Načela enakega obravnavanja moških in žensk zunaj trga dela

KLJUČNE ZNAČILNOSTI

Področje uporabe

Direktiva velja za blago in storitve, ki se ponujajo javnosti, ne glede na osebne okoliščine prejemnika storitve in se ponujajo zunaj zasebne in družinske sfere. Izraz „storitve“ tukaj označuje storitve, zagotovljene v zameno za plačilo.

Direktiva ne velja za medijske ali oglaševalske vsebine ali za izobraževanje.

Prepoved diskriminacije na področju blaga in storitev

Direktiva prepoveduje:

• manj naklonjeno obravnavanje moških ali žensk na podlagi njihovega spola;
• manj naklonjeno obravnavanje žensk zaradi njihove nosečnosti ali materinstva;
• nadlegovanje¹, spolno nadlegovanje² ali kakršno koli napeljevanje k diskriminaciji v zvezi s ponudbo ali dobavo blaga ali storitev.

Različna obravnava je lahko sprejeta le, če je upravičena z legitimnim ciljem, kot je zaščita žrtev spolne zlorabe (npr. ustvarjanje zatočišč za ženske), zagotavljanje svobode združevanja (npr. članstvo v zasebnih klubih za uniseks) ali organiziranje športnih dejavnosti za uniseks. Kakršne koli omejitve morajo biti primerne in potrebne.

Načelo enakega obravnavanja ne izključuje sprejemanja pozitivnih ukrepov za preprečevanje ali izravnavo neenakosti med spoloma na področju blaga in storitev.

Direktiva določa le minimalne zahteve, ki državam članicam EU omogočajo ohranitev višjih ali obsežnejših ravni zaščite, če želijo.

Uporaba na področju zavarovalništva

Direktiva prepoveduje upoštevanje spola pri izračunu zavarovalnih premij in ugodnosti v zavarovalnih pogodbah, podpisanih po 21. decembru 2007. Kljub temu je državam članicam omogočila, da te prepovedi ne uporabijo v primerih, ko je bil spol odločilni dejavnik pri oceni tveganja in je temeljil na ustreznih aktuarskih in statističnih podatkih.

Vendar pa je Sodišče Evropske unije v svoji sodbi v zadevi Test-Achats (C-236/09) razglasilo neveljavno odstopanje od načela enakega obravnavanja, ki je državam članicam omogočalo razlikovanje med moškimi in ženskami glede zavarovalnih premij in ugodnosti, z učinkom od 21. decembra 2012. Za vse nove pogodbe, podpisane od tega datuma, za zavarovalniški sektor velja načelo unisex tarife. Za lažjo implementacijo sodbe sodišča je Evropska komisija sprejela smernice o uporabi direktive v zavarovalniškem sektorju. V nobenem primeru stroški, povezani z nosečnostjo in materinstvom, ne smejo povzročiti razlik v premijah in ugodnostih.

Organi, ki spodbujajo enako obravnavo

Direktiva o spremembi (EU) 2024/1499 pojasnjuje vlogo organov, imenovanih na nacionalni ravni za spodbujanje enakega obravnavanja in boj proti diskriminaciji (organi za enakost). Določa minimalne zahteve, ki jih morajo države članice izvajati v zvezi z vlogo in delovanjem teh organov, vključno s tem, kako naj pomagajo žrtvam po prejemu njihove pritožbe. Ti organi morajo:

• biti neodvisni v smislu svoje pravne strukture, odgovornosti, proračuna, osebja in organizacijskih zadev;
• zagotoviti jim je potrebno zadostna sredstva za izvajanje vseh njihovih nalog in učinkovito izvajanje njihovih odgovornosti;
• biti sposobni preiskati morebitne primere diskriminacije in izdati nezavezujoče mnenje ali sprejeti zavezujočo odločitev;
• vlada in druge javne institucije se morajo s temi organi redno posvetovati o zakonodaji in politikah, ki vključujejo vidike enakosti in nediskriminacije;
• zbirati podatke o svojih dejavnostih;
• o svojem delu ter o stanju enakega obravnavanja in nediskriminacije redno načrtovati in javno poročati.

V skladu s spremembo Direktive (EU) 2024/1499 morajo države članice:

• uvesti tudi pravila, ki omogočajo možnost izvensodnega reševanja sporov;
• zagotoviti, da imajo organi za enakost pravico do ukrepanja v zadevah civilnega in upravnega prava v zvezi z izvajanjem načela enakega obravnavanja;
• zagotoviti, da organi za enakost pritožnikom brezplačno zagotavljajo svoje storitve na celotnem njihovem ozemlju, tudi na podeželju in oddaljenih območjih;
• od organov za enakost zahtevati tudi, da zagotovijo dostopnost in razumne prilagoditve za invalide do vseh svojih storitev in dejavnosti.

Zaščita pravic žrtev

Direktiva od držav članic zahteva, da žrtvam zagotovijo dostop do sodnega in/ali upravnega postopka za zaščito njihovih pravic in da lahko žrtve pridobijo ustrezno povrnitev škode ali odškodnino.

Združenja, organizacije in druge pravne osebe z zakonitim interesom se prav tako lahko vključijo v sodni in/ali upravni postopek, da bi žrtvam omogočili zaščito svojih pravic in pridobitev povrnitve škode ali odškodnine.

Kadar dejstva, predstavljena pred sodiščem, podpirajo domnevo o obstoju diskriminacije, mora biti toženec sposoben dokazati, da ni prišlo do kršitve načela enakega obravnavanja (zavreči obtožbo).

Države članice morajo uvesti sankcije v primeru kršitve načela enakega obravnavanja.