Jugovzhodna Azija
Jugovzhodna Azija ima kot del širše indijsko-pacifiške regije bistven geostrateški pomen za EU, trenutno pa se spopada z velikimi geostrateškimi izzivi. Indijsko-pacifiška regija se hitro spreminja in postaja ključna geostrateška regija, saj tam živi več kot 50 % svetovnega prebivalstva. Skozi to regijo potujeta dve tretjini svetovne trgovine z zabojniki in tamkajšnji plovni koridorji so pomembne poti za trgovino in oskrbo z energijo. EU je septembra 2021 sprejela strategijo za sodelovanje v indijsko-pacifiški regiji, da bi povečala svojo navzočnost v regiji in vzpostavila partnerstva za reševanje svetovnih izzivov. EU svoje sedanje instrumente prilagaja tako, da bi dosegla strateško avtonomijo. V svojem strateškem kompasu za varnost in obrambo, ki ga je Svet uradno odobril marca 2022, spodbuja odprto in na pravilih temelječo regionalno varnostno strukturo, vključno z varnimi pomorskimi potmi, krepitvijo zmogljivosti in okrepljeno pomorsko prisotnostjo v indijsko-pacifiški regiji.
Prednostna področja strategije EU v jugovzhodni Aziji so trajnostna in vključujoča blaginja, zeleni prehod, upravljanje oceanov, digitalno upravljanje, povezljivost prek strategije Global Gateway, varnost, obramba in varnost ljudi.
Evropska unija utrjuje povezave z jugovzhodnoazijskimi državami in povečuje regionalno povezovanje z Združenjem držav jugovzhodne Azije (ASEAN), saj so te države kot celota za Kitajsko in ZDA tretji največji trgovinski partner EU izven Evrope. V regiji so prisotni razlogi za geostrateško zaskrbljenost, denimo glede Južnokitajskega morja in tajvanskega vprašanja, pa tudi zaskrbljenost v zvezi z okoljem, zlasti v podregiji Mekong. Unija je v jugovzhodni Aziji močan gospodarski akter in prispeva precejšnjo razvojno pomoč za spodbujanje povezljivosti, digitalizacijo, vzpostavljanje institucij, demokracijo, dobro upravljanje in človekove pravice.
To poglavje kratkega vodnika obravnava območje jugovzhodne Azije. Glej še poglavji o južni Aziji (5.6.7) in vzhodni Aziji (5.6.8).
Pravna podlaga
- Naslov V (zunanje delovanje EU) Pogodbe o Evropski uniji;
- členi 206 in 207 (trgovina) ter od 216 do 219 (mednarodni sporazumi) Pogodbe o delovanju Evropske unije;
- sporazumi o partnerstvu in sodelovanju (dvostranski odnosi).
A. Združenje držav jugovzhodne Azije (ASEAN)
Prvega vrha združenja ASEAN februarja leta 1976 na Baliju so se udeležili Indonezija, Malezija, Filipini, Singapur in Tajska. Združenju so se pozneje pridružili še Brunej, Vietnam, Laos, Kambodža in Mjanmar. Združenje izvaja strogo politiko nevmešavanja v notranje zadeve svojih članic.
Z EU pa je zgradilo čvrste vezi, zlasti na področju trgovine in gospodarskih odnosov, in je zdaj njen strateški partner. Unija je tretja največja trgovinska partnerica združenja ASEAN z okoli 10,2 % celotne trgovine združenja. Združenje ASEAN je za ZDA in Kitajsko tretji največji partner EU zunaj Evrope. Končni cilj je še vedno sklenitev medregijskega sporazuma o prosti trgovini EU-ASEAN.
Na 24. ministrskem srečanju EU-ASEAN februarja 2024 je bil dosežen napredek pri spodbujanju trgovine, pri čemer je bil poudarek na zelenih pobudah, digitalnem prehodu in vzpostavitvi varnih dobavnih verig, pri pregledu razvoja na področju varnosti na regionalni in svetovni ravni ter pri zagotavljanju najnovejših informacij o pobudi Global Gateway ob ustreznem upoštevanju strategije EU za povezovanje Evrope in Azije ter krovnega načrta o povezljivosti ASEAN do leta 2025. Združenje ASEAN in EU sta maja 2024 objavila modro knjigo ASEAN-EU za obdobje 2024–2025, v kateri sta poudarila svoje strateško partnerstvo in nove programe sodelovanja v sklopu strategije EU Global Gateway. EU je obljubila 10 milijard EUR za podporo zelenim pobudam in pobudam za povezljivost v državah ASEAN.
Maja 2024 je v Džakarti potekalo 31. srečanje skupnega odbora za sodelovanje EU-ASEAN. Ljudska demokratična republika Laos je predstavila svoje prednostne naloge za leto predsedovanja združenju ASEAN na temo povezljivosti in odpornosti. EU je poudarila ključne pobude strategije Global Gateway in ponovno potrdila svojo zavezanost demokraciji in človekovim pravicam. Strani sta se zavezali, da bosta okrepili trgovino, digitalno gospodarstvo, zeleno tehnologijo in povezljivost, tudi s sporazumom o zračnem prometu med EU in ASEAN ter pobudami za digitalno sodelovanje. Pregledali sta napredek strateškega partnerstva EU-ASEAN in pozdravili akcijski načrt za izvajanje strateškega partnerstva ASEAN-EU (2023–2027).
Delovni program ASEAN-EU za trgovino in naložbe za obdobje 2024–2025 je okvir za usmerjanje gospodarskega sodelovanja in se posveča vprašanjem, kot so odpornost dobavne verige, digitalna trgovina in zelene tehnologije.
Celovito regionalno gospodarsko partnerstvo (RCEP), ki je bilo podpisano novembra 2020 in velja od januarja 2022, je največji sporazum o prosti trgovini na svetu, saj se nanaša na več kot polovico svetovnega izvoza in skoraj tretjino svetovnega BDP. Vključuje 10 držav ASEAN in pet drugih azijsko-pacifiških partneric, katerih cilj je odprava tarif za približno 90 % blaga, čeprav bi lahko ta proces trajal do 20 let. Občutljivi sektorji, kot je kmetijstvo, ostajajo večinoma izvzeti. Sporazum poenostavlja trgovino s skupnimi pravili o poreklu, odpravo izvoznih kvot in preprostejšimi carinskimi postopki, kar koristi ključnim industrijam.
Z novim strateškim partnerstvom EU-ASEAN želi EU še naprej spodbujati parlamentarno razsežnost odnosov, tudi s podpiranjem bolj strukturnih izmenjav in spodbujanjem skupne parlamentarne skupščine med Evropskim parlamentom in medparlamentarno skupščino ASEAN, da se zagotovi demokratična odgovornost in oblikuje forum večstranskih izmenjav za obravnavo svetovnih vprašanj.
