Za predložitev predlogov Komisije ni časovnih omejitev.

Kolegij komisarjev sprejme predloge Komisije na podlagi pisnega postopka (brez razprave) ali ustnega postopka (z razpravo). Če je potrebno glasovanje, odloča Komisija z navadno večino.

1. Če menite, da bi EU morala začeti zakonodajni postopek, imate na voljo več možnosti:

   1. sprožite državljansko pobudo – če zberete najmanj 1 milijon podpisov državljanov EU v najmanj sedmih državah članicah v enem letu, lahko zahtevate, da Evropska komisija ukrepa na področju, ki spada v njen mandat.
      Več o državljanski pobudi;

   2. lobirate pri svojem poslancu Evropskega parlamenta, ki lahko:

      1. začne postopek, s katerim Parlament od Komisije zahteva, da pripravi zakonodajni predlog. To je mogoče le v primerih, ko Parlament meni, da je zakonodaja EU potrebna za lažje izvajanje Pogodb. Če Komisija predložitev predloga zavrne, mora to pojasniti;

      2. zahteva, da parlamentarni odbor pripravi samoiniciativno poročilo, ki ga potrdi Parlament. Poročilo ni zavezujoče, a lahko Komisijo prepriča, da pripravi nove predloge;

      3. zastavi Komisiji vprašanje, na podlagi katerega lahko ta preuči možnosti zakonodaje.
         Več o vprašanjih;

   3. predložite peticijo Evropskem parlamentu.
      Več o peticijah

2. Ko začne Komisija pripravljati ali revidirati zakonodajo, običajno sproži javno posvetovanje, da lahko zainteresirane strani in strokovnjaki predstavijo svoja stališča.
   Več o javnih posvetovanjih

Dokument, ki ga predlaga Komisija, je: Predlog uredbe (ali direktive ali sklepa) Evropskega parlamenta in Sveta o [zadevi].

Referenca dokumenta vsebuje COM(4-mestna številka leta) 4-mestna številka.

Komisija, ki jo je vodil Jean Claude Juncker (2014–2019), je predstavila 396 predlogov za redni zakonodajni postopek. To je bilo manj kot druga komisija pod vodstvom Joséja Manuela Barrosa (2009–2014), ki je predstavila od 584 predlogov, prva Barrosova komisija (2004–2009), ki je predstavila 508 predlogov, in komisija Romana Prodija (1999–2004), ki je predstavila 432 predlogov.

Nižje število predlogov odraža odločitev Junckerjeve komisije, ki je bila sprejeta ob začetku mandata, da bo "delala manj, a (…) bolj učinkovito". Hkrati pa je bilo med njimi veliko širokih, medresorskih predlogov, ki sta jih morala preučiti dva parlamentarna odbora ali več.

Evropska komisija pripravlja zakonodajne predloge na lastno pobudo, na zahtevo drugih institucij ali držav EU ali na podlagi državljanske pobude, pogosto po javnih posvetovanjih. Končni predlog se sočasno posreduje Evropskemu parlamentu, Svetu in nacionalnim parlamentom držav članic ter v nekaterih primerih Odboru regij in Ekonomsko-socialnemu odboru.

1. Redni zakonodajni postopek se začne s predložitvijo zakonodajnega predloga Evropskemu parlamentu in Svetu.

2. Redni zakonodajni postopek se trenutno uporablja za 85 določenih političnih področij, ki pokrivajo večino področij pristojnosti EU.

3. "Pravico do pobude" ima Evropska komisija. Večino zakonodajnih predlogov predloži Komisija. Vendar lahko tudi Parlament in Svet pozoveta Komisijo, naj predloži predloge, in v nekaj izrecno določenih primerih lahko predloge predložijo druge institucije.

4. Parlament lahko (z večino svojih poslancev) pozove Komisijo, naj predloži predlog v primerih, ko Parlament meni, da je zakonodaja EU potrebna za lažje izvajanje Pogodb. Če Komisija predložitev predloga zavrne, mora to pojasniti.

5. Svet (ki ukrepa z navadno večino) lahko od Komisije zahteva, da izvede morebitne študije, ki so po mnenju ministrov potrebne za uresničitev skupnih ciljev, in da mu predloži ustrezne predloge.

6. V naslednjih zelo specifičnih primerih omogočajo Pogodbe začetek rednega zakonodajnega postopka:

   • na pobudo četrtine držav članic (pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah, policijsko sodelovanje);

   • na priporočilo Evropske centralne banke (določeni členi Statuta Evropskega sistema centralnih bank in Evropske centralne banke);

   • na zahtevo Sodišča Evropske unije (ustanovitev specializiranih sodišč, dodanih Splošnemu sodišču, ki na prvi stopnji obravnavajo in odločajo o nekaterih vrstah ukrepov ali postopkov, uporabljenih na določenih področjih, nekatere določbe Statuta Sodišča Evropske unije);

   • na zahtevo Evropske investicijske banke.

7. Predlog Komisije se lahko nanaša tudi na področje, na katerem že velja evropska zakonodaja, a Komisija meni ali se strinja, da bi bilo treba storiti več na ravni EU.

8. Predlog Komisije je rezultat obsežnega postopka posvetovanja, ki lahko poteka na več načinov (obvezna ocena učinka, poročila strokovnjakov, posvetovanje z nacionalnimi strokovnjaki, mednarodnimi organizacijami in/ali nevladnimi organizacijami, posvetovanje prek zelenih in belih knjig itn.).

9. Postopek posvetovanja steče tudi med različnimi oddelki Komisije, da bi se upoštevali prav vsi vidiki obravnavane zadeve (medsektorsko posvetovanje).

10. Predlog Komisije običajno sprejme kolegij komisarjev bodisi na podlagi pisnega postopka (brez razprave med komisarji) bodisi ustnega postopka (kolegij komisarjev razpravlja o zadevi) in je objavljen v Uradnem listu Evropske unije.

11. Komisija predloži svoj zakonodajni predlog (običajno za uredbo, direktivo ali sklep) Evropskemu parlamentu in Svetu, vendar tudi vsem nacionalnim parlamentom EU, in, kjer je primerno, Odboru regij in Ekonomsko-socialnemu odboru.

Vloga nacionalnih parlamentov

12. Če nacionalni parlamenti menijo, da osnutek zakonodaje ni v skladu z načelom subsidiarnosti, imajo v skladu s protokolom št. 1 o vlogi nacionalnih parlamentov in protokolom št. 2 o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti v Pogodbi o Evropski uniji osem tednov časa, da predložijo obrazloženo mnenje o tem. Vsak nacionalni parlament ima po dva glasova. V dvodomnem parlamentarnem sistemu ima vsak dom po en glas.

13. Če vsaj tretjina nacionalnih parlamentov meni, da osnutek zakonodaje ni v skladu z načelom subsidiarnosti, ga je treba ponovno pregledati (“rumeni karton“). Ta prag se zniža na eno četrtino glasov, če je bil osnutek zakonodajnega predloga predložen na podlagi 76. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah in policijsko sodelovanje). Po pregledu zaradi “rumenega kartona“ institucija, ki je osnutek izdelala (navadno Komisija), lahko odloči, da bo zakonodajo ohranila, spremenila ali umaknila.

14. Poleg tega za redni zakonodajni postopek velja, da mora Komisija osnutek zakonodajnega predloga ponovno pregledati, če navadna večina nacionalnih parlamentov meni, da osnutek zakonodajnega predloga ni v skladu z načelom subsidiarnosti (“oranžni karton“). Komisija se po tem pregledu odloči, ali bo predlog ohranila, spremenila ali umaknila. Če se Komisija odloči, da bo predlog ohranila, mora svoje stališče utemeljiti. Tedaj morata Evropski parlament in Svet preučiti, in sicer pred zaključkom prve obravnave, ali je predlog v skladu z načelom subsidiarnosti. Če Parlament z navadno večino svojih poslancev ali Svet z večino 55 % svojih članov menita, da predlog ni združljiv z načelom subsidiarnosti, se predlog opusti.

