Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Odpornost na področju kritičnih surovin: oris poti k večji zanesljivosti in trajnostnosti

(COM(2020) 474 final)

(2021/C 220/17)

Poročevalec:	Dumitru FORNEA
Soporočevalec:	Michal PINTÉR

Zaprosilo	Evropska komisija, 23. 9. 2020
Pravna podlaga	člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Sklep plenarne skupščine	28. 10. 2020
Pristojnost	posvetovalna komisija za spremembe v industriji (CCMI)
Datum sprejetja mnenja CCMI	5. 3. 2021
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	25. 3. 2021
Plenarno zasedanje št.	559
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	258/0/3

1.   Sklepi in priporočila

1.1.

Sporočilo Evropske komisije pomeni korak naprej, saj določa jasen časovni načrt s pobudami in ukrepi, ki jih je treba sprejeti na ravni EU. Zato EESO priporoča Evropskemu parlamentu in Svetu, naj ta pristop podpreta, da se poveča odpornost EU na področju kritičnih surovin.

1.2.

EESO je prepričan, da lahko ukrepi, ki jih je predlagala Evropska komisija, prispevajo k zanesljivosti oskrbe s kritičnimi surovinami, s tem pa k ohranitvi in razvoju industrijske in tehnološke baze v EU. Poleg tega lahko podprejo nujne zmogljivosti za raziskave in razvoj, ki nam omogočajo uresničevanje ambicioznih ciljev evropskega zelenega dogovora ob zagotavljanju novih, stalnih in dostojnih delovnih mest, hkrati pa tudi pravičen prehod v skupnostih, na katere vplivajo spremembe v industriji.

1.3.

EESO v celoti podpira zeleni prehod energetskega sektorja in meni, da je pridobivanje surovin, potrebnih za uvajanje zelenih tehnologij, temeljni pogoj za prehod. Te surovine, kot so kovine in minerali, so osnovni elementi trdne infrastrukture za oskrbo z vodikom ali zeleno električno energijo. Proizvodnja zelene energije in zeleni nosilci energije bodo omogočili razogljičenje ekstraktivne in predelovalne industrije, kar bo koristilo vsem stranem.

1.4.

Raziskovanje je dejavnost z visokim tveganjem, zato so stroški kapitala znatno večji. K naložbam lahko močno prispeva zmanjševanje tveganja z jamstvi za posojila in amortizacijskimi ureditvami, druge fiskalne spodbude pa vključujejo davčne dobropise in državno pomoč. Ti mehanizmi se po svetu obsežno uporabljajo pri rudarjenju in predelavi, medtem ko so v EU manj razširjeni. Izjema v Evropi je Finska, kjer je na voljo državna podpora v obliki rizičnih skladov. Podobne pobude bi bilo treba uvesti na evropski ravni.

1.5.

EESO ob sedanji dobri praksi, tehniki in tehnologiji kot izhodišču predlaga, naj EU poenostavi postopek izdajanja dovoljenj za rudarske dejavnosti. Pri drugi kritični infrastrukturi, kot so omrežja za energijo iz obnovljivih virov ipd., je bilo mogoče povečati zaupanje v poenostavljene postopke. Poenostavljeni postopki ne vplivajo na izid procesa odločanja; njihov namen je zgolj zagotoviti, da so okoljski pregledi in odobritve infrastrukturnih projektov, ki se izvajajo s to metodo, pravočasni, bolj predvidljivi in preglednejši.

1.6.

Po mnenju EESO je izredno pomembno, da so na voljo ustrezni instrumenti financiranja za lažji zeleni prehod v sektorjih pridobivanja in predelave rud. Hkrati je ključno, da se (npr. prek programa Obzorje 2020) vlaga v recikliranje kritičnih in strateških surovin.

1.7.

EESO je že priznal pomen krožnosti za gospodarstvo EU. Za krožno gospodarstvo je bistveno, da se zapre snovna zanka v Evropi, zato bi bilo treba izvoz odpadkov, ki vsebujejo dragocene materiale, katerih predelava v EU bi lahko prispevala k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov v EU, skrbno oceniti, te odpadke pa izvažati samo, če je to koristno z vidika trajnosti. EESO zato podpira hitro in učinkovito revizijo sedanjih instrumentov, kot je uredba o pošiljkah odpadkov.

1.8.

Po mnenju EESO je predlog, da se pripravi načrt potencialne oskrbe s sekundarnimi kritičnimi surovinami iz zalog in odpadkov v EU, ključen ukrep za povečanje odpornosti EU na področju kritičnih surovin. Zato poziva Komisijo, naj ta načrt obravnava kot prednostno nalogo in ga izvede do konca leta 2021, namesto do leta 2022, kot je trenutno predvideno.

1.9.

EESO meni, da je treba odpraviti ovire v zakonodaji in predpisih o domači uporabi in pošiljkah sekundarnih surovin, vendar je treba skrbno spremljati ter upoštevati okoljske, zdravstvene in varnostne vidike, ki so povezani s trgovino z nevarnimi tokovi teh surovin. Najti je treba ravnovesje med strogimi in hitrimi postopki, tako da se ne ovirajo notranje pošiljke, recikliranje in ponovna uporaba sekundarnih surovin, saj v več primerih formalnosti ovirajo možnosti za recikliranje (1).

1.10.