V letu 2025 medparlamentarni skupščini in združenju ASEAN predseduje Malezija, ki ima šest glavnih prednostnih nalog: skrb in sočutje, spoštovanje, inovacije, blaginjo in zaupanje. Naslednji vrh združenja ASEAN naj bi potekal novembra 2025, na njem pa bo znova obravnavano članstvo Vzhodnega Timorja. Generalna skupščina medparlamentarne skupščine ASEAN naj bi potekala septembra 2025 v Maleziji. Četrto srečanje v sklopu medregionalnega dialoga med Evropskim parlamentom in medparlamentarno skupščino ASEAN je predvideno na 46. zasedanju generalne skupščine.
B. Azijsko-evropsko srečanje (ASEM) in srečanje parlamentarnega partnerstva med Azijo in Evropo (ASEP)
Cilj srečanj ASEM je tesnejše gospodarsko sodelovanje, politični dialog in spodbujanje medosebnih stikov med EU in Azijo. Združuje 53 partnerjev iz Evrope in Azije in je glavna multilateralna platforma, ki povezuje Evropo in Azijo, z znatno svetovno težo, saj partnerji ASEM predstavljajo okoli 65 % svetovnega BDP, 60 % svetovnega prebivalstva, 75 % svetovnega turizma in 68 % svetovne trgovine. Partnerji poudarjajo, da je treba učinkovito in hitro ukrepati na področjih podnebnih sprememb, varnostnega sodelovanja, trgovine in človekovih pravic.
Kambodža je novembra 2021 gostila 13. vrh ASEM (ASEM13) in 11. srečanje ASEP (ASEP11). Cilj ASEM13 je bil okrepiti multilateralizem za skupno rast s poudarkom na reševanju svetovnih izzivov, kot so podnebne spremembe, trajnostni razvoj in terorizem, ter izboljšati večstranski trgovinski sistem.
Srečanje ASEP, ki je del splošnega procesa partnerstva med Azijo in Evropo, še naprej služi kot forum za medparlamentarne stike, izmenjave in diplomacijo. Utrjuje parlamentarno razsežnost azijsko-evropskega političnega dialoga in si prizadeva za tesnejše odnose med Evropo in Azijo.
C. Indonezija
Indonezija kot članica skupine G20, tretja največja demokracija na svetu in največja država z muslimansko večino postaja vse bolj ključna partnerica EU. Sodelovanje med EU in Indonezijo temelji na sporazumu o partnerstvu in sodelovanju iz leta 2014. Na srečanju skupnega odbora EU–Indonezija septembra 2023 so se zavzeli za spodbujanje dvostranskega sodelovanja in razpravljali o obstoječih delovnih skupinah in dialogu med EU in Indonezijo ter o morebitnih skupnih dejavnostih, ki bi partnerstvu med Unijo in Indonezijo omogočilo, da prispeva k miru, stabilnosti in blaginji v regiji in po svetu.
Septembra 2024 sta EU in Indonezija v Semarangu imeli osmi dialog o varnosti. Na dnevnem redu so bila vprašanja svetovne in regionalne varnosti, vključno z rusko invazijo na Ukrajino ter nedavnimi dogodki v jugovzhodni Aziji in na Bližnjem vzhodu. Strani sta ocenili tekoče sodelovanje in se zavezali, da bo postalo še tesnejše na ključnih področjih, kot so boj proti terorizmu, pomorska in kibernetska varnost, ohranjanje miru in nadzor nad oborožitvijo.
Septembra 2024 je bil kot izhodišče za razvojne akterje in deležnike objavljen dokument o sodelovanju med EU in Indonezijo 2024–2025, v katerem je poudarjeno dolgoročno partnerstvo med Indonezijo in EU, vsebuje pa tudi inovativne programe in pobude v okviru strategije EU Global Gateway, katerih cilj je odzvati se na svetovne izzive, vključno s podnebnimi spremembami, zdravjem, konkurenčnostjo in varnostjo svetovnih dobavnih verig.
EU je Indoneziji v sklopu večletnega okvirnega programa za obdobje 2021–2027 dodelila 20 milijonov EUR nepovratnih sredstev, uživa pa tudi dodatne koristi iz regionalnih in tematskih programov EU, na primer za krepitev varnostnega sodelovanja v Aziji in z njo ter za ključne pomorske poti v Indijskem oceanu. Projekt za podnebno odporna in vključujoča mesta je izpostavljen kot eden od ključnih projektov sodelovanja EU v Indoneziji na področju okolja in podnebnih sprememb.
Unija in Indonezija si prizadevata pospešiti aktualna pogajanja o celovitem sporazumu o gospodarskem partnerstvu med Indonezijo in EU. Trgovinski sporazum naj bi sklenili do junija 2025, saj sta zaključili 19 krogov pogajanj, zadnjega julija 2024. Indonezijsko gospodarstvo je v veliki meri odvisno od kmetijstva in naravnih virov, kot sta palmovo olje in nikelj, kar povzroča težave, zlasti zaradi podnebnih politik EU. Država se spopada z resnimi okoljskimi problemi, kot so krčenje gozdov zaradi gojenja oljnih palm, onesnaženje zaradi rudarjenja in prelov. Vse to ogroža biotsko raznovrstnost, podnebno stabilnost in blaginjo lokalnih skupnosti.
Leta 2023 je dvostranska trgovina med EU in Indonezijo znašala 29,7 milijarde EUR, pri čemer je EU izvozila za 11,3 milijarde EUR in uvozila za 18,3 milijarde EUR proizvodov. EU je peta največja trgovinska partnerica Indonezije, Indonezija pa je 33. največja trgovinska partnerica EU in peta največja trgovinska partnerica združenja ASEAN.
Trgovinsko in naložbeno partnerstvo zajema pobude za pomoč pri strateškem načrtovanju, kot je instrument za trgovinsko podporo Indoneziji ARISE+, ki je ključnega pomena za pripravo naložbenih načrtov, prilagojenih spreminjajočim se potrebam države. EU nudi tehnično pomoč s poudarkom na trajnostnosti in digitalizaciji.
Svetovna trgovinska organizacija (STO) je junija 2021 objavila dokument o sporu glede biogoriv iz palmovega olja med EU in Indonezijo. Indonezija je decembra 2019 pri STO vložila tožbo proti EU zaradi nekaterih ukrepov v zvezi z biogorivi iz palmovega olja oziroma pridelka oljnih palm z utemeljitvijo, da so omejitve, ki jih je EU sprejela glede biogoriv iz palmovega olja, nepoštene in diskriminatorske, ter zahtevala posvet o sporu v STO. STO je januarja 2025 potrdila, da EU lahko sprejema okoljske ukrepe na podlagi direktive o energiji iz obnovljivih virov (RED II). Poudarila pa je, da nekateri vidiki njene uporabe niso bili v celoti skladni s predpisi STO. Indonezija je politiki EU nasprotovala, češ da je nepošteno osredotočena na palmovo olje. EU se pripravlja na revizijo spornega delegiranega akta na podlagi direktive RED II, da bi ga uskladila s standardi STO. Med drugimi nerešenimi spori v STO sta tudi uredba EU o krčenju gozdov in pridobivanje niklja v Indoneziji.
