uvedle nove proizvodne tehnologije in izkoristila digitalizacija. Za pravičen prehod, pri katerem nihče ne bo zapostavljen, bodo potrebni nova znanja in spretnosti, izpopolnjevanje ter preusposabljanje. Posebno pozornost je treba nameniti spodbujanju državljanov in delavcev, MSP, socialnih podjetij in regionalnih strokovnjakov v EU, da tam, kjer živijo, proaktivno sodelujejo pri neizogibnih spremembah.

5.3

EU mora zagotoviti, da znanje o novih tehnologijah in načinih njihovega izvajanja v sedanjih sektorjih doseže delavce v industriji. Javne oblasti in podjetja si morajo v okviru socialnega dialoga prizadevati tudi za mobilizacijo znanja in spretnosti, ki so že na voljo, da bi uresničili cilje glede razogljičenja.

5.4

Za številne sektorje bo ključna splošna uporaba zelenega vodika v industriji. Poleg tega bo uvajanje tehnologij za odvzem ogljika vplivalo na znanja in spretnosti ter kompetence v predelovalni industriji in v veliki meri tudi v dobavni verigi.

6.   Ukrepi in okvirni pogoji EU

6.1

Pravni okvir EU in nacionalni predpisi morajo prispevati k razogljičenju industrije. Upoštevati bi bilo treba, da bodo med državami članicami in regijami v Evropi velik razlike glede možnosti oziroma virov, ki jih bo treba vložiti v prehod.

6.2

Sklad za pravični prehod, namenjen podpori regijam, ki so močno odvisne od ogljično intenzivne industrije, je pozitiven prvi korak. Vendar je njegovo področje uporabe preozko, saj je omejeno na regije, ki so močno odvisne od premoga, lignita, šote, naftnega skrilavca in ogljično intenzivne industrije. EESO tako kot Evropski parlament predlaga, naj se proračun za Sklad za pravični prehod močno poveča, da se podprejo še drugi sektorji, ki jih bo prizadelo razogljičenje industrije. Dodatna proračunska sredstva bi bilo treba nameniti prehodom z enega delovnega mesta na drugo, odpiranju alternativnih, kakovostnih delovnih mest v istih regijah in ustreznemu usposabljanju, preusposabljanju ter izpopolnjevanju delavcev.

6.3

Za zeleni prehod v industriji bo potreben dostop do velikih količin ogljično nevtralne energije in surovin po plačljivih, stabilnih in konkurenčnih cenah. Evropa bo potrebovala znatne naložbe, tudi v energetsko infrastrukturo, da bo zadostila potrebam industrije po velikih količinah energije iz obnovljivih virov.

6.4

Regulativni okvir EU mora usmerjati njeno gospodarstvo, da bo do leta 2050 doseglo cilj neto podnebne nevtralnosti, in sicer z ustvarjanjem pogojev za sprostitev ogromnih finančnih, tehnoloških in intelektualnih virov za naložbe v nizkoogljične tehnologije, vključno s tehnologijami za odvzem ogljika, ki jih je treba hitro uvesti.

6.5

Potrebne so redne spodbude za pospeševanje zajemanja ogljika v predelovalni industriji, tako na evropski ravni – s sredstvi iz sklada za inovacije – kot v vseh državah članicah; pri tem je treba paziti, da ne bi razpadel enotni trg, ki je eden od temeljev EU. Nujne bodo dodatne pobude EU za privabljanje in mobilizacijo zasebnih naložb.

6.6

Na evropski ravni je treba oblikovati strateška zavezništva, da bi pospešili razvoj te industrije in EU omogočili, da prevzame vodilno vlogo na tem področju. V ta namen bi lahko prilagodili sedanja pravila o državni pomoči.

6.7

Posebno pozornost je treba nameniti dejavnostim na področju raziskav in razvoja, z dialogom o tem na evropski ravni; prednostni način za usmerjanje teh dejavnosti mora biti sklad za inovacije.

6.8

S politikami javnega naročanja bi bilo treba spodbujati trge za zelene proizvode, na katerih proizvajalci zmanjšujejo emisije toplogrednih plinov v primerjavi z „rjavimi“ proizvodi.

6.9

Ugotovljena zamuda pri obravnavanju podnebnih izzivov in časovni pritisk pomenita, da morajo poročanje in priporočila za vse države članice v okviru evropskega semestra vključevati nekatere ključne kazalnike uspešnosti, ki bodo pomagali doseči potrebno razogljičenje industrije.

6.10

V poročilu o strateškem predvidevanju bi bilo treba redno pregledovati napredek, najobetavnejše scenarije/možnosti in šibke točke v poskusih, da bi uresničili podnebne cilje. To je še toliko pomembnejše, ker lahko zagotovi smernice za nujne in zelo tvegane naložbe, pa tudi za razumno združevanje virov, tako vertikalno kot horizontalno.

6.11

Vrsta signalov opozarja na neenake konkurenčne pogoje in nevarnost selitve ogljika v tretje države, kar ovira prehod na brezogljično gospodarstvo. To znova kaže na pomen uvedbe preverjanja konkurenčnosti kot orodja za filtriranje in usmerjanje tveganj.

6.12

Izmerjena so jasna razhajanja v koncentraciji emisij po državah članicah, emisijah na prebivalca, gospodarskih sektorjih in regijah. Zaradi časovnega pritiska je treba dati prednost doseganju čim hitrejših in čim boljših rezultatov, ki bodo omogočili postopno razogljičenje. Zato bi se bilo treba močno osredotočiti na metalurgijo, mineralne materiale, kemikalije in industrijo goriv iz obnovljivih virov. Inovacije v zgodnji fazi ter želja po njihovi uporabi in prodaji se razlikujejo glede na velikost podjetij, pri čemer imajo zelo velike skupine prednost pri prvem, mala in srednja podjetja pa pri drugem. Zato bi bilo treba z ustvarjanjem ugodnega poslovnega okolja spodbujati in olajšati tako medsektorski kot vertikalni prenos znanja.

---

(1)  Ravni tehnološke pripravljenosti so različne točke na lestvici, ki se uporablja za merjenje napredka ali zrelosti tehnologije.

(2)  Evropska agencija za okolje.

(3)  Soproizvodnja toplote in električne energije.

(4)  https://www.cepi.org/two-team-project-report/

(5)  Rafineriji v Geli in Benetkah (eni.com) ter rafinerija La Mède (TotalEnergies.com).

(6)  Podjetje Fertiberia je v Puertollanu v Španiji odprlo tovarno gnojil z „ničelnim učinkom“.

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Energetski in digitalni prehod na podeželju

(mnenje na lastno pobudo)

(2022/C 486/09)

Poročevalec:	John COMER
Soporočevalec:	Luís MIRA

Sklep plenarne skupščine	20. 1. 2022
Pravna podlaga	člen 52(2) Poslovnika
	mnenje na lastno pobudo
Pristojnost	strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje
Datum sprejetja na seji strokovne skupine	30. 6. 2022
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju	21. 9. 2022
Plenarno zasedanje št.	572
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	173/1/2

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) meni, da skupna strategija za energetski in digitalni prehod na podeželju ni deležna takšne pozornosti in podpore, kot bi ju pričakovali. Poziva k hitri uresničitvi dolgoročne vizije Komisije za podeželska območja EU in k mobilizaciji deležnikov v okviru pakta EU za podeželje. Posebno pozornost je treba nameniti najbolj ranljivim podeželskim območjem, da nihče ne bo zapostavljen. Bistveno se je osredotočiti na energetsko revščino in območja revščine na podeželju.

1.2

EESO je prepričan, da bo uspešnost Evrope v prihodnosti v veliki meri odvisna od tega, ali bomo podeželje obravnavali uravnoteženo z mestnimi območji. Podeželske skupnosti ne bi smele biti prikrajšane, ko gre za digitalizacijo in možnosti rabe energije, npr. uporabo osebnih avtomobilov, ki je potrebna zaradi slabega javnega prevoza.

1.3

Vlogo lokalnih skupnosti je treba izkoristiti, da se pravičen energetski prehod doseže v povezavi z razvojem skupnosti, in sicer z vzpostavitvijo in širitvijo skupnosti na področju energije iz obnovljivih virov in energetskih skupnosti državljanov, v katere se prostovoljno povezujejo državljani, lokalni organi ter mala in srednja podjetja za spodbujanje družbenih in gospodarskih koristi.