EESO poudarja, da je treba v metodologijo za redno ocenjevanje seznama kritičnih mineralov vključiti nove razsežnosti. Za oceno etične razsežnosti bi bilo treba opredeliti ustrezna merila za preverjanje, ali so svetovne oskrbovalne verige tovrstnih surovin skladne z etičnimi načeli, pri katerih bi bilo treba upoštevati Splošno deklaracijo človekovih pravic (2), vodilna načela OZN (3), vključno s temeljnimi pravicami delavcev Mednarodne organizacije dela, Deklaracijo o temeljnih načelih in pravicah pri delu, ki vključuje temeljne delovne standarde, tristransko deklaracijo o načelih večnacionalnih podjetij in socialne politike (4) ter cilje OZN za trajnostni razvoj (5). Upoštevati bi bilo treba tudi, kakšne so razmere za surovine v trgovini in na svetovnem trgu, ter izboljšati oceno pogojev trgovanja, povezanih s posamezno surovino. Dejanski metodološki pristop k oceni trgovinskih ovir je zelo približen kazalnik. Bolj bi bilo treba upoštevati trgovinske ovire in oligopole.

1.11.

EESO opozarja na potrebo po usklajevanju med nacionalnimi sistemi izobraževanja, usposabljanja, preusposabljanja in izdajanja spričeval, da se ohranijo in zagotovijo zadostne zmogljivosti za usposabljanje strokovnjakov na področjih, ki prispevajo k povečanju odpornosti na področju kritičnih in strateških surovin. EU mora izboljšati usposabljanje strokovnjakov in upoštevati pospešen potek digitalne revolucije. Zagotavljati mora poklicne možnosti na področjih, povezanih z zanesljivo oskrbo in predelavo mineralov, ki so ključni za delovanje naprednih gospodarstev.

1.12.

Glede politik za krepitev odpornosti na področju kritičnih in strateških surovin EESO ugotavlja, da mora imeti EU zadostne tehnološke in industrijske zmogljivosti za nadomestitev teh mineralov v primeru njihovega stalnega pomanjkanja. Okrepiti je treba vlogo ustreznih evropskih institucij pri načrtovanju obsežnih in stalnih naložb v programe raziskav in razvoja, namenjene odkrivanju novih materialov in procesov za zagotavljanje primernih nadomestitev.

1.13.

EESO poziva Evropsko komisijo, naj na prepričljiv in spoštljiv način upošteva potrebe in želje držav v razvoju, ki dobavljajo surovine, in sicer tako, da spodbuja in podpira podjetja, ki pri svojih dejavnostih jasno spoštujejo gospodarske, družbene in okoljske interese teh držav in njihovih prebivalcev. Komisija bi morala oblikovati zasnovo „enakih partnerskih pogojev“, ki bi v skupnem interesu trgovinskih partnerjev spodbujala zaupanje, trajnost, varnost, zanesljivost in vzajemno spoštovanje.

1.14.

EESO poudarja, kako pomembno je razširiti opredelitev in paradigmo kritičnih surovin. V skladu s konvencionalnim pojmovanjem kritične surovine v glavnem prihajajo iz rudarskega sektorja. To razumevanje je preozko in omejuje razvoj zelene energije. Danes je za surovine na osnovi lesa veliko več učinkovitih možnosti uporabe kot v preteklosti. To je področje, ki se razvija z izjemno hitrostjo, in sega od tekstila do novih, lažjih in okolju prijaznejših baterijskih tehnologij. Biogospodarstvo ima edinstvene možnosti, da pripomore k odpornosti gospodarstva EU in geopolitični stabilnosti naše celine. Hkrati bi uporaba obnovljivih surovin pomagala blažiti podnebne spremembe, saj omogoča zadrževanje emisij fosilnih goriv v zemlji in ustvarja sektorje fosilnih goriv, ki so odporni z okoljskega vidika.

2.   Ozadje mnenja

2.1.

Sektor surovin zagotavlja okrog 350 000 delovnih mest v EU, vendar je več kot 30 milijonov delovnih mest v predelovalnih dejavnostih nižje v verigi odvisnih od zanesljivega in neoviranega dostopa do mineralnih surovin. Leta 2018 so stopnje odvisnosti EU od uvoza kovin za posamezne kovine znašale od 75 % do 100 %, več kot polovica energetskih potreb EU pa je bila pokrita z neto uvozom. Cene surovin so izjemno nestabilne, največji delež vhodnih stroškov industrije pa se porabi za vire (6). Kljub temu je industrija v EU, ki je odvisna od surovin, ustvarila dodano vrednost v višini 206 milijard EUR (7).

2.2.

Po napovedih Svetovne banke se bo povpraševanje po kovinah in mineralih povečevalo sorazmerno s podnebnimi ambicijami. OECD napoveduje, da se bo do leta 2060 svetovna poraba materialov podvojila, poraba kovin pa se bo v istem obdobju povečala za 150 %, in sicer z današnjih 8 milijard ton na 20 milijard ton. Poleg tega napoveduje, da se bo zaradi rasti porabe materialov ter procesov njihovega pridobivanja in predelave zelo verjetno povečal pritisk na vire na našem planetu in bo ogroženo povečanje blaginje, zaradi česar lahko pride do okoljskih in socialnih problemov, onesnaževanja, izgube biotske raznovrstnosti in zemljišč ipd.

2.3.

EU v svetovni proizvodnji mineralnih surovin dosega manj kot 5-odstotni delež. Kitajska sama proizvede 66 % dokončanih litij-ionskih baterij, EU pa manj kot 1 %. EU proizvede manj kot 1 % gorivnih celic na svetu in 1 % surovin za vetrno energijo (8). Kitajska ima pri sestavnih delih za fotovoltaiko skoraj monopolni položaj, EU pa proizvede 1 % silicijevih fotovoltaičnih sklopov. Za robotsko industrijo je pomembnih 44 materialov, od katerih jih EU proizvaja le 2 %, Kitajska pa zagotavlja 52 %.

