(1)

Člen 329 Trgovinskega sporazuma med Evropsko unijo in njenimi državami članicami na eni strani ter Kolumbijo in Perujem na drugi strani (2) (v nadaljnjem besedilu: Sporazum), ki je bil podpisan 26. junija 2012, določa, da k Sporazumu lahko pristopijo tudi druge države članice Andske skupnosti. Ekvador je bil država članica Andske skupnosti od njene ustanovitve leta 1969.

(2)

Unija in Ekvador sta pristopna pogajanja za pristop Ekvadorja k Sporazumu zaključila 17. julija 2014. Protokol o pristopu k Trgovinskemu sporazumu med Evropsko unijo in njenimi državami članicami na eni strani ter Kolumbijo in Perujem na drugi strani, da se upošteva pristop Ekvadorja (3) (v nadaljnjem besedilu: Protokol o pristopu), je bil podpisan 11. novembra 2016 in se v skladu s členom 27(4) navedenega protokola začasno uporablja od 1. januarja 2017.

(3)

Po podpisu Protokola o pristopu je treba, kar zadeva Ekvador, zagotoviti učinkovito uporabo dvostranske zaščitne klavzule in stabilizacijskega mehanizma za banane, kot je določeno v Sporazumu.

(4)

Poleg tega se oznaka kombinirane nomenklature (KN) za banane, ki se uporablja v Prilogi I k Sporazumu (Seznami za odpravo tarif), nanaša na oznako KN iz leta 2007. Ista oznaka se uporablja tako v Uredbi (EU) št. 19/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (4) kot v Uredbi (EU) št. 20/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (5). Vendar je bila zadevna oznaka za banane od 1. januarja 2012 spremenjena iz 0803 00 19 v 0803 90 10, da bi odražala obvezne spremembe harmoniziranega sistema (HS). Zaradi jasnosti bi bilo treba to spremembo vključiti tako v Uredbo (EU) št. 19/2013 kot tudi v Uredbo (EU) št. 20/2013, in sicer v ustrezni del o stabilizacijskem mehanizmu za banane.

(5)

Ekvador je poleg Kolumbije eden izmed največjih proizvajalcev in dobaviteljev banan v Unijo. Zato bi bilo treba sedanji stabilizacijski mehanizem za banane razširiti na Ekvador.

(6)

Stabilizacijski mehanizem se uporablja od leta 2013 in na podlagi izkušenj iz preteklosti se zdi, da bi se moral izboljšati pretok informacij med Komisijo, državami članicami in Evropskim parlamentom, zlasti z vključitvijo zgodnjega opozarjanja v primerih, ko obseg uvoza doseže 80 % sprožitvenega obsega uvoza.

(7)

Zaradi tesne prepletenosti s Sporazumom je primerno, da se ta uredba uporablja od dneva začetka začasne uporabe Protokola o pristopu.

(8)

Uredbi (EU) št. 19/2013 in (EU) št. 20/2013 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

1.

naslov se nadomesti z naslednjim:

„Uredba (EU) št. 19/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. januarja 2013 o izvajanju dvostranske zaščitne klavzule in stabilizacijskega mehanizma za banane iz Trgovinskega sporazuma med Evropsko unijo in njenimi državami članicami na eni strani ter Ekvadorjem, Kolumbijo in Perujem na drugi strani“;

2.

v točki (a) člena 1, v členu 2(1), členu 4(4), členu 5(6), členu 6(1),členu 7(1) ter v členu 11 se besedna zveza „Kolumbije ali Peruja“ nadomesti z „Ekvadorja, Kolumbije ali Peruja“; v členu 5(11) se besedna zveza „Kolumbijo ali Peru“ nadomesti z „Ekvador, Kolumbijo ali Peru“; v členu 9(1) se besedna zveza „kolumbijske ali perujske organe“ nadomesti z „ekvadorske, kolumbijske ali perujske organe“;

3.

v členu 1 se točka (h) nadomesti z naslednjim:

4.

v členu 3(1) in (3) ter v členu 13(4) se besedna zveza „Kolumbije in Peruja“ nadomesti z „Ekvadorja, Kolumbije in Peruja“; v členu 3(4) se besedna zveza „Kolumbija in Peru upoštevata“ nadomesti z „Ekvador, Kolumbija in Peru upoštevajo“; v členu 13(4) se besedna zveza „s Kolumbijo in Perujem“ nadomesti z „z Ekvadorjem, Kolumbijo in Perujem“;

5.

v členu 15 se odstavka 1 in 2 nadomestita z naslednjim:

6.

