V tem poglavju kratkega vodnika so pojasnjeni odnosi med Evropsko unijo in Rusijo, ki so zelo napeti vse od leta 2014 zaradi nezakonite ruske priključitve Krima, invazije in zasedbe delov ukrajinske regije Donbas, politik destabilizacije v širši regiji, operacij dezinformiranja in vmešavanja ter kršitev človekovih pravic. Obsežna in nezakonita invazija Rusije na Ukrajino leta 2022 je privedla do prekinitve vsega preostalega političnega, kulturnega in znanstvenega sodelovanja ter sankcij EU in mednarodnih sankcij brez primere.
Pravna podlaga
- Pogodba o Evropski uniji: naslov V, Zunanje delovanje;
- Pogodba o delovanju Evropske unije: člena 206 in 207 (trgovina) in členi 216 do 219 (mednarodni sporazumi);
- sporazum o partnerstvu in sodelovanju (dvostranski odnosi).
Odnosi med Evropsko unijo in Rusijo
Do protestov majdanškega gibanja v Ukrajini novembra 2013 je strateško partnerstvo med EU in Rusijo temeljilo na političnem dialogu, gospodarskem povezovanju in sodelovanju pri svetovnih vprašanjih. Leta 2008 so se začela pogajanja, da bi sklenili nov sporazum na področju trgovine, energije, podnebnih ukrepov, raziskav, kulture in varnosti, leta 2010 pa je bilo oblikovano partnerstvo za modernizacijo, katerega namen je bil spodbujati reforme in inovacije ter poglobiti gospodarske vezi. Unija je podprla tudi pristop Rusije k Svetovni trgovinski organizaciji (STO), kar se je zgodilo leta 2012.
Ta odnos se je nenadoma končal leta 2014, ko je Rusija začela prvo invazijo na Ukrajino, nezakonito priključila Krim in napadla dele vzhodne ukrajinske regije Donbas. Ta agresija je povsem omajala temelje za partnerstvo in privedla do tega, da je EU celovito prevrednotila svojo politiko do Rusije.
EU se je odzvala tako, da je uvedla prve omejevalne ukrepe proti Rusiji, vključno z zamrznitvijo sredstev in prepovedjo potovanja ruskim uradnikom in pomagačem, ki ogrožajo suverenost Ukrajine. Srečanja na vrhu med EU in Rusijo so bila prekinjena, pogajanja o novem sporazumu o sodelovanju so bila zamrznjena, sodelovanje Rusije v skupini G8 pa preklicano. Sledile so širše sektorske sankcije, ki so bile usmerjene v trgovino, finance, energetiko in obrambo.
Unija je leta 2016 v okviru svoje globalne varnostne strategije opredelila Rusijo kot „ključni strateški izziv“, zaradi česar je Svet sprejel pet vodilnih načel: (1) izvajanje sporazumov iz Minska o premirju v konfliktu v vzhodni Ukrajini je ključni pogoj za vsako bistveno spremembo stališča EU do Rusije, (2) okrepitev odnosov z vzhodnimi partnericami EU in drugimi sosednjimi državami, tudi v osrednji Aziji, (3) povečanje odpornosti EU (npr. glede energetske varnosti, hibridnih groženj ali strateškega komuniciranja), (4) selektivno sodelovanje z Rusijo pri vprašanjih, ki so v interesu Unije, ter (5) potreba po udeležbi v medosebnih stikih in podpori ruske civilne družbe.
Obsežna ruska invazija na Ukrajino, ki se je začela 24. februarja 2022, je bila še ena prelomnica v odnosih med EU in Rusijo, ki je korenito spremenila evropsko varnostno politiko. EU je najostreje obsodila nezakonito, neizzvano in neupravičeno vojaško agresijo Rusije proti Ukrajini, njene namerne napade na civiliste in civilno infrastrukturo ter njene poskuse, da bi z navideznimi referendumi na zasedenih območjih zasedla ukrajinsko ozemlje. Še naprej zahteva, da se vse ruske sile takoj in brezpogojno umaknejo s celotnega ozemlja Ukrajine znotraj njenih mednarodno priznanih meja, pri čemer poudarja, da je Rusija v celoti odgovorna za grobo kršitev Ustanovne listine OZN in temeljnih načel mednarodnega prava. Unija je obsodila, da Rusija v vojni proti Ukrajini uporablja hrano kot orožje, kar je sprožilo svetovno krizo prehranske varnosti.