2.4.

Uspešnost preobrazbe gospodarstva EU in doseganja podnebnih ciljev EU do let 2030 in 2050 je odvisna od tega, ali si bomo zagotovili trajnostno oskrbo s kritičnimi in strateškimi surovinami. Za čisto energijo, zelene tehnologije in mobilnost so ključni minerali, kovine in napredni materiali. Brez njih bo prišlo do zamud pri uvedbi in napredku čistih in digitalnih tehnologij, pa tudi pri izvajanju agende za trajnostni razvoj do leta 2030. EU mora ukrepati, da bi zmanjšala zunanjo odvisnost, diverzificirala svoje oskrbovalne verige in vlagala v obrate za recikliranje. Če pri tem ne bo uspešna, bo ogroženo preživetje evropskih delovnih mest in industrije.

3.   Ukrepi Komisije na področju surovin

3.1.

Evropska komisija v sporočilu Odpornost na področju kritičnih surovin: oris poti k večji zanesljivosti in trajnostnosti z dne 3. septembra 2020 navaja deset ukrepov za podpiranje zanesljive in trajnostne oskrbe s kritičnimi surovinami. V sporočilu opozarja tudi na pomen odprte strateške avtonomije v EU, ki jo je mogoče doseči z diverzifikacijo dobaviteljev zunaj EU, zmanjšanjem izjemne odvisnosti s krožnostjo in učinkovito rabo virov ter domačim pridobivanjem in predelavo, povečanjem zmogljivosti domače oskrbe, vzpostavitvijo odpornih oskrbovalnih verig za industrijske ekosisteme EU, krepitvijo trajnostne in odgovorne oskrbe, ustanovitvijo zavezništva za surovine in vzpostavitvijo programov raziskav in razvoja, povečanjem možnosti financiranja, krepitvijo znanj in spretnosti na področju rudarjenja, povečanjem zmogljivosti za raziskovanje, oceno vplivov na okolje ter spodbujanjem mednarodne trgovine in partnerstev.

3.2.

V sporočilu Evropske komisije Novi akcijski načrt za krožno gospodarstvo – Za čistejšo in konkurenčnejšo Evropo z dne 11. marca 2020 je poudarjeno, da je treba oblikovati trg za sekundarne surovine ter upoštevati etično pridobivanje surovin in zanesljivost oskrbe.

3.3.

V sporočilu Evropske komisije Nova industrijska strategija za Evropo z dne 10. marca 2020 je poudarjena pomembnost vseh industrijskih vrednostnih verig v EU. Zanesljiva oskrba s čisto in cenovno dostopno energijo in surovinami je ključen korak k zmanjšanju industrijskega ogljičnega odtisa, s čimer se bo prehod pospešil.

3.4.

Evropska komisija je 11. decembra 2019 objavila sporočilo Evropski zeleni dogovor, ki je nova strategija za rast EU, katere cilj je sedanje gospodarstvo preobraziti v gospodarstvo, ki je gospodarno z viri, konkurenčno in podnebno nevtralno. V sporočilu je poudarjeno, da je za uresničitev zelenega dogovora pomembna strateška varnost dostopa do virov. Za prehod bo potrebna trajnostna oskrba z vsemi surovinami, ki so potrebne za čiste in digitalne tehnologije.

4.   Splošne ugotovitve

4.1.

EESO pozdravlja in podpira prizadevanja ter ukrepe Evropske komisije za okrepitev zanesljivosti oskrbe s surovinami. Mnenja, ki jih je v zadnjih 15 letih sprejela posvetovalna komisija za spremembe v industriji v EESO, ter skupno delo v zvezi s tem vprašanjem v sodelovanju z Evropsko komisijo potrjujejo, da ima organizirana civilna družba EU interes za nadaljnji razvoj evropskega partnerstva za surovine in mu je zavezana.

4.2.

V zvezi s tem je treba pripraviti konkretnejše predloge in ukrepe, da se zagotovi pot k večji zanesljivosti in trajnostnosti, kot je predvideno v sporočilu Evropske komisije o kritičnih surovinah. Poleg tega EESO poziva Komisijo, naj razmisli o ustreznih ukrepih za vse surovine, ki so pomembne za industrijo in gospodarstvo EU, da se izognemo dodatni odvisnosti.

4.3.

Evropska komisija je s pobudo za surovine iz leta 2008 utrla pot strukturiranim in usklajenim ukrepom na ravni ustreznih evropskih institucij, ki so namenjeni ozaveščanju evropskih državljanov o potrebi po zanesljivi oskrbi s kritičnimi in strateškimi surovinami za evropsko industrijo, ter konkretnim ukrepom za to na ravni EU in držav članic.

4.4.

Evropska tehnološka platforma za trajnostne mineralne vire (uradno priznana leta 2008), evropsko partnerstvo za inovacije na področju surovin (2012), Evropski inštitut za inovacije in tehnologijo – surovine (2015), evropsko zavezništvo za baterije (2017), evropsko zavezništvo za surovine (september 2020) in letne dejavnosti v okviru evropskega tedna surovin so uspešne pobude Evropske komisije ter pomembna delovna orodja Evropske unije v njenih stalnih prizadevanjih za opredelitev tehnoloških, zakonodajnih in upravnih rešitev, ki so potrebne za sprejetje skladnega akcijskega načrta EU za surovine. Vendar bi bilo mogoče te pobude še okrepiti in EESO poziva Komisijo, naj natančno oceni delo, rezultate in učinkovitost naštetih zavezništev in platform ter o ugotovitvah redno (letno) poroča EESO, ki mora biti kot predstavnik civilne družbe obveščen o tem, ali ta pristop dejansko prinaša otipljive rezultate, ki so potrebni za napredek in uresničitev cilja, tj. odpornosti na področju surovin.