Priloga se nadomesti z besedilom iz Priloge k tej uredbi.

(1)

Unija temelji na univerzalnih vrednotah človekovega dostojanstva, svobode, enakosti in solidarnosti ter spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Temelji na načelih demokracije in pravne države, ki sta skupni državam članicam.

(2)

Teroristična dejanja spadajo med eno najresnejših kršitev univerzalnih vrednot človekovega dostojanstva, svobode, enakosti in solidarnosti ter spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, na katerih temelji Unija. Predstavljajo enega najhujših napadov na demokracijo in pravno državo, ki sta skupni državam članicam in na katerih temelji Unija.

(3)

Okvirni sklep Sveta 2002/475/PNZ (3) je temelj kazenskopravnega odziva držav članic v boju proti terorizmu. Skupen pravni okvir za vse države članice in zlasti harmonizirana opredelitev terorističnih kaznivih dejanj sta merilo za izmenjavo informacij in sodelovanje med pristojnimi nacionalnimi organi v okviru Okvirnega sklepa Sveta 2006/960/PNZ (4), sklepov Sveta 2008/615/PNZ (5) ter 2005/671/PNZ (6), Uredbe (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (7) ter okvirnih sklepov Sveta 2002/584/PNZ (8) in 2002/465/PNZ (9).

(4)

V zadnjih letih se teroristične grožnje zaostrujejo in hitro spreminjajo. Posamezniki, ki jih imenujemo „tuji teroristični borci“, potujejo v tujino za namen terorizma. Tuji teroristični borci, ki se vrnejo, pomenijo povečano varnostno grožnjo za vse države članice. Tuji teroristični borci so bili povezani z nedavnimi napadi in zarotami v več državah članicah. Poleg tega se Unija in njene države članice soočajo z vse več grožnjami posameznikov, ki se zgledujejo po terorističnih skupinah v tujini ali od njih prejemajo navodila, vendar sami ostanejo v Evropi.

(5)

V Resoluciji 2178 (2014) je Varnostni svet OZN izrazil zaskrbljenost zaradi vse večje grožnje, ki jo pomenijo tuji teroristični borci, ter od vseh držav članic OZN zahteval, naj zagotovijo, da se bodo kazniva dejanja, povezana s tem pojavom, kaznovala v skladu z nacionalnim pravom. Svet Evrope je v zvezi s tem leta 2015 sprejel Dodatni protokol h Konvenciji Sveta Evrope o preprečevanju terorizma.

(6)

Ob upoštevanju spreminjajoče se narave terorističnih groženj Uniji in državam članicam ter njihovih pravnih obveznosti v okviru mednarodnega prava bi bilo treba opredelitev terorističnih kaznivih dejanj, kaznivih dejanj, povezanih s teroristično skupino, in kaznivih dejanj, povezanih s terorističnimi dejavnostmi, v vseh državah članicah še bolj približati, tako da bi bolj celovito zajemala ravnanje, ki je povezano zlasti s tujimi terorističnimi borci in financiranjem terorizma. Te oblike ravnanj bi morale prav tako biti kaznive, če se storijo prek interneta, vključno z družbenimi mediji.

(7)

Poleg tega čezmejna narava terorizma zahteva odločen in usklajen odziv ter sodelovanje znotraj držav članic in med njimi ter s pristojnimi agencijami in organi Unije za boj proti terorizmu, vključno z Eurojustom in Europolom, in med njimi. V ta namen bi bilo treba učinkovito uporabiti razpoložljiva orodja in sredstva za sodelovanje, kot so skupne preiskovalne enote in usklajevalni sestanki, ki jih organizira Eurojust. Globalni značaj terorizma zahteva mednarodni odgovor, za katerega morajo Unija in njene države članice okrepiti sodelovanje z zadevnimi tretjimi državami. Odločen in usklajen odziv ter sodelovanje sta potrebna tudi za zagotovitev in pridobivanje elektronskih dokazov.