Unija je marca 2022 sprejela strateški kompas za varnost in obrambo, v katerem je Rusijo opredelila kot „dolgoročno in neposredno grožnjo evropski varnosti“, kar je bil odločilen preobrat v odnosih med EU in Rusijo od leta 2016. Podobno stališče je bilo izraženo tudi v strateškem konceptu Nata iz junija 2022, v katerem je bilo navedeno, da je Ruska federacija „največja in neposredna grožnja varnosti zaveznic ter miru in stabilnosti v evroatlantskem območju“. Posledično pristop Unije do Rusije od leta 2022 usmerjajo naslednja načela: (1) Rusijo je treba osamiti v mednarodnih odnosih in proti njej uvesti sankcije, da bi ji preprečili vojskovanje; (2) mednarodna skupnost mora zagotoviti odgovornost, tako da bodo ruska država, posamezni storilci in udeleženci pri kaznivih dejanjih odgovorni za kršitve mednarodnega prava in vojna hudodelstva, zagrešena v Ukrajini; (3) sosednje države Unije je treba podpirati, tudi s širitvenimi politikami EU, partnerjem po svetu pa pomagati pri odpravljanju posledic ruske vojaške agresije proti Ukrajini; (4) podpirati bi bilo treba tesno sodelovanje z Natom in partnerji po svetu, da bi branili na pravilih temelječ mednarodni red; (5) povečati je treba odpornost Unije, zlasti pri energetski varnosti in kritični infrastrukturi, ter se boriti proti ruskim kibernetskim in hibridnim grožnjam, manipuliranju z informacijami in vmešavanju; (6) podpirati je treba civilno družbo, zagovornike človekovih pravic in neodvisne medije v Rusiji in zunaj nje ter obenem obravnavati grožnje varnosti in javnemu redu v Uniji.
Države članice EU so v odziv na rusko invazijo hitro sprejele izjemno stroge sankcije v tesnem sodelovanju s partnerji, vključno z Združenimi državami Amerike, Združenim kraljestvom, Kanado, Avstralijo in Japonsko. Unija je od 24. februarja 2022 močno razširila omejevalne sektorske ukrepe, saj je sprejela 20 zaporednih svežnjev sankcij proti Rusiji (do maja 2026) ter na seznam sankcij dodala precejšnje število posameznikov in subjektov, da bi še povečala pritisk na Rusijo, da bi končala vojno. Namen omejevalnih ukrepov je oslabiti gospodarske temelje Rusije, ji onemogočiti dostop do kritičnih tehnologij in trgov ter znatno zmanjšati njeno zmožnost za vojskovanje.
Zaradi hitrega zaporedja 20 svežnjev sankcij EU proti Rusiji, ki so že bile označene kot „revolucija sankcij“, je nastal edinstven sklop ukrepov, usmerjenih proti ključnim sektorjem ruskega gospodarstva in političnim elitam te države. Vsak sveženj sankcij je postopoma spremenil in razširil področje uporabe režimov sankcij, sprejetih od leta 2014, pri čemer je bil dodan nov režim, ki prepoveduje uvoz blaga s poreklom z nezakonito priključenih ozemelj Doneck, Lugansk, Herson in Zaporožje v Unijo. Cilj svežnjev sankcij je, da so brezkompromisni in imajo obsežne posledice za finančni, energetski in prometni sektor ter zračni prostor in tehnološki sektor, sektor svetovanja, radiodifuzijo in sektor kovine ter luksuznega in drugega blaga. Prepovedi izvoza vplivajo na približno 54 % predvojnega izvoza v Rusijo, prepovedi uvoza pa na 58 % predvojnega uvoza. Poleg tega je EU marca 2025 uvedla carine na kmetijske proizvode in gnojila iz Rusije in Belorusije. Rusija je bila še leta 2021 peta glavna trgovinska partnerica EU, v letu 2024 pa je zasedala šele 15. mesto. Poleg gospodarskih sankcij in sankcij proti posameznikom so bile uvedene naknadne diplomatske sankcije, vključno z začasno prekinitvijo poenostavitve vizumskih postopkov med EU in Rusijo. Unija se je skupaj z drugimi članicami Svetovne trgovinske organizacije (STO) dogovorila, da bo ruskim proizvodom in storitvam na trgih EU odrekla obravnavo po načelu države z največjimi ugodnostmi. Trenutno potekajo priprave na 21. sveženj sankcij. Pričakuje se, da bo ta prihodnji sveženj dodatno usmerjen v rusko floto v senci, finančne institucije, vojaškoindustrijska podjetja in podjetja, ki se ukvarjajo s trgovino z ukradenim ukrajinskim žitom.
Konec maja 2026 je bilo na seznamu sankcij več kot 2700 posameznikov in subjektov. Med sankcioniranimi posamezniki so predsednik Ruske federacije Vladimir Putin, ruski minister za zunanje zadeve Sergej Lavrov, 351 poslancev državne dume, ki so podprli priznanje začasno zasedenih ozemelj regij Doneck in Lugansk, visoki uradniki in vojaško osebje, akterji, ki širijo dezinformacije, odgovorni za raketne napade na civiliste in kritično civilno infrastrukturo ter za nezakonito deportacijo, prisilno premestitev in nezakonito posvojitev ukrajinskih otrok, pa tudi za njihovo militarizacijo in ideološko indoktrinacijo. Na seznam sankcij je bilo dodanih tudi več članov najemniške vojaške organizacije Wagner Group na višjem položaju.