4.5.

V sporočilu Komisije prevladuje evropski vidik, kar je popolnoma razumljivo, saj je glavno vprašanje oskrba gospodarstva Evrope s surovinami. Kljub temu EESO meni, da bi Komisija morala upoštevati potrebe in interese ljudi in gospodarstev v državah, iz katerih naj bi se surovine izvažale v Evropo, zlasti ker pogosto omenja evropske vrednote, globalno odgovornost in cilje trajnostnega razvoja. Pomembno je upoštevati tudi, da so države Evropskega gospodarskega prostora, ki niso članice EU, bogate z mineralnimi viri, zato bi morale biti ravno tako vključene v strategije za surovine in strateška partnerstva ter imeti dostop do finančnih instrumentov za zeleni prehod v rudarstvu.

4.6.

Cilj, da je treba povečati odpornost EU na področju kritičnih in strateških surovin, je neločljivo povezan s prizadevanji EU za ohranitev trdne industrijske in tehnološke baze, ki gre v korak z digitalno revolucijo in svetovnimi izzivi na področju podnebnih sprememb in varstva okolja. EU mora biti v teh prizadevanjih uspešna. EESO je že poudaril, da so za „novo evropsko industrijsko paradigmo […] ključni sončni paneli, vetrna polja in baterije. Zanje so potrebne surovine, ki jih nadzorujejo evropske konkurentke na mednarodnem prizorišču. Industrijska politika mora biti tesno povezana s trdno trgovinsko in zunanjo politiko, ti pa morata nato zagotoviti dostop do teh surovin.“ (9)

4.7.

Politike o surovinah morajo skupaj z drugimi politikami pozitivno prispevati k zagotavljanju oskrbe evropske industrije, zadovoljevanju povpraševanja po proizvodih in storitvah EU, spoštovanju okolja in omejevanju vpliva človekovih dejavnosti na podnebje ter ustvarjanju dostojnih delovnih mest. Te – gospodarske, okoljske in družbene – koristi bi morale biti enakomerno porazdeljene po vsej EU. Pomembno je, da se ne osredotočimo le na surovine, ki se v skladu z metodologijo, ki jo predlaga Evropska komisija, obravnavajo kot kritične. Priznati bi bilo treba tudi strateški pomen surovin, ki so bistveni del mnogih vrednostnih verig v oskrbi; pri njihovem pridobivanju in rudarjenju namreč lahko nastajajo tudi kritične surovine.

4.8.

Stalno in predvidljivo povpraševanje EU po kritičnih in strateških surovinah je temeljni pogoj za okrepitev domačih in svetovnih trgovinskih odnosov in oskrbovalnih verig. Ker povpraševanje po surovinah stalno narašča, bi morala EU še naprej krepiti svoje zmogljivosti za pridobivanje surovin v EU in zunaj nje. Zanesljivost in predvidljivost oskrbovalnih verig sta ključni za ohranitev industrijske proizvodnje in z njo povezane infrastrukture v državah članicah, pa tudi nujen pogoj za krepitev odpornosti EU na področju kritičnih surovin.

4.9.

Potreba po kritičnih in strateških surovinah je eden od kazalnikov, ki nam pomaga oceniti in določiti, katero vrsto industrijskih proizvodnih zmogljivosti moramo ohraniti v EU in kakšne so s tem povezane potrebe po izobraževanju, usposabljanju, preusposabljanju, vseživljenjskem učenju in izdajanju spričeval, da bi bili konkurenčni na svetovni ravni ter preprečili ne le odvisnost od nekaterih surovin, ampak tudi podrejenost na področju inovacij, raziskav in tehnološkega razvoja.

4.10.

Tehnološka in industrijska zmogljivost za nadomestitev kritičnih surovin velja za ključno, če želimo okrepiti odpornost, vendar je ni mogoče doseči v kratkem času ter brez obsežnega in stalnega vlaganja v raziskave in razvoj, da bi odkrili nove materiale. V primerjavi z dinamičnim razvojem na Kitajskem bi lahko rekli, da je odpornost EU na področju kritičnih surovin mogoče okrepiti z ambicioznimi projekti za medsebojno povezavo in posodobitev vseevropskih infrastruktur za promet, energijo in IKT. Vse to je mogoče storiti v okviru evropskega zelenega dogovora ter s tem ohraniti dovolj veliko povpraševanje po teh surovinah v EU, ki bi stabiliziralo svetovne oskrbovalne verige in privedlo do pritoka novih naložb, ne le v industrijo za predelavo teh materialov, temveč tudi v programe raziskav in razvoja za nadomestitev kritičnih surovin.

5.   Posebne ugotovitve

5.1.

Sporočilo Evropske komisije pomeni korak naprej, saj določa jasen časovni načrt s pobudami in ukrepi, ki jih je treba sprejeti na evropski ravni. Zato EESO priporoča Evropskemu parlamentu in Svetu, naj ta pristop podpreta, da se poveča odpornost EU na področju kritičnih surovin.

5.2.

Naložbe v trajnostno rudarjenje zagotavljajo ponudbo, delovna mesta in gospodarski napredek, vendar je treba na podlagi družbene odgovornosti podjetij poskrbeti tudi za socialno-ekonomske in okoljske izboljšave. Ključni pomislek je, kako naj se vzpostavi ravnovesje med spodbujanjem trajnostnega rudarjenja v Evropi in sprejemljivostjo v javnosti. Večja ozaveščenost državljanov je ključnega pomena.