15. Komisija in Svet se morata v zvezi z nekaterimi vprašanji ali kadar Svet meni, da je to primerno, posvetovati z Ekonomsko-socialnim odborom (ESO) in Odborom regij (OR). Na primer, ESO mora podati svoje mnenje o ekonomski in socialni politiki, z Odborom regij pa se je treba posvetovati v zvezi z okoljem, izobraževanjem in prometom. Svet ali Komisija lahko določi rok za predložitev mnenj. Tudi Evropski parlament ima možnost posvetovanja z obema odboroma. Poleg tega lahko odbora podata svoja mnenja tudi na lastno pobudo.

Prva obravnava Parlamenta ni časovno omejena.

V odboru in na plenarnem zasedanju se glasuje z navadno večino oddanih glasov.

Potem ko se predlog pošlje Parlamentu, poročevalec in "poročevalci v senci" (poslanci, ki jih običajno imenuje vsaka politična skupina, da spremljajo postopek) navadno začnejo zbirati mnenja različnih strani. Svoje mnenje lahko predložite njim, kateremu koli drugemu članu odbora ali kateremu koli poslancu Evropskega parlamenta.

Predloge sprememb na stopnji odbora lahko vloži le stalni ali začasni član odbora, spremembe na stopnji plenarnega zasedanja pa mora vložiti pristojni odbor, politična skupina ali najmanj 36 poslancev Evropskega parlamenta (ena dvajsetina poslancev).

Odbori včasih organizirajo javne predstavitve, ki se jih lahko udeležite.

Seje odborov in plenarna zasedanja lahko spremljate v živo prek spleta.

Svojemu poslancu v Evropskem parlamentu lahko sporočite, za katere vložene predloge sprememb menite, da so koristni, ali kaj drugega.

Parlament sprejme stališče Evropskega parlamenta v prvi obravnavi.

V 8. zakonodajnem obdobju (2014­–2019) je 13 odstotkov predlogov rednih zakonodajnih postopkov obravnaval Odbor za državljanske svoboščine, Odbor za ekonomske in monetarne zadeve je bil odgovoren za 12 odstotkov, Odbor za okolje in Odbor za promet pa vsak po 11 odstotkov postopkov.

Za primerjavo: 7. zakonodajnem obdobju (2009–2014) je 14 odstotkov predlogov postopkov soodločanja/rednih zakonodajnih postopkov obravnaval Odbor za okolje, 11 odstotkov Odbor za ekonomske in monetarne zadeve, po 10 odstotkov pa Odbor za trgovino in Odbor za državljanske svoboščine.

Predsednik Evropskega parlamenta predlog posreduje parlamentarnemu odboru, ta pa imenuje poročevalca, katerega naloga je izdelati osnutek poročila, ki vsebuje predloge sprememb predlaganega besedila. Odbor glasuje o tem poročilu in vseh predlogih sprememb nanj, ki so jih vložili drugi člani odbora. Evropski parlament potem na podlagi poročila in predlogov sprememb odbora na plenarnem zasedanju razpravlja in glasuje o zakonodajnem predlogu. Rezultat je stališče Parlamenta v prvem branju. Parlament lahko predlog sprejme brez sprememb ali poda predloge sprememb. Lahko tudi zavrne predlog in pozove Komisijo, naj ga umakne. Stališče Parlamenta iz prve obravnave se posreduje Svetu.

1. Ko pride zakonodajni predlog Evropske komisije v Evropski parlament, ga predsednik po posvetovanju z ustreznimi tehničnimi službami dodeli pristojnemu odboru.

2. Izbira odbora je odvisna od vsebine predloga.

3. Če vsebina zadeva tudi druge odbore, lahko tudi ti odbori dobijo možnost, da podajo svoje mnenje.

4. V primeru navzkrižja glede pristojnosti, če bi zadevo na primer skoraj enakovredno sodila v pristojnost dveh ali več odborov, o postopku odloča konferenca predsednikov na podlagi priporočila konference predsednikov odborov.

5. Spori v zvezi s pristojnostjo se lahko rešujejo s postopki, v katere so vključeni pridruženi odbori, ali na skupnih sestankih odborov in z glasovanji.

6. Pridruženi odbor obravnava predlog sočasno s pristojnim odborom, in sicer po skupno dogovorjenem časovnem razporedu. Poročevalci obeh odborov opredelijo tiste dele besedila, ki spadajo v njihovo izključno ali deljeno pristojnost, in se natančno dogovorijo, kako bodo sodelovali. Poročevalci se medsebojno obveščajo in bi se morali vzajemno sporazumeti o besedilih, ki jih predlagajo odborom, ter o stališču o predlogih sprememb. Pristojni odbor bi moral brez glasovanja sprejeti predloge sprememb, ki jih predlaga pridruženi odbor, če se te nanašajo na zadeve, ki so v izključni pristojnosti pridruženega odbora.

7. Če se pristojni in pridruženi odbor ne strinjata glede pristojnosti, konferenca predsednikov lahko določi, kateri odbor ima katere pristojnosti, ali se odloči za skupne seje odborov, če bi vsebino lahko enakovredno pripisali pristojnosti obeh odborov.

8. V primeru skupnih sej odborov poročevalci pripravijo enoten osnutek poročila, ki ga vključeni odbori pregledajo in o njem glasujejo na skupnih sejah pod skupnim predsedstvom.

9. Pristojni parlamentarni odbor najprej preveri pravno podlago predloga. Lahko zahteva mnenje pristojnega odbora za pravne zadeve, ki se lahko tudi na lastno pobudo odloči, da bo preveril pravno podlago.

10. Če ima predlog finančne posledice, se mora pristojni odbor prepričati tudi o tem, da je združljiv z večletnim finančnim okvirom, tj. da je na voljo dovolj finančnih sredstev. Odbor, ki je pristojen za proračunska vprašanja, lahko tudi na lastno pobudo opravi takšno preverjanje.

11. Če pristojni odbor, politična skupina ali vsaj 36 poslancev Evropskega parlamenta menijo, da predlog ali deli predloga niso v skladu s temeljnimi pravicami v EU, se to lahko posreduje odboru, odgovornemu za zaščito temeljnih pravic (Odbor za državljanske svoboščine).

12. Ko se predlog dodeli v pristojnost enega odbora, ta odbor med svojimi člani imenuje enega poročevalca. V praksi koordinatorji, ki zastopajo politične skupine, odločajo o tem, katera politična skupina bo obravnavala poročilo. Ta skupina predlaga za poročevalca enega od svojih članov odbora ali stalnih namestnikov.

13. Poročevalci so lahko izbrani vnaprej na podlagi letnega zakonodajnega programa Komisije, kar jim omogoča, da spremljajo predlog v njegovi pripravljalni fazi, še preden se ta predloži Parlamentu.

14. Druge politične skupine lahko imenujejo poročevalca v senci, ki pripravi stališče skupine in spremlja delo poročevalca.

15. Poročevalec spremlja predlog skozi različne stopnje postopka, pri čemer svetuje odboru (med obravnavo na stopnji odbora) in Parlamentu kot celoti (na stopnji plenarnega zasedanja) o splošnem pristopu.

16. Poročevalec odboru predloži osnutek poročila, vključno s svojimi predlogi sprememb k predlogu Komisije.

17. Parlamentarni odbor obravnava osnutek poročila običajno na več sejah.

18. Pri obravnavi spornih ali „tehničnih“ zadev ni nič nenavadnega, če se organizirajo predstavitve s strokovnjaki ali naročajo raziskave ali ocene učinkov.

19. Med razpravami odbora lahko Komisija zagovarja svoj predlog in odgovarja na vprašanja članov odbora.

20. Ko Svet istočasno s Parlamentom prejme predlog Komisije in ga začne obravnavati, odbor običajno pozove Komisijo in Svet, naj ga obveščata o nadaljnjem razvoju predloga v Svetu in njegovih delovnih skupinah.

21. Pridruženi odbori in odbori za mnenja predložijo svoja mnenja pristojnemu odboru.

22. Vsak stalni ali nadomestni član pristojnega odbora lahko vloži predloge sprememb do roka, ki ga določi odbor. O vseh predlogih sprememb mora glasovati pristojni odbor, ki glasuje z navadno večino.