Po smrti vodje ruske opozicije in prejemnika nagrade Saharova Alekseja Navalnega v sibirskem zaporu februarja 2024 in v odziv na vse večjo politično represijo v Rusiji je Svet 27. maja 2024 uvedel nov režim sankcij proti posameznikom in subjektom, odgovornim za kršitve in zlorabe človekovih pravic, zatiranje civilne družbe in demokratične opozicije in ogrožanje demokracije in pravne države v Rusiji. Ta novi režim dopolnjuje globalni režim sankcij EU na področju človekovih pravic in Uniji omogoča, da se v odziv na zlorabe človekovih pravic in notranjo represijo v državi odloči za dodatne posebne ukrepe proti Rusiji. Do maja 2026 so bile sankcije uvedene zoper skupaj 135 posameznikov in 37 subjektov, tudi zoper sodnike, tožilce in člane sodstva, ki so imeli ključno vlogo pri tem, da je bila Alekseju Navalnemu odvzeta prostost, in pri njegovem umoru.
Svet je 8. oktobra 2024 sprejel nov režim sankcij v odziv na destabilizirajoča prizadevanja Rusije v EU in po svetu, da bi ogrozila demokratične procese, spodbujala ali podpirala nasilne demonstracije, ustrahovala kritike, manipulirala z informacijami in izvajala kibernetske napade ali sabotaže na kritično infrastrukturo.
Svet je maja 2025 razširil področje uporabe svojih avtonomnih omejevalnih ukrepov na opredmetena sredstva, kot so plovila, zrakoplovi, nepremičnine in komponente komunikacijskega omrežja, ter transakcije, ki vključujejo ponudnike finančnih storitev in storitev v zvezi s kriptosredstvi. Na seznamu sankcij je tudi 69 posameznikov in 19 subjektov.
EU je okrepila tudi izvrševanje, da sankcij ne bi bilo mogoče zaobiti prek držav, ki niso članice EU. Ukrepi so usmerjeni v ponovni izvoz blaga z dvojno rabo, kritičnih sestavnih delov in naprednih tehnologij. EU je zaprla svoj zračni prostor za vse ruske zrakoplove in ruskim plovilom ne dovoljuje vplutja v svoja pristanišča. Sprejela pa je tudi posebne določbe proti naraščajoči „floti v senci“, ki jo Rusija uporablja za izogibanje sankcijam. Te določbe med drugim vključujejo prepoved vplutja v pristanišča, prepoved zagotavljanja storitev in strožje spremljanje prodaje plovil tretjim državam. Sankcije so bile uvedene zoper več kot 600 plovil.
Za okrepitev izvrševanja je Svet 9. junija 2023 sklenil, da kršenje sankcij doda na seznam kaznivih dejanj EU. To je državam članicam omogočilo, da so uskladile kazenske sankcije ter izboljšale sodelovanje pri preiskovanju in pregonu njihovih kršitev.
Septembra 2022 so države članice EU v celoti prekinile izvajanje sporazuma med EU in Rusijo o poenostavitvi vizumskih postopkov iz leta 2007, Čeprav je Komisija izdala smernice o tem, kako naj se izvaja začasna prekinitev izdajanja vizumov, da to ne bi vplivalo na osebe, ki potrebujejo zaščito ali ki potujejo iz nujnih razlogov, kot so novinarji, oporečniki in predstavniki civilne družbe, je novembra 2025 sprejela strožja pravila o vizumih. K temu so prispevala povečana varnostna tveganja, ki izhajajo iz ruske vojaške agresije proti Ukrajini, vključno z uporabo migracij kot orožja, sabotažami in morebitno zlorabo vizumov.
Ruska vlada je kot povračilni ukrep vse države članice EU, Združeno kraljestvo, Združene države Amerike in druge države, ki so uvedle sankcije proti Rusiji, označila za „neprijateljske države“. Protiukrepi zdaj omejujejo širok nabor poslovnih in finančnih transakcij s posamezniki in subjekti iz teh držav.
Ruske oblasti so 31. marca 2022 razširile svoj „seznam nezaželenih oseb“ (stop list) na „najvišje vodstvo EU, več evropskih komisarjev in vodje vojaških organov EU ter veliko večino poslancev Evropskega parlamenta“ in jim tako prepovedali vstop na rusko ozemlje. Ta seznam za razliko od prepovedi potovanja v Unijo ni uradno objavljen, zato niso mogoča pravna sredstva. Na ruskem seznamu nezaželenih oseb so tudi visoki uradniki iz vlad nekaterih držav članic EU in poslanci nacionalnih parlamentov ter predstavniki javnosti in medijev.