Evropski zeleni dogovor, podnebni cilji za leti 2030 in 2050 ter povpraševanje po surovinah

5.3.

S čistim in krožnim gospodarstvom naj bi se zmanjšala naša odvisnost od uvoženih materialov in energije ter negativni učinek EU na zdravje in okolje, oblikovali prihodnji gospodarski modeli in ustvarilo več lokalnih delovnih mest. Z njim bi se prispevalo tudi k večji samozadostnosti in reševanju težav z odpornostjo svetovnih oskrbovalnih verig, ki jih je razkrila pandemija COVID-19. EESO je že pozval, naj se pripravi jasna strategija, da bi EU prevzela „vodilno vlogo v svetu na področju krožnega gospodarstva in čistih tehnologij. Prizadevala si bo za razogljičenje energijsko intenzivnih industrijskih panog“ (10).

5.4.

Evropska komisija v sporočilu ne omenja ali obravnava rudarjenja v globokem morju (11) in ne prispeva k spremembi mišljenja, da ekstraktivna industrija ni okolju prijazna. Pa vendar je okolju prijazna v primerih, ko se uporabljajo prakse trajnostnega rudarjenja.

5.5.

Komisija meni, da so rudarski odpadki bogati s kritičnimi surovinami in se lahko z njimi vzpostavijo nove gospodarske dejavnosti, vendar ni jasno, kolikšne naložbe bi bile za to potrebne in kolikšna bi bila podpora javnosti. Gospodarske priložnosti, ki izhajajo iz kritičnih surovin v rudarskih odpadkih, niso povezane le s premogovniki, ampak tudi z rudniki za pridobivanje drugih rud, kot so železo, cink in nikelj.

5.6.

Za razvoj zelenih in čistih tehnologij, ki so potrebne za prehod na zeleno energijo, v širšem obsegu pa tudi za prehod na zeleno industrijo, je bistveno, da se povečajo zmogljivosti za recikliranje, pridobivanje in predelavo kovin. Ključna je snovna predelava za pridobivanje strateških in kritičnih materialov, zato je treba uporabiti inovativne tehnologije za razvrščanje odpadkov in ravnanje z njimi. Oba načina domačega pridobivanja v EU – pridobivanje in ponovno uporabo – je treba ustrezno spodbujati in finančno podpirati.

Seznam kritičnih surovin EU – metodologija ocene

5.7.

Na podlagi tehnološkega razvoja bi bilo treba vsaki dve leti izvesti revizijo seznama kritičnih surovin v EU. Evropska komisija omenja spremljanje ukrepov, ki jih je predstavila v sedanjem predlogu. Pri tem je treba pripravljati ocene učinka ter omogočiti spremembe in urejanje ukrepov.

5.8.

Komisija v tem sporočilu poudarja, da je seznam kritičnih surovin, ki se redno ocenjuje, pomemben tudi za spodbujanje trajnostnega in odgovornega pridobivanja surovin. Zato bi bilo treba ponovno oceniti metodologijo, ki se uporablja pri tem ocenjevanju, in preveriti skladnost s Splošno deklaracijo človekovih pravic (12), vodilnimi načeli OZN (13), vključno s temeljnimi pravicami delavcev Mednarodne organizacije dela, Deklaracijo o temeljnih načelih in pravicah pri delu, ki vključuje temeljne delovne standarde, tristransko deklaracijo o načelih večnacionalnih podjetij in socialne politike (14) ter cilji OZN za trajnostni razvoj (15).

5.9.

V metodologiji za redno ocenjevanje seznama kritičnih surovin je treba dejansko upoštevati tveganje za kršitev človekovih pravic, vključno s kršitvami človekovih pravic, za katere so odgovorna podjetja, v globalnih vrednostnih verigah (16), in tveganje uničevanja okolja v morebitnih državah proizvajalkah. Najti je treba ustrezna merila in jih vključiti v metodologijo ocenjevanja. To je izredno pomembno zlasti zato, ker komisar EU za pravosodje pripravlja direktivo o obveznostih glede primerne skrbnosti, ki bo predstavljena v prvi polovici leta 2021.

5.10.

Kritične surovine se na splošno dojemajo kot snovi, ki se pridobivajo pri rudarjenju, vendar zajemajo veliko več. Surovine na osnovi lesa se lahko na primer učinkovito uporabljajo na veliko več področjih kot v preteklosti, od tekstila do novih lažjih in okolju prijaznejših tehnologij za baterije; to je področje, ki izredno hitro napreduje. Biogospodarstvo ima edinstvene možnosti, da pripomore k odpornosti gospodarstva EU in geopolitični stabilnosti naše celine. Hkrati bi uporaba obnovljivih surovin pomagala blažiti podnebne spremembe in zadrževati emisije fosilnih goriv v zemlji, s čimer nastajajo sektorji fosilnih goriv, ki so odporni z okoljskega vidika.

Popis surovin EU

5.11.

Predlog, da se pripravi načrt potencialne oskrbe s sekundarnimi kritičnimi surovinami iz zalog in odpadkov v EU, je ključen ukrep za povečanje odpornosti EU na področju kritičnih surovin. Zato mora Komisija ta načrt obravnavati kot prednostno nalogo in ga izvesti do konca leta 2021, namesto do leta 2022, kot je trenutno predvideno, da se bodo lahko deležniki in državljani dobro seznanili z razpoložljivimi podatki.

5.12.