23. Preden pristojni odbor dokončno glasuje o predlogu zakonodajnega akta, pozove Komisijo, naj pojasni svoje stališče do vseh predlogov sprememb, ki jih je sprejel odbor, Svet pa, da poda pripombe.

24. Ko odbor poročilo sprejme, se slednje uvrsti na dnevni red plenarnega zasedanja.

25. Politična skupina ali najmanj 36 poslancev lahko vložijo predloge sprememb k poročilu in jih posredujejo za glasovanje na plenarnem zasedanju. Splošno pravilo je, da je rok za vlaganje novih predlogov sprememb na plenarno zasedanje sreda opoldne en teden pred zasedanjem.

26. Na plenarnem zasedanju razpravljajo o zakonodajnem predlogu na podlagi poročila, ki ga je sestavil pristojni odbor, v katerem so vsi predlogi sprememb, osnutek zakonodajne resolucije in, kjer je to primerno, obrazložitev poročevalca.

27. Med plenarno razpravo, ki poteka pred glasovanjem, navzoči komisar razglasi in obrazloži stališče Komisije o vseh vloženih predlogih sprememb. Stališče Komisije o predlogih sprememb Parlamenta potrdi kolegij komisarjev.

28. Parlament najprej glasuje o spremembah predloga Komisije. Potem glasuje o predlogu, ki je bil spremenjen ali ne, temu pa sledi glasovanje o predlogih sprememb osnutka zakonodajne resolucije, če obstajajo. Zakonodajna resolucija vsebuje samo izjavo, ki pove, ali Parlament potrjuje ali zavrača predlog ali ga spreminja. Lahko bi vsebovala specifične zahteve, običajno naslovljene na druge institucije, ali pojasnila.

29. Na vseh zgoraj naštetih glasovanjih odloča navadna večina, tj. večina oddanih glasov.

30. Parlament lahko:

    • v celoti zavrne predlog,

    • potrdi predlog brez sprememb,

    • potrdi predlog s spremembami.

31. Pred glasovanjem o predlogih lahko predsednik Parlamenta pozove Komisijo, da obrazloži svoje stališče, in Svet, da poda mnenje.

32. Če je sprejet poziv k zavrnitvi predloga, ki ga je vložil pristojni odbor, politična skupina ali najmanj 36 poslancev, predsednik Parlamenta pozove Komisijo, naj svoj predlog umakne. Če Komisija to stori, se zakonodajni postopek ustavi. Če Komisija poziv zavrne, se Parlament lahko odloči vrniti zadevo parlamentarnemu odboru. Za to se lahko odloči tudi, če predlog Komisije, s spremembami ali drugače, ne pridobi večine glasov.

33. Predsednik posreduje Svetu in Komisiji besedilo predloga v obliki, ki jo je sprejel Parlament, in spremljajočo resolucijo kot stališče Parlamenta.

34. Ko Parlament zaključi svojo prvo obravnavo, lahko Komisija sprejme „spremenjeni predlog“, tako da upošteva vrsto sprememb Parlamenta.

35. Pogodba ne določa časovne omejitve za prvo obravnavo Parlamenta.

Pogajanja med Parlamentom in Svetom

36. Amsterdamska pogodba je omogočila sprejetje rednega zakonodajnega postopka na prvi obravnavi. V zadnjih letih je vse več predlogov sprejetih na prvi obravnavi. Da lahko to dosegata, se morata sozakonodajalca (Parlament in Svet) pogajati, razen, če se oba strinjata s predlogom Komisije brez sprememb ali se strinjata z majhnimi tehničnimi popravki, o katerih se ni treba pogajati.

37. Če se želi odbor vključiti v pogajanja s Svetom, da bi dosegel sporazum na prvi obravnavi, lahko po izdaji poročila sprejme tudi odločitev, da se bo pogajal. To lahko naredi s kvalificirano večino.

38. Poročilo odbora predstavlja pogajalski mandat in je razglašeno na plenarnem zasedanju. Poslanci imajo nato 24 ur časa za ugovore. Če do roka ni ugovorov, se odbor lahko prične pogajati. V primeru ugovorov poslanci o mandatu glasujejo na plenarnem zasedanju, pri čemer za odobritev mandata zadošča navadna večina. Če je mandat zavrnjen, se poročilo odbora in vse spremembe uvrsti na dnevni red naslednjega plenarnega zasedanja, na katerem lahko Parlament potrdi svojo odločitev s prve obravnave ali vrne predlog odboru, ki se bo pogajal (na osnovi sprememb, navedenih na zasedanju) ali v ponovno obravnavo.

39. Odbor lahko tudi pozove k takojšnji potrditvi mandata na plenarnem zasedanju. V tem primeru odbor predstavi svoje poročilo na zasedanju, ki lahko pred zaključkom glasovanja na prvi obravnavi Parlamenta odloči, da bo predlog skupaj s spremembami, sprejetimi na zasedanju, posredovalo nazaj odboru, ki se bo pogajal.

40. Pri medinstitucionalnih pogajanjih zakonodajnih predlogov pogajalski skupini Parlamenta predseduje predsednik pristojnega odbora, poročevalec za specifičen predlog pa igra vodilno vlogo pri zavzemanju za stališča Parlamenta. V skupini so tudi poročevalci v senci iz političnih skupin.

41. Če so dogovori uspešni, predsednik Coreperja, ki pripravlja odločitve Sveta, pošlje predsedniku pristojnega parlamentarnega odbora pismo, v katerem se Svet obvezuje, da bo odobril predloge sprememb Parlamenta, če bodo v skladu s sporazumom Sveta in Parlamenta.

42. Začasni sporazum mora potrditi pristojni odbor z navadno večino. Nato ga pristojni odbor predstavi na plenarnem zasedanju.

43. Začasni sporazumi imajo prednost na plenarnem zasedanju; glasovanje o takšnih sporazumih je po glasovanju o predlogih za zavrnitev, a običajno pred glasovanjem o spremembah.

Prva obravnava Sveta ni časovno omejena

Svet odloča s kvalificirano večino, razen če se njegovo stališče razlikuje od stališča Komisije. V tem primeru je potrebno soglasje.

Pozanimajte se, kakšno je stališče vaše vlade o predlagani zakonodaji ter pošljite svoje opombe in vprašanja ustreznim nacionalnim organom.

Če Svet sprejme stališče Parlamenta brez sprememb, je zakonodajni akt sprejet in objavljen kot direktiva (ali uredba ali sklep) Evropskega parlamenta in Sveta.

Če Svet predlaga spremembe k stališču Parlamenta v prvi obravnavi, je tako nastali dokument: stališče Sveta v prvi obravnavi-.

V zakonodajnem obdobju 2014–2019 je bilo v prvi obravnavi sprejetih 89 % zadev, v obdobju 2009–2014 85 %, v obdobju 2004-2009 72 %, v obdobju 1999-2004 pa 29 %.

Od predloga Komisije do podpisa, ki sledi sprejetju akta v prvi obravnavi, je v zakonodajnem obdobju 2014-2019 povprečno trajalo malo manj kot 18 mesecev, v obdobju 2009-2014 17 mesecev, 16 mesecev v obdobju 2004-2009 in 11 mesecev v zakonodajnem obdobju 1999-2004.

Pripravljalno delo v Svetu poteka vzporedno s prvo obravnavo v Parlamentu, vendar pa lahko Svet svojo prvo obravnavo formalno izpelje le na podlagi stališča Parlamenta. Svet lahko: (1) sprejme stališče Parlamenta in v tem primeru je zakonodajni akt sprejet; ali (2) sprejme spremembe k stališču Parlamenta, ki predstavljajo stališče Sveta v prvi obravnavi, in le-tega pošlje Parlamentu v drugo obravnavo.

1. Predlog Komisije se Svetu pošlje istočasno kot Evropskemu parlamentu.

2. Pripravljalno delo v Svetu torej poteka vzporedno z delom v Evropskem parlamentu, vendar pa lahko Svet svoje stališče sprejme šele po tem, ko se odzove Parlament.

3. Zaželeno je, da si instituciji izmenjujeta informacije o napredovanju obravnave in časovnem razporedu pogajanj v okviru rednega zakonodajnega postopka.