Ker Rusija še naprej krši mednarodno pravo in Ustanovno listino Združenih narodov, Unija nadalje podpira mednarodna prizadevanja, da vojni zločini in druga huda kazniva dejanja, vključno s kaznivim dejanjem agresije, ter ogromna povzročena škoda ne ostanejo nekaznovani. Komisija, Svet Evrope in Ukrajina so februarja 2025 določili pravne temelje za posebno sodišče, pristojno za kaznivo dejanje agresije proti Ukrajini. Sodišče, ki je bilo uradno ustanovljeno 25. junija 2025, bo preiskovalo in preganjalo kazniva dejanja ruske agresije proti Ukrajini, ki so jih zagrešili politično in vojaško vodstvo Ruske federacije in njeni zavezniki, zlasti Belorusija. Evropska komisija je maja 2026 v imenu EU ratificirala tudi Konvencijo o ustanovitvi mednarodne komisije za odškodninske zahtevke za Ukrajino, ki bo odgovorna za pregled, oceno in določitev odškodninskih zahtevkov za škodo, izgubo in poškodbe, ki jih je Rusija povzročila Ukrajini in ukrajinskemu ljudstvu. Odgovorna bo tudi za določitev zneska odškodnine, ki jo je treba plačati v posameznem primeru. 2. aprila 2024 je bil uradno odprt register škode, povzročene med agresijo Ruske federacije v Ukrajini. Namenjen je predložitvi zahtevkov kot prvi korak k izvajanju odškodninskega mehanizma. Od začetka obsežne invazije je bilo v Ukrajini začetih več kot 140.000 preiskav vojnih zločinov. Eurojust je dobil nova pooblastila za varovanje, analizo in shranjevanje dokazov, da bi olajšal nadaljnje preiskave vojnih hudodelstev, genocida in hudodelstev zoper človečnost, storjenih na ukrajinskem ozemlju. Leta 2023 je v Eurojustu začel delovati mednarodni center za pregon kaznivega dejanja agresije proti Ukrajini (ICPA), pri katerem sodeluje skupna preiskovalna skupina EU.
Mednarodno kazensko sodišče je 17. marca 2023 izdalo nalog za prijetje predsednika Ruske federacije Vladimirja Putina in Marije Lvove-Belove, komisarke za otrokove pravice v uradu predsednika, s čimer je potrdil, da je mogoče utemeljeno domnevati, da sta kazensko odgovorna za nezakonito deportacijo in premestitev ukrajinskih otrok z zasedenih območij Ukrajine v Rusijo. Mednarodno kazensko sodišče je 5. marca 2024 izdalo nalog za prijetje dveh visokih ruskih vojaških poveljnikov.
EU tesno sodeluje tudi s partnerji iz skupine G7, da bi zagotovila, da bodo prihodki od zamrznjenega ruskega državnega premoženja prispevali k obnovi in vojaškim stroškom Ukrajine v skladu s pravom EU in mednarodnim pravom. Ruska centralna banka ima po svetu 260 milijard EUR sredstev, od tega jih je 210 milijard EUR imobiliziranih znotraj EU. Svet je maja 2024 sprejel pravni okvir, ki omogoča, da se prihodki, ustvarjeni s temi sredstvi, uporabijo za podporo Ukrajini. Države skupine G7 so oktobra 2024 dosegle dogovor o uporabi izrednih prihodkov, ustvarjenih s sredstvi, za servisiranje in odplačilo posojila Ukrajini v okviru pobude za pospešitev uporabe izrednih prihodkov, ki znaša 50 milijard USD, EU pa bo k njemu prispevala 18,1 milijarde EUR. Hkrati med državami članicami še vedno poteka zapletena razprava o zakonitosti in povezanih tveganjih pri uporabi glavnega kapitala. Namesto tega je EU aprila 2026 sprejela podporno posojilo Ukrajini za obdobje 2026–2027 v višini 90 milijard EUR, ki naj bi se financiralo s skupnim zadolževanjem na kapitalskih trgih in podprlo s proračunom EU. Ukrajina je pravno odgovorna za odplačilo glavnice posojila le, če ji Rusija plača vojno odškodnino.
V času predsednikovanja Vladimirja Putina se od leta 2012 prostor za individualne in kolektivne ukrepe postopoma, vendar sistematično zmanjšuje zaradi zakonodajnih omejitev in usmerjenega ustrahovanja kritikov. Ruske oblasti so z leti uvedle široke pravne omejitve za „tuje agente“ ter „nezaželene“ in „ekstremistične“ organizacije, ki so usmerjene v stotine nevladnih organizacij, znatno pa se je povečala tudi cenzura medijev, interneta in družbenih medijev. Akterji civilne družbe, zagovorniki človekovih pravic, akademiki in neodvisni novinarji so bili označeni za „tuje agente“, zaradi česar so nadlegovani in se jih zapira, pri čeme se zapirajo organizacije za človekove pravice, svoboda izražanja, mirnega zbiranja in združevanja pa so omejene. Tarča je tudi preiskovalno in podatkovno novinarstvo, mediji pod nadzorom države pa neutrudno promovirajo podobo „oblegane trdnjave“, ki jo napada „kolektivni Zahod“. Tudi akademska svoboda je močno omejena.
Poleg tega so parlamentarne volitve v letih 2016 in 2021 ter regionalne in lokalne volitve septembra 2022 potekale v omejevalnem političnem in medijskem okolju, kar je privedlo do prepričljive zmage Putinove stranke Združena Rusija. Opazovalci volitev (do leta 2016) in neodvisni mediji so ugotovili, da volitve še vedno ne izpolnjujejo mednarodnih standardov in da so jih zaznamovale goljufije, mobilizacija na delovnem mestu, sistematično izključevanje opozicije in druge nepravilnosti. Septembra 2023 so v Rusiji potekale regionalne volitve, tudi na okupiranih ukrajinskih ozemljih, ki jih je Unija obsodila in se štejejo za nezakonite in nelegitimne. Po navedbah opazovalcev volitev iz organizacij za pravice volivcev Russian Election Monitor in Golos so bile te volitve še manj poštene in svobodne kot prejšnje. Volilne pravice ruskih državljanov so tako oslabljene, da se za te volitve lahko šteje, da ne temeljijo več na nobenih resnično demokratičnih načelih.