1.4

EESO poziva k okrepitvi naslednjih politik in instrumentov: — Politika na področju energije iz obnovljivih virov: trenutno politiko o energiji iz obnovljivih virov vodi predvsem potreba po povečanju zmogljivosti, ne pa povečanje sinergij za blaginjo podeželskih skupnosti. Bistveno je čim bolj povečati zmogljivosti za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov, enako bistveno pa je tudi količinsko opredeliti in reševati vsa vprašanja razvoja podeželja. — Politika javnih razpisov: trenutna politika javnih razpisov za obrate pridobivanja energije iz obnovljivih virov ne koristi podeželskim skupnostim, saj se osredotoča predvsem na zmanjševanje stroškov in ne na socialno-ekonomske potrebe prebivalcev podeželja. Vsi obrati za pridobivanje energije iz obnovljivih virov bi morali biti vzpostavljeni stroškovno čim bolj učinkovito in pomembno prispevati k socialno-ekonomskim potrebam podeželskih skupnosti in tamkajšnjih prebivalcev. — Shranjevanje električne energije: sektor za shranjevanje električne energije se mora razviti. Eden ključnih izzivov bo sezonska zanesljivost oskrbe z električno energijo. Baterijsko shranjevanje in pametna elektrifikacija skupaj s prilagajanjem odjema bosta pri tem v pomoč. Shranjevanje obnovljivega vodika bo potrebno kot rezerva. — Posebno financiranje z namensko dodelitvijo sredstev v nacionalnih načrtih za okrevanje in odpornost, s čimer se zagotovi, da se denar dejansko porabi na podeželju.

1.5

EESO poziva Komisijo, naj predlaga akt o digitalnem podeželju (Digital Rural Act), ki bi bil tretji element digitalne strategije EU, skupaj z aktom o digitalnih trgih in aktom o digitalnih storitvah. Digitalizacija bo prinesla nove priložnosti (zlasti za mlade), kar bi lahko spremenilo demografske trende ter ljudem omogočilo delo od doma in iz podeželskih delovnih središč.

1.6

EESO poudarja, da bo mogoče v načrtih EU ali nacionalnih načrtih za okrevanje in odpornost v celoti izkoristiti prispevek podeželskih območij samo, če se visokohitrostno internetno povezljivost zagotovi na celotnem ozemlju, vključno z redko poseljenimi območji. Vlade poziva, naj ustvarijo pogoje, da bodo zasebni izvajalci lahko opravljali to storitev, ali pa opravljanje storitve zagotovijo same z državnim podjetjem.

1.7

EESO meni, da morajo vladni organi in ponudniki storitev razviti uporabniku prijazne aplikacije, ki bodo posebej prilagojene dejanskemu načinu življenja in dejavnostim na podeželju. Uporaba teh tehnologij bo na primer zmanjšala ogljični odtis kmetijstva (precizno kmetijstvo) in pomagala izboljšati dostopnost oddaljenih območij (droni). Če zasebni sektor ne zagotovi teh rešitev, mora ukrepati javni sektor.

1.8

EESO poudarja, da je treba podeželskim uporabnikom različnih starosti omogočiti ustrezno usposabljanje in izpopolnjevanje za uporabo te nove digitalne tehnologije. Vključevanje na območjih z omejenimi možnostmi mora prav tako omogočiti dostop do potrebnih naprav, bodisi s skupno uporabo bodisi z državno subvencijo za njihov nakup.

1.9

EESO ugotavlja, da je za podporo energetskemu prehodu nujna uvedba digitalnih tehnologij na podeželju. Energetski sistem na podeželju mora biti decentraliziran, kar pomeni, da je močno potrebna večja in boljša medsebojna povezanost, to pa že samo po sebi zahteva uporabo digitalnih tehnologij za usklajevanje ponudbe in povpraševanja ter zagotovitev učinkovitih energetskih tokov. Digitalne aplikacije na podeželju bodo morale biti energijsko zelo učinkovite zaradi nižje stopnje uporabe in manjše gostote prebivalstva. Na podeželju bo nujna povezljivost IT z majhno porabo energije.

1.10

EESO poudarja, da na podeželju živi 30 % prebivalcev EU, zato je pravičen energetski prehod na podeželju ključni element pravičnega prehoda na podnebno nevtralno, trajnostno in uspešno Evropsko unijo v skladu s teritorialno agendo 2030.

1.11

Komisija je predlagala, da se 20 % sredstev instrumenta NextGenerationEU nameni digitalnim naložbam. EESO priporoča, naj vse države članice vsaj 10 % teh sredstev namenijo digitalnim naložbam na podeželju, in sicer brez pretirane birokracije.

2.   Energetski prehod na podeželju

Uvod

2.1

V skladu s splošnim znanstvenim soglasjem je vpliv človeštva na globalne podnebne spremembe najverjetneje posledica sproščanja ogljikovega dioksida zaradi izgorevanja fosilnih goriv.

2.2

Klimatolog Michael Mann v svoji knjigi The New Climate War (Nova podnebna vojna) meni, da je naš planet zdaj že dosegel nevarno segretost in da še vedno ne sprejemamo potrebnih ukrepov, da bi preprečili največjo svetovno krizo, s katero smo se kdaj koli soočili.

2.3

Ponekod so nevarne podnebne spremembe zaradi naraščanja morij že nastopile. V Benetkah in Miamiju se v zvezi s tem soočajo z velikimi izzivi. Na območju Amazonije je prišlo do množičnega izsekavanja gozdov in suše, ki so jo povzročile podnebne spremembe. Zelo zaskrbljujoče je dejstvo, da se arktični ledeni pokrov tali hitreje, kot smo pričakovali.

2.4

Potrebno je ukrepanje vseh deležnikov na svetovni ravni, da bi takoj sprejeli ukrepe za blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje ter tako zmanjšali emisije toplogrednih plinov. Takojšnja prednostna naloga mora biti hitro zmanjšanje uporabe fosilnih goriv.

Podeželska območja

2.5

Na podeželju živi 130 milijonov ljudi oziroma 30 % prebivalcev EU. Podeželska območja so raznolika in nanje močno vpliva njihova lega. Na številnih območjih, zlasti v južni Evropi, bodo podnebne spremembe postopoma povečale pomanjkanje vode, stopnjevale poplave ter povečale intenzivnost in pogostost požarov v naravi. V severni Evropi lahko povečana količina padavin in neviht povzroči in bo povzročila znatno škodo na infrastrukturi z velikimi finančnimi posledicami. Višje temperature bodo okrepile vodni ciklus in povečale pogostost hudih neviht. Te okoliščine kažejo na potrebo po kar najhitrejšem energetskem in digitalnem prehodu na podeželju.

2.6

Zamisel o energetskem prehodu na podeželju ni deležna takšne pozornosti, kot bi pričakovali. To je presenetljivo, saj so viri, potrebni za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov, tesno vezani na podeželje. Večino infrastrukture za obnovljive vire energije, kot so vetrne turbine, sončne elektrarne in bioplinarne, najdemo na podeželju. Tudi prenosna omrežja so del podeželske pokrajine. Številni prebivalci podeželja menijo, da so jim ti objekti vsiljeni in da večjo korist prinašajo mestnim območjem.

2.7

Podeželje ima glede na svojo lego različne in raznolike potrebe. Podeželska območja se lahko delijo na naslednji način: — podeželska območja znotraj območij dnevnih voženj na delo v mesto (v radiju 60 km) in katerih razvoj je povezan z mestom; — podeželske regije, ki niso del urbanega trga dela, vendar je zanje značilen pretok blaga in okoljskih storitev ter drugih gospodarskih dejavnosti v regijo in iz nje; — oddaljene podeželske regije, kjer je lokalno gospodarstvo v veliki meri odvisno od izvoza v okviru primarnih dejavnosti, na primer kmetijskih proizvodov, iz regije. Predvsem imajo ta območja pogosto razpršeno poselitev in slabe javne storitve.

2.8

Različna podeželska območja se pri izvajanju energetskega prehoda soočajo s številnimi in različnimi izzivi, kar kaže na pomembnost pravičnega prehoda za dosego želenega cilja.

2.9

Številna podeželska območja so fizično izolirana, gospodarsko slabo diverzificirana in imajo nizko gostoto prebivalstva. Nizki dohodki in staranje prebivalstva v mnogih primerih povečujejo ranljivost podeželskih skupnosti. Pri izvajanju energetskega prehoda je to, da ljudje živijo sami na odročnih podeželskih območjih in imajo malo socialnih stikov, velika težava. Energetska revščina je na teh območjih velik problem.

2.10

Uvedba pametnih števcev je bistveni del energetskega prehoda na podeželju. Zdi se, da je bilo uvajanje pametnih števcev na podeželju do zdaj precej počasno. Zagotoviti moramo tudi, da lahko gospodinjstva z nizkimi dohodki in ljudje z omejenim računalniškim znanjem kar najbolje uporabljajo pametne števce kot del pravičnega energetskega prehoda, pri katerem nihče ne bo zapostavljen. V okviru mehanizma za okrevanje in odpornost se za izboljšanje digitalnih znanj in spretnosti ter izobraževanje namenja 25 milijard EUR. Države članice morajo ustrezen delež teh sredstev nameniti usposabljanju na področju digitalnih znanj in spretnosti ter digitalne pismenosti za podeželsko prebivalstvo. Dejstvo, da nekateri deli Evrope nimajo interneta, je nesprejemljivo in ga je treba čim prej odpraviti.

2.11

EESO je v svojem mnenju Za celostno strategijo za trajnostni razvoj podeželja in mest (1) poudaril, da morajo biti politike na področju kmetijstva, prehrane in podeželja skladne s podnebno politiko in politiko biotske raznovrstnosti. Večfunkcijski vidik kmetijstva je prav tako pomemben kot spodbujanje nekmetijskih dejavnosti, na primer ustanavljanje podjetij v sektorju čistih energetskih storitev z namenom ustvarjanja delovnih mest. Raziskati je treba potencial e-trgovine.