(8)

Ta direktiva taksativno navaja več hudih kaznivih dejanj, kot so napadi na človekovo življenje, kot naklepnih dejanj, ki se lahko štejejo za teroristična kazniva dejanja, kadar in kolikor so storjena s posebnim terorističnim ciljem, tj. resno ustrahovati prebivalstvo, neupravičeno prisiliti vlado ali mednarodno organizacijo, da neko dejanje stori ali opusti, ali resno destabilizirati ali uničiti temeljne politične, ustavne, gospodarske ali socialne strukture države ali mednarodne organizacije. Tudi grožnjo, da bodo storjena takšna naklepna dejanja, bi bilo treba šteti za teroristično kaznivo dejanje, kadar je na podlagi objektivnih okoliščin ugotovljeno, da je bila takšna grožnja podana s kakršnim koli tovrstnim terorističnim ciljem. Nasprotno pa se dejanja, katerih cilj je na primer prisiliti vlado, da neko dejanje stori ali opusti, ne da bi bila vključena na izčrpen seznam hudih kaznivih dejanj, ne štejejo za teroristična kazniva dejanja v skladu s to direktivo.

(9)

Kazniva dejanja, povezana s terorističnimi dejavnostmi, so zelo hude kršitve, saj lahko privedejo do storitve terorističnih kaznivih dejanj ter teroristom in terorističnim skupinam omogočajo, da svoje kaznive dejavnosti ohranjajo in dodatno razvijajo, zato je opredelitev takšnega ravnanja kot kaznivo dejanje upravičena.

(10)

Kaznivo dejanje javnega ščuvanja k storitvi terorističnega kaznivega dejanja med drugim vključuje poveličevanje in upravičevanje terorizma ali razširjanje sporočil ali slikovnega gradiva na spletu in zunaj njega, tudi v zvezi z žrtvami terorizma, z namenom pridobivanja podpore za teroristične cilje ali resnega ustrahovanja prebivalstva. Takšno ravnanje bi moralo biti kaznivo, če povzroči nevarnost, da bodo storjena teroristična dejanja. V vsakem konkretnem primeru bi bilo treba pri ugotavljanju, ali je povzročena takšna nevarnost, upoštevati posebne okoliščine primera, kot sta avtor in prejemnik sporočila, pa tudi kontekst, v katerem je bilo dejanje storjeno. Pomen in verodostojnost nevarnosti bi bilo treba upoštevati tudi pri uporabi določbe o javnem ščuvanju v skladu z nacionalnim pravom.

(11)

Opredelitev usposabljanja za terorizem kot kaznivo dejanje dopolnjuje obstoječo opredelitev kaznivega dejanja zagotavljanja usposabljanja in posebej obravnava grožnje, ki jih pomenijo tisti, ki se aktivno pripravljajo na storitev terorističnih kaznivih dejanj, vključno s tistimi, ki na koncu delujejo sami. Usposabljanje za terorizem vključuje pridobitev znanja, dokumentacije ali praktičnih veščin. Tudi samostojno učenje, vključno prek interneta ali preučevanja drugega učnega gradiva, bi bilo treba šteti za usposabljanje za terorizem, če je posledica aktivnega ravnanja in se izvaja z namenom storitve ali prispevanja k storitvi terorističnega kaznivega dejanja. V okviru vseh posebnih okoliščin primera je na ta namen na primer mogoče sklepati na podlagi vrste gradiva in pogostosti uporabe. Zato se datotečni prenos priročnika za izdelavo razstreliva za namene storitve terorističnega kaznivega dejanja lahko šteje kot usposabljanje za terorizem. Nasprotno pa se zgolj obiskovanje spletišč ali zbiranja gradiva za zakonite namene, kot so akademski ali raziskovalni nameni, ne šteje za usposabljanje za terorizem na podlagi te direktive.