Glede na to, da trenutno ni pregleda in informacij o razpoložljivosti sekundarnih surovin v EU, je treba prednostno slediti strateškim in kritičnim materialom, tako v posameznih sektorjih kot medsektorsko, med drugim z uporabo digitalnih orodij in velepodatkov.

Rudarjenje, z njim povezani znanje in spretnosti ter družbeno dovoljenje za delovanje

5.13.

Rudarske dejavnosti za pridobivanje surovin so ključne za ublažitev tveganja pri oskrbi, npr. z zagotavljanjem materialov za uvedbo nizkoogljičnih tehnologij in kmetijstvo, ter za povečanje odpornosti proizvodnih vrednostnih verig. Evropski sektor mineralov lahko zagotovi razpoložljivost bistvenih materialov, ki so potrebni za sedanje in prihodnje tehnologije, da se vzpostavi podnebno nevtralno, krožno, z viri gospodarno gospodarstvo s poudarkom na storitvah in blaginji ter s trajnostnim in odgovornim pridobivanjem surovin.

5.14.

Poleg tega se pri rudarjenju v EU v nasprotju s tretjimi državami spoštujejo najvišji okoljski in socialni standardi. Industrija v Evropi je zavezana znatno prispevati k blaženju podnebnih sprememb. Poleg tega, da se v njej stalno raziskujejo metode razogljičenja za uspešno in učinkovito zadovoljevanje vse večjega povpraševanja po virih, omogoča tudi izboljšanje okoljske uspešnosti drugih gospodarskih dejavnosti.

5.15.

Dejstvo pa je, da je izredno malo primerov, ko je izvoz surovin v državah v razvoju spodbudil trajnostni gospodarski in družbeni razvoj, ki bi koristil večjim delom prebivalstva. Ravno obratno, izvoz je pogosto povezan s socialnim izkoriščanjem in onesnaževanjem okolja. Od tega ima običajno koristi le nekaj dobičkarjev.

5.16.

Surovine morajo biti ne le jamstvo za gospodarsko blaginjo v Evropi, temveč morajo biti tudi podlaga za trajnostni, tj. družbi in okolju prijazen gospodarski razvoj v državah izvora. V tem smislu bi morala EU delovati proaktivno in jasno podpreti vsa možna prizadevanja podjetij, ki s prejšnje politike enostranskega zagotavljanja najcenejših surovin preidejo na nov pristop strateškega partnerstva. Pri takšnih strateških partnerstvih je treba na pravičen način upoštevati gospodarske, družbene in ekološke potrebe in interese tako držav dobaviteljic kot prejemnic surovin ter podpreti in spodbujati družbeno-gospodarski razvoj, o katerem države izvora odločajo same. Z vzpostavitvijo „enakih partnerskih pogojev“ je mogoče v trgovinskih odnosih v skupnem interesu in na podlagi vzajemnega spoštovanja doseči visoko raven zaupanja, trajnosti, varnosti in zanesljivosti.

5.17.

Lokalne okoljske težave je treba vedno pretehtati glede na koristi, ki jih imajo lahko taki projekti za reševanje širših evropskih in svetovnih težav s CO2, kot je povpraševanje po večjih količinah bakra. To iskanje ravnovesja bi moralo biti sestavni del prednostne obravnave rudarskih projektov v Evropi, ki bi morala vključevati tudi regionalne gospodarske vidike.

5.18.

Če EU nima visokotehnoloških obratov za predelavo, dostop do surovin ne zadošča. Komisar Breton je dejal, da je na področju kritičnih surovin cilj, da bi začele evropske zmogljivosti za rudarjenje in rafiniranje delovati do začetka naslednjega desetletja. To pa ni dovolj ambiciozen cilj. EESO zato priporoča, naj EU spodbuja takojšnje naložbe in skupne pravno urejene spodbude za vlagatelje. Da bi Evropa hitreje dosegla strateško avtonomijo na področju kritičnih surovin, bi bilo treba razmisliti o evropskem partnerstvu (Obzorje Evrope) ali pomembnem projektu skupnega evropskega interesa. Takšen projekt bi moral zajemati celotno verigo oskrbe s kritičnimi surovinami: oceno domačih mineralnih virov, rudarjenje, taljenje, pretvorbo, recikliranje in spremembo namena. Tako kot pri baterijah bo za dvojni, tj. digitalni in zeleni prehod, ključno oblikovanje popolnoma integrirane domače vrednostne verige redkih zemelj.

5.19.

V Evropi se izvajajo štirje ključni industrijski projekti trajnostnega rudarjenja in predelave v skupni vrednosti skoraj 2 milijard EUR, s katerimi naj bi se do leta 2025 pokrilo 80 % naših potreb po litiju v sektorju baterij. Ti projekti bi bili lahko za vzor pri pokrivanju potreb po drugih surovinah, ki so bistvene za evropske vrednostne verige v številnih drugih strateških sektorjih.

5.20.

V industriji se že uporabljajo avtomatizacija, digitalizacija, tehnologija veriženja blokov in umetna inteligenca, preučiti pa je treba še uporabo programa Copernicus za določanje novih nahajališč surovin in spremljanje okoljskega odtisa. Poleg tega je EESO že priporočil, „naj se pripravi zakonodajni načrt EU, ki bo namenjen reševanju izzivov zaradi digitalne preobrazbe sektorja surovin in bo obravnaval teme, kot so kibernetska varnost, umetna inteligenca, avtomatizacija, upravljanje na več ravneh ter rudarjenje na morju in v vesolju“ (17).

5.21.