Indonezija je leta 2022 predsedovala skupini G20. Veliko pozornosti je požel razkol med državami skupine G20 glede vprašanja, ali naj bo Rusija članica te skupine ali ne. Rusija in Ukrajina sta bili povabljeni na vrhovno srečanje na Baliju novembra 2022, vendar se ga predsednik Putin ni udeležil, predsednik Zelenski pa je vrh nagovoril prek videopovezave. Indonezija je skušala omejiti kritike voditeljev skupine G7 na račun Rusije, saj je zanjo skupina G20 v prvi vrsti gospodarski forum in se je želela izogniti vsem ostalim kočljivim vprašanjem.
Leta 2023 je Indonezija predsedovala združenju ASEAN in medparlamentarni skupščini AIPA. Na 42. vrhu združenja ASEAN maja 2023 v kraju Labuan Bajo je potekala razprava o viziji po letu 2025, članstvu Vzhodnega Timorja, mjanmarski krizi, trgovini z ljudmi, delavcih migrantih, ribištvu, zdravstvu, električnih vozilih in čezmejnih plačilih. Indonezija je poleg tega avgusta 2023 v Džakarti gostila generalno skupščino AIPA združenja ASEAN. Delegacija Evropskega parlamenta za odnose z jugovzhodno Azijo in združenjem ASEAN je sodelovala kot opazovalka. V Indoneziji so februarja 2024 potekale volitve. Predsedniški kandidat Prabowo Subianto je zmagal z najvišjim deležem glasov, in sicer 58 %. Ustanovna seja novega parlamenta in inavguracija novega predsednika sta potekali oktobra 2024.
Indonezija je januarja 2025 postala polnopravna članica skupine BRICS. To potezo je mogoče razumeti kot potrditev zunanjepolitičnega načela vključenosti in odprtosti za vse strani.
Parlament je oktobra 2019 sprejel resolucijo o predlaganem kazenskem zakoniku v Indoneziji, v kateri je izrazil pomisleke zaradi določb o bogokletstvu in prešuštvu ter zaskrbljenost, da se bo novi kazenski zakonik uporabljal proti manjšinam in omogočal diskriminacijo na podlagi spola, vere in spolne usmerjenosti.
D. Mjanmar
Evropska unija je aktivna partnerica Mjanmara pri prehodu v demokracijo in utira pot ponovnemu sodelovanju mednarodne skupnosti s to državo, potem ko je leta 2015 začela ponovno vzpostavljati demokracijo in se odpirati svetu. Zaradi več desetletij mednarodne osamitve in sankcij ni bil sprejet uraden okvirni sporazum.
Mjanmarska ustava iz leta 2008 daje vojski pomemben vpliv, vključno s 25 % poslanskih sedežev in nadzorom nad glavnimi ministrstvi, ki so odgovorna za varnost. Država je še vedno vpletena v državljansko vojno, ki se je začela leta 1948, leta 2015 pa je bilo dogovorjeno premirje, čeprav ga niso podpisale vse uporniške skupine. Ko je Nacionalna liga za demokracijo zmagala na volitvah leta 2020, je njena predsednica Aung San Su Či postala voditeljica države. Vendar je vojska februarja 2021 v odziv na domnevno volilno goljufijo z državnim udarom prevzela oblast in Aung San Su Či pridržala. Vojaško hunto je vodil general Min Aung Hlaing, kar je sprožilo proteste in nasilne spopade. Aprila 2024 so Aung San Su Či premestili iz zapora v hišni pripor.
Nadzor vojaške hunte nad državo se je znatno zmanjšal. Do konca leta 2024 so oborožene etnične organizacije in odporniške skupine prevzele nadzor nad več kot 40 % ozemlja Mjanmara, zlasti v obmejnih regijah. Državni upravni svet še naprej vztraja pri volitvah kot koraku k politični tranziciji, vojska pa je napovedala, da bodo volitve potekale decembra 2025 ali januarja 2026 – prvič od državnega udara leta 2021.
Mjanmar se trenutno sooča z vse večjimi napetostmi med skupnostmi ter konflikti med vojaškimi in etničnimi uporniškimi skupinami. Med etničnimi oboroženimi organizacijami, kot so Ljudske obrambne sile in druge skupine, še vedno obstaja razkol. Vojska je izgubila nadzor nad velikimi območji, množični prebegi pa so oslabili njene vrste. Humanitarne razmere so se poslabšale, saj je bilo razseljenih 2,6 milijona ljudi, tretjina prebivalstva pa potrebuje pomoč. EU je vse oborožene skupine pozvala, naj humanitarnim organizacijam omogočijo dostop, in opozorila na nevarnost regionalne nestabilnosti. Prav tako podpira združenje ASEAN in OZN pri spodbujanju vključujočega dialoga, zavrača vse nezakonite volitve in se zavzema za svetovni embargo na orožje.
Marca 2025 je Mjanmar prizadel potres 7,7 magnitude, ki je terjal na tisoče življenj. Službe za ukrepanje v izrednih razmerah se niso ustrezno odzvale, pri čemer je prišlo do hudega pomanjkanja medicinske opreme in šotorov. Vojska je sicer dovolila dostavo humanitarne pomoči državi, vendar so nastale zamude pri izdaji vizumov, pa tudi varnost za humanitarne delavce in konvoje ni bila zagotovljena. EU se je zavezala, da bo za nujno pomoč namenila 2,5 milijona EUR, in je za oceno škode aktivirala satelitsko storitev Copernicus, s čimer se je njena skupna humanitarna pomoč Mjanmaru v letu 2025 povečala na več kot 35 milijonov EUR.
Unija je skupaj z drugimi mednarodnimi akterji sprejela številne izjave o Mjanmaru in uvedla sankcije proti hunti in subjektom v lasti vojske. Svet je februarja 2021 sprejel sklepe, v katerih je obsodil vojaški udar in pozval k preklicu izrednih razmer, ponovni vzpostavitvi legitimne vlade in takojšnji izpustitvi priprtih ali aretiranih v povezavi z državnim udarom. Podpredsednik Komisije/visoki predstavnik Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko je aprila 2021 podal izjavo o soglasju v petih točkah, doseženem na srečanju voditeljev združenja ASEAN v Indoneziji, v kateri je podprl posebnega odposlanca združenja ASEAN. Mjanmar pa je v sporočilu za javnost prošnjo posebnega odposlanca ASEAN za srečanje z Aung San Su Či zavrnil. V marcu, aprilu in juniju 2021 je Svet uvedel sankcije zoper posameznike, odgovorne za vojaški udar, ter jih razširil tudi na podjetja in pravne osebe pod vojaškim nadzorom. Unija je julija 2023 uvedla sedmi sklop sankcij zoper posameznike in podjetja, povezana z mjanmarsko vojaško hunto.
