Enotni evropski akt

KLJUČNE TOČKE

Cilji

• Medvladna pogajanja, ki so dosegla višek v Enotnem evropskem aktu, so morala skleniti dvojni mandat:
  • Pogodbo v zvezi s skupno zunanjo in varnostno politiko in
  • akt, ki spreminja Pogodbo o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti, zlasti v zvezi s:
    • postopkom odločanja v Svetu,
    • pristojnostmi Evropske komisije,
    • pristojnostmi Evropskega parlamenta,
    • razširitvijo odgovornosti Evropske gospodarske skupnosti in Evropske skupnosti za jedrsko energijo.

Struktura

• Enotni evropski akt je sestavljen iz preambule in štirih naslovov in vključuje vrsto izjav, sprejetih na konferenci.
• Preambula navaja temeljne cilje pogodbe in izraža odločenost podpisnic, da preoblikujejo svoje odnose z oblikovanjem Evropske unije. Preambula ustanavlja tudi edinstveni značaj akta, ki povezuje skupna pravila glede sodelovanja na področju zunanje politike in Evropskih skupnosti. Nazadnje se osredotoča na dva cilja pregleda pogodb, tj. „izboljšati gospodarske in socialne razmere s poglobitvijo skupnih politik in uresničevanjem novih ciljev“ in „zagotoviti bolj tekoče delovanje Skupnosti“.
  • Naslov I vsebuje skupna pravila za politično sodelovanje in Evropsko skupnost.
  • Naslov II je namenjen dopolnitvam pogodb o ustanovitvi Evropskih skupnosti.
  • Naslov III se nanaša na evropsko sodelovanje na področju zunanje politike.
  • Naslov IV se nanaša na splošna in končna pravila.

Institucionalne spremembe

• Da bi omogočili oblikovanje enotnega trga do leta 1993, je bilo v Enotnem evropskem aktu uvedeno naraščajoče število primerov, ko Svet lahko odločitve sprejme s kvalificirano večino, ne soglasno. To je poenostavilo odločanje in pomenilo, se je bilo mogoče izogniti pogostim zamudam, ki so bile lastne soglasnemu odločanju med takrat dvanajstimi državami EU. Soglasnost ni bila več potrebna za zakone, namenjene ustanovitvi enotnega trga, z izjemo ukrepov, ki so se nanašali na obdavčitev, prosto gibanje oseb in pravice ter interese zaposlenih.
• Enotni evropski akt je ustanovil Evropski svet, ki je formaliziral konference ali vrhe voditeljev držav ali vlad, čeprav so bile pristojnosti tega telesa določene šele pozneje v členu 15 Pogodbe o Evropski uniji (PEU).
• Pristojnosti Parlamenta so bile povečane z vključitvijo zahteve po njegovi privolitvi ob sklepanju o povečanju in pridružitvenih sporazumih. Enotni evropski akt je uvedel postopek sodelovanja, ki je okrepil položaj Parlamenta v interinstitucionalnem dialogu in mu dal možnost dveh obravnav osnutkov zakonov, predlaganih na osnovi omejenega števila pravnih podlag, in s tem tlakoval pot k prihodnji vlogi Parlamenta kot sozakonodajalca Sveta.
• Enotni evropski akt je razjasnil nekatera pravila v zvezi z izvedbenimi pooblastili. Člen 10 je omogočil Svetu, da praviloma prenese na Komisijo izvedbene pristojnosti za pravila, ki jih je sam postavil. Svet si lahko pridrži pravico do izvajanja neposrednih izvedbenih pravic samo v posebnih primerih. Enotni evropski akt je ustvaril tudi podlage za Sodišče prve stopnje – zdaj Splošno sodišče.

Področja politike

• V skladu z Enotnim evropskim aktom je postalo glasovanje s kvalificirano večino nova norma na štirih obstoječih področjih, ki so zajeta v pogodbah:
  • skupna carinska tarifa,
  • prosti pretok kapitala,
  • prosti pretok storitev in
  • pomorski ter zračni prevoz.
• Enotni evropski akt je uvedel več novih področij politike, na katerih se odločitve sprejemajo s kvalificirano večino. Ta vključujejo:
  • notranji trg,
  • ekonomsko in socialno kohezijo – za izenačitev učinkov dokončanja notranjega trga v manj razvitih regijah,
  • socialno politiko – dva nova vidika te politike, zdravje in varnost pri delu ter socialni dialog med sindikati in delodajalci,
  • raziskave in razvoj,
  • okolje – uvedba načela subsidiarnosti (tj. sprejemanje ukrepov na evropski ravni samo, kadar so bolj učinkoviti kot na ravni posamezne države) in
  • skupno zunanjo politiko – s predsedovanjem Sveta, odgovornega za začetek ukrepanja in usklajevanje stališč držav EU.