Vladimir Putin je leta 2018 dobil četrti predsedniški mandat in leta 2020 sprožil ustavne spremembe, zaradi katerih bo lahko ostal na oblasti tudi po letu 2024 (teoretično do leta 2036). Marca 2024 je dobil peti predsedniški mandat. Volitev se je udeležilo 77,44 % upravičenih volivcev, dobil pa je 87,28 % glasov, a se volitve štejejo za nedemokratične. Predsedniške „volitve“ so potekale v zelo omejenem okolju, zaznamovala pa jih je močna propaganda. Evropska unija je podala izjavo o ruskih predsedniških volitvah, v kateri je znova poudarila, da ne priznava in nikoli ne bo priznala izvedbe teh „volitev“ na ukrajinskih ozemljih ali njihovih rezultatov. Takratni podpredsednik Komisije ter visoki predstavnik Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Josep Borrell je izjavil, da so volitve temeljile na represivnih zakonih, zaznamovali pa so jih odsotnost kakršne koli verodostojne konkurence in neodvisnih medijev, samovoljna pridržanja in pregon vodij politične opozicije, predstavnikov civilne družbe in novinarjev, pa tudi nenadna smrt Alekseja Navalnega v ruski kazenski koloniji z enim od najstrožjih režimov. Poleg tega Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) že drugič zapored po parlamentarnih volitvah leta 2021 ni bilo omogočeno opazovanje volitev v Ruski federaciji.
Po desetletju krčenja javnega prostora v času predsednikovanja Vladimirja Putina se je po vrnitvi Alekseja Navalnega v Rusijo januarja 2021 začela nova spirala notranjepolitične represije, ki se je od obsežne ruske invazije na Ukrajino februarja 2022 dramatično povečala. Vsako nestrinjanje ali odstopanje od uradne različice dogodkov se kaznuje, kritični glasovi v družbi pa so še bolj kriminalizirani. Po indeksu demokracije raziskovalne skupine EIU za leto 2024 je Rusija uvrščena med „avtoritarne“ države, saj zaseda 150. mesto od 167 držav. Rusija je na svetovnem indeksu svobode medijev za leto 2026 uvrščena na 172. mesto od skupno 180 držav, saj so skoraj vsi neodvisni mediji bodisi prepovedani bodisi pod vojaško cenzuro. Posebna poročevalka OZN o razmerah na področju človekovih pravic v Ruski federaciji Mariana Kacarova je večkrat poudarila, da so se razmere v Rusiji na področju človekovih pravic od invazije na Ukrajino bistveno poslabšale, civilne in politične pravice pa se zatirajo.
Od 24. februarja 2022 je bilo v Rusiji pridržanih 20.000 protivojnih protestnikov, trenutno pa je po podatkih organizacije OVD-Info v državi več kot 6500 političnih zapornikov. Unija je obsodila sistematično zatiranje nevladnih organizacij, organizacij civilne družbe, zagovornikov človekovih pravic in neodvisnih novinarjev v Rusiji in zunaj nje ter še naprej podpira ruske državljane, ki nasprotujejo vojni v Ukrajini ali protestirajo proti njej. Unija je večkrat izrazila solidarnost z vsemi Rusi, ki so bili preganjani, zaprti ali ustrahovani, ker se še naprej borijo za človekove pravice in govorijo resnico o nezakonitih dejanjih režima.
V letih 2024 in 2025 so se državljanske svoboščine še naprej krčile. Sprejeti so bili novi zakoni, ki med drugim omogočajo pregon mladoletnikov, celo 14-letnikov, za kazniva dejanja „sabotaže“, zaplembo premoženja zaradi protivojnih izjav, strožje kazni za izdajo, izmišljene kazenske zadeve, pri katerih se uporabljajo mučenje, grožnje in provokacije, preganjanje zasebnega govora, zlasti na spletu, ter prepoved vsem „tujim agentom“, da opravljajo kakršno koli izobraževalno dejavnost, vključno z izdajo knjig in predavanji. Cenzura interneta je od leta 2026 dosegla najvišjo raven doslej, saj večji državni nadzor nad internetno infrastrukturo preprečuje dostop do svetovnih aplikacij za pošiljanje sporočil in platform družbenih medijev, postopoma inkriminira uporabo omrežij VPN, uporabnike sili v uporabo aplikacij pod državnim nadzorom ter uveljavlja obsežne motnje in zaustavitve mobilnega interneta.
Veljavni sporazumi
Sporazum o partnerstvu in sodelovanju, ki je bil podpisan junija 1994, ostaja pravna podlaga za odnose med EU in Rusijo. Sprva je bil veljaven 10 let in se je vsako leto podaljševal s tihim soglasjem. S tem sporazumom je bil vzpostavljen okvir za politični dialog in sodelovanje, vključno z rednimi posveti o človekovih pravicah in srečanji na ravni predsednikov, ki so potekala dvakrat letno. Od leta 2014 pa so prekinjeni vsi institucionalni dialogi v okviru tega sporazuma.