4. Tako kot pri Parlamentu tudi prva obravnava v Svetu ni časovno omejena.

5. Sklepe Sveta pripravijo posebne delovne skupine, ki jih sestavljajo predstavniki držav članic in vodijo predstavniki tiste države, ki po načelu rotacije šest mesecev predseduje Svetu EU, pomaga pa jim sekretariat Sveta. Delovne skupine poročajo Odboru stalnih predstavnikov (Coreper, I. ali II. del), ki pripravi vsak sklep Sveta, sprejet na ministrski ravni.

6. Svet lahko, preden zavzame stališče iz prve obravnave, doseže načelni sporazum, za katerega se uporablja izraz splošni pristop. To lahko predstavlja potrditev mandata Sveta za pogajanje s Parlamentom.

   1. Pogosteje se zgodi, da Svet sprejme pogajalske mandate v Odboru stalnih predstavnikov (Coreper). Ko so pogajanja s parlamentom zaključena ali ko ni pogajanj, Svet najprej doseže „politični sporazum“, ki na splošno opredeljuje njegov predlog stališča v prvi obravnavi.

   2. Podrobnosti tega sporazuma potem dodela delovna skupina, preverijo jih pravniki lingvisti (pravni strokovnjaki za vsak jezik, ki nadzorujejo pravno in jezikovno ustreznost besedil), Svet pa jih na naslednjem zasedanju uradno sprejme kot stališče iz prve obravnave.

   Svet v obeh primerih svoje stališče dokončno oblikuje šele, ko prejme predloge sprememb Parlamenta iz njegove prve obravnave in na njihovi podlagi spremenjen predlog Komisije.

7. Stališče v prvi obravnavi se lahko sprejme brez razprave, če je bil v pripravljalni fazi dosežen sporazum (točka „A“ na dnevnem redu), ali na podlagi razprave (točka „B“) ali v izjemnih primerih po pisnem postopku. V prvih dveh primerih so razprave javne.

8. Svet odloča s kvalificirano večino, razen o obdavčenju, socialni varnosti, zunanji politiki, obrambi in operativnem policijskem sodelovanju, ki zahtevajo soglasje.

9. Za prvo obravnavo v Svetu so možni štirje scenariji:

   1. Če Parlament ni sprejel nobenih predlogov sprememb in Svet ne želi spreminjati predloga Komisije, lahko akt s kvalificirano večino potrdi. Akt je tako sprejet.

   2. Če je Parlament uvedel spremembe, je sprejetje akta odvisno od Sveta, ki mora vse spremembe potrditi s kvalificirano večino, če jih je Komisija vključila v svoj spremenjeni predlog, ali s soglasjem, če tega ni storila. Če Svet odobri vse spremembe Parlamenta, je akt sprejet.

   Ko je akt sprejet, se predloži v podpis predsednikoma in generalnima sekretarjema Parlamenta in Sveta ter se objavi v Uradnem listu.

   3. Čeprav Pogodba tega izrecno ne določa, na splošno velja, da lahko Svet s kvalificirano večino v celoti zavrne predlog Komisije.

      Komisija se lahko kadar koli med prvo obravnavo odloči, da svoj predlog umakne ali ga spremeni.

   4. Če Svet ne sprejme vseh sprememb Parlamenta ali če želi uvesti svoje spremembe, sprejme stališče iz prve obravnave.

10. Besedilo stališča iz prve obravnave pošlje Parlamentu skupaj z izjavo o razlogih in vsemi izjavami Sveta in/ali Komisije za zapisnik Sveta. Komisija sporoči svoje stališče Parlamentu.

11. Parlament se običajno s stališčem Sveta v prvi obravnavi seznani na plenarnem zasedanju po njegovem uradnem sprejetju. Časovni roki, ki jih Pogodba določa za naslednje faze postopka, začnejo teči po tem, ko Parlament na plenarnem zasedanju razglasi, da je prejel stališče Sveta v prvi obravnavi (na dan po razglasitvi, običajno v četrtek).

12. V obdobju med iskanjem političnega sporazuma in uradnim obvestilom o stališču Sveta v prvi obravnavi se, kadar koli je mogoče, vzpostavljajo neformalni stiki, katerih cilj je, da bi lažje dosegli dogovor v (zgodnji) drugi obravnavi (znan tudi kot „dogovorjeno stališče v prvi obravnavi“).

Pogajanja med institucijami EU

Kadar si sozakonodajalca prizadevata doseči dogovor v prvi obravnavi, pogosto organizirata neformalne sestanke, ki se jih udeležujejo predstavniki Parlamenta (poročevalec, in, kjer je primerno, poročevalci v senci), Sveta (predsedujoči delovni skupini in/ali Coreperju) in Komisije (pristojni oddelek za to zadevo in generalni sekretariat Komisije). Ti sestanki se imenujejo trialogi.

Njihov cilj je zagotoviti, da bodo spremembe, ki jih Parlament sprejme na plenarnem zasedanju, sprejemljive za Svet. Komisija se pogosto znajde v posredniški in uredniški vlogi v zvezi s temi sporazumnimi besedili.

Sozakonodajalca se pogosto pogajata tudi po prvi obravnavi v Parlamentu, a preden Svet sprejme svoje stališče na prvi obravnavi. Če so ta pogajanja uspešna, vodijo v tako imenovani dogovor v zgodnji drugi obravnavi, saj bo stališče Parlamenta na drugi obravnavi, ki bo enako stališču Sveta na prvi obravnavi, zaključilo zakonodajni proces.

Za razliko od prve obravnave bo mandat Parlamenta predstavljajo njegovo stališče prve obravnave. Kadar so pogajanja uspešna, predsednik pristojnega odbora pošlje pismo predsedniku Coreperja. V pismu se Parlament zaveže potrditi spremembe Sveta, če so skladne z dogovorjenim kompromisom.

Dogovor mora potrditi pristojni odbor z navadno večino. Nato ga pristojni odbor predloži na plenarnem zasedanju.

Parlament ima tri mesece časa, da izpelje drugo obravnavo, z možnostjo enomesečnega podaljšanja.

Pristojni parlamentarni odbor odloča z navadno večino oddanih glasov.

Na plenarnem zasedanju se odloča z navadno večino oddanih glasov, če se brez predlogov sprememb potrdi stališče Sveta iz prve obravnave. Vse predloge sprememb ali zavrnitve stališča Sveta mora odobriti absolutna večina poslancev Evropskega parlamenta.

Možnost uvedbe sprememb k osnutku besedila je minimalna. Spremembe so omejene na povrnitev prejšnjih predlogov sprememb Parlamenta, ki odražajo kompromis med Parlamentom in Svetom, ali na nov pravni položaj. Toda vseeno se lahko obrnete na svoje poslance v Parlamentu in jih pozovete, naj glasujejo za ali proti predlogom sprememb in poročilu.

Če Parlament potrdi stališče Sveta iz prve obravnave, sprejme zakonodajno resolucijo Evropskega parlamenta o stališču Sveta iz prve obravnave. Zakonodajni akt je sprejet in objavljen kot direktiva (ali uredba ali sklep) Evropskega parlamenta in Sveta.

Če Evropski parlament glasuje za spremembo stališča Sveta, sprejme stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v drugi obravnavi.

V zakonodajnem obdobju 2014–2019 je bilo 41 od 401 zadeve v rednem zakonodajnem postopku (10 %) sprejetih v tako imenovanih zgodnjih drugih obravnavah, ko Parlament brez sprememb sprejme predhodno dogovorjeno stališče (med Parlamentom, Svetom in Komisijo) Sveta iz prve obravnave, kar pomeni, da je akt sprejet. Postopek za dogovor v zgodnji drugi obravnavi je povprečno trajal 39 mesecev.

V obdobju 2009–2014 je bilo 8 % predlogov sprejetih v zgodnjih drugih obravnavah, ki so povprečno trajale 32 mesecev. V obdobju 2004–2009 je bilo takih predlogov 10 %, sprejemanje pa je trajalo 25 mesecev, v obdobju 1999–2004 pa je bilo takih predlogov 25%, sprejemanje pa je trajalo povprečno 23 mesecev.