Razviti bi bilo treba nove metode pridobivanja, snovne predelave in proizvodnje, ki bi morale izpolnjevati najvišje okoljske in socialne standarde. Možen vir kritičnih surovin so viri na odlagališčih in jaloviščih. Ob tem pa okoljski strokovnjaki pozivajo, naj se v postopek odločanja o prihodnjih rudnikih vključijo lokalne skupnosti.

5.22.

Rudarska znanja in spretnosti se lahko uporabijo za izkoriščanje kovin in mineralov, mogoče celo v istih regijah. Mehanizem za pravični prehod bo premogovno in ogljično intenzivnim regijam v pomoč s financiranjem trajnostne infrastrukture, ki je na voljo v okviru programa InvestEU, vendar so potrebni čas in spodbude za vlagatelje, pa tudi zakonodaja za hitrejše postopke izdajanja dovoljenj (rešitev bi bila lahko uredba EU). Za vse prihodnje projekte EU pa so ključni socialni, okoljski in trajnostni standardi.

5.23.

Med glavnimi pogoji za učinkovite politike o lokalnih vsebinah za ustvarjanje številčnejših, bolj zelenih in bolje plačanih delovnih mest v državah, bogatih z minerali, je razpoložljivost potrebnih znanj in spretnosti ter zmogljivosti za zadovoljevanje povpraševanja industrije skozi ves življenjski krog rudnika. Ključno je tudi pridobivanje novih znanj in spretnosti ter prilagajanje obstoječih za hitro odzivanje na tehnološke spremembe. Nedavne študije so potrdile, da bodo nove tehnologije verjetno vplivale na naravo delovnih mest ter da bodo v rudarskem sektorju nova znanja in spretnosti potrebni ne le za nove poklice, ampak tudi za obstoječe, saj bo treba sedanja delovna mesta najverjetneje prilagoditi avtomatizaciji. Odpuščanjem se je treba izogniti s pomočjo socialnega dialoga, in sicer s preusposabljanjem delavcev, zagotoviti pa jim je treba tudi dostop do novih položajev in delovnih mest, ki nastajajo zaradi novih tehnologij in postopkov recikliranja.

5.24.

Izobraževanje, usposabljanje, preusposabljanje in izdajanje spričeval so izredno pomembni za prihodnost industrije in morajo potekati na podlagi socialnega dialoga. Za pridobivanje nujnih znanj in spretnosti pa sta potrebna čas in financiranje. Posebne vede, kot so geologija, metalurgija in rudarjenje, bi se lahko poučevale že na dodiplomski ravni.

Naložbe

5.25.

Raziskovanje je dejavnost z visokim tveganjem, zato so stroški kapitala znatno večji. K naložbam lahko močno prispeva zmanjševanje tveganja z jamstvi za posojila in amortizacijskimi ureditvami, druge fiskalne spodbude pa vključujejo davčne dobropise in državno pomoč. Ti mehanizmi se pri rudarjenju in predelovanju po svetu pogosto uporabljajo, v EU pa ne.

5.26.

Zasnovati in oblikovati je treba učinkovit sistem finančnih spodbud za podpiranje ekoloških prehodov v industriji odpadkov, za zlorabo odpadkov kot dragocenega vira pa nalagati kazni.

5.27.

Okrepitev zmogljivosti EU za učinkovito obravnavo tarifnih in netarifnih trgovinskih ovir, ki jih uvajajo njeni mednarodni partnerji, vključno s področjema dumpinga in javnega naročanja, je bistveno za zagotovitev enakih konkurenčnih pogojev pri trgovanju s surovinami.

5.28.

Potrebne so obsežne naložbe v raziskave in razvoj, da bi Evropa obdržala vodilni položaj v globalnih vrednostnih verigah. Pomembno je iti v korak z drugimi gospodarskimi silami, za kar je potrebno tesno usklajevanje instrumentov v okviru različnih politik, vključno z novo industrijsko strategijo in trgovinsko politiko EU. Izvajanje uredbe o pregledu neposrednih tujih naložb postaja vse pomembnejše za zaščito strateških vrednostnih verig EU.

5.29.

EU mora posebno pozornost nameniti spremljanju svetovnih trgov surovin in razvoju strateških oskrbovalnih verig. Vse države članice in deležniki morajo v standardizirani obliki za poročanje prispevati zanesljive in popolne informacije.

5.30.

Z zelenim prehodom povezane naložbe podjetij EU v sektorju pridobivanja, predelave in recikliranja morajo podpirati prizadevanja industrije, da bi se vključila v prehod in napredek k doseganju ciljev podnebne nevtralnosti (18). Sektor bi moral imeti lahek dostop do trajnostnega financiranja, vendar le, če njegove načrtovane naložbe, načrti za raziskave in razvoj ter projekti industrijske preobrazbe kažejo jasno zavezanost podnebnim ciljem, polni in produktivni zaposlenosti, trajnostni gospodarski rasti in dostojnemu delu za vse. EESO je v enem od prejšnjih mnenj že navedel, „da bi se trajnostna rast morala nanašati na okoljske, ekonomske, socialne in upravljavske vidike ter temeljiti na uravnoteženem, globalnem in vsestranskem pristopu, ki je usklajen z vsemi cilji trajnostnega razvoja in Pariškim sporazumom o podnebnih spremembah ter vzpostavlja minimalne medsektorske pogoje, ki jih ni mogoče nadomestiti z drugimi“ (19).

5.31.

Tudi rudarske projekte, za katere so značilne enake zaveze, bi bilo treba podpirati in spodbujati v okviru pomembnih projektov skupnega evropskega interesa in projektov skupnega interesa. Pri oceni prispevka takšnih naložb in projektov bi se bilo treba osredotočiti tudi na iskanje dejavnosti, ki so okolju zgolj „lažno prijazne“, ali zavajajočih informacij.