Na vrhu v Sankt Peterburgu leta 2003 sta se EU in Rusija dogovorili, da bosta sodelovanje utrdili z vzpostavitvijo štirih „skupnih prostorov“, ki so 1) gospodarstvo, 2) svoboda, varnost in pravica, 3) zunanja varnost, ter 4) raziskave, izobraževanje in kultura. Hkrati so EU, Rusija, Norveška in Islandija leta 2007 obnovile politiko severne dimenzije, ki je spodbujala čezmejno sodelovanje v regijah Baltskega in Barentsovega morja. Leta 2008 so se začela pogajanja o novem sporazumu med EU in Rusijo, ki bi vključeval „pravno zavezujoče obveznosti“ na področjih, kot so politični dialog, pravosodje, svoboda, varnost, gospodarsko sodelovanje, raziskave, izobraževanje, kultura, trgovina, naložbe in energija. Leta 2010 je bilo vzpostavljeno partnerstvo za modernizacijo, leta 2011 pa so se končala pogajanja o sporazumu o poenostavitvi vizumskih postopkov. Zaradi ruske invazije na Krim so vsi pogovori in postopki zastali. Evropski svet je leta 2014 prekinil sodelovanje z Rusijo (z izjemo čezmejnega sodelovanja in medosebnih stikov), novo financiranje EU tej državi pa je bilo prekinjeno po obsežni ruski invaziji na Ukrajino februarja 2022. Prekinjeno je bilo tudi vse preostalo sodelovanje.
Vloga Evropskega parlamenta
Evropski parlament je sporazum o partnerstvu in sodelovanju potrdil leta 1997 v okviru postopka privolitve.
Sprejel je več resolucij o Ukrajini, v katerih je obsodil nezakonito priključitev Krima Rusiji leta 2014 in njeno vlogo pri destabilizaciji vzhodne Ukrajine. Parlament je v svojih resolucijah z dne 11. junija 2015 o strateških vojaških razmerah na območju Črnega morja po nezakoniti priključitvi Krima k Rusiji in z dne 12. marca 2019 o stanju političnih odnosov med EU in Rusijo podprl sankcije EU in poudaril, da je treba kljub težavnim odnosom zagotoviti ambicioznejšo finančno pomoč EU ruski civilni družbi in spodbujati medosebne stike. V resoluciji o stanju političnih odnosov med EU in Rusijo iz leta 2019 je izrazil veliko zaskrbljenost zaradi mednarodnega ravnanja Rusije, zlasti v državah vzhodnega partnerstva. V njej je tudi kritiziral poslabšanje razmer na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin v Rusiji ter predlagal, naj se država ne obravnava več kot „strateška partnerica“ EU. Parlament je septembra 2021 sprejel priporočilo o usmeritvi političnih odnosov med EU in Rusijo, v katerem je zahteval, da mora EU zagotoviti, da bo vsakršno nadaljnje sodelovanje s Kremljem odvisno od njegove obljube, da bo prekinil notranjo agresijo, ki jo izvaja nad svojim ljudstvom, sistemsko represijo opozicije in političnih zapornikov ter organizacij civilne družbe, razveljavil ali spremenil vse zakone, ki niso združljivi z mednarodnimi standardi, kot so zakoni o „tujih agentih“, ter končal zunanjo agresijo proti sosednjim državam. Unijo je pozval, da mora imeti jasno opredeljena načela, od katerih ne sme odstopati, in naj ne sodeluje z Rusijo zgolj zaradi ohranjanja kanalov za dialog, pozval pa je tudi k viziji in strategiji za prihodnje odnose EU s svobodno, uspešno, mirno in demokratično Rusijo.
Parlament je pred letom 2014 podpiral nov, celovit sporazum z Rusijo, ki bi temeljil na skupnih vrednotah in interesih, vendar je večkrat izrazil močno zaskrbljenost glede spoštovanja človekovih pravic, pravne države in stanja demokracije v Rusiji, na primer glede zakonov proti „propagandi“ v zvezi z osebami LGBTQ, dekriminalizacije manj hudih oblik nasilja v družini, represivnih ukrepov proti nevladnim organizacijam ali organizacijam, ki prejemajo sredstva iz virov zunaj Rusije ipd. Parlament je zlasti ostro obsodil doslej najbolj pogoste kršitve človekovih pravic prebivalcev Krima, zlasti krimskih Tatarov. Leta 2018 je zahteval izpustitev ukrajinskega filmskega režiserja Olega Sencova, ki je nasprotoval nezakoniti priključitvi Krima, in mu podelil nagrado Saharova. Sencov je bil izpuščen leta 2019 v okviru izmenjave zapornikov med Rusijo in Ukrajino. Poleg tega je Parlament ostro obsodil poskus atentata na Alekseja Navalnega leta 2020.
Od začetka ruske vojaške agresije proti Ukrajini je Parlament sprejel številne resolucije, v katerih je obsodil rusko agresijo in zločine, storjene zaradi nje, ter izrazil odločno podporo neodvisnosti, suverenosti in ozemeljski celovitosti Ukrajine znotraj njenih mednarodno priznanih meja.