Evropski parlament ima tri (z možnostjo podaljšanja na štiri) mesece časa, da preuči stališče Sveta. Stališče Sveta se najprej posreduje pristojnemu odboru in ta pripravi priporočilo za drugo obravnavo v Parlamentu. Na plenarnem zasedanju se glasuje o priporočilu, ki lahko (čeprav v omejeni meri) vključuje predloge sprememb. Druga obravnava se lahko konča na štiri možne načine: Parlament potrdi stališče Sveta in akt je sprejet; Parlament ne sprejme odločitve v danem roku, zato je akt sprejet v obliki, kot ga je Svet spremenil v svoji prvi obravnavi; Parlament zavrne stališče Sveta iz prve obravnave, zato akt ni sprejet in postopek je končan; Parlament predlaga spremembe k stališču Sveta iz prve obravnave in posreduje svoje stališče Svetu v drugo obravnavo.

1. Če se Svet ne strinja s stališčem Evropskega parlamenta iz prve obravnave, sprejme svoje stališče v prvi obravnavi in ga pošlje Parlamentu. Parlament prejme tudi sporočilo Komisije, v katerem ta obrazloži svoje stališče o stališču Sveta in utemelji, zakaj ga podpira ali mu nasprotuje.

2. Dokumentacija, ki jo prejme Parlament, obsega:

   • stališče Sveta v prvi obravnavi,

   • vse izjave, zabeležene v zapisniku Sveta, ko je bilo stališče sprejeto,

   • razloge, na podlagi katerih je Svet sprejel svoje stališče,

   • stališče Komisije.

3. Predsednik po prejetju in pregledu dokumentacije na plenarnem zasedanju razglasi, da je prejel stališče Sveta iz prve obravnave in sporočilo Komisije o njem. Dokument se samodejno posreduje pristojnemu odboru, ki je isti kot v prvi obravnavi. Dokumenti so na voljo v vseh uradnih jezikih.

4. Druga obravnava je v nasprotju s prvo strogo časovno omejena. Parlament mora ukrepati v treh mesecih (ta rok se na zahtevo Parlamenta ali Sveta lahko podaljša na štiri mesece). Datum začetka je datum razglasitve stališča Sveta v prvi obravnavi na plenarnem zasedanju.

5. Druga obravnava v odboru je v splošnem podobna postopku prve obravnave, toda besedilo, ki ga je treba spremeniti, je stališče Sveta iz prve obravnave in ne predlog Komisije. Poročilo pripravi samo pristojni odbor, drugi odbori ne dajejo svojih mnenj.

6. Svet je lahko povabljen, da na prvem sestanku pristojnega odbora predstavi svoje stališče.

7. Poročevalec (običajno poslanec Evropskega parlamenta, ki je izdelal poročilo za prvo obravnavo) pripravi osnutek priporočila, tj. poročilo za drugo obravnavo.

8. Osnutek priporočila vključuje predloge sprememb, ki jih vloži poročevalec. Dodatne predloge sprememb lahko vložijo samo polnopravni člani ali namestniki članov pristojnega odbora.

9. Za predloge sprememb iz druge obravnave v odboru in na plenarnem zasedanju veljajo omejitve. Dopustni so le, če je njihov namen:

   • celoti ali delno obnoviti stališče Parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi,

   • doseči dogovor med Parlamentom in Svetom;

   • spremeniti del besedila Sveta, ki ni bil vključen v prvotni predlog Komisije ali se od njega vsebinsko razlikuje

   • upoštevati novo dejstvo ali pravno stanje, ki je nastalo po prvi obravnavi v Parlamentu.

10. O dopustnosti predlogov sprememb odloča predsednik pristojnega odbora.

11. Če so po prvi obravnavi potekale volitve v Evropski parlament, se predsednik lahko odloči, da omejitve ne veljajo.

12. Odbor odloča o predlogih sprememb in priporočilu za drugo obravnavo z navadno večino.

13. Po glasovanju odbora se priporočilo posreduje plenarnemu zasedanju.

14. Priporočilo predlaga odobritev, spremembo ali zavrnitev stališča Sveta iz prve obravnave in vključuje kratko utemeljitev predlagane odločitve.

15. Stališče Sveta in priporočilo odbora iz druge obravnave se samodejno uvrstita na osnutek dnevnega reda plenarnega zasedanja za sredo pred rokom za drugo obravnavo v Parlamentu, lahko pa se obravnavata tudi na zgodnejšem plenarnem zasedanju.

16. Predloge sprememb za plenarno zasedanje lahko vloži pristojni odbor, politična skupina ali najmanj 36 poslancev.

17. Za predloge sprememb na plenarnem zasedanju veljajo enake omejitve kot na stopnji odbora. Predsednik Parlamenta odloča o dopustnosti predlogov sprememb, vloženih za plenarno zasedanje. Predsednikova odločitev je dokončna.

18. Predsednik lahko pred glasovanjem o predlogih sprememb na plenarnem zasedanju pozove Komisijo, naj nakaže, ali jih je pripravljena sprejeti ali ne.

19. Pristojni komisar v takšnih primerih pred glasovanjem med plenarno razpravo obrazloži stališče Komisije o predlogih sprememb. Tako kot pri prvi obravnavi, pripravi stališče Komisije skupina za medinstitucionalne odnose, komisarji pa ga potem ratificirajo.

20. Tudi Svet je lahko povabljen, da izrazi svoje mnenje.

21. Možni rezultati druge obravnave so:

    1. zavrnitev stališča Sveta iz prve obravnave,

    2. Parlament ne glasuje v predpisanem roku,

    3. odobritev stališča Sveta iz prve obravnave brez predlogov sprememb (dogovor v zgodnji drugi obravnavi),

    4. Parlament predlaga spremembe stališča Sveta iz prve obravnave.

22. Zavrnitev stališča Sveta lahko predlaga pristojni odbor, politična skupina ali najmanj 36 poslancev. Predlog mora sprejeti večina poslancev Evropskega parlamenta – tj. absolutna večina. O vsakem takšnem predlogu se glasuje pred glasovanjem o predlogih sprememb.

23. Z zavrnitvijo stališča Sveta iz prve obravnave se zakonodajni postopek konča: ponovno se lahko začne le z novim predlogom Komisije. Julija 2005 je velika večina poslancev zavrnila stališče Sveta glede direktive o patentiranju programske opreme (direktiva o patentibilnosti računalniško izvedenih izumov), kar je predlog popolnoma zatrlo. Ta primer je sprožil vprašanje o tem, ali Komisija lahko umakne predlog, ki je bil sprejet v prvi obravnavi. Medtem ko si Komisija pridržuje pravico do umika predloga na kateri koli stopnji, Parlament in Svet trdita, da je, ko Svet enkrat sprejme svoje stališče v prvi obravnavi, podlaga za preostanek postopka to besedilo in ne predlog Komisije; zato Komisija ne more umakniti besedila, ki si ga ne more več "lastiti".

24. Če Parlament do izteka roka ne sprejme nobene odločitve, velja, da je akt sprejet v skladu s stališčem Sveta iz prve obravnave.

25. Če ni predloženih ali sprejetih nobenih predlogov sprememb ali zavrnitev, Predsednik razglasi, da je bil predlog akta sprejet (ni formalnega glasovanja).

26. Ko je zakonodajni akt sprejet, se predloži v podpis predsednikoma in generalnima sekretarjema Parlamenta in Sveta in se objavi v Uradnem listu.

27. Nazadnje lahko Parlament predlaga spremembe stališča Sveta iz prve obravnave. Te morajo izpolnjevati merila za drugo obravnavo in poslanci Evropskega parlamenta morajo vsako odobriti z absolutno večino.

28. O rezultatih glasovanja sta obveščena Svet in Komisija.

29. Pogodba izrecno zahteva, da Komisija poda pisno mnenje o predlogih sprememb Parlamenta, to pa določa, na kakšen način bo Svet moral glasovati: če na primer želi Svet sprejeti predlog spremembe Parlamenta, o katerem je Komisija izrazila odklonilno mnenje, mora to odločitev sprejeti soglasno.