(12)

Glede na resnost grožnje in zlasti potrebo po zajezitvi pretoka tujih terorističnih borcev je treba kot kaznivo dejanje opredeliti odhodno potovanje za namen terorizma, kar ne zajema zgolj storitve terorističnih kaznivih dejanj in usposabljanja ali zagotavljanja usposabljanja, temveč tudi sodelovanje v dejavnostih teroristične skupine. Ni nujno, da se kot kaznivo dejanje opredeli potovanje kot tako. Poleg tega potovanje na ozemlje Unije za namen terorizma pomeni naraščajočo varnostno grožnjo. Države članice se lahko odločijo tudi za obravnavanje terorističnih groženj, ki izhajajo iz potovanja za namen terorizma v zadevno državo članico, tako da kot kazniva dejanja opredelijo pripravljalna dejanja, ki lahko vključujejo načrtovanje ali zaroto z namenom storitve terorističnega kaznivega dejanja ali prispevanja k njemu. Kot kaznivo dejanje bi bilo treba opredeliti tudi vsako dejanje omogočanja tovrstnega potovanja.

(13)

Nezakonita trgovina s strelnim orožjem, nafto, drogami, cigaretami, ponarejenim blagom in kulturnimi dobrinami, pa tudi trgovina z ljudmi ter izsiljevanje in oderuštvo so postali donosen način financiranja terorističnih skupin. V tem smislu vse večje število povezav med organiziranim kriminalom in terorističnimi skupinami pomeni naraščajočo varnostno grožnjo v Uniji, kar bi torej morali upoštevati organi držav članic, ki so udeleženi v kazenskem postopku.

(14)

Direktiva (EU) 2015/849 Evropskega parlamenta in Sveta (10) določa skupna pravila o preprečevanju uporabe finančnega sistema Unije za namene pranja denarja in financiranja terorizma. Poleg tega preventivnega pristopa bi moralo biti financiranje terorizma v državah članicah kaznivo. Opredelitev kaznivega dejanja bi morala zajemati ne le financiranje terorističnih dejanj, temveč tudi financiranje terorističnih skupin ter druga kazniva dejanja, povezana s terorističnimi dejavnostmi, kot so novačenje in usposabljanje ali potovanje za namen terorizma, da bi razbili podporne strukture, ki omogočajo storitev terorističnih kaznivih dejanj.

(15)

V državah članicah bi moralo biti kaznivo zagotavljanje materialne podpore za terorizem prek oseb, ki dobavljajo storitve, premoženje in blago ali zagotavljajo njihov pretok, vključno s trgovinskimi posli, ki vključujejo vstop v Unijo ali izhod iz nje, kot so prodaja, pridobitev ali izmenjava kulturnih dobrin arheološkega, umetniškega, zgodovinskega ali znanstvenega pomena, ki so bili nezakonito odstranjeni z območja pod nadzorom teroristične skupine v času odstranitve, in prek oseb, ki pri navedenem delujejo kot posredniki, in sicer kot pomoč pri terorizmu ali financiranje terorizma, če se izvaja ob zavedanju, da naj bi bila ta dejanja ali z njimi pridobljena sredstva v celoti ali delno namenjena za uporabo za namen terorizma ali pa bodo koristila terorističnim skupinam. Za učinkovit boj proti nezakoniti trgovini s kulturnimi dobrinami kot viru dohodka za teroristične skupine bi bili lahko potrebni nadaljnji ukrepi.

(16)

Poskus potovanja za namen terorizma, zagotavljanja usposabljanja za terorizem oziroma novačenja za terorizem bi moral biti kazniv.

(17)

Kar zadeva kazniva dejanja, določena v tej direktivi, se mora naklep nanašati na vse elemente, ki jih sestavljajo. Na naklepno naravo dejanja ali opustitve dejanja je mogoče sklepati iz objektivnih dejanskih okoliščin.

(18)

Za fizične in pravne osebe, ki so odgovorne za tovrstna kazniva dejanja, bi bilo treba določiti sankcije, ki ustrezajo teži teh kaznivih dejanj.

(19)

Kadar je novačenje in usposabljanje za terorizem usmerjeno v otroka, bi morale države članice zagotoviti, da lahko sodniki to okoliščino upoštevajo pri izrekanju sankcije storilcem, čeprav sodniki ne bi smeli biti zavezani izreči strožje sankcije. Sodnik ohranja diskrecijsko pravico, da to okoliščino presodi skupaj z drugimi dejstvi v konkretnem primeru.