Mjanmar je kot ena najmanj razvitih držav deležna ugodnosti trgovinske pobude „vse razen orožja“ v okviru splošnega sistema preferencialov EU (GSP). Evropska komisija doslej kljub vojaškemu udaru ni želela uvesti trgovinskih omejitev, kot razlog pa je navedla negativne posledice za mjanmarsko prebivalstvo in omejen vpliv na vojsko. Komisija je leta 2024 namenila več kot 19 milijonov EUR v humanitarni pomoči za najnujnejše potrebe prebivalstva, saj se konflikt v večini države nadaljuje. Večletni okvirni program EU za obdobje 2021–2027 temelji na posebnih prednostnih nalogah za Mjanmar, ki so upravljanje, pravna država, trajnostna rast, pomoč razseljenim osebam, zeleni dogovor in digitalna agenda. Organizacija Freedom House je v poročilu o svobodi v svetu za leto 2024 Mjanmar uvrstila med „nesvobodne“ države z oceno 8 od 100 točk. Stanje človekovih pravic je precej problematično, na primer zaradi preganjanja Rohingejcev v zvezni državi Rakhine. Več kot 800.000 Rohingejcev je od avgusta 2017 zaradi preganjanja v Mjanmaru zbežalo v Bangladeš. Avgusta 2019 je več tisoč beguncev zaradi varnostnih pomislekov zavrnilo, da bi jih Bangladeš, Mjanmar in OZN vrnili v domovino.
Parlament je z resolucijo septembra 2019 obsodil kršenje človekovih pravic Rohingejcev. Februarja 2021 je sprejel resolucijo, v kateri je odločno obsodil vojaški prevzem oblasti in kršitve človekovih pravic ter hunto pozval, naj ponovno vzpostavi civilno vlado in takoj izpusti vse, ki so bili pridržani.
Parlament je oktobra 2021 sprejel resolucijo, v kateri je obsodil kršitve človekovih pravic, nadaljnjo diskriminacijo etničnih manjšin in uporabo nasilja nad državljani s strani hunte, pa tudi vojaški napad na zdravstvene delavce in objekte. Marca 2022 je sprejel resolucijo o Mjanmaru, v kateri je ponovno potrdil svoje stališče glede države. Maja 2023 je sprejel resolucijo o Mjanmaru, zlasti o razpustitvi demokratičnih političnih strank, v kateri je pozval k takojšnji ponovni ustanovitvi teh strank in izpustitvi vseh političnih zapornikov.
E. Filipini
Filipini in EU so leta 2011 podpisali sporazum o partnerstvu in sodelovanju, ki je začel veljati marca 2018. Prvi skupni odbor se je sestal januarja 2020 v Bruslju in ustanovil specializirane pododbore, da bi tako nadgradili dvostranski odnos. Poleg tega so Filipini avgusta 2021 prevzeli vlogo koordinatorja združenja ASEAN za dialog z EU do leta 2024. Leto 2024 je zaznamovala tudi 60. obletnica diplomatskih odnosov med EU in Filipini.
Četrto srečanje skupnega odbora EU-Filipini je potekalo decembra 2024 v Manili, na njem pa je bilo pregledano tekoče dvostransko, regionalno in večstransko sodelovanje v okviru sporazuma o partnerstvu in sodelovanju med EU in Filipini ter vprašanja regionalne varnosti, vključno s teritorialnim sporom v Južnokitajskem morju.
Novembra 2024 so Filipini in EU organizirali četrto srečanje pododbora za razvojno sodelovanje v Manili, da bi pregledali ključne tekoče programe sodelovanja, osredotočene na mirovni proces iz Mindanaa, dobro upravljanje ter zeleno in digitalno gospodarstvo. EU je avgusta 2024 v okviru pobude Global Gateway začela izvajati program partnerstva za zeleno gospodarstvo za Filipine, katerega cilj je izboljšati ravnanje z odpadki, podpreti krožno gospodarstvo, razširiti energijo iz obnovljivih virov in povečati energijsko učinkovitost v državi.
EU je bila leta 2023 četrta največja trgovinska partnerica Filipinov, Filipini pa so bili na šestem mestu med trgovinskimi partnerji EU v združenju ASEAN. Trgovina med državama je dosegla 16,2 milijarde EUR, kar je več kot pred pandemijo, pri čemer so Filipini zabeležili 1,45 milijarde EUR trgovinskega presežka. EU še naprej znatno vlaga v državo in je med tremi največjimi tujimi vlagatelji na Filipinih, saj so njene neposredne tuje naložbe leta 2022 znašale 14 milijard EUR.
Pogajanja o sporazumu o prosti trgovini med EU in Filipini so se začela decembra 2015. EU in Filipini so se marca 2024 dogovorili, da bodo nadaljevali pogajanja o sporazumu o prosti trgovini, pri čemer bo poudarek na trgovinskih vidikih javnega naročanja, intelektualni lastnini, konkurenci in trajnostnosti. Rodrigo Duterte je maja 2016 zmagal na predsedniških volitvah in sprejel sporne ukrepe v boju proti trgovini s prepovedanimi drogami, vključno z ukazi o takojšnji uporabi strelnega orožja, ki so vodili do kršitev človekovih pravic. Spremenil je zunanjepolitično usmeritev Filipinov ter kljub polemiki glede Južnokitajskega morja vzpostavil novo zavezništvo z Rusijo in Kitajsko. Filipini so namreč ena od držav ASEAN, vključenih v ta spor. Maja 2022 so potekale predsedniške volitve, na katerih je bil za predsednika izvoljen Ferdinand „Bongbong“ Marcos, Sara Duterte, hči odhajajočega predsednika, pa za podpredsednico. Za razliko od predhodnika namerava Marcos voditi bolj uravnotežene diplomatske odnose s Pekingom in Washingtonom.
Nekdanji predsednik Rodrigo Duterte je bil marca 2025 predan Mednarodnemu kazenskemu sodišču, potem ko je bil aretiran zaradi zločinov zoper človečnost zaradi izvensodnih pobojev med vojno proti preprodajalcem drog med letoma 2011 in 2019. Po aretaciji so izbruhnili protesti Dutertejevih zaveznikov, ki so predsednika Marcosa obtožili izdaje in kršenja suverenosti.
EU je na prošnjo filipinske vlade maja 2025 poslala misijo za opazovanje vmesnih volitev v državi. Volitve so bile razumljene kot tekma med družinama Duterte in Marcos, potem ko se je njuno politično partnerstvo končalo.
Parlament je februarja 2022 sprejel resolucijo, v kateri je odločno obsodil več tisoč izvensodnih pobojev in druge hude kršitve človekovih pravic v vojni proti drogam predsednika Rodriga Duterteja. Parlamentarci za človekove pravice združenja ASEAN so februarja 2022 pozvali tudi k takojšnji in brezpogojni izpustitvi filipinske senatorke Leile De Lima, ene od najostrejših kritikov bivšega predsednika Duterteja.
F. Vietnam
Odnosi med EU in Vietnamom temeljijo na sporazumu o partnerstvu in sodelovanju iz leta 2016.