2.12

Sporočilo Dolgoročna vizija za podeželska območja EU (2) vključuje pakt za podeželje, katerega cilj je med drugim spodbujati teritorialno kohezijo in ustvarjati nove priložnosti za privabljanje inovativnih podjetij. Izvajanje te vizije bi močno olajšalo pravičen energetski prehod na podeželju. EESO je ta pristop pozdravil v svojem mnenju Dolgoročna vizija za podeželska območja EU (3).

Prevoz

2.13

Zagotavljanje prevoza na podeželju je ključno vprašanje zaradi slabega javnega prevoza, redke poseljenosti ter oddaljenosti od trgovin in storitev. Poleg tega podeželani, ki delajo v mestnih središčih, pogosto premagujejo dolge razdalje do svojih delovnih mest.

2.14

Z lokalnim in nacionalnim načrtovanjem je treba omogočiti večmodalni prometni sistem za prehod na energijo iz obnovljivih virov. Tak sistem mora ponujati izbiro in nadomestne možnosti za prevoz ljudi in blaga.

2.15

Prevozu blaga na podeželju je treba pri energetskem prehodu nameniti posebno pozornost. Dostava kmetijskih potrebščin in prevzem kmetijskih pridelkov morata biti na primer pomemben del načrtovanja energetskega prehoda. Cilj, ki ga je treba doseči, so težka tovorna vozila na električni pogon in težka tovorna vozila na vodikov pogon. Kratkoročno bi lahko trajnostna biogoriva in hibridna vozila pripomogla k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov.

2.16

Velik porast spletnih nakupov, zlasti na podeželskih območjih, kaže na pomen zmanjšanja emisij toplogrednih plinov iz dostavnih vozil. Uporaba dostavnih vozil na električni pogon bi bila v ta namen primerna takoj, ko bo vzpostavljena ustrezna infrastruktura za polnjenje. Prav tako morajo kurirska podjetja financirati nakup dostavnih vozil na električni pogon. Takojšnja prednostna naloga je začeti zmanjševati emisije na vseh področjih.

2.17

Prednostno je treba zagotoviti boljši javni prevoz na podeželskih območjih, kar pomeni zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in socialno vključenost ter omogoča priložnosti za razvoj podeželja. Javni prevoz na podeželju je treba v okviru energetskega prehoda obravnavati kot javno dobro, zato je potrebno javno financiranje za spodbujanje in pospeševanje trajnostnega javnega prevoza.

2.18

Osebni avtomobili veljajo za nepogrešljivo prevozno sredstvo na podeželju, saj brez njih življenje na podeželju ne bi bilo izvedljivo. Prednostna naloga morata biti podpora in spodbujanje prebivalcev podeželja, da bodo zmanjšali uporabo osebnih avtomobilov, kadar je to mogoče, in čim prej prešli na vozila z nizkimi emisijami. Finančna pomoč za spodbujanje nakupa električnih vozil mora biti ključni cilj energetskega prehoda na podeželju.

2.19

Baterijsko shranjevanje je učinkovito sredstvo za izravnavo krivulje neto odjema električne energije iz obnovljivih virov. K temu lahko prispeva tudi razširjena uporaba električnih vozil. Če je električnim vozilom omogočeno pošiljanje električne energije nazaj v omrežje, lahko električni vozni park deluje kot baterijska shramba, ki dopolnjuje druge oblike baterijskega shranjevanja. Vračanje električne energije iz električnih vozil v omrežje mora biti za potrošnike finančno privlačno, kot je navedeno v mnenju EESO o uredbi o vzpostavitvi infrastrukture za alternativna goriva (4).

Turizem

2.20

Podeželska območja so pogosto odvisna od turizma kot pomembnega vira prihodkov. Zato morajo imeti ustrezno infrastrukturo za alternativna goriva, da bi spodbudili turistično industrijo in hkrati zmanjšali emisije toplogrednih plinov. Podjetja za izposojo avtomobilov je treba spodbujati k prehodu na vozila z nizkimi emisijami in po možnosti na električna vozila. Energetski prehod na podeželskih območjih zahteva ukrepe za spodbujanje večjih prihodkov od turizma.

Električna energija iz obnovljivih virov

2.21

Električna energija iz obnovljivih virov, kot so veter, sonce in bioplin, je pomemben element podeželske pokrajine. Pri usklajevanju zakonodaje med državami članicami je treba spodbujati in varovati interese proizvajalcev-odjemalcev ter pospeševati naložbe v infrastrukturo za energijo iz obnovljivih virov. V vseh državah članicah je treba omogočiti možnost prodaje proizvedene energije nacionalnemu omrežju. Obstajati morajo ustrezne kompenzacijske sheme za energijo iz obnovljivih virov, ki jo proizvedejo proizvajalci-odjemalci, in porabljeno energijo, da se zagotovi energetska neodvisnost podeželja.

2.22

Nedavne dražbe za centralizirano nabavo električne energije iz obnovljivih virov so postale vse bolj razširjene in so v številnih primerih omogočile znižanje stroškov gradnje vetrnih in sončnih elektrarn. Na splošno je razvoj električne energije na podeželju povezan predvsem z razogljičenjem energetskega sektorja, sinergij s cilji razvoja podeželja pa ni. Prebivalci podeželja pogosto nasprotujejo takšnemu razvoju, saj v njem vidijo le malo koristi za lokalno skupnost.

2.23

Zadruge in druge lokalne organizacije je treba vključiti v dogovarjanje o lokacijah objektov za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov, tako v celinskih kot v obalnih regijah. Lokalne skupnosti morajo imeti lastniški delež v teh objektih in imeti korist od njih na lokalni ravni.

2.24

Pri teh velikih projektih je razvoj energije iz obnovljivih virov povezan predvsem z razogljičenjem energetskega sektorja, razvoj podeželja pa je le malo upoštevan. Majhne vetrne elektrarne, majhne sončne elektrarne in gnilišča, ki jih upravljajo zadruge in lokalni prebivalci, je mogoče bolj usmeriti v razvoj podeželja ter v socialno in gospodarsko vključevanje podeželskih skupnosti. Pri teh dveh sistemih je treba doseči ravnovesje. Skupnosti na področju energije iz obnovljivih virov in energetske skupnosti državljanov so način za doseganje pravičnega energetskega prehoda v povezavi z razvojem skupnosti.

2.25

Študija primera na švedskem podeželju (Ejdemo in Söderholm, 2015) je pokazala, da so bile brez programov spodbud za skupnosti zaposlitvene možnosti v okviru razvoja podeželja zelo skromne.

2.26

Energetska skupnost državljanov je pravna oseba, v kateri se državljani, mala in srednja podjetja ter lokalni organi združujejo kot končni uporabniki, da bi sodelovali pri proizvodnji energije iz obnovljivih virov. Tak primer je občina Feldheim (majhna vas jugozahodno od Berlina), ki je postala energetsko samozadostna. Na svojih dvoriščih so postavili vetrne turbine in vzpostavili neodvisno omrežje. Prebivalci plačujejo minimalne cene električne energije. Vzpostavitev bioplinarne je vasi omogočila vzpostavitev omrežja daljinskega ogrevanja. To je odličen primer delujoče skupnosti na področju obnovljivih virov energije. Dokazuje tudi, da je pristop od spodaj navzgor ključnega pomena za prihodnost podeželskih območij (5).

2.27

Prilagajanje odjema preusmeri porabo električne energije v časovna obdobja, ko sistem lahko zadosti odjemu. Krivuljo neto odjema električne energije v obdobjih največjega odjema moramo izravnati, da bi se izognili izpadom, ko se proizvede več zelene električne energije. Uporaba baterijskega shranjevanja, vodnega shranjevanja in pametne elektrifikacije bo zagotovila prožnost pri izravnavi krivulje neto odjema.

2.28

Evropska komisarka za energijo Kadri Simson je v govoru irskim poslancem v Dublinu dejala, da je vojna v Ukrajini Bruselj prisilila k sprejetju večjih in hitrejših ukrepov za odpravo uvoza goriva iz Rusije. Navedla je, da si bo EU v skladu s predlogi, o katerih se je sicer treba še dogovoriti, prizadevala, da bi do leta 2030 45 % svoje porabe energije pokrila z energijo iz obnovljivih virov. Gre za povečanje sedanjega cilja 32 % in več kot podvojitev 22-odstotnega deleža iz leta 2020. EESO podpira ta novi cilj, vendar opozarja, da ga bo mogoče doseči le s hitro pospešitvijo novih in večjih naložb v energetski prehod na podeželju.

2.29

Veter ne piha vedno, zato bo potrebna varnostna rezerva. Obnovljivi vodik lahko zagotovi rezervno energijo za pokrivanje spremenljivih potreb po odjemu električne energije in se lahko shranjuje, dokler ni potreben.