(20)

Določiti bi bilo treba pravila o pristojnosti, da bi se zagotovil učinkovit pregon kaznivih dejanj, določenih v tej direktivi. Zlasti se zdi ustrezno določiti pristojnost za kazniva dejanja, ki jih storijo osebe, ki zagotavljajo usposabljanje za terorizem, ne glede na njihovo državljanstvo, in sicer glede na morebitne posledice takšnega ravnanja na ozemlju Unije ter tesno materialno povezanost med kaznivima dejanjema usposabljanja za terorizem in zagotavljanja takšnega usposabljanja.

(21)

Da bi bila preiskovanje in pregon terorističnih kaznivih dejanj, kaznivih dejanj, povezanih s teroristično skupino, ali kaznivih dejanj, povezanih s terorističnimi dejavnostmi, uspešna, bi morali imeti tisti, ki so pristojni za preiskovanje ali pregon tovrstnih kaznivih dejanj, možnost uporabe učinkovitih preiskovalnih orodij, kot se na primer uporabljajo v boju proti organiziranemu kriminalu ali drugim hudim kaznivim dejanjem. Uporaba teh orodij v skladu z nacionalnim pravom bi morala biti ciljno usmerjena in upoštevati načelo sorazmernosti ter naravo in težo preiskovanih kaznivih dejanj ter spoštovati pravico do varstva osebnih podatkov. Taka orodja bi po potrebi morala vključevati na primer preiskavo vsega osebnega premoženja, prestrezanje komunikacij, tajno opazovanje, vključno z elektronskim nadzorom, izvajanje zvočnega snemanja v zasebnih ali javnih vozilih ter na zasebnih ali javnih mestih ter vizualnega snemanja oseb v javnih vozilih in na javnih mestih, in hrambo takšnih zvočnih in vizualnih posnetkov, ter finančne preiskave.

(22)

Učinkovito sredstvo za boj proti terorizmu na spletu je odstranitev spletnih vsebin, ki pomenijo javno ščuvanje k storitvi terorističnega kaznivega dejanja, pri viru. Države članice bi morale po najboljših močeh sodelovati s tretjimi državami v prizadevanju odstraniti spletne vsebine, ki pomenijo javno ščuvanje k storitvi terorističnega kaznivega dejanja, s strežnikov na njihovem ozemlju. Če pa odstranitev tovrstnih vsebin pri viru ni izvedljiva, se lahko vzpostavijo tudi mehanizmi za preprečitev dostopa do teh vsebin z ozemlja Unije. Ukrepi, ki jih države članice sprejmejo v skladu s to direktivo za odstranitev spletnih vsebin, ki pomenijo javno ščuvanje k storitvi terorističnega kaznivega dejanja ali, kadar to ni izvedljivo, preprečitev dostopa do teh vsebin, bi lahko temeljili na javnem ukrepanju, kot je zakonodajno, nezakonodajno ali sodno ukrepanje. V navedenem smislu ta direktiva ne posega v prostovoljno ukrepanje internetnega sektorja za preprečevanje zlorabe njegovih storitev ali v podporo držav članic takšnim ukrepom, kot so prepoznavanje terorističnih vsebin in obveščanje o njih. Ne glede na podlago za ukrepanje ali metodo bi morale države članice zagotoviti ustrezno raven pravne varnosti in predvidljivosti za uporabnike in ponudnike storitev ter možnost sodnega varstva v skladu z nacionalnim pravom. Pri vseh teh ukrepih je treba upoštevati pravice končnih uporabnikov ter postopati skladno z obstoječimi pravnimi in pravosodnimi postopki ter Listino Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina).

(23)

Odstranitev ali, kjer ta ni izvedljiva, preprečitev spletnih vsebin, ki pomenijo javno ščuvanje k storitvi terorističnega kaznivega dejanja, ali, kjer ta ni izvedljiva, preprečitev dostopa do teh vsebin, v skladu s to direktivo, ne bi smela posegati v pravila iz Direktive 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta (11). Zlasti se ne bi smela ponudnikom storitev naložiti splošna obveznost spremljanja informacij, ki jih prenašajo ali shranjujejo, niti aktivnega ugotavljanja dejstev ali okoliščin, ki kažejo na nezakonito dejavnost. Ponudniki storitev gostovanja poleg tega ne bi smeli biti odgovorni, dokler dejansko ne vedo za nezakonito dejavnost ali informacijo oziroma ne poznajo dejstev ali okoliščin, iz katerih je razvidno, da gre za nezakonito dejavnost ali informacijo.