Trgovina in mednarodna razsežnost

5.32.

Kitajska ima danes v oskrbi EU z redkimi zemljami 98-odstotni delež. Začenja se doba velike geopolitične konkurence, zato je treba razviti učinkovito gospodarsko diplomacijo na ravni EU, kar je ključno za zagotovitev dostopa do različnih dobaviteljev, hkrati pa za vlaganja v zmogljivosti za ponovno uporabo in recikliranje. Zato EESO vztraja, da je treba vzpostaviti strateška partnerstva s sorodno mislečimi državami v večstranskem okviru, da motnje v oskrbi (ki so včasih politično motivirane) v razvitih industrijskih vrednostnih verigah v EU ne bi povzročale zastojev.

5.33.

Okrepitev vloge eura kot mednarodne in referenčne valute je odločilnega pomena, da se prepreči nestanovitnost cen in zmanjša odvisnost deležnikov EU od ameriškega dolarja. Evropska komisija bi si morala prizadevati, da z razpoložljivimi instrumenti gospodarske diplomacije in trgovinske politike spodbuja trgovanje s kritičnimi surovinami v eurih. V zvezi s tem EESO podpira sporočilo Evropske komisije z naslovom Evropski gospodarski in finančni sistem: spodbujanje odprtosti, moči in odpornosti (20).

5.34.

Izvoz sekundarnih surovin sme biti dovoljen le, če je smiseln z vidika trajnosti. EU bi si morala prizadevati za drugačen pristop in izvoz odpadkov, ki vsebujejo dragocene materiale, dovoliti le, če je koristen z vidika trajnosti Natančneje povedano, tovrstni odpadki bi se smeli izvažati le, če so okoljski in socialni standardi in ukrepi za blaženje podnebnih vplivov v ciljni državi enakovredni standardom in ukrepom v EU.

5.35.

Okrepiti je treba mednarodno sodelovanje v okviru OECD, OZN, STO in skupine G20, pri tem pa upoštevati prihodnjo trajnostnost industrije in interes EU za zagotavljanje dostopa do kritičnih surovin. Za evropske deležnike je ključno, da se zagotovijo enaki konkurenčni pogoji kot v drugih delih sveta. EU mora uporabiti vse instrumente, ki jih ima na voljo, vključno s trgovinskimi sporazumi in strateškimi partnerstvi, da bi ustvarila pogoje za lažje skupne projekte EU v tretjih državah, bogatih z viri, zlasti v Afriki in Južni Ameriki, pri tem pa vedno upoštevati odgovorno pridobivanje surovin in dobro prakso pri vodenju poslov. Zelo pomembno je tudi, da se v oskrbovalno verigo EU vključijo države Zahodnega Balkana.

---

(1)  Na primer, različne države članice uporabljajo različne metode razvrščanja za ocenjevanje, ali imajo odpadki nevarne lastnosti, zaradi česar pride do nepotrebne birokracije – preveč dokumentov, dolgotrajni postopki, neusklajenost organov – in nepotrebnega bremena zaradi finančnega jamstva, povezanega s pošiljko odpadkov, ki je odvisno od razvrščanja odpadkov.

(2)  Splošna deklaracija človekovih pravic (UDHR).

(3)  Vodilna načela OZN o podjetništvu in človekovih pravicah (UN Guiding Principles for Business and Human Rights).

(4)  Tristranska deklaracija o načelih večnacionalnih podjetij in socialne politike (MNE Declaration).

(5)  Cilji trajnostnega razvoja OZN (UN Sustainable Development Goals).

(6)  2018 EU Raw Materials Scoreboard (kazalnik za surovine za leto 2018).

(7)  Evropsko združenje rudarske industrije (Euromines).

(8)  Program OZN za okolje (UNEP), Mednarodni forum za vire (IRP).

(9)  UL C 364, 28.10.2020, str. 108.

(10)  UL C 364, 28.10.2020, str. 108.

(11)  Za zakonsko in praktično ureditev rudarjenja na morskem dnu je zadolžena Mednarodna oblast za morsko dno.

(12)  Glej opombo 2.

(13)  https://www.ohchr.org/Documents/Publications/GuidingPrinciplesBusinessHR_EN.pdf.

(14)  Glej opombo 4.

(15)  Glej opombo 5.

(16)  Globalne vrednostne verige (GVC).

(17)  UL C 429, 11.12.2020, str. 37.

(18)  Poročilo McKinsey: How the European Union could achieve net-zero emissions at net-zero cost (Kako naj Evropska unija brez neto stroškov doseže neto ničelne emisije?), 3. december 2020: „Za dosego neto ničelnih emisij bi bilo treba v naslednjih 30 letih po ocenah vložiti 28 bilijonov EUR v čiste tehnologije in tehnike.“„Od teh 5,4 bilijona EUR bi se približno 1,5 bilijona EUR vložilo v stavbni sektor (29 %), 1,8 bilijona EUR bi se uporabilo za električno energijo (33 %), 410 milijard EUR za industrijo (8 %), 76 milijard EUR za kmetijstvo (približno 1 %), 32 milijard EUR pa za promet (manj kot 1 %). Približno 1,5 bilijona EUR (28 %) bi bilo namenjenih vlaganjem v infrastrukturo za izboljšanje prenosa in distribucije energije v vseh sektorjih.“

(19)  Akcijski načrt za trajnostno financiranje (UL C 62, 15.2.2019, str. 73).

(20)  COM(2021) 32 final, 19.1.2021: Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropski centralni banki, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij, https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=CELEX:52021DC0032/.