EU in Vietnam sta junija 2019 podpisala sporazum o prosti trgovini in sporazum o zaščiti naložb. Parlament je februarja 2020 oba sporazuma odobril in sporazum o prosti trgovini je začel veljati avgusta 2020. Z njim je bilo takoj odpravljenih 65 % tarif za izvoz iz EU v Vietnam in 71 % teh dajatev za uvoz iz Vietnama. Izvajanje sporazuma o prosti trgovini spremlja Odbor Evropskega parlamenta za mednarodno trgovino (INTA). Podatki iz decembra 2024 kažejo, da se je dvostranska trgovina med EU in Vietnamom od ratifikacije sporazuma o prosti trgovini povečala za 36 %. EU je utrdila svoj položaj ene največjih trgovinskih partneric in vlagateljic v Vietnamu, slednji pa je postal glavni trgovinski partner EU v jugovzhodni Aziji.
Leta 2023 je bil Vietnam 17. največji partner EU v trgovini z blagom in njen glavni trgovinski partner v združenju ASEAN. Leta 2020 je skupna trgovinska menjava med partnericama znašala 64,2 milijarde EUR. Unija je ena največjih tujih vlagateljic v Vietnamu, zlasti na področju industrijske predelave in proizvodnje.
V oktobru 2019 sta EU in Vietnam podpisala okvirni sporazum o sodelovanju, da bi vzpostavila pravno podlago za sodelovanje Vietnama v operacijah EU za krizno upravljanje. Večletni okvirni program EU za Vietnam za obdobje 2021–2027 obravnava bistvena vprašanja in ključna področja za to državo. Vietnam in EU sta oktobra 2024 v Hanoju organizirala peto sejo skupnega odbora, na kateri sta poudarila vse tesnejše dvostranske vezi na podlagi sporazuma o partnerstvu in sodelovanju ter se dogovorila o širšem sodelovanju na področju energetskega prehoda, povezljivosti, digitalne preobrazbe in izobraževanja. Kar zadeva podnebne spremembe in trajnostni razvoj, EU podpira zavezo Vietnama, da bo v okviru partnerstva za pravičen energetski prehod do leta 2050 dosegel ničelno stopnjo neto emisij.
Vietnam je eden najuspešnejših primerov prehoda države iz spodletelega komunističnega gospodarskega sistema v odprto in tržno usmerjeno gospodarstvo. Je tudi ena najhitreje rastočih držav v regiji ASEAN. Na splošno se spoštovanje človekovih pravic v Vietnamu slabša, zatiranje oporečnikov je vse pogostejše, število aretacij zaradi „protidržavnih“ dejavnosti pa vse višje. Vietnam je enostrankarska komunistična država brez politične svobode. Maja 2021 so v Vietnamu potekale parlamentarne volitve v 15. narodno skupščino in v ljudske svete na lokalni ravni, na katerih je zmagala Vietnamska komunistična stranka in tako ohranila popoln nadzor nad mediji in volilnim procesom. Volišč ni nadzirala nobena neodvisna agencija. Vietnam je bil leta 2024 na svetovnem indeksu svobode tiska med 180 državami na 174. mestu. Glede na indeks zaznave korupcije za leto 2024 je bil Vietnam uvrščen na 88. mesto med 180 državami, protikorupcijsko kampanjo pa zaznamuje stalno omejevanje kritičnih glasov. Parlament je januarja 2021 sprejel resolucijo o Vietnamu, v kateri je pozval k takojšnji in brezpogojni izpustitvi vseh zagovornikov človekovih pravic in novinarjev.
G. Tajska
EU in Tajska sta marca 2013 končali pogajanja za sporazum o partnerstvu in sodelovanju, vendar je bil postopek po vojaškem udaru leta 2014 prekinjen. Sporazum je bil vseeno podpisan decembra 2022 v Bruslju, z njim se krepi politični dialog in sodelovanje na številnih področjih politike, vključno z okoljem, energetiko, podnebnimi spremembami, prometom, znanostjo in tehnologijo, trgovino, zaposlovanjem, socialnimi zadevami, človekovimi pravicami, izobraževanjem, kmetijstvom, neširjenjem orožja, bojem proti terorizmu, bojem proti korupciji in organiziranem kriminalu ter migracijami in kulturo. Tajski parlament je sporazum odobril avgusta 2024, po pričakovanjih pa naj bi spodbudil trgovino in naložbe, zlasti s pospeškom na pogajanjih o sporazumu o prosti trgovini med Tajsko in EU.
Instrument za sodelovanje med EU in Tajsko za obdobje 2021–2027 bo podpiral prizadevanja Tajske na področju trajnostnega razvoja, okoljskih in podnebnih ukrepov, trgovine, izobraževanja, raziskav in inovacij. To je v skladu s strategijo EU za sodelovanje v indijsko-pacifiški regiji in strategijo Global Gateway, pri čemer je poudarjena zavezanost EU sodelovanju v regiji.
Leta 2023 je celotna blagovna menjava med EU in Tajsko znašala 40,2 milijarde EUR. EU je četrta največja trgovinska partnerica Tajske, saj predstavlja 7,1 % njene celotne trgovine, Tajska pa je 28. največja trgovinska partnerica EU z bilateralnim trgovinskim presežkom v višini 10 milijard EUR. Tajska je z 29,2 milijarde EUR izhodnih neposrednih tujih naložb pomembno vozlišče za evropske naložbe v državah ASEAN. EU je tretja največja vlagateljica na Tajskem, tik za Japonsko in Kitajsko.
EU in Tajska sta se marca 2023 dogovorili o nadaljevanju pogajanj o ambicioznem, sodobnem in uravnoteženem sporazumu o prosti trgovini, v središču katerega bo trajnostnost. Četrti krog pogovorov o tem sporazumu je potekal novembra 2024 v Bangkoku, pri čemer je bil dosežen napredek na področju dobre regulativne prakse, preglednosti, tehničnih ovir za trgovino, carin, podjetij v državni lasti in trajnostnega razvoja. Pogajanja, ki trenutno vstopajo v fazo zavez glede dostopa do trga, naj bi se zaključila do izteka leta 2025.
Od leta 2014 vojska vzdržuje izredno stanje v državi in zatira opozicijo, poroča pa se tudi o kršitvah človekovih pravic. Na splošnih volitvah leta 2019, pri katerih naj bi prihajalo do manipulacij, je zmagala vojski naklonjena stranka. Kljub uradnemu koncu vladavine hunte julija 2019 vojska še vedno vpliva na vlado. Na protestih proti vojaški vladi so bile izražene tudi zahteve po reformi tajske monarhije. Prvi val protestov je februarja 2020 sprožila odločitev ustavnega sodišča, da razpusti opozicijsko Stranko nove prihodnosti, ki je bila priljubljena med mladimi.