(24)

Za učinkovit boj proti terorizmu je ključnega pomena učinkovita izmenjava informacij, ki jih pristojni organi štejejo za pomembne za preprečevanje, odkrivanje, preiskovanje ali pregon terorističnih kaznivih dejanj, med pristojnimi organi in agencijami Unije. Države članice bi morale zagotoviti učinkovito in pravočasno izmenjavo informacij v skladu z nacionalnim pravom in obstoječim pravnim okvirom Unije, kot so Sklep 2005/671/PNZ, Sklep Sveta 2007/533/PNZ (12) in Direktiva (EU) 2016/681 Evropskega parlamenta in Sveta (13). Pri odločanju, ali izmenjati zadevne informacije, bi morali pristojni nacionalni organi upoštevati resno grožnjo, ki jo predstavljajo teroristična kazniva dejanja.

(25)

Za krepitev obstoječega okvira o izmenjavi informacij v boju proti terorizmu, kot je določeno v Sklepu 2005/671/PNZ, bi morale države članice zagotoviti, da so ustrezne informacije, ki jih zberejo njihovi pristojni organi v okviru kazenskih postopkov, na primer organi preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj, tožilci ali preiskovalni sodniki, dostopne zadevnim pristojnim organom druge države članice, za katere menijo, da bi jim bile te informacije lahko pomembne. Take zadevne informacije bi morale, kot je primerno, vključevati vsaj informacije, ki se posredujejo Europolu ali Eurojustu v skladu s Sklepom 2005/671/PNZ. Za to se uporabljajo pravila Unije o varstvu podatkov iz Direktive (EU) 2016/680 Evropskega parlamenta in Sveta (14), brez poseganja v pravila Unije o sodelovanju med pristojnimi nacionalnimi organi v okviru kazenskih postopkov, kot tista, ki so določena v Direktivi 2014/41/EU Evropskega parlamenta in Sveta (15) oziroma Okvirnem sklepu 2006/960/PNZ.

(26)

Ustrezne informacije, ki jih zberejo pristojni organi držav članic v okviru kazenskih postopkov v zvezi s terorističnimi kaznivimi dejanji, bi bilo treba izmenjavati. Razume se, da izraz „kazenski postopek“ zajema vse faze postopka, od trenutka, ko je oseba osumljena ali obdolžena storitve kaznivega dejanja, dokler odločba o končni ugotovitvi, ali je ta oseba storila zadevno kaznivo dejanje, ne postane pravnomočna.

(27)

Države članice bi morale sprejeti ukrepe za zaščito, podporo in pomoč po meri posebnih potreb žrtev terorizma v skladu z Direktivo 2012/29/EU Evropskega parlamenta in Sveta (16) in kakor je dodatno določeno v tej direktivi. Žrtev terorizma je tista, opredeljena v členu 2 Direktive 2012/29/EU, in sicer kot fizična oseba, ki je utrpela škodo, vključno s fizično, duševno ali čustveno škodo ali ekonomsko izgubo, kolikor jo je neposredno povzročilo teroristično kaznivo dejanje, ali družinski član osebe, katere smrt je bila neposredno povzročena s terorističnim kaznivim dejanjem in ki je utrpel škodo zaradi smrti te osebe. Družinski člani preživelih žrtev terorizma, kot je opredeljeno v navedenem členu, imajo dostop do služb za podporo žrtvam in zaščitnih ukrepov v skladu z navedeno direktivo.

(28)

Pomoč pri odškodninskih zahtevkih žrtev ne posega v pomoč, ki jo žrtve terorizma prejmejo od organov za pomoč v skladu z Direktivo Sveta 2004/80/ES (17), in tako pomoč dopolnjuje. To ne posega v nacionalna pravila glede pravnega zastopanja za uveljavljanje odškodnine, tudi prek ureditve brezplačne pravne pomoči, in katera koli druga ustrezna nacionalna pravila o odškodninah.