Pogajanja med institucijami EU

1. Da bi Parlament in Svet uspešno zaključila pogajanja pred spravnim postopkom, se morata pogajati, ko predlog še čaka drugo obravnavo v Parlamentu. Pogajanja se odvijajo na neformalnih tristranskih srečanjih, ki vključujejo Komisijo. Pogajalski skupini Parlamenta predseduje predsednik pristojnega odbora, poročevalec Parlamenta pa igra vodilno vlogo pri branjenju stališč Parlamenta. Svet zastopa predsednik ustrezne delovne skupine Sveta ali Coreper ali, včasih, minister, ki mu pomaga uprava Sveta. Komisijo običajno zastopajo uradniki, pristojni za zadevo (včasih pristojni komisar), ob pomoči generalnega sekretariata Komisije in pravne službe.

2. Mandat Parlamenta predstavlja njegovo stališče prve obravnave.

3. Namen teh stikov je doseči dogovor o svežnju predlogov sprememb, ki so sprejemljivi za Svet in Parlament. Pomembno je tudi mnenje Komisije, saj določa, na kakšen način bo Svet moral glasovati o predlogih sprememb Parlamenta.

4. Če so dogovori uspešni, pošlje predsednik Coreperja predsedniku pristojnega parlamentarnega odbora pismo, v katerem se Svet obvezuje, da bo odobril predloge sprememb Parlamenta, če bodo v skladu s skupnim sporazumom Sveta in Parlamenta.

5. Sporazumni predlogi sprememb morajo biti nato potrjeni v pristojnem odboru z navadno večino. Pristojni odbor jih nato vloži na plenarnem zasedanju.

Svet ima tri mesece časa, da izpelje svojo drugo obravnavo, z možnostjo enomesečnega podaljšanja.

Svet glasuje o predlogih sprememb Parlamenta, za katere je Komisija podala pozitivno mnenje, s kvalificirano večino, za spremembe, za katere je Komisija podala negativno mnenje, pa je potrebno soglasje.

Svet se lahko odzove samo na predloge sprememb Parlamenta. Svoje stališče o posameznih predlogih sprememb lahko sporočite svoji vladi.

Če Svet potrdi stališče Parlamenta iz druge obravnave, je zakonodajni akt sprejet in objavljen kot direktiva (ali uredba ali sklep) Evropskega parlamenta in Sveta.

Če Svet ne potrdi stališča Parlamenta iz druge obravnave, se zakonodajni postopek nadaljuje s spravnim postopkom.

V obdobju 2014–2019 je bilo le 5 od 401 zakonodajnega predloga (1 %) dogovorjenih v drugi obravnavi (brez dogovorov v zgodnji drugi obravnavi). V obdobju 2009–2014 je bilo tako dogovorjenih 5 % vseh zadev v postopku soodločanja, v zakonodajnem obdobju 2004-2009 je bil ta delež 13 %, v obdobju 1999–2004 pa 24 %.

Povprečno je sprejemanje predlogov v drugem branju (brez dogovorov v zgodnji drugi obravnavi) v zakonodajnih obdobjih 2014–2019 in 2004–2009 trajalo 40 mesecev, v zakonodajnem obdobju 1999–2004 pa je trajalo 24 mesecev.

Svet ima tri mesece časa (z možnostjo podaljšanja na štiri), da preuči stališče Parlamenta iz druge obravnave. Obveščen je tudi o stališču Evropske komisije o predlogih sprememb Parlamenta iz druge obravnave. Svet lahko potrdi vse predloge sprememb Parlamenta, kar pomeni, da je zakonodajni akt sprejet, ali ne potrdi vseh predlogov sprememb. V slednjem primeru predsednik Sveta v dogovoru s predsednikom Parlamenta skliče sestanek spravnega odbora.

1. Ko Svet uradno prejme predloge sprememb Evropskega parlamenta iz druge obravnave v vseh uradnih jezikih, začne teči rok druge obravnave v Svetu.

2. Svet ima tri mesece časa (v nekaterih primerih štiri), da ukrepa.

3. Svet lahko sprejme ali zavrne predloge sprememb Parlamenta. Pred odločitvijo prejme mnenje Komisije o teh predlogih sprememb.

4. Postopek je podoben pripravi stališča Sveta v prvi obravnavi: pristojna delovna skupina pripravi stališče, ki se predloži Coreperju in ga Svet sprejme.

5. Število potrebnih glasov v drugi obravnavi Sveta je odvisno od mnenja Komisije glede Parlamentovih predlogov sprememb. Predloge sprememb, o katerih Komisija poda pozitivno mnenje, lahko Svet odobri s kvalificirano večino. Predloge sprememb, o katerih Komisija poda negativno mnenje, mora Svet sprejeti s soglasjem.

6. Če Svet odobri vse predloge sprememb Parlamenta iz druge obravnave, velja, da je zakonodajni akt sprejet. Zakonodajni akt podpišejo predsednika ter generalna sekretarja Evropskega Parlamenta in Sveta, nato pa se objavi v Uradnem listu.

7. Če Svet ne odobri vseh predlogov sprememb Parlamenta, predsednik Sveta v dogovoru s predsednikom Evropskega parlamenta v šestih tednih (z možnostjo podaljšanja za dva tedna) od zavrnitve Sveta skliče sestanek spravnega odbora.

Spravni odbor je treba sklicati v šestih tednih (z možnostjo podaljšanja na osem tednov). V šestih (ali na podlagi skupnega dogovora v osmih) tednih mora sprejeti skupno besedilo.

Delegacija Parlamenta v spravnem odboru potrdi skupno besedilo z absolutno večino (najmanj 14 glasov od trenutno 27), predstavniki Sveta pa na splošno glasujejo s kvalificirano večino.

Za predloge sprememb ni možnosti, lahko pa poslance v Evropskem parlamentu, ki sodelujejo v spravnem odboru, in svojo vlado seznanite s točkami, za katere menite, da jih končni zakonodajni akt ne bi smel vsebovati.

Odbor v primeru dogovora pripravi „skupno besedilo“ oziroma (na dolgo) „skupno besedilo, ki ga je odobril spravni odbor“.

V zakonodajnem obdobju 2014–2019 ni bilo spravnih postopkov. To je potrdilo trend, ki je postal opazen med prejšnjimi obdobji: v obdobju 2009–2014 sta bila v spravnemu postopku obravnavana 2 % zadev (9 zadev) v primerjavi s 5 % v zakonodajnem obdobju 2004–2009 in 20% v obdobju 1999–2004.

Spravni odbor ni odobril skupnih besedil o:

• telefoniranju leta 1994

• odboru za vrednostne papirje leta 1998

• direktivi o delovnem času leta 2009

• uredbi o novih živilih leta 2011

V šestih tednih (z možnostjo podaljšanja na osem tednov) od dne, ko Svet sprejme stališče druge obravnave (v katerem ne sprejme vseh predlogov sprememb z druge obravnave v Parlamentu), predsednika Sveta in Evropskega parlamenta skličeta spravni odbor, v katerem je enako število poslancev Evropskega parlamenta in predstavnikov Sveta. Spravni odbor ima šest tednov časa (z možnostjo podaljšanja na osem tednov), da na podlagi stališč Parlamenta in Sveta iz druge obravnave določi skupno besedilo. Če spravni odbor skupnega besedila ne odobri, predlagani zakonodajni akt ni sprejet in postopek je končan. Če spravni odbor odobri skupno besedilo, ga pošlje Evropskemu parlamentu in Svetu v tretjo obravnavo.

1. Če Svet ne potrdi vseh predlogov sprememb Parlamenta iz druge obravnave, se skliče spravni odbor.

2. V okviru spravnega odbora se sozakonodajaca – Evropski parlament in Svet – neposredno pogajata, da bi dosegla dogovor v obliki skupnega besedila.

3. Spravni odbor je treba sklicati v šestih (ali v primeru dogovorjenega podaljšanja osmih) tednih po zaključku druge obravnave v Svetu in po tem, ko je bil Parlament uradno obveščen, da Svet ne bo sprejel predlogov sprememb Parlamenta iz druge obravnave.