Parlament že od začetka obsežne invazije Rusije na Ukrajino neomajno podpira odločne in učinkovite sankcije EU kot ključni instrument proti Ruski federaciji, Belorusiji in drugim zaveznikom Rusije. Pozval je k zaplembi ruskih sredstev, ki jih je zamrznila EU, ter k njihovi uporabi za obnovo Ukrajine in odškodnino žrtvam ruske agresije. Kar zadeva sodelovanje na področju sankcij po vsem svetu, je pozval partnerje, naj se uskladijo z njimi, in je zaskrbljen, ker več tretjih držav sodeluje z Rusijo, da bi ji pomagale obiti sankcije.
Parlament je v svoji resoluciji z dne 23. novembra 2022 Rusijo priznal kot državno podpornico terorizma in državo, ki uporablja teroristična sredstva, ter pozval mednarodno skupnost, naj bo enotna pri ugotavljanju odgovornosti za vojna hudodelstva, hudodelstva zoper človečnost in kaznivo dejanje agresije. V več resolucijah je pozval, naj predsednik Putin, drugi ruski voditelji in njihovi beloruski zavezniki odgovarjajo za kaznivo dejanje agresije, ki so ga zagrešili. V resoluciji z dne 19. januarja 2023 je podprl ustanovitev posebnega mednarodnega sodišča za pregon kaznivega dejanja agresije proti Ukrajini, ki so ga zagrešili politično in vojaško vodstvo Ruske federacije in njeni zavezniki, zlasti Belorusija. V celoti je podprl tudi preiskavo, ki jo izvaja tožilec Mednarodnega kazenskega sodišča o razmerah v Ukrajini ter domnevnih vojnih hudodelstvih, hudodelstvih zoper človečnost in genocidu. Parlament je pozdravil tudi nalog za prijetje, ki ga je Mednarodno kazensko sodišče izdalo za ruskega predsednika Vladimirja Putina in njegovo komisarko za otrokove pravice Marijo Lvovo-Belovo zaradi nezakonitih deportacij ukrajinskih otrok na rusko ozemlje. Maja 2025 je odločno obsodil „genocidno strategijo“, ki jo Rusija izvaja ob podpori Belorusije, njen cilj pa je izbrisati ukrajinsko identiteto s prisilnimi preselitvami in deportacijami ukrajinskih otrok, njihovimi nezakonitimi posvojitvami, umori ter prisilno rusifikacijo in militarizacijo. Evropski parlament je marca 2026 obsodil prisilno novačenje tujih državljanov, zlasti iz Afrike, s strani Rusije kot hudo kršitev človekovih pravic in mednarodnega prava.
Parlament je obsodil tudi, da ruski režim sistematično potvarja zgodovino, da bi upravičil svojo nezakonito vojno proti Ukrajini, ter da ni prevzel odgovornosti za sovjetska hudodelstva, poveličuje stalinistični totalitarizem in namerno ovira zgodovinske raziskave. Obenem zavrača prizadevanja za ogrožanje ukrajinske zgodovine in identitete.
Parlament je v priporočilu z dne 8. junija 2022 o zunanji, varnostni in obrambni politiki EU po ruski vojni agresiji proti Ukrajini pozval tedanjega visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko in podpredsednika Komisije Josepa Borrella, naj si prizadeva za celosten pristop do Ruske federacije in spričo grozodejstev in vojnih hudodelstev, ki so jih organizirale ruske politične elite, zagrešili pa ruska vojska, njeni pomagači in plačanci v Ukrajini in drugod, opusti vsakršno selektivno sodelovanje z Moskvo.
Parlament je v svoji resoluciji z dne 16. februarja 2023 priznal, da so se zaradi ruske vojaške agresije bistveno spremenile geopolitične razmere v Evropi, zato je pozval EU, naj sprejme drzne, pogumne in celovite politične, varnostne in finančne odločitve ter nadaljuje mednarodno osamitev Ruske federacije.
Obenem je v svoji resoluciji z dne 6. oktobra 2022 o stopnjevanju ruske vojaške agresije v Ukrajini menil, da bi morale Komisija, Evropska služba za zunanje delovanje in države članice začeti razmišljati o tem, kako v prihodnosti sodelovati z Rusijo in ji pomagati pri uspešnem prehodu iz avtoritarnega režima v demokratično državo, ki se bo odrekla revizionističnim in imperialističnim politikam.
Parlament je že pred začetkom vojaške agresije več let obsojal notranjo represijo ruskega režima in vse slabše razmere na področju človekovih pravic v državi. Ko je Rusija začela vojaško agresijo proti Ukrajini, je ponovno ostro obsodil zlasti stroge omejitve svobode mnenja in izražanja ter pravice do mirnega zbiranja in združevanja in sistematično zatiranje organizacij civilne družbe, zagovornikov človekovih pravic, neodvisnih medijev, odvetnikov in politične opozicije. Obžaloval je tudi obsežno represivno rusko zakonodajo, med drugim o „tujih agentih“ in „neželenih organizacijah“, ter spremembe kazenskega zakonika in zakona o množičnih medijih, ki se uporabljajo za sodno nadlegovanje drugače mislečih v državi in tujini ter ogrožanje neodvisnih medijev. Poleg tega je obsodil stalno in naraščajočo cenzuro v Rusiji.