(29)

Države članice bi morale poskrbeti za vzpostavitev celovitega odziva na posebne potrebe žrtev terorizma takoj po terorističnem napadu in tako dolgo, kot je potrebno, v okviru nacionalne infrastrukture za ukrepanje v izrednih razmerah. V ta namen lahko države članice ustanovijo enotno in posodobljeno spletišče z vsemi potrebnimi informacijami in center za nujno pomoč žrtvam in njihovim družinskim članom, ki zagotavlja psihološko prvo pomoč in čustveno podporo. Pobude držav članic na tem področju bi bilo treba podpreti s celovito uporabo razpoložljivih mehanizmov in virov skupne pomoči na ravni Unije. Službe za podporo bi morale upoštevati, da se posebne potrebe žrtev terorizma lahko s časom spreminjajo. V zvezi s tem bi morale države članice zagotoviti, da bodo službe za podporo najprej obravnavale vsaj čustvene in psihološke potrebe najbolj ranljivih žrtev terorizma in vse žrtve terorizma obvestile o razpoložljivosti nadaljnje čustvene in psihološke podpore, vključno s pomočjo in svetovanjem po travmatični izkušnji.

(30)

Države članice bi morale zagotoviti, da imajo vse žrtve terorizma dostop do informacij o pravicah žrtev, razpoložljivih službah za podporo in odškodninskih shemah v državi članici, kjer je bilo storjeno teroristično kaznivo dejanje. Zadevne države članice bi morale sprejeti ustrezne ukrepe, da bi olajšale medsebojno sodelovanje z namenom, da se žrtvam terorizma s prebivališčem v državi članici, ki ni država članica, v kateri je bilo storjeno teroristično kaznivo dejanje, zagotovi učinkovit dostop do takšnih informacij. Poleg tega bi morale države članice zagotoviti, da imajo žrtve terorizma dostop do služb za dolgoročno podporo v državi članici, v kateri imajo prebivališče, čeprav je bilo teroristično kaznivo dejanje storjeno v drugi državi članici.

(31)

Kot je razvidno iz revidirane strategije EU za boj proti radikalizaciji in novačenju teroristov iz leta 2014 in sklepov Sveta Evropske unije in držav članic, ki so se sestale v okviru Sveta, za okrepitev odzivanja kazenskega pravosodja na radikalizacijo, ki vodi v terorizem in nasilni ekstremizem, iz leta 2015, je za preprečevanje radikalizacije in novačenja za terorizem, vključno z radikalizacijo na spletu, potreben dolgoročen, proaktiven in celosten pristop. Tak pristop bi moral združevati ukrepe na področju kazenskega pravosodja s politikami na področjih izobraževanja, socialnega vključevanja in integracije ter zagotavljanje učinkovitega odpravljanja radikalizacije ali prekinitve vpletenosti ter izhodnih ali rehabilitacijskih programov, tudi med prestajanjem zaporne kazni in v okviru probacije. Države članice bi si morale izmenjati dobre prakse o učinkovitih ukrepih in projektih na tem področju, zlasti v zvezi s tujimi terorističnimi borci in povratniki, po potrebi v sodelovanju s Komisijo in z ustreznimi agencijami in organi Unije.

(32)

Države članice bi si morale prizadevati za preprečevanje in zatiranje radikalizacije, ki vodi v terorizem, in sicer z usklajevanjem, izmenjavo informacij in izkušenj o nacionalnih politikah preprečevanja ter z izvajanjem oziroma s posodobitvijo nacionalnih politik preprečevanja ob upoštevanju lastnih potreb, ciljev in zmogljivosti na podlagi lastnih izkušenj. Komisija bi morala po potrebi nacionalnim, regionalnim in lokalnim organom zagotavljati podporo pri razvoju politik preprečevanja.

(33)

Države članice bi morale glede na zadevne potrebe in posebne okoliščine v vsaki državi članici zagotoviti podporo strokovnjakom, vključno s partnerji iz civilne družbe, ki bodo verjetno prišli v stik z osebami, dovzetnimi za radikalizacijo. Takšni podporni ukrepi lahko zajemajo zlasti usposabljanje in ukrepe za ozaveščanje, s ciljem, da bodo lahko prepoznali in obravnavali znake radikalizacije. Te ukrepe bi bilo po potrebi treba sprejeti v sodelovanju z zasebnimi podjetji, ustreznimi organizacijami civilne družbe, lokalnimi skupnostmi in drugimi deležniki.