4. O vsakem zakonodajnem predlogu, za katerega je potreben spravni postopek, se razpravlja ločeno v namensko ustanovljenem spravnem odboru.

5. Spravni odbor skliče predsednik Sveta v soglasju s predsednikom Parlamenta. Na splošno velja, da je odbor sklican, ko ima prvi sestanek.

6. Od datuma prvega sestanka ima šest tednov časa (na pobudo Parlamenta ali Sveta in z njunim soglasjem je ta rok mogoče podaljšati za največ dva tedna), da se dogovori o skupnem besedilu in ga odobri.

7. Preden odbor uradno začne s svojim delom, se najprej odvijejo pripravljalni trialogi in tehnični sestanki, ko je jasno, da Svet ne bo mogel sprejeti predlogov sprememb Parlamenta iz druge obravnave. Sestanki spravnega odbora lahko tudi prekinejo pogajanja v okviru trialogov.

8. Na trialogih in tehničnih sestankih se zberejo manjše skupine pogajalcev iz Parlamenta, Sveta in Komisije in vsaka od njih poroča svoji delegaciji v spravnem odboru.

9. Parlament v trialogih zastopajo predsednik delegacije v spravnem odboru, predsednik pristojnega parlamentarnega odbora in poročevalec, ki jim pomagajo člani sekretariata za spravo Parlamenta in, če je potrebno, član pravne službe.

10. Svet zastopa član Sveta ali namestnik ali stalni predstavnik (predsednik Coreperja I oziroma II) države članice, ki takrat predseduje Svetu, pomagajo pa mu člani sekretariata Sveta, vključno z njegovo pravno službo.

11. Evropsko komisijo zastopa komisar ali njegov predstavnik (generalni direktor oddelka, ki je pristojen za zadevo), ob pomoči strokovnjakov, pravnega oddelka Komisije in uprave.

12. Tehničnih srečanj se običajno udeležujejo strokovnjaki in javni uslužbenci iz vseh treh institucij.

13. Pogajanja na trialogih temeljijo na „delovnem dokumentu v štirih stolpcih“, ki podrobneje opredeljuje stališča Parlamenta in Sveta:

    1. stališče Sveta v prvi obravnavi,

    2. predloge sprememb Parlamenta v drugi obravnavi,

    3. stališče Sveta o predlogih sprememb Parlamenta (sprejetje, zavrnitev ali morebitno sporazumno besedilo),

    4. stališče delegacije Parlament o predlogih Sveta.

14. Med pogajanji si obe delegaciji prizadevata doseči kompromis v zvezi s predlogi sprememb, pri katerih so še naprej prisotne razlike. V ta namen se lahko manjšim delovnim skupinam na politični ali tehnični ravni naroči dodatno podrobno pripravljalno delo.

15. Pogajalci predložijo rezultate vsakega trialoga delegacijama Parlamenta in Sveta, da jih potrdita. Po potrebi se organizirajo dodatni trialogi ali neuradni sestanki.

16. Sam spravni odbor je sestavljen iz dveh številčno enakih delegacij Evropskega parlamenta in Sveta.

    1. Delegacijo Sveta sestavlja en predstavnik vsake države članice (ministri ali, kar je bolj običajno, predstavniki držav članic v Coreperju). Delegacijo Sveta vodi minister, ki predseduje Svetu, ki je pristojen za dano zadevo. Ukrepe sprejema s kvalificirano večino (razen za zadeve, v zvezi s katerimi zahteva Pogodba soglasje).

    2. Delegacijo Parlamenta sestavlja enako število poslancev Evropskega parlamenta – 27 – in 27 namestnikov (ki smejo glasovati samo, če član njihove politične skupine ni navzoč). Trije podpredsedniki Evropskega parlamenta so stalni člani spravnega odbora in mu izmenično sopredsedujejo. Drugi poslanci Evropskega parlamenta v delegaciji imenujejo politične skupine, in sicer sorazmerno s številčnostjo vsake skupine v Parlamentu. Večina ponavadi prihaja iz parlamentarnega odbora, pristojnega za dano zadevo. V večini primerov si delegacija prizadeva delovati na podlagi soglasja. V primeru glasovanja se odločitve delegacije sprejemajo z večino njenih članov (tj. trenutno 14 glasov). Več informacij o delegaciji Parlamenta v spravnem odboru je spodaj.

    3. Tudi Komisija, ki jo načeloma zastopa pristojni komisar za dano zadevo, sodeluje v postopkih spravnega odbora, kjer si prizadeva uskladiti stališči Parlamenta in Sveta.

17. Tako kot pri trialogih je glavno delovno gradivo delovni dokument v štirih stolpcih (glejte točko 13), ki je preveden v vse uradne jezike. Odbor ima na voljo tudi predlog Komisije in njeno mnenje o predlogih sprememb Parlamenta iz druge obravnave.

18. Spravnemu odboru skupaj predsedujeta podpredsednik Parlamenta in minister države članice, ki predseduje Svetu Evropske unije. Izmenično zaseda v prostorih Parlamenta in Sveta, največkrat v Bruslju.

19. Večina sestankov spravnega odbora se začne s trialogom, kjer oba sozakonodajalca obrazložita svoje stališče na podlagi mandatov svojih institucij. Komisija ima vlogo pospeševalca.

20. Institucija, ki gosti prvi sestanek spravnega odbora, mora urediti skupno besedilo in spremno pismo; ko Parlament in Svet dokončno sprejmeta zakonodajni akt, pa mora poskrbeti, da akt podpišeta predsednika obeh institucij in da se objavi v Uradnem listu Evropske unije.

21. Če delegaciji Parlamenta in Sveta v spravnem odboru ne dosežeta dogovora, predlog propade. Nov postopek se lahko začne šele na podlagi novega predloga Komisije. Do januarja 2020 so bili samo štirje primeri, ko spravni odbor ni dosegel dogovora o skupnem besedilu: telefoniranje (1994), odbor za vrednostne papirje (1998), direktiva o delovnem času (2009) in uredba o novih živilih (2011).

    • Direktiva o delovnem času

    • Uredba o novih živilih

22. Če delegaciji Parlamenta in Sveta dosežeta dogovor, mora spravni odbor odobriti "skupno besedilo". Delegacija Sveta ga odobri s kvalificirano večino (ali s soglasjem, če je tako predvideno s Pogodbo), medtem ko delegacija Parlamenta odloča z navadno večino svojih članov.

23. Takoj ko je v spravnem odboru dosežen sporazum o skupnem besedilu (ali pozneje v izmenjavi pisem med sopredsednikoma odbora), generalni sekretariat tiste institucije, kjer je potekal prvi sestanek, pripravi osnutek zakonodajnega besedila, načeloma v jeziku, ki se je uporabljal med pogajanji. Začasna različica se objavi na spletni strani Parlamenta, takoj ko je to mogoče po končanih pogajanjih.

24. Po pravnem/jezikovnem pregledu se zagotovi, da je dokument na voljo v vseh uradnih jezikih EU.

25. Sopredsednika spravnega odbora pošljeta skupno besedilo skupaj s spremnim pismom predsedniku Parlamenta in predsedniku Sveta Evropske unije. Temu pismu se priložijo morebitne izjave institucij. Pismo se pošlje v vednost tudi predstavniku Komisije, ki je sodeloval v spravnem odboru.

26. Dogovor, ki so ga dosegli v spravnem odboru, morata potrditi Parlament in Svet. Instituciji ločeno glasujeta o skupnem besedilu brez možnosti vlaganja dodatnih predlogov sprememb.

Delegacija Parlamenta v spravnem odboru

1. Evropski parlament v spravnem postopku zastopa delegacija, ki jo sestavlja enako število poslancev Parlamenta, kot je število članov Sveta. Za vsak spravni postopek se imenuje druga delegacija. Njena naloga je, da pri pogajanjih s Svetom zastopa celoten Parlament.

2. Konferenca predsednikov na začetku vsakega mandata, ali če pride v zakonodajnem obdobju do večjih sprememb v celotni politični sestavi Evropskega parlamenta, določi politično sestavo delegacij v spravnem odboru, ki ustreza relativni moči političnih skupin.