Maja 2023 so na Tajskem potekale splošne volitve. Večino sedežev je dobila reformistična stranka Korak naprej, vendar je bila po pogajanjih izključena iz vlade. Takratnem voditelju stranke Piti Limjaroenratu so številni konservativni zakonodajalci preprečili, da bi postal predsednik vlade. Novi predsednik vlade je postal Sreta Thavisin iz stranke Pheu Thai, ki vodi vladajočo koalicijo s svojimi nekdanjimi nasprotnicami, tj. strankami, ki jih podpira vojska. Potem ko je ustavno sodišče avgusta 2024 Sreta Thavisina razrešilo, je nova predsednica vlade postala Paetongtarn Šinavatra (Pheu Thai), hčerka nekdanjega predsednika vlade Taksina Šinavatre. Marca 2025 je preživela glasovanje o nezaupnici v parlamentu, pri čemer jo je podprlo 319 od 488 poslancev. Ta izid je utrdil njeno koalicijo 11 strank, zato so politični pretresi na Tajskem v bližnji prihodnosti manj verjetni. Tajska je januarja 2020 v Kuala Lumpurju uradno začela mirovni proces z uporniškimi skupinami iz južnih pokrajin, v katerih je prebivalstvo večinoma muslimansko. Pri pogajanjih je posredovala Malezija. Čeprav je bilo aprila 2020 razglašeno premirje, je v letih 2021 in 2022 prišlo do bombnih napadov.
Parlament je sprejel več resolucij o človekovih pravicah, delavcih migrantih in pravicah delavcev na Tajskem. Tajski parlament je septembra 2021 v prvi obravnavi odobril zakon o zaščiti ter o prepovedi mučenja in prisilnih izginotij, s čimer je sicer odlašal 14 let, in sicer od leta 2007, ko je država podpisala Konvencijo OZN proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju.
Junija 2023 sprejel resolucijo, s katero je odobril sporazum o partnerstvu in sodelovanju med EU in Tajsko. Pozval je tudi k brezvizumskemu režimu.
Evropski parlament je marca 2025 sprejel resolucijo o demokraciji in človekovih pravicah na Tajskem, zlasti zakonu o razžalitvi vladarja in deportaciji ujgurskih beguncev na Kitajsko Komisijo je pozval, naj med pogajanji o sporazumih o prosti trgovini pritisne na Tajsko, da bo reformirala represivne zakone, izpustila politične zapornike, ustavila deportacijo ujgurskih beguncev in ratificirala vse temeljne konvencije Mednarodne organizacije dela.
13. medparlamentarno srečanje EU in Tajske je potekalo februarja 2025 v Bangkoku.
H. Kambodža
Odnosi EU s Kambodžo segajo v leto 1997, ko je bil sklenjen sporazum o sodelovanju. Aprila 2024 je v Bruslju potekalo 12. srečanje skupnega odbora Kambodže in EU, da bi poglobili sodelovanje na področju trajnostnosti, rasti in digitalizacije.
Večletni okvirni program EU za Kambodžo za obdobje 2021–2027 zagotavlja pomoč državi v višini 500 milijonov EUR, in sicer za spodbujanje gospodarskega razvoja, zelenih pobud in zaposlovanja. EU je v obdobju 2021–2024 za hitrejše vključevanje Kambodže v združenje ASEAN namenila 155 milijonov EUR.
Komisija se je februarja 2020 zaradi hudih in sistematičnih kršitev človekovih pravic, predvsem v tekstilni in obutveni industriji, ki predstavlja približno petino oziroma 1 milijardo EUR letnega izvoza Kambodže v EU, odločila, da bo umaknila del tarifnih preferencialov, ki jih je ta država uživala v trgovinski shemi „vse razen orožja“. Kljub resnim pomislekom glede človekovih pravic pa je Kambodža dostop do trga EU brez dajatev in kvot prek sheme „vse razen orožja“ znova pridobila avgusta 2020. Dvostranska trgovina med EU in Kambodžo je leta 2023 znašala 3,6 milijarde EUR. Unija je bila četrta največja trgovinska partnerica Kambodže, saj je prispevala k 8 % celotne trgovine države. Približno 14 % kamboškega izvoza je bilo namenjenih v EU, medtem ko je le 2,9 % njenega uvoza izviralo iz EU. Dolgotrajna državljanska vojna je Kambodžo izčrpala. Po sprejetju ustave leta 1993 je država prešla v večstrankarsko demokracijo. Kljub temu so volitve leta 2018, na katerih je zmagala vladajoča Kamboška ljudska stranka (CPP) pod vodstvom Hun Sena, potekale v ozračju obtožb, da so bile nepoštene. Glavna opozicijska Kamboška stranka za narodno rešitev je bila leta 2017 razpuščena, njena voditelja Kem Sokha in Sam Rainsi pa sta bila žrtev pravnega pregona. Rainsi je bil leta 2021 v odsotnosti obsojen na 25 let zapora.
Julija 2023 so v Kambodži potekale splošne volitve v državno skupščino. Vladajoča Kamboška ljudska stranka z dolgoletnim avtokratom Hun Senom je v državni skupščini dobila 120 od skupno 125 sedežev. Edina resnična opozicija, stranka Soj sveče, je bila izločena iz tekme. Po zmagi Kamboške ljudske stranke je predsednik vlade Hun Sen napovedal, da bo odstopil s položaja in da ga bo nasledil sin Hun Manet, ki je predsednik vlade postal avgusta 2023.
Parlament je septembra 2017 sprejel resolucijo, v kateri je kamboško vlado pozval, naj ustavi politično motivirani pregon Kem Sokhe. Septembra 2018 je sprejel še eno resolucijo, v kateri je pozval k umiku vseh obtožb zoper Kem Sokho.
Po letu 2017 je sprejel več resolucij, v katerih je kamboško vlado pozval, naj opusti politično motivirani pregon Kem Sokhe in Sam Rainsija. Maja 2022 je sprejel resolucijo o nenehnem zatiranju politične opozicije v Kambodži, novembra 2023 pa resolucijo o Kambodžiin primeru vodje opozicije Kem Sokhe, v kateri je pozval k takojšnji in brezpogojni izpustitvi vseh članov opozicije in aktivistov, ki so bili obsojeni ali pridržani na podlagi politično motiviranih obtožb.
I. Singapur
Singapur tesno sodeluje z EU na področju podjetništva, znanosti in tehnologije. EU in Singapur sta v februarju 2019 ratificirala tri sporazume „nove generacije“, in sicer o partnerstvu in sodelovanju, o prosti trgovini in o zaščiti naložb. Sporazum o prosti trgovini s Singapurjem je začel veljati v novembru 2019. Ti sporazumi so namenjeni krepitvi političnih, gospodarskih in trgovinskih vezi ter občutnemu zmanjšanju carin. V številnih sektorjih se odpravljajo tehnične in netarifne ovire za trgovino z blagom.
Na prvem dialogu med EU in Singapurjem o pobudi Global Gateway januarja 2024 so se zbrali različni deležniki, ki so razpravljali o načinih za spodbujanje zelenih in trajnostnih naložb v jugovzhodni Aziji.
Singapur je bil leta 2023 uvrščen med 20. največjih partneric EU v blagovni menjavi, vrednost trgovine pa je znašala 52,6 milijarde EUR. Je tudi pomembno vozlišče za evropske naložbe v Aziji in drugi največji azijski vlagatelj v EU. EU in Singapur sta julija 2024 zaključila pogajanja o prelomnem sporazumu o digitalni trgovini, prvem tovrstnem sporazumu EU, katerega cilj je vzpostaviti svetovne standarde za digitalno trgovino in čezmejni pretok podatkov. Strani sta se dogovorili, da si bosta prizadevali za boljše razumevanje standardov za digitalno gospodarstvo in njihovega vpliva na finančni sektor.