Kmetijstvo

2.30

Kmetijska dejavnost je osrednjega pomena za razvoj in blaginjo večine podeželskih območij. Ta sektor podeželskega gospodarstva se pri energetskem prehodu sooča z velikimi izzivi.

2.31

Za zmanjšanje ogljičnega odtisa kmetijskih strojev še ni bilo opravljenega veliko dela.

2.32

Zdi se, da je v bližnji prihodnosti uporaba trajnostnih biogoriv najboljša možnost za zmanjšanje emisij, saj bi lahko uporabili obstoječe stroje, če bi jih ustrezno prilagodili.

2.33

Proizvodnja trajnostnih biogoriv ni poceni in je lahko več kot dvakrat dražja od dizelskega goriva. Cene se lahko v prihodnje nekoliko znižajo.

2.34

V prihodnosti, ko bodo kmetijski stroji na električni pogon bolj dostopni, bo mogoče znatno zmanjšati emisije.

2.35

Kmetijstvo večinoma ustvarja malo dobička, zato bi bilo kapitalske stroške prehoda na stroje na električni pogon zelo težko financirati. Reševanje problema financiranja zamenjave strojev s stroji na električni ali vodikov pogon bo pomembno vprašanje pri energetskem prehodu na podeželju.

2.36

Uporaba sončnih panelov na kmetijskih poslopjih bi kmetom omogočila uporabo zelene električne energije. Ker je kmetijstvo velik porabnik električne energije, bi to pomenilo pomembno pridobitev pri energetskem prehodu. Morebitne presežke bi lahko prodajali nazaj v omrežje.

2.37

Precizno kmetijstvo je s podatki podprt pristop k upravljanju kmetij, ki lahko izboljša proizvodnjo in donose ter zmanjša ogljični odtis kmetijstva. To je mogoče zaradi napredka na področju digitalne tehnologije z daljinskim zaznavanjem, GPS in satelitskimi krmilnimi sistemi za traktorje. Vse to bo pomembno pri energetskem prehodu v kmetijstvu skupaj z zahtevo po naložbah, usposabljanju in prekvalificiranju.

2.38

Kmetje lahko presežno električno energijo prodajajo v omrežje, saj imajo proizvajalci mleka in govedorejci na svojih kmetijskih poslopjih veliko strešnih površin. Nekateri kmetje lahko postanejo partnerji pri ustanavljanju obratov na biomaso in prodaji plina v plinovodno omrežje. Uporaba gozdnih ostankov v obratih na biomaso je pomembna za lažje gospodarjenje z gozdovi na območjih, kjer so taki materiali na voljo.

2.39

Zaradi posledic vojne v Ukrajini se je treba znova posvetiti prehranski varnosti v EU. Zemljišča je treba prednostno uporabljati za pridelavo hrane in ne sme biti konkurence v obliki nameščanja sončnih panelov v industrijskem obsegu in proizvodnje biomase za pridobivanje energije iz obnovljivih virov, ampak bi to moralo biti komplementarno.

Biometan

2.40

Biometan je bioplin, iz katerega so odstranjeni ogljikov dioksid, vodikov sulfid in voda; nato ga je mogoče vnesti neposredno v plinsko omrežje ali uporabiti v vozilih na plinski pogon.

2.41

Gnilišča je treba postaviti tja, kje so v bližini zadostne količine gnojevke. Uporabljajo se lahko tudi presežki travne in koruzne silaže, če to ni v nasprotju s proizvodnjo hrane in krme.

2.42

Potrebne so nadaljnje raziskave za izboljšanje učinkovitosti gnilišč in za zmanjšanje stroškov, povezanih s postopkom.

2.43

Uporabo gnilišč je treba spodbujati in financirati kot del energetskega prehoda na podeželju.

2.44

Energija iz biomase se lahko uporablja za proizvodnjo toplote ali električne energije. Biomasa bo imela ključno vlogo pri proizvodnji električne energije iz obnovljivih virov.

Podeželske hiše

2.45

Številna podeželska gospodinjstva imajo možnost za namestitev tehnologije za mikroproizvodnjo električne energije, kot so sončni paneli in majhne vetrne turbine, presežke energije pa lahko prodajajo nazaj v omrežje.

2.46

Gospodinjstva z nizkimi dohodki potrebujejo finančno pomoč, da lahko namestijo mikroproizvodne naprave. To bi pomenilo pomemben energetski prehod v podeželskih gospodinjstvih.

2.47

Podeželske hiše so na splošno slabše izolirane in manj energetsko učinkovite kot mestne. Številne podeželske hiše so samostojne hiše na vremensko izpostavljenih lokacijah.

2.48

V okviru energetskega prehoda je potreben obsežen naložbeni program za posodobitev podeželskih stanovanj z namenom izboljšanja izolacije in energijske učinkovitosti. Takšna naložba bo pomenila velik korak naprej pri zmanjševanju porabe energije in razogljičenju ogrevanja podeželskih stanovanj. Potrebna bo shema nepovratnih sredstev, saj so kapitalski stroški obsežnega programa posodobitev zelo visoki. Gospodinjstva z nizkimi dohodki in tista, ki se soočajo z energetsko revščino, bodo za tak prehod potrebovala posebno pomoč.

3.   Digitalni prehod na podeželju

3.1

Evropska komisija je leta 2021 predstavila svojo vizijo digitalne preobrazbe Evrope do leta 2030. Predvsem je poudarila potrebo po zakonodajnih predlogih, in sicer aktu o digitalnih trgih in aktu o digitalnih storitvah, s katerima bi zagotovili varnejši digitalni prostor, kjer so zaščitene temeljne pravice uporabnikov, ter vzpostavili enake konkurenčne pogoje za evropska podjetja v digitalnem svetu.

3.2

Če želimo z minimalnim vplivom na okolje in na način, ki spodbuja ogljično nevtralnost, nahraniti vedno številčnejše svetovno prebivalstvo, je na podeželju potrebna digitalna in tehnološka infrastruktura, ki bo omogočila učinkovito in natančno uporabo virov v kmetijstvu. Kljub temu, da 30 % evropskega prebivalstva živi na podeželju in da ta območja predstavljajo 80 % ozemlja vseh 27 držav članic, so pri digitalizaciji na podeželskih območjih prisotne večje težave, ki bodo ogrozile evropske digitalne ambicije, če ne bodo odpravljene. Evropski zakonodajni okvir za akt o digitalnem podeželju (Digital Rural Act) naj bi te težave odpravil s spodbujanjem: — zagotovljene enake pokritosti vseh evropskih regij s širokopasovnim omrežjem: trenutno je pokritost v velikih mestnih središčih dobra, na podeželju pa slaba; da bi dosegli cilje digitalizacije, je treba to težavo nujno rešiti, tako da se prepad med regijami ne bo še povečal, — infrastrukture: zagotavljanje zasebnih naložb v razvoj infrastrukture na zadnjem kilometru ob upoštevanju nefinančnih prednosti, kot so socialno-ekonomski zunanji učinki, — krepitve zmogljivosti: izboljšanje digitalne pismenosti ljudi, ki živijo na podeželju, — primernosti: spodbujanje razvoja aplikacij, ki ustrezajo potrebam kmetijske in podeželske skupnosti, kjer se digitalne storitve, namenjene mestnemu okolju, ne uporabljajo pogosto.

3.3

Akt o digitalnem podeželju (Digital Rural Act) bo kot zakonodajni mehanizem Evropske komisije, tako kot akt o digitalnih trgih in akt o digitalnih storitvah, skupek pravil, obveznosti in odgovornosti, katerih cilj je zagotoviti evropskim podeželskim območjem dostop do vrste pobud, orodij in oblik dostopa, saj so ta območja zaradi nizke gostote prebivalstva ekonomsko neugodna za zasebne naložbe. Tako bo akt o digitalnem podeželju zagotovil digitalizacijo na podeželju, kjer je potreba po njej obratno sorazmerna s finančnim donosom.

3.4

Nazadnje bo akt o digitalnem podeželju (Digital Rural Act) v največji meri utrl pot evropskemu zelenemu dogovoru, strategiji „od vil do vilic“ in ogljični nevtralnosti Evrope do leta 2050, saj bo prehod na pravičen, zdrav in okolju prijazen prehranski sistem mogoč le, če bosta tehnologija in digitalizacija na voljo in dostopni kmetijskemu in podeželskemu svetu.

3.5

Kot je poudarjeno v mnenju EESO Nadgrajevanje vključujoče, varne in zaupanja vredne digitalizacije za vse (6), pomena digitalizacije ne smemo podcenjevati, saj lahko spodbudi „večjo mobilnost na trgu dela, poveča produktivnost in prožnost na delovnem mestu ter omogoči združljivost poklicnega in zasebnega življenja v primeru dela na daljavo“. Za to je potreben celovit sklop digitalnih znanj in spretnosti ne glede na to, ali delavci živijo v mestih ali na podeželju. Vendar na oddaljenih lokacijah obstajajo dodatne večplastne ovire. Zato se EESO zavzema za namenski program za digitalna znanja in spretnosti, s katerim bi podprli evropske državljane, ki živijo na podeželju. Ta pristop, ki bi moral biti v središču akta o digitalnem podeželju (Digital Rural Act), bi moral hkrati prispevati k premostitvi digitalnega razkoraka in k izkoriščanju prednosti digitalne preobrazbe družbe.

