Okoljska politika EU

Cilji okoljske politike Evropske unije (EU), ki temelji na členu 191 Pogodbe o delovanju Evropske unije, so ohranjanje, varovanje in izboljšanje kakovosti okolja ter varovanje zdravja ljudi. Osredotočena je na skrbno in preudarno rabo naravnih virov, prispeva pa tudi k spodbujanju ukrepov na mednarodni ravni za reševanje regionalnih in globalnih okoljskih problemov, kot so podnebne spremembe in izguba biotske raznovrstnosti. Temelji na previdnostnem načelu ter na načelih, da je treba delovati preventivno, da je treba okoljsko škodo odpravljati pri viru in načelu „plača povzročitelj obremenitve“.

EU je pristojna za ukrepanje na področjih okoljske politike, kot so onesnaževanje zraka in vode, varstvo in obnova narave, ravnanje z odpadki ter podnebne spremembe. Načelo subsidiarnosti pa omejuje obseg ukrepov EU v zvezi z davčnimi zadevami, prostorskim načrtovanjem in rabo tal, skupaj z upravljanjem vodnih virov.

Okoljske politike EU so zasnovane tako, da bodo pospešile prehod na trajnostno, inovativno in krožno gospodarstvo, v katerem je biotska raznovrstnost zaščitena, cenjena in obnovljena, z okoljem povezana tveganje za zdravje pa kar najbolj zmanjšana. Njihovi cilji so okrepiti odpornost EU in ločiti rast od uporabe virov.

Decembra 2019 je Evropska komisija sprejela evropski zeleni dogovor, načrt za boj proti podnebnim spremembam in degradaciji okolja. Cilj načrta je preoblikovati EU v sodobno in konkurenčno gospodarstvo, ki učinkovito ravna z viri, s pomočjo:

• spodbujanja učinkovite rabe virov;
• premikov proti čistemu, krožnemu gospodarstvu;
• obnove biotske raznovrstnosti in
• zmanjševanja onesnaževanja.

Osmi okoljski akcijski program (2022) usmerja oblikovanje okoljske in podnebne politike ter njuno izvajanje do leta 2030.