3. Trije podpredsedniki, ki so posebej pristojni za spravo, so vključeni v vsako delegacijo in v kvoto članov iz vsake politične skupine. Vsako delegacijo vodi eden od treh podpredsednikov: med sabo določijo, kdo bo odgovoren za kateri spravni postopek in posledično, kdo bo predsedoval kateri delegaciji. Poročevalec(-lci) in predsednik pristojnega parlamentarnega odbora sta tudi člana delegacije po dolžnosti, vključena v kvoto svoje politične skupine.

4. Preostale člane delegacije imenuje vsaka politična skupina za posamezni spravni postopek. Večina jih pripada pristojnemu odboru ali odborom, ki so podali svoje mnenje. Če gre za postopek s pridruženimi odbori, mora biti v delegaciji Parlamenta poročevalec iz vsakega pridruženega odbora. Politične skupine morajo imenovati tudi enako število namestnikov, ki lahko dejavno sodelujejo pri delu delegacije, vendar lahko glasujejo samo, če nadomeščajo polnopravnega člana.

Organizacija delegacije

6. Delegacija Parlamenta skliče ustanovni sestanek, na katerem pooblasti pogajalsko skupino – običajno podpredsednika, ki predseduje delegaciji, predsednika pristojnega odbora in poročevalca(-ce) –, da bi se tristranski sestanki lahko začeli.

7. Komisija je navzoča na tem in na vseh nadaljnjih sestankih delegacije Parlamenta. Njeni predstavniki morajo predstaviti in obrazložiti mnenje Komisije o predlogih sprememb Parlamenta iz druge obravnave in po možnosti posredovati tudi podatke o tekočih dogajanjih v Svetu, s katerimi so seznanjeni.

8. Člani delegacije na zaporednih sestankih stalno spremljajo napredovanje spravnega postopka.

9. Glavni cilj sestankov delegacije je obnoviti mandat pogajalske skupine in obravnavati sporazumna besedila. Odobrijo se nekatere spremembe ali sporazumni predlogi sprememb, za kar je potrebno splošno soglasje. Če ostajajo nerešena vprašanja, delegacija naroči pogajalski skupini, kako naj nadaljuje pogajanja s Svetom. Delegacija Parlamenta obravnava tudi postopkovna vprašanja, na primer ali je treba sklicati dodaten trialog ter ali se lahko skliče spravni odbor in, če se lahko, kdaj.

10. Ob koncu spravnega postopka delegacija uradno sprejme ali zavrne doseženi dogovor. Prizadeva si za soglasno rešitev. Če pa je kljub temu potrebno glasovanje, je za sprejetje potrebna absolutna večina članov (vsaj 14 od 27 možnih).

11. Delegaciji pomagajo ustrezna služba uprave Parlamenta, oddelek za pravne zadeve ter specializirane službe: npr. pravna služba, odvetniki-lingvisti in tiskovna služba.

Evropski parlament in Svet morata v šestih (ali na podlagi dogovora v osmih) tednih sprejeti skupno besedilo. Če Parlament ali Svet zavrneta besedilo ali ga ne potrdita v roku, se postopek zaključi brez sprejetja zakonodaje.

Parlament odobri skupno stališče z navadno večino oddanih glasov. Svet odobri skupno besedilo s kvalificirano večino.

Skupnega besedila ni mogoče spreminjati. Le poslance Evropskega parlamenta in/ali svojo vlado lahko pozovete, da skupno besedilo odobrijo ali zavrnejo.

Evropski parlament sprejme zakonodajno resolucijo o skupnem besedilu, ki ga je odobril spravni odbor v katerem skupno besedilo ali odobri ali zavrne.

Svet ne pripravi nobenega uradnega dokumenta.

Če je skupno besedilo odobreno, je zakonodajni akt sprejet in objavljen kot direktiva (ali uredba ali sklep) Evropskega parlamenta in Sveta.

Parlament je doslej zavrnil tri skupna besedila:

• varstvo biotehnoloških izumov leta 1995

• ponudbe za prevzem leta 2001

• pristaniške storitve leta 2003

Svet še ni zavrnil skupnega besedila.

Skupno besedilo se istočasno pošlje Parlamentu in Svetu, da ga odobrita. Ni določeno, po kakšnem zaporedju bi sozakonodajalca morala odločati. Imata šest (ali na podlagi skupnega dogovora osem) tednov časa, da se odločita, besedila pa ne moreta spreminjati. Parlament ima pred glasovanjem o skupnem besedilu razpravo na plenarnem zasedanju. Če Parlament in Svet odobrita skupno besedilo, je zakonodajni predlog sprejet. Če ga eden ali oba zavrneta ali če ni pravočasnega odziva, zakonodaja ni sprejeta in postopek je končan. Ponovno se lahko začne šele z novim predlogom Komisije.

1. Če spravni odbor odobri skupno besedilo, ga morata potrditi celotni Evropski parlament in Svet v tretjih obravnavah. Obe instituciji ločeno glasujeta o skupnem besedilu in tega besedila ni mogoče dodatno spreminjati.

2. Po uspešnem zaključku spravnega postopka se pripravi osnutek skupnega besedila na podlagi skupnega delovnega dokumenta in morebitnih sprememb, dogovorjenih v spravnem postopku. Osnutek se najprej izdela v enem jeziku, nato pa prevede v ostale uradne jezike. Članom delegacije se pošlje različica osnutka skupnega besedila v izvirnem jeziku.

3. Dokončno oblikovano skupno besedilo, ki sta ga Parlament in tudi Svet pravno in jezikovno pregledala, sopredsednika spravnega odbora formalno pošljeta predsedniku Parlamenta in predsedniku Sveta Evropske unije. Njunemu pismu se priložijo morebitne izjave institucij.

4. Tretja obravnava poteka v roku šestih tednov od datuma tega pisma. Ta rok se lahko podaljša za največ dva tedna na pobudo Parlamenta ali Sveta in na podlagi njunega soglasja.

Parlament

1. Člani delegacije Evropskega parlamenta v roku šestih tednov (ki se lahko podaljša na osem tednov) prejmejo končno skupno besedilo v svojih jezikih skupaj s poročilom, v katerem so predstavljene različne stopnje in rezultati spravnega postopka, vključno z rezultati glasovanja delegacije ob zaključku spravnega postopka. Končno skupno besedilo, poročilo, ki ga pripravita poročevalec in predsednik delegacije, spremno pismo in morebitne izjave institucij se nato pošljejo službam Evropskega parlamenta za zasedanje. Na tej točki se skupno besedilo v različnih jezikovnih različicah objavi na spletni strani Parlamenta.

2. Pred glasovanjem o skupnem besedilu poteka na plenarnem zasedanju razprava o izidu pogajanj in dogovoru, ki je bil (ali ni bil) dosežen s Svetom. Razprava se navadno začne z izjavami podpredsednika, ki je predsedoval delegaciji, in poročevalca. Poslanci nato glasujejo o skupnem besedilu. Sprejet je z navadno večino oddanih glasov; sicer je skupno besedilo zavrnjeno.

3. Do januarja 2020 je Parlament trikrat zavrnil skupna besedila:

   • varstvo biotehnoloških izumov leta 1995
   • ponudbe za prevzem leta 2001
   • pristaniške storitve leta 2003

Svet

1. Skupno besedilo mora potrditi tudi Svet, ki navadno raje glasuje po tretji obravnavi Parlamenta. Svet odloča s kvalificirano večino.

2. Odobritev skupnega besedila v Svetu načeloma ne predstavlja težave, saj delegacijo Sveta v spravnem odboru sestavlja po en predstavnik vsake države članice. Svet do zdaj še ni zavrnil dogovora, doseženega s spravo.

3. Če katera koli institucija skupnega besedila ne odobri, se zakonodajni postopek konča; ponovno se lahko začne le z novim predlogom Komisije.

4. Če je besedilo sprejeto tako v Parlamentu kot v Svetu, se predloži v podpis predsednikoma in generalnima sekretarjema Evropskega parlamenta in Sveta, nato pa objavi v Uradnem listu.