---

(1)  Mnenje EESO Za celostno strategijo za trajnostni razvoj podeželja in mest (UL C 105, 4.3.2022, str. 49).

(2)  COM(2021) 345 final.

(3)  Mnenje EESO Dolgoročna vizija za podeželska območja EU (UL C 290, 29.7.2022, str. 137).

(4)  Mnenje EESO o uredbi o vzpostavitvi infrastrukture za alternativna goriva (UL C 152, 6.4.2022, str. 138).

(5)  ERP WORKSHOP REPORT, Workshop 21 (Poročilo o delavnici Evropskega podeželskega parlamenta, delavnica 21).

(6)  Mnenje EESO Nadgrajevanje vključujoče, varne in zaupanja vredne digitalizacije za vse, UL C 374, 16.9.2021, str. 11.

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Javne naložbe v energetsko infrastrukturo kot del rešitve za podnebna vprašanja

(mnenje na lastno pobudo)

(2022/C 486/10)

Poročevalec:	Thomas KATTNIG
Soporočevalec:	Lutz RIBBE

Sklep plenarne skupščine	20. 1. 2022
Pravna podlaga	člen 52(2) Poslovnika
	mnenje na lastno pobudo
Pristojnost	strokovna skupina za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo
Datum sprejetja na seji strokovne skupine	7. 9. 2022
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	22. 9. 2022
Plenarno zasedanje št.	572
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	162/7/8

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Posledice podnebne krize so močno prizadele Evropo in svet. Čeprav so se v zadnjih letih povečale možnosti za učinkovito prilagajanje podnebnim spremembam, strokovnjaki opozarjajo na nezadostno mobilizacijo finančnih sredstev, premajhno zavzetost državljanov in zasebnega sektorja ter nedejavnost političnega vodstva.

1.2

Da bi zadostili vse večjemu povpraševanju po električni energiji in dosegli podnebne cilje, je treba podvojiti naložbe v elektroenergetsko omrežje, da bodo znašale 55 milijard EUR na leto, sredstva za izgradnjo čistih proizvodnih zmogljivosti pa povečati na 75 milijard EUR na leto (1). Zaradi tega so javne naložbe v pametne sisteme, sisteme obnovljivih virov energije in infrastrukturo za shranjevanje energije zelo pomembne za zanesljivost oskrbe, boj proti energetski revščini, dostopne cene in ustvarjanje delovnih mest.

1.3

EESO podpira predloge Komisije za pospešitev in poenostavitev postopkov za izdajo dovoljenj za projekte v zvezi z energijo iz obnovljivih virov ter opredelitev tako imenovanih namenskih območij zanje. Ti imajo velik potencial za pospešitev energetskega prehoda. Še toliko bolj pomembno je, da se čim bolj konkretno opredeli, katere poenostavitve veljajo za t. i. namenska območja.

1.4

V evropski energetski zakonodaji blažitev podnebnih sprememb ni priznana kot cilj regulacije omrežij. Zato nacionalni regulativni organi težko spodbujajo preoblikovanje, širitev in posodobitev distribucijskih omrežij električne energije v skladu z zahtevami glede podnebne nevtralnosti.

1.5

EESO je v zvezi s prihodnjo organizacijo energetskih sistemov in infrastrukture večkrat poudaril pomen aktivne udeležbe vseh odjemalcev – gospodinjstev, podjetij in energetskih skupnosti – pri razvoju pametnih energetskih sistemov ter uvajanja spodbud, da bi lahko civilna družba sodelovala pri energetskem prehodu, pa tudi za to, da bi prispevali k sofinanciranju.

1.6

Stopnja javnih naložb EU v tehnologije čiste energije, potrebne za razogljičenje, je najnižja v primerjavi z drugimi večjimi gospodarstvi, kar spodkopava konkurenčnost EU. Naložbe elektroenergetskih podjetij se zmanjšujejo vse od začetka liberalizacije, kar je povzročilo nastanek ozkih grl v oskrbi in zavira nadaljnje širjenje obnovljivih virov energije. EESO zato podpira predlog Komisije, da se načrti za okrevanje, mehanizem za okrevanje in odpornost ter dodatna sredstva iz Kohezijskega sklada za regionalni razvoj in sredstva za skupno kmetijsko politiko uporabijo za izvajanje načrta REPowerEU.

1.7

Zasnovo in regulacijo trga je treba prilagoditi novim razmeram, v katerih bodo prevladovali obnovljivi viri energije (vključno z bolj decentralizirano proizvodnjo in večjo porabo na kraju samem), ter ustvariti potrebne pogoje za različne akterje in zagotoviti ustrezno varstvo potrošnikov. EESO pozdravlja namero Komisije, da bo preučila možnosti za optimizacijo zasnove trga z električno energijo, in se odločno zavzema za pripravo ocen trga, ki bodo zajemale analizo ravnanja vseh potencialnih akterjev na energetskem trgu in zasnove energetskega trga. V vsakem primeru poudarja, da je pomembno pred vsakim predlogom pripraviti celovito oceno učinka.

1.8

EESO ponovno priporoča uporabo zlatega pravila za javne naložbe, da se zaščitijo produktivnost ter socialni in ekološki temelji blaginje prihodnjih generacij.

1.9

Mešano financiranje, ki vključuje zasebne vlagatelje, je možno le pod pogojem, da se zagotovi preglednost dodelitve in da javni organi nimajo neupravičenih dodatnih stroškov v primerjavi z javnim financiranjem. V zvezi z upravičenimi dodatnimi stroški je potrebna popolna preglednost. Zato je še pomembneje, da se pri takšnih modelih mešanega financiranja jasno opredelijo pravice in obveznosti, pojasnijo vprašanja odgovornosti ter zagotovi učinkovit in hiter sistem za reševanje sporov, da bi se izognili dolgoročnim dodatnim stroškom in neugodnim vprašanjem glede odgovornosti.

1.10

EESO poudarja, da pri pravičnem prehodu ne gre le za financiranje tega prehoda, ampak tudi za ustvarjanje dostojnega dela, kakovostnih delovnih mest in socialne varnosti ter ohranjanje konkurenčnosti evropskih podjetij. Za to so potrebni posebni ukrepi na vseh ravneh, zlasti na regionalni ravni.

1.11

EESO je prepričan, da je treba posebno pozornost nameniti opredelitvi, da je razvoj omrežja v prevladujočem javnem interesu, vključitvi blažitve podnebnih sprememb kot regulativnega cilja ter na splošno boljši usklajenosti pri načrtovanju obnovljivih virov energije in elektroenergetskega omrežja. Nujno potrebne so konkretne zahteve v skladu z evropsko zakonodajo.

1.12

Razvoj v zadnjem desetletju, izzivi, ki spremljajo razširitev omrežja, skokovita rast cen energije, grožnja kibernetskih napadov in nenazadnje vojna v Ukrajini jasno kažejo, da gre v bistvu za vprašanje, kdo bo v prihodnosti nadzoroval osrednjo infrastrukturo, kot je energetsko omrežje. V ospredju je torej javni interes. Zato bi bilo potrebno javno lastništvo, ki bi bilo zavezano skupnemu dobremu in bi odpravljalo obstoječe neenakosti.

1.13

Vprašanje prednosti in slabosti javnega in zasebnega lastništva in/ali zasebnega financiranja energetske infrastrukture za dobro delujoč energetski trg je nedvomno pomembno in bi ga bilo treba preučiti v oceni možnosti za optimizacijo zasnove energetskega trga, ki jo načrtuje Komisija. Rezultati tovrstne analize so lahko dragoceno orodje pri odločanju za države članice, ki so pristojne za odločanje o javnem ali zasebnem lastništvu energetske infrastrukture. EESO meni, da električna energija ni le ključna strateška dobrina za celotno gospodarstvo EU, temveč tudi javna dobrina. Zato poziva Evropsko komisijo, naj podrobno analizira učinek in posledice celotnega procesa privatizacije in liberalizacije evropskega energetskega sektorja za njegovo stabilnost, zanesljivost oskrbe in delovanje trga z električno energijo ter na podlagi rezultatov preoblikuje celotni energetski sektor, pri čemer se omogoči krepitev vloge nacionalnega in javnega sektorja.

2.   Ozadje

2.1

Kot kažejo najnovejša poročila Medvladnega odbora za podnebne spremembe (IPCC), so posledice podnebne krize že prizadele milijarde ljudi po vsem svetu, pa tudi ekosisteme, čeprav dvig temperature še ni dosegel ravni 1,5 stopinje, določene v Parizu. V zvezi s tem je zelo problematično, da imajo sistemi in skupine, ki jih bodo najbolj prizadeli vročina, suša, poplave, bolezni, pomanjkanje vode in hrane, pogosto najmanj sredstev za spopadanje s temi izzivi.