(34)

Ker ciljev te direktive države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi potrebe po harmoniziranih pravilih na ravni Unije lažje dosežejo na takšni ravni, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji (PEU). V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(35)

Ta direktiva upošteva načeli, ki ju priznava člen 2 PEU, in spoštuje temeljne pravice in svoboščine ter upošteva načela, ki jih zlasti priznava Listina, vključno z načeli iz naslovov II, III, V in VI Listine, ki med drugim zajemajo pravico do svobode in varnosti, svobodo izražanja in obveščanja, svobodo združevanja ter svobodo misli, vesti in veroizpovedi, splošno prepoved diskriminacije, zlasti na podlagi rase, barve kože, etničnega ali socialnega porekla, genetskih značilnosti, jezika, vere ali prepričanja, političnega ali drugega stališča, pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja ter pravico do varstva osebnih podatkov, načeli zakonitosti in sorazmernosti kaznivih dejanj in kazni, ki vključuje tudi zahtevo po natančnosti, jasnosti in predvidljivosti kazenskega prava, domnevo nedolžnosti ter svobodo gibanja, kot je določena v členu 21(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) in Direktivi 2004/38/ES Evropskega parlamenta in Sveta (18). To direktivo je treba izvajati v skladu s temi pravicami in načeli, tudi ob upoštevanju Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah ter drugih obveznosti na področju človekovih pravic na podlagi mednarodnega prava.

(36)

Ta direktiva ne posega v obveznosti držav članic na podlagi prava Unije, kar zadeva procesne pravice osumljenih ali obdolženih oseb v kazenskem postopku.

(37)

Ta direktiva ne bi smela spreminjati pravic, obveznosti in odgovornosti držav članic na podlagi mednarodnega prava, vključno z mednarodnim humanitarnim pravom. Ta direktiva ne ureja dejavnosti oboroženih sil v času oboroženih spopadov, ki jih ureja mednarodno humanitarno pravo v smislu navedenih pojmov v okviru navedenega prava, in, kolikor jih urejajo druga pravila mednarodnega prava, dejavnosti vojaških sil države pri izvrševanju njihovih uradnih dolžnosti.

(38)

Zagotavljanje humanitarnih dejavnosti s strani nepristranskih humanitarnih organizacij, ki jih priznava mednarodno pravo, vključno z mednarodnim humanitarnim pravom, ne spada v področje uporabe te direktive, pri čemer je treba upoštevati sodno prakso Sodišča Evropske unije.

(39)

Izvajanje ukrepov kazenskega prava na podlagi te direktive bi moralo biti glede na legitimne cilje in nujnost tovrstnih ciljev v demokratični družbi sorazmerno z vrsto kaznivega dejanja in okoliščinami, v katerih je bilo storjeno, in bi moralo izključevati vse oblike arbitrarnosti, rasizma ali diskriminacije.

(40)

Ničesar v tej direktivi se ne bi smelo razlagati, kot da je namenjeno zmanjšanju ali omejevanju razširjanja informacij za znanstvene ali akademske namene ali namene poročanja. Izražanje radikalnih, polemičnih ali spornih stališč v javnih razpravah o občutljivih političnih vprašanjih ne spada v področje uporabe te direktive in zlasti ne v opredelitev javnega ščuvanja k storitvi terorističnih kaznivih dejanj.

(41)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola št. 21 o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen PEU in PDEU, in brez poseganja v člen 4 navedenega protokola ti dve državi članici ne sodelujeta pri sprejetju te direktive, ki zato zanju ni zavezujoča in se v njiju ne uporablja.

(42)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola št. 22 o stališču Danske, ki je priložen PEU in PDEU, Danska ne sodeluje pri sprejetju te direktive, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja.

(43)

Ta direktiva bi zato morala nadomestiti Okvirni sklep 2002/475/PNZ za države članice, ki jih zavezuje ta direktiva, in spremeniti Sklep 2005/671/PNZ –