Parlament je zlasti večkrat obsodil Rusijo zaradi obsodbe Alekseja Navalnega, ki je leta 2021 prejel nagrado Saharova, ki jo podeljuje Evropski parlament. Ker je bilo aretiranih in zaprtih še več aktivistov, je Parlament sprejel resolucijo z dne 7. aprila 2022 o vse večji represiji v Rusiji in resolucijo z dne 20. aprila 2023, v kateri je obsodil represijo v Rusiji, zlasti primer Vladimirja Kara-Murze in Alekseja Navalnega. V okviru kampanje za osvoboditev Navalnega je junija 2023 pred svojo stavbo v Bruslju postavil repliko celice za kaznovanje (šizo), v kateri je Aleksej Navalni prestajal 19-letno zaporno kazen. Po nenadni smrti Alekseja Navalnega je Parlament 29. februarja 2024 sprejel resolucijo, v kateri jo je opredelil za umor, za katerega ruska vlada in Vladimir Putin osebno nosita kazensko in politično odgovornost, ter obsodil, da ruski režim stopnjuje kršitve človekovih pravic.
Parlament je izrazil solidarnost in podporo prebivalcem Rusije in Belorusije, ki protestirajo proti ruski vojaški agresiji proti Ukrajini, ter od držav članic zahteval, naj ponudijo zaščito in odobrijo azil Rusom in Belorusom, ki so preganjani, ker so protestirali proti vojni, pa tudi ruskim in beloruskim dezerterjem ter ugovornikom vesti. Institucije EU je pozval, naj sodelujejo z ruskimi demokratičnimi voditelji in civilno družbo, podpira pa tudi vzpostavitev vozlišča za demokracijo za Rusijo, ki bi ga gostil Evropski parlament. Predsednica Evropskega parlamenta se je v letu 2022 sestala s predstavniki ruske opozicije, Pododbor za človekove pravice pa redno izmenjuje mnenja z ruskimi neodvisnimi novinarji, civilno družbo in predstavniki opozicije. Nekateri poslanci so junija 2023 organizirali tudi okroglo mizo o prihodnosti demokratične Rusije, ki so se je udeležili predstavniki institucij EU, poslanci Parlamenta in pomembni predstavniki ruskih svobodnih medijev vseh vrst in politične opozicije.
Skupina za podporo demokraciji in usklajevanje volitev ter delegacija Evropskega parlamenta za odnose z Rusijo sta 14. februarja 2024 skupaj organizirali konferenco, na katero sta povabili predstavnike ruske opozicije in odvetnike za človekove pravice in kjer so razpravljali o pomenu nedavnih predsedniških volitev.
V Parlamentu je 25. aprila 2024 pred parlamentarnimi počitnicami potekalo pomembno glasovanje o tem, da so bile tako imenovane predsedniške volitve v Rusiji, ki so potekale od 15. do 17. marca, nelegitimne in nedemokratične. Parlament je odločno obsodil nezakonite „volitve“, ki so potekale na začasno zasedenih ozemljih Ukrajine. Države članice EU in mednarodno skupnost je pozval, naj izida ruskih predsedniških volitev ne priznajo kot legitimnega, saj volitve niso bile ne svobodne ne poštene, niso izpolnjevale osnovnih mednarodnih volilnih standardov in jim je zato primanjkovalo demokratične legitimnosti.
Od začetka desetega zakonodajnega obdobja julija 2024 je Evropski parlament v več resolucijah večkrat potrdil svojo nadaljnjo podporo Ukrajini in obsodil rusko agresijo.
Odnosi z ruskimi zakonodajalci so večinoma potekali v okviru odbora za parlamentarno sodelovanje, to je medparlamentarnega foruma, ki je bil vzpostavljen s sporazumom o partnerstvu in sodelovanju med EU in Rusijo. Odbor za parlamentarno sodelovanje je med letoma 1997 in 2014 služil kot stabilna platforma za razvoj sodelovanja in dialoga med delegacijami Parlamenta in ruske zvezne skupščine. Parlament je marca 2014 v skladu z omejevalnimi ukrepi EU, uvedenimi kot odziv na krizo v Ukrajini, ukinil ta medparlamentarna srečanja. Kljub temu se delegacija Parlamenta v odboru za parlamentarno sodelovanje EU-Rusija še naprej redno sestaja, da bi analizirala ter razpravljala o vplivu ruske vojaške agresije proti Ukrajini na svet in Unijo, zlasti glede na vse večje zatiranje ruske civilne družbe s strani ruskih oblasti. V zvezi s tem delegacija redno izmenjuje mnenja s predstavniki ruske opozicije, zagovorniki človekovih pravic, civilno družbo, nevladnimi organizacijami in neodvisnimi novinarji ter mednarodnimi strokovnjaki. Delegacija je junija 2025 organizirala skupno sejo z Odborom za zunanje zadeve, na kateri so sodelovali Julija Navalna ter nekdanja politična zapornika Vladimir Kara-Murza in Ilja Jašin.
Rusija Parlamenta že od leta 1999 ni več povabila k opazovanju volitev.
DG EXPO