2.2

V zadnjih letih so se povečale možnosti, ki so na voljo za učinkovito prilagajanje podnebnim spremembam. Vendar izvedeni in načrtovani ukrepi v številnih delih Evrope niso zadovoljivi. Strokovnjaki opozarjajo na nezadostno mobilizacijo sredstev, premajhno zavzetost državljanov in zasebnega sektorja ter nedejavnost političnega vodstva.

2.3

Zaradi vojne v Ukrajini Evropa zdaj hitro zagotavlja velike količine denarja za vojaške namene, kar vzbuja bojazen, da bodo zaradi tovrstne vezanosti finančnih sredstev nastale zamude pri blažitvi podnebnih sprememb. EESO zato pozdravlja ukrepe in instrumente, ki jih je Komisija napovedala v načrtu REPowerEU (2) za zmanjšanje odvisnost EU od fosilnih goriv, zlasti iz Rusije, s sprejetjem ukrepov za varčevanje z energijo, pospešitvijo prehoda na energijo iz obnovljivih virov, spodbujanjem diverzifikacije dobaviteljev in združevanjem moči za vzpostavitev odpornejšega energetskega sistema in resnične energetske unije.

2.4

Da bi dosegli podnebne cilje, je treba zmogljivosti za energijo iz obnovljivih virov več kot podvojiti. Tudi danes v velikih državah, kot je Nemčija, stroški neuporabljene ali neprenosljive zelene električne energije, ki jo je treba omejiti, znašajo več sto milijonov eurov na leto. Ta gospodarska izguba se bo še pomnožila, če ne bomo hitro razširili elektroenergetskih omrežij in skladiščnih zmogljivosti ter obenem izboljšali možnosti za lokalno uporabo električne energije. Pri načrtovanju in regulaciji omrežij je pomembno, da je razvoj energetskih omrežij usklajen s ciljem podnebne nevtralnosti. Pri tem imajo ključno vlogo distribucijska omrežja, saj je nanje priključena večina obratov za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov.

2.5

Da bi izpolnili te zahteve, je treba naložbe v elektroenergetsko omrežje podvojiti na 55 milijard EUR letno, sredstva za izgradnjo čistih proizvodnih zmogljivosti pa povečati na 75 milijard EUR na leto (3). EESO v zvezi s tem poudarja dodano vrednost predlogov Komisije za hitre postopke izdajanja dovoljenj za projekte na področju obnovljivih virov energije ter opredelitev tako imenovanih namenskih območij za takšne projekte. EESO podpira predloge za pospešitev in poenostavitev postopkov za izdajo dovoljenj za energijo iz obnovljivih virov. Pri tem je treba posebno pozornost nameniti distribucijskim omrežjem, saj se energija iz obnovljivih virov praviloma dovaja vanje.

2.6

Zaradi tega so javne naložbe v pametne sisteme in sisteme obnovljivih virov energije zelo pomembne za zagotavljanje zanesljivosti oskrbe, boj proti energetski revščini, dostopne cene in ustvarjanje delovnih mest. Ekološka preobrazba v skladu z evropskim zelenim dogovorom bo nedvomno močno vplivala na razmere na področju zaposlovanja v ogljično intenzivnih energetskih sektorjih. Hkrati se s smiselno razširitvijo javnih naložb v podnebno nevtralne energetske sisteme ustvarjajo številne nove zaposlitvene priložnosti. Zato je treba s preoblikovanjem proračunskega okvira zagotoviti ustrezen proračunski manevrski prostor, kot je EESO oktobra 2021 predlagal v mnenju na lastno pobudo z naslovom Ponovni razmislek o proračunskem okviru EU za trajnostno okrevanje in pravičen prehod.

2.7

Evropska energetska zakonodaja blažitve podnebnih sprememb doslej ni priznavala za cilj regulacije omrežij. Zato nacionalni regulativni organi težko spodbujajo preoblikovanje, širitev in posodobitev distribucijskih omrežij električne energije v skladu z zahtevami glede podnebne nevtralnosti.

2.8

EESO je v zvezi s prihodnjo organizacijo energetskih sistemov in infrastrukture večkrat poudaril pomen aktivne udeležbe vseh odjemalcev – gospodinjstev, podjetij in energetskih skupnosti – pri razvoju pametnih energetskih sistemov. Žal so bile v zvezi s tem dane le obljube, konkretnih pobud pa ni bilo. EESO poziva, naj se končno uvedejo spodbude za dejavno vlogo proizvajalcev-odjemalcev in skupnosti na področju energije iz obnovljivih virov ali energetskih skupnosti državljanov, da bi lahko civilna družba sodelovala pri energetskem prehodu in bi se potrošnikom omogočila dejavna udeležba na trgu. S tem se lahko ublaži tudi problem vse večjih stroškov, povezanih z obvladovanjem prezasedenosti omrežja ob vključevanju obnovljivih virov energije.

2.9

EESO se strinja, da bi bilo treba evropska pravila o vseevropskih energetskih omrežjih (TEN-E) bolje prilagoditi ciljem zelenega dogovora, zlasti v zvezi z razogljičenjem energetskega sistema, prehodom na podnebno nevtralnost, razvojem obnovljivih virov energije, energijsko učinkovitostjo in preprečevanjem tveganja energijske revščine. Ker imajo energetska omrežja pomembno vlogo pri doseganju ravnovesja, odpornosti in razvoja energetskega sistema, EESO poziva k jasnejši umestitvi uredbe v dinamiko povezovanja energetskega sistema, da bi se spodbujale vse oblike brezogljične energije, in k preprečevanju vseh oblik razdruževanja. Glede na to je treba pozdraviti pobudo Sveta in Evropskega parlamenta, da se poleg obnovljivih virov energije tudi distribucijska omrežja opredelijo kot prevladujoč javni interes.

2.10

Povišanje cen zdaj bremeni evropske državljane in podjetja. EESO z obžalovanjem ugotavlja, da politični voditelji v preteklosti njegovega poziva (4) k zmanjšanju strateške odvisnosti od nezanesljivih tretjih strani niso preoblikovali v ukrepe, ampak se je ta odvisnost celo povečala. Rusija je največja izvoznica nafte, zemeljskega plina in premoga v EU, številne jedrske elektrarne pa so odvisne od ruskih gorivnih palic in tehnologij. Sedanja kriza cen energije bi evropske državljane in podjetja prizadela precej manj, če bi Evropa že zmanjšala uvoz fosilnih goriv, kot je bilo obljubljeno. EESO zato pozdravlja prizadevanja, predstavljena v načrtu REPowerEU za hitro zmanjšanje te odvisnosti, zlasti od Rusije. EESO podpira prizadevanja institucij EU in držav članic za učinkovito reševanje problema cen v skladu s sporočilom iz oktobra 2021, sporočilom o trgu električne energije COM(2022) 236 final in orodji, ki jih ponuja začasni okvir za državno pomoč.

2.11

Glede na sedanje razmere EESO ponovno opozarja, da ni toliko pomembno diverzificirati odvisnost, temveč predvsem doseči strateško energijsko neodvisnost in avtonomijo. Obnovljivi viri energije in vodik bodo gonilna sila v procesu razogljičenja, njihova proizvodnja pa bi morala v čim večjem obsegu potekati v EU.

2.12

V nekaterih regijah je kot kratkoročno in srednjeročno nadomestilo za ruski zemeljski plin poleg obsežnih ukrepov za varčevanje z energijo trenutno primeren utekočinjeni zemeljski plin. Dolgoročno je zeleni vodik rešitev, ki je združljiva s podnebnimi cilji, če bo na voljo v zadostnih količinah in po razumni ceni. Dokler Evropa ne more sama proizvesti celotne količine plinov, ki jih potrebuje – kar očitno velja za utekočinjeni zemeljski plin, medtem ko je pri vodiku neodvisnost od uvoza še možna –, se bo treba iz ruske katastrofe naučiti pomembno lekcijo. EESO opozarja, da mora Evropa pri virih, ki nadomeščajo ruski plin, ravnati zelo previdno ter upoštevati njihov vpliv na okolje in novo odvisnost od tretjih držav, ki ne delijo naših evropskih vrednot, kot so demokracija, spoštovanje človekovih pravic in pravna država.

2.13

Stopnja javnih naložb EU v tehnologije čiste energije, potrebne za razogljičenje, je najnižja v primerjavi z drugimi večjimi gospodarstvi, kar spodkopava našo konkurenčnost na svetovni ravni. Poleg tega Evropsko računsko sodišče opozarja, da s strategijo REPepowerEU ne bo mogoče mobilizirati dovolj sredstev. EESO zato podpira predlog Komisije, da se za izvajanje načrta REPowerEU uporabijo načrti za okrevanje, mehanizem za okrevanje in odpornost ter dodatna sredstva iz Kohezijskega sklada za regionalni razvoj in sredstva za skupno kmetijsko politiko.