Na splošnih volitvah v Singapurju leta 2020 je vladajoča Ljudska stranka (PAP) dobila 83 od 93 sedežev, Delavska stranka pa rekordnih 10 sedežev. Predsednik vlade Li Hsien Lung je nameraval odstopiti, saj je leta 2022 dopolnil 70 let, vendar se je njegov predvideni naslednik Heng Svi Kit leta 2021 umaknil. Vodenje Ljudske stranke je nato prevzel Lawrence Wong, ki je maja 2024 postal tudi predsednik vlade.
V Singapurju so septembra 2023 potekale prve sporne predsedniške volitve v 12 letih, ko je bil Tharman Shanmugaratnam izvoljen kot deveti predsednik države. Evropski parlament je pozval k odpravi smrtne kazni v Singapurju in podpira delo civilne družbe. Singapurski parlament je v oktobru 2021 sprejel zakon o (protiukrepih proti) tujemu vmešavanju, s katerim bo država poskušala preprečiti tuje vmešavanje v notranjo politiko.
J. Brunej
Državi že od leta 1967 vlada sultan Hasanal Bolkiah, vse več odgovornosti pa prevzema princ Bila Bolkiah, pri čemer ni politične liberalizacije. Sultan je ostal na položaju predsednika vlade ter še naprej opravlja funkcije ministra za obrambo in za zunanje zadeve, vodi pa tudi finančni in gospodarski resor. Aprila 2019 je začel veljati nov kazenski zakonik, ki uvaja šeriatsko pravo in s tem nove oblike kaznovanja, tudi smrt s kamenjanjem za istospolne odnose in prešuštvo ter amputacije okončin za tatvino. Ker je bila mednarodna javnost ogorčena, je Brunej podaljšal moratorij na smrtno kazen. Sultan je junija 2022 napovedal zgodnje menjave ministrov.
Na ministrski položaj je bila prvič imenovana ženska, in sicer za izobraževanje. EU dejavno poglablja odnose z Brunejem, vendar s to državo nima nobenega okvirnega sporazuma. O sporazumu o partnerstvu in sodelovanju še potekajo pogajanja, zajemal pa bo različna politična in gospodarska področja. Trgovina med EU in to državo večinoma zajema stroje, motorna vozila in kemikalije.
Odnosi med EU in Brunejem potekajo pretežno prek združenja ASEAN, ki mu je Brunej začel predsedovati leta 2021 z motom Skrb, pripravljenost, blaginja (We Care, We Prepare, We Prosper). Namestnik brunejskega zunanjega ministra Erivan Jusof je bil v avgustu 2021 imenovan za posebnega odposlanca združenja ASEAN v Mjanmaru, da bi deloval kot posrednik v stikih z mjanmarsko hunto.
EU je zaskrbljena zaradi trgovinskih omejitev in je Brunej pozvala, naj olajša trgovino, poveča podporo malim in srednjim podjetjem ter nadgradi svoje podnebne zaveze. Februarja 2023 je bil vzpostavljen instrument partnerstva med EU in Brunejem, v okviru katerega je potekal seminar o podnebnih spremembah na temo krepitve regionalnih zmogljivosti za prilagajanje podnebnim spremembam in njihovo blažitev. EU je novembra 2024 priznala prizadevanja Bruneja za diverzifikacijo gospodarstva, vendar je ugotovila, da je še vedno odvisen od nafte in plina.
V letu 2022 so se zaostrile napetosti med Kitajsko in državami jugovzhodne Azije, ki imajo ravno tako ozemeljske pretenzije v Južnokitajskem morju. Kot ena od držav s tovrstnimi zahtevami je Brunej doslej sicer molčal, nato pa je julija 2022 podal svojo prvo enostransko izjavo o Južnokitajskem morju. Politika Bruneja do spora o Južnokitajskem morju je takšna, da se poskuša izogibati konfrontaciji s Kitajsko, saj ne želi škoditi dvostranskim gospodarskim stikom. Kitajska in Brunej sta v skupni izjavi iz februarja 2025 znova potrdili trdne diplomatske odnose, zavezanost strateškemu partnerstvu za sodelovanje in pobudi En pas, ena pot. Brunej je potrdil, da je zavezan politiki „ene Kitajske“; Parlament je v aprilu 2019 sprejel resolucijo, v kateri je odločno obsodil začetek veljavnosti šeriatskega kazenskega zakonika. Ponovil je, da obsoja smrtno kazen, in poudaril, da določbe šeriatskega kazenskega zakonika kršijo obveznosti Bruneja po mednarodnem pravu o človekovih pravicah.
K. Laos
Odnosi med EU in Laosom temeljijo na sporazumu o sodelovanju iz leta 1997. Laos je na dobri poti, da do leta 2026 ne bo več imel statusa najmanj razvite države, njegov deveti nacionalni načrt za socialno-ekonomski razvoj za obdobje 2021–2025 pa je usklajen z Agendo OZN za trajnostni razvoj do leta 2030, katere cilj je spodbujati trajnostno, zeleno in vključujočo rast.
Unija se je oktobra 2024 na dvostranskem srečanju med predsednikom Laosa Soneksajem Sifandonom in takratnim predsednikom Evropskega sveta Charlesom Michelom zavezala, da bo podpirala socialno-ekonomski razvoj Laosa, zlasti na področjih, kot so integracija, povezljivost, trgovina, naložbe in zelena rast. Podpora EU Laosu se je znatno povečala, saj je bilo v okviru strategije Ekipe Evropa za obdobje 2021–2025 državi dodeljenih 550 milijonov EUR iz Instrumenta za sosedstvo ter razvojno in mednarodno sodelovanje (NDICI – Globalna Evropa). Prispevek EU k tej strategiji znaša 98 milijonov EUR v obliki nepovratnih sredstev.
Partnerstvo med EU in Laosom je znatno napredovalo marca 2024 z obiskom komisarke za mednarodna partnerstva Jutte Urpilainen, katerega namen je bil tesnejše sodelovanje na področju trgovine in razvoja, ter z uvedbo programa TICAF, pobude za trajnostno kmetijstvo, gozdarstvo in infrastrukturo v višini 102 milijona USD. EU se zavzema za digitalno izobraževanje in izboljšave glavne laoške platforme za e-učenje.
Država je kljub gospodarskim reformam še vedno revna in odvisna od mednarodne pomoči. S statusom najmanj razvite države uživa ugodnosti trgovinske sheme EU „vse razen orožja“. Leta 2023 je trgovina med EU in Laosom znašala 550 milijonov EUR, kar pomeni, da je EU četrta največja trgovinska partnerica Laosa – za Tajsko, Kitajsko in Vietnamom – ter predstavlja 3 % celotne laoške trgovine.