2.14

Nekatere države članice EU posledice vojne v Ukrajini razumejo kot končno spodbudo za večjo energetsko neodvisnost in podnebno nevtralnost, enako pa je tudi na ravni EU. EESO to pozdravlja, vendar je na voljo več možnosti, med drugim povečanje uporabe utekočinjenega plina in vrnitev k izkoriščanju premoga, kar bi lahko povzročilo nazadovanje pri energetskem prehodu. EESO je kritičen do tega, vendar se zaveda, da so kratkoročno številne možnosti za proizvodnjo energije nujen ukrep, ki prispeva k energetski varnosti. Poleg vetrne in sončne energije je torej treba izkoristiti široko paleto nizkoogljičnih virov energije, ki z ekonomskega in okoljskega vidika sodijo v energetski sistem. EESO poleg tega poziva k večjim prizadevanjem za ekološko preoblikovanje energetskega sistema.

2.15

Evropska zveza sindikatov javnih uslužbencev (EPSU) je objavila poročilo (5), v katerem je potrdila, da je liberalizacija energetskega sistema dala le malo rešitev za napredujočo podnebno krizo. Zelo razširjeno uporabo izvedljivih alternativ energetskim virom, ki sproščajo ogljik, so omogočile predvsem znatne javne subvencije in ne svobodna konkurenca na trgu. Poročilo kaže, da brez spremembe sedanjega modela energetskega sistema v Evropi ni mogoče izpolniti zavez iz Pariškega sporazuma.

3.   Splošne ugotovitve

3.1

Zaradi hitrih podnebnih sprememb in sedanje energetske krize so kratkoročno potrebne naložbe v infrastrukturo, da se doseže podnebna nevtralnost do leta 2050 in zagotovi oskrba z energijo. Hkrati je podražitev energije razkrila pomanjkljivosti trga energije. Pomembno si je zastaviti temeljna vprašanja o energetski prihodnosti, v kateri bosta zagotovljeni pravica do energije ter okolju prijazna, cenovno dostopna in zanesljiva oskrba z njo. EESO izrecno poudarja nujnost javnih naložb za doseganje energetske neodvisnosti od uvoza ruskega plina in podpira ukrepe, ki jih je v zvezi s tem predlagala Komisija v načrtu REPowerEU.

3.2

Pri tem je treba upoštevati zasnovo trga in njegovo regulacijo, ustvarjanje potrebnih pogojev za posamezne akterje in krepitev ustreznega varstva potrošnikov. EESO pozdravlja namero Komisije, da bo preučila možnosti za optimizacijo zasnove trga z električno energijo, in je seznanjen z njeno analizo trga električne energije in plina, predlaganimi ukrepi za obravnavanje visokih cen energije, predlogi za izboljšanje energetskih omrežij in skladiščnih zmogljivosti ter ponovnimi obljubami o izboljšanju dostopa do trga za male akterje (proizvajalce-odjemalce) in zagotavljanju zanesljivosti oskrbe.

3.3

Zasnovo in ureditev trga je treba prilagoditi novim razmeram, v katerih bodo prevladovali obnovljivi viri energije, tj. decentralizirana proizvodnja in večja poraba na kraju samem. Vendar je treba za to ustvariti potrebne pogoje za različne akterje in zagotoviti ustrezno varstvo potrošnikov. Potrebne so ocene trga, ki bodo zajemale analizo ravnanja vseh potencialnih akterjev na energetskem trgu in zasnove energetskega trga. EESO v vsakem primeru poudarja, da je pomembno pred vsakim predlogom pripraviti celovito oceno učinka. EESO poudarja, da je treba nujno ukrepati proti visokim cenam električne energije, vključno z združevanjem cen električne energije in plina, ki negativno vplivajo na gospodarstvo držav članic.

3.4

Dolgo je bilo zanemarjeno vprašanje, v kakšnem obsegu in s kakšno zasnovo trga je mogoče s tržnimi sredstvi doseči zanesljivost oskrbe. Energetski sistem, ki temelji na (pretežno na lastnem trgu proizvedeni) energiji iz obnovljivih virov, načeloma zagotavlja visoko raven zanesljivosti oskrbe. Toda to ni samoumevno – potrebno je pravo regulativno okolje. Pametna omrežja so še posebno pomembna, saj pošiljajo jasne signale milijonom proizvajalcev in potrošnikov, da bi lahko ravnali na sistemu prijazen način in tako prispevali k zanesljivosti oskrbe.

3.5

Na področju financiranja infrastrukturnih projektov se je v preteklosti večkrat pokazalo, da so največja ovira za javni sektor stroga proračunska pravila. Zato bi bilo treba projekte v zvezi z evropskim zelenim dogovorom, energetsko neodvisnostjo in digitalnim sektorjem izključiti iz vseh predpisov, ki preprečujejo take javne naložbe. Zaradi tega EESO v skladu s svojim mnenjem o ponovnem razmisleku o proračunskem okviru EU (6) priporoča uporabo zlatega pravila za javne naložbe, da se zaščitijo produktivnost ter socialni in ekološki temelji blaginje prihodnjih generacij.

3.6

Mešano financiranje, ki vključuje zasebne vlagatelje, je možno le pod pogojem, da se zagotovi preglednost dodelitve in da javni organi nimajo neupravičenih dodatnih stroškov v primerjavi z javnim financiranjem. V zvezi z upravičenimi dodatnimi stroški je potrebna popolna preglednost. V poročilu Evropske investicijske banke je ugotovljeno, da so bile na primer pogodbe javno-zasebnih partnerstev v cestnem prometu v Evropi v povprečju za 24 % dražje od primerljivih projektov z običajnim financiranjem (7). Zato je še pomembneje, da se pri takšnih modelih mešanega financiranja jasno opredelijo pravice in obveznosti, pojasnijo vprašanja odgovornosti ter zagotovi učinkovit in hiter sistem za reševanje sporov, da bi se izognili dolgoročnim dodatnim stroškom in neugodnim vprašanjem glede odgovornosti.

3.7

Komisija pravilno opozarja, da javne naložbe lahko mobilizirajo in morajo mobilizirati zasebna sredstva, vendar REPowerEU ne zajema refinanciranja ustreznih sredstev javne porabe. Odprava subvencij za fosilne vire bi bil eden od možnih pristopov za organizacijo tega. Druga možnost bi bila obdavčitev nepričakovanih dobičkov, ki izvirajo iz velike krize na področju nafte in plina ter se izražajo v ogromnih dodatnih dobičkih zlasti velikih naftnih družb. EESO je zaskrbljen, ker lahko izredno visoki dobički energetskih podjetij na eni strani in večja energetska revščina zaradi eksplozije cen energije na drugi strani nevarno destabilizirajo družbo. EESO predlaga, da se ti dobički zmanjšajo z davki in se v obliki finančnega nadomestila prenesejo na odjemalce energije, npr. finančno šibkejša gospodinjstva ali energetsko intenzivna podjetja, ter se porabijo za razširitev proizvajanja energije iz obnovljivih virov in potrebne omrežne infrastrukture, zlasti ker se to v nekaterih državah članicah že obravnava ali izvaja. EESO meni, da bi morala biti takšna obdavčitev zelo skrbno opredeljena, da se energetskih podjetij ne bi odvrnilo od naložb v nizkoogljične rešitve. Komisijo poziva, naj brez nadaljnjega odlašanja predlaga ustrezne ukrepe.

3.8

Smisel in namen infrastrukture je predvsem to, da deluje, ne da prenaša električno energijo od točke A do točke B in tako zagotavlja stalne donose. Razvoj v zadnjem desetletju, izzivi, ki spremljajo razširitev omrežja, skokovita rast cen energije, grožnja kibernetskih napadov in nenazadnje vojna v Ukrajini jasno kažejo, da gre v bistvu za vprašanje, kdo bo v prihodnosti nadzoroval osrednjo infrastrukturo, kot je energetsko omrežje. V ospredju je torej javni interes. Zato bi bilo potrebno javno lastništvo, ki bi bilo zavezano skupnemu dobremu in bi odpravljalo obstoječe neenakosti.

3.9

EESO poudarja, da pri pravičnem prehodu ne gre le za financiranje tega prehoda, ampak tudi za ustvarjanje dostojnega dela, kakovostnih delovnih mest in socialne varnosti ter ohranjanje konkurenčnosti evropskih podjetij. Za to so potrebni posebni ukrepi na vseh ravneh, zlasti na regionalni ravni. Drugi ključni dejavniki pravičnega prehoda so aktivna in organizacijska vloga javnega sektorja ter zagotavljanje demokratične udeležbe socialnih partnerjev na vseh ravneh.

3.10

Energetsko omrežje je del kritične infrastrukture. Izpad ali poslabšanje te infrastrukture lahko povzroči usodna ozka grla pri oskrbi in ogrozi javno varnost. Kritična infrastruktura, kot so prevoz in promet, zdravstvene storitve, finance in varnost, če jih naštejemo le nekaj, so v Evropi zaradi vala liberalizacije in privatizacije v zadnjih desetletjih v vse večjem obsegu v lasti zasebnih akterjev. To je problematično, ker so sektorji medsebojno povezani in ranljivost enega sektorja zmanjšuje ali preprečuje zmogljivost druge kritične infrastrukture (kaskadni učinek). Po eni strani je to soodvisnost težko oceniti, po drugi strani pa je njihovo delovanje pomembno za javno dobro. Posebno v primeru motenj na trgu ali nesreč je ključno, da imajo javni organi za koordinacijo pravico razpolagati s to infrastrukturo, da lahko zagotovijo prostorsko usklajeno odpornost. Ta tveganja so še posebej velika pri električni energiji, brez katere je delovanje napredne civilizacije 21. stoletja praktično nepredstavljivo, obsežni izpadi pa bi ohromili družbo kot celoto.