Laos je enostrankarska država. Od konca državljanske vojne leta 1975 ji s trdo roko vlada Revolucionarna ljudska stranka Laosa (LPRP), ki ne dopušča opozicije. Februarja 2021 so v Laosu potekale parlamentarne volitve za deveto narodno skupščino, v kateri sedi 164 poslancev, od teh je 158 predstavnikov vladajoče LPRP in šest neodvisnih kandidatov. V marcu 2021 so med otvoritvijo narodne skupščine potekale predsedniške volitve. Predsednik Laosa je postal generalni sekretar vladajoče LPRP Thongloun Sisoulith, ki je bil pred tem od aprila 2016 predsednik vlade.
Laos poglablja odnose s Kitajsko in združenjem ASEAN, saj si želi pritegniti več naložb. Gospodarske reforme so privedle do vzdržne gospodarske rasti, ki je od leta 2014 višja od 7 %.
Evropski parlament namenja posebno pozornost stanju na področju človekovih pravic, tudi trpljenju ljudi, razseljenih zaradi gradnje ogromnih jezov na reki Mekong. Na začetku decembra 2021 je bila odprta nova 414 kilometrov dolga železniška povezava med prestolnico Vientiane in Kitajsko, ki je stala skoraj tretjino letnega BDP Laosa in je bila zgrajena v okviru kitajske pobude „En pas, ena pot“.
EU je na konferencah Mednarodne organizacije dela v Ženevi Laos pozvala, naj obravnava vprašanje spolnega izkoriščanja otrok. Julija je 2022 izrazila zaskrbljenost, ker ni napredka pri odpravljanju kršitev človekovih pravic, ki Laos pestijo že dolgo časa. Oblasti je pozvala, naj izpolnjujejo obveznosti države na področju človekovih pravic v okviru Mednarodne zveze za človekove pravice (FIDH) in Laoškega gibanja, ki je član zveze. Organizaciji sta objavili informativni dokument s povzetkom napredka na področju človekovih pravic v Laosu. Zadnji krog dialoga o človekovih pravicah med EU in Laosom je potekal julija 2024.
Parlament je laoško vlado ponovno pozval, naj ustavi nadlegovanje, samovoljne aretacije in pridržanja zagovornikov človekovih pravic, neodvisnih novinarjev in družbenih aktivistov ter naj spoštuje pravico do svobode izražanja in združevanja ter pravice manjšin, ob tem pa je Laos opomnil na njegove mednarodne obveznosti v skladu s pogodbami o človekovih pravicah, ki jih je ratificiral.
L. Malezija
S podpisom sporazuma o partnerstvu in sodelovanju med EU in Malezijo decembra 2022 na vrhu EU-ASEAN v Bruslju so se končala pogajanja, ki so trajala od leta 2015. Ta sporazum je splošen okvir za tesnejše dvostransko sodelovanje, zlasti na področjih trgovine in naložb, financ in energije.
Pogajanja o sporazumu o prosti trgovini med EU in Malezijo so bila aprila 2012 po sedmih krogih na zahtevo Malezije prekinjena. Marca 2017 sta EU in Malezija razpravljali o vključitvi novih določb in o njih dosegli načelni dogovor. Trenutno potekajo pogajanja o dveh sporazumih, in sicer o sporazumu o prosti trgovini in o prostovoljnem sporazumu o partnerstvu za izvrševanje zakonodaje, upravljanje in trgovanje na področju gozdov. Malezija in EU sta januarja 2025 med delovnim obiskom malezijskega predsednika vlade v Bruslju napovedali nadaljevanje pogajanj o sporazumu o prosti trgovini. Na obnovljenih pogovorih bodo na sporedu različni vidiki trgovine, vključno s klavzulami o trajnostnosti in politikami javnega naročanja.
Malezijsko rastoče gospodarstvo Uniji nudi privlačne trgovinske priložnosti. Trgovina med EU in Malezijo se povečuje in je od leta 2010 zrasla za več kot 50 %. Unija je bila leta 2023 četrta največja trgovinska partnerica Malezije – za Kitajsko, Singapurjem in ZDA – z 9,5 % vse blagovne menjave države. Bilateralna blagovna menjava je leta 2023 znašala 44,7 milijarde EUR. Uvoz blaga iz Malezije v EU je znašal 29,1 milijarde EUR, izvoz blaga iz EU pa je dosegel 15,6 milijarde EUR. Trgovina s storitvami je leta 2022 znašala 11 milijard EUR.
EU je aprila 2023 podaljšala protidampinške ukrepe na fitinge iz nerjavnega jekla iz Kitajske in Tajvana še za pet let, ukrepe pa je razširila tudi na Malezijo, kjer so podjetja glavne sestavne dele za proizvodnjo teh delov uvažala iz Kitajske.
EU namerava v skladu z direktivo o energiji iz obnovljivih virov postopno opustiti uporabo palmovega olja v transportnih gorivih, kar bo sprožilo pritožbi Indonezije in Malezije pri STO. Leta 2021 je bila Malezija dodana na sivi davčni seznam EU, kar dodatno otežuje trgovinske odnose. Čeprav je palmovo olje za osrednje vprašanje v pogajanjih EU in Malezije o sporazumu o prosti trgovini, predstavlja le 5 % uvoza iz Malezije v EU. Svetovno pomanjkanje jedilnega olja, ki ga je povzročila vojna v Ukrajini, pa bi utegnilo tržni delež malezijskega palmovega olja v EU povečati. Unija je marca 2024 v STO dosegla zmago, saj je senat zavrnil malezijsko pritožbo zoper odločitev EU, da biodizla iz palmovega olja ne bi smeli več šteti med obnovljiva biogoriva.
Malezijska vlada je junija 2022 napovedala, da bo odpravila obvezno smrtno kazen. To je korak naprej in odločitev, ki je lahko zgled v regiji. Unija je spodbudila oblasti v državi, naj sprejmejo konkretne ukrepe, s katerimi bodo ta dogovor hitro prenesle v zakonodajo. Novembra 2022 so v Maleziji potekale splošne volitve, na katerih je zmagala koalicija strank pod vodstvom opozicijskega voditelja Anwarja Ibrahima, sledila pa ji je koalicija, ki vključuje malezijsko islamistično stranko. Januarja 2024 je sultan Ibrahim zaprisegel kot novi malezijski kralj za petletni mandat v okviru malezijskega sistema izmenjujočega vladanja. Sultan Ibrahim je sultan malezijske države Johor.
Evropski parlament je v svojih resolucijah obsodil smrtno kazen, nespoštovanje pravic LGBTIQ+ in prikrivanje javnega nezadovoljstva ter pomanjkanje mirnega izražanja, vključno z javnimi razpravami.
Junija 2023 je sprejel resolucijo o sporazumu o partnerstvu in sodelovanju med EU in Malezijo, ki je priložena sklepu o odobritvi tega sporazuma, v njej pa piše, da je sporazum trden pravni okvir za spodbujanje demokracije in človekovih pravic.
Malezija v letu 2025 predseduje združenju ASEAN in njegovi skupščini AIPA.
Jorge Soutullo / Samuel Cantell