3.11

Glede na to, da stavbe v Evropi porabijo približno 40 % energije, je pametna kombinacija novih tehnologij, učinkovite prenove in spodbujanja novih modelov udeležbe državljanov ključnega pomena za energetski prehod in večjo energijsko učinkovitost v stanovanjskem sektorju. Direktiva o notranjem trgu električne energije spodbuja sodelovanje odjemalcev pri proizvodnji električne energije iz obnovljivih virov in je bistvena podlaga za sprejemanje decentralizirane proizvodnje energije. V tem okviru je usklajevanje pomembno za celotni evropski prostor, da bi v energetski prehod vključili čim večje število gospodinjstev v Evropi. Koncepti, kot sta souporaba energije in energija iz obnovljivih virov, ki jo proizvedejo državljani, na splošno odpirajo smiselne možnosti za uporabo energetskih omrežij za prostorsko omejeno in k povpraševanju usmerjeno oskrbo, ki razbremenjuje omrežje.

3.12

EESO ponavlja svoje stališče, da je cilj z najnižjimi možnimi socialno-ekonomskimi stroški čim bolj zmanjšati emisije. Priporoča, naj se povežejo instrumenti, ki so združljivi z dobro reguliranim trgom, in regulativni ukrepi, kadar je to potrebno, vključno s finančnimi instrumenti ob podpori večletnega finančnega okvira in instrumenta NextGenerationEU, da bi se tako prispevalo k učinkovitejšemu energetskemu okolju. Vendar mora biti tudi jasno, da je treba, če na podlagi natančne analize obstajajo utemeljeni znaki za obstoječe ali neizogibno nedelovanje trga, zagotoviti pomoč javnega sektorja, npr. z naložbami ali posegi na trgu.

4.   Posebne ugotovitve

4.1

Naložbe v energetsko infrastrukturo so namenjene hitremu, učinkovitemu in stroškovno učinkovitemu povečanju zanesljivosti oskrbe z energijo iz obnovljivih virov, ki je v interesu potrošnikov in gospodarstva. Pri tem je zelo pomembno vprašanje: kdo bo imel v prihodnosti pravico razpolagati z osrednjo infrastrukturo, kot sta energetska infrastruktura in infrastruktura za shranjevanje energije. Naložbe elektroenergetskih podjetij se zmanjšujejo vse od začetka liberalizacije. To zmanjšanje naložb v omrežje in proizvodnjo električne energije je povzročilo ozka grla v oskrbi in zavira nadaljnje širjenje obnovljivih virov energije.

4.2

Z ekonomskega vidika se postavlja vprašanje, zakaj energetsko omrežje, ki je za vlagatelje privlačno kot zanesljiva naložba, ne bi bilo privlačno tudi za državo. Letne dividende zasebnih podjetij bi se lahko v lasti organov javnega sektorja ponovno vložile v interesu skupnega dobrega in razbremenile javne proračune. Nenazadnje je to smiselno tudi zato, ker se je že pri nekaterih primerih delne privatizacije v preteklosti pokazalo, da bi bila že samo iz finančnih razlogov javno lastništvo pametnejša odločitev. Številne države članice že uporabljajo javne ali delno javne strukture. Hkrati pa se kaže trend, da lastništvo ponovno prevzemajo lokalni organi. Vprašanje prednosti in slabosti javnega in zasebnega lastništva in/ali zasebnega financiranja energetske infrastrukture za dobro delujoč energetski trg je nedvomno pomembno in bi ga bilo treba preučiti v oceni možnosti za optimizacijo zasnove energetskega trga, ki jo načrtuje Komisija. Rezultati tovrstne analize so lahko dragoceno orodje pri odločanju za države članice, ki so pristojne za odločanje o javnem ali zasebnem lastništvu energetske infrastrukture.

4.3

Glede na navedeno postajata lokalna in regionalna oskrba z energijo ter ponovno prepuščanje lastništva podjetij za oskrbo lokalnim organom vse pomembnejša, zlasti v zvezi s strategijami decentralizacije. V tem okviru imajo javne naložbe ključno vlogo pri decentralizirani proizvodnji energije na lokalni ravni. Preučiti bi bilo treba druge možnosti financiranja, kot je neposredno financiranje iz skladov. Strehe na javnih stavbah so še posebej primerne za oskrbo celotnih četrti s cenovno ugodno sončno energijo.

4.4

V nekaterih državah članicah se zagotavljajo finančne spodbude za pospešitev širjenja fotovoltaike. Avstrija, Belgija, Litva, Luksemburg in Španija so v dopisu Komisiji pozvale, naj se upravne stavbe, supermarketi, ravne strehe in industrijski objekti pod določenimi pogoji obvezno opremijo s fotovoltaičnimi sistemi. Fotovoltaični sistemi bi morali po njihovem mnenju biti standard tudi pri novih in prenovljenih hišah. Komisijo pozivajo, naj iz proračuna EU zagotovi več sredstev za uvajanje fotovoltaike. EESO pozdravlja to zamisel in poziva Komisijo, naj analizira, katere naložbe, ureditve in spremljajoči ukrepi, kot so raziskave in razvoj, so potrebni za pospešitev širjenja fotovoltaike in proizvodnje sončne energije v EU.

4.5

Energija kot družbeno dobro: EESO v zvezi s tem opozarja na uresničevanje skupnih vrednot Unije na področju storitev splošnega gospodarskega pomena v smislu člena 14 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), kot so opredeljene v Protokolu št. 26 o storitvah splošnega pomena, priloženem Pogodbi o EU in PDEU. S tem bi lahko zagotovili večjo učinkovitost in cenovno dostopnost ter preprečili nedelovanje trga.

4.6

Sedanja energetska kriza dokazuje, da ima energija kot družbeno pomembna dobrina poseben pomen. Poleg ohranjanja kakovostnih delovnih mest in zaposlovanja postaja pomembna tudi povezava med socialnimi in okoljskimi vidiki. Javna lastnina lahko zagotovi demokratični nadzor, javne naložbe, zanesljivost oskrbe in pravično porazdelitev stroškov preoblikovanja energetske industrije v smeri obnovljivih virov energije.

4.7

Da bi preprečili neprimerne in slabe naložbe, je treba odpraviti obstoječe nejasnosti in nasprotja glede bistvenih struktur novega energetskega sistema, arhitekture trga ter tržnih vlog in pravil, zlasti pa nemudoma odpraviti socialne učinke na zaposlene in odjemalce. Pri tem ima osrednjo vlogo pravična porazdelitev naložbenih bremen, enako pa velja za pravično porazdelitev morebitnih dobičkov. Kako zadovoljiti naložbene potrebe in zagotoviti donosnost je eno od pomembnih vprašanj, ki jih je treba obravnavati, da bi dolgoročno zagotovili optimalno delovanje energetskega trga. EESO je seznanjen z ugotovitvami študije ACER in sporočilom o trgih z električno energijo in plinom v zvezi s tem ter pozdravlja namero Komisije, da oceni trg električne energije.

4.8

Pomemben vidik energetskega prehoda bo usklajevanje in organizacija med uvozniki, regionalnimi upravljavci omrežij, skupnostmi državljanov za energijo iz obnovljivih virov, samooskrbovalci in energetskimi skupnostmi, ki svojo električno energijo porabljajo lokalno, in podjetji za shranjevanje ter dobavitelji.

---

(1)  V skladu z ugotovitvami sektorskega združenja za električno energijo Eurelectric.

(2)  Načrt REPowerEU, COM(2022) 230 final.

(3)  V skladu z ugotovitvami sektorskega združenja za električno energijo Eurelectric.

(4)  Mnenje EESO o cenah energije (UL C 275, 18.7.2022, str. 80).

(5)  A Decarbonised, Affordable and Democratic Energy System for Europe (Razogljičen, cenovno dostopen in demokratičen energetski sistem za Evropo):

https://www.epsu.org/sites/default/files/article/files/Going%20Public_EPSU-PSIRU%20Report%202019%20-%20EN.pdf.

(6)  Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o ponovnem razmisleku o proračunskem okviru EU za trajnostno okrevanje in pravičen prehod (UL C 105, 4.3.2022, str. 11).

(7)  EIB 2006. Ex ante construction costs in the European road sector: a comparison of public-private partnerships and traditional public procurement (Predhodni stroški gradnje v evropskem cestnem sektorju: primerjava javno-zasebnih partnerstev in tradicionalnih javnih naročil), Gospodarsko in finančno poročilo 2006/01, Blanc-Brude, F., Goldsmith, H., in Välilä, T, https://www.eib.org/attachments/efs/efr_2006_v01